V Jonadabov tabor na Sinaju sem se vrnil k poroki svoje hčerke Rahele.
Stari očak mi je omenil: »Dragi moj Ben Hered, rad bi ti pokazal res nekaj izrednega; šotor, ki bosta v njem prebivala bodoča zakonca. Ne da bi pretiraval, ti lahko rečem, da nisi še videl tako krasno izdelanega šotora.«
In zares sem moral pritrditi Jonadabu, ko sem videl šotor, ki ni bil še dokončan. Otipal sem blago, iz katerega je bil narejen. To je bil šotor, vreden kralja!
»Najbolj se boš pa začudil, da tega šotora ni stkal Rehabovec, marveč tujec. Tisti je, ki tamle sedi in tke. Ime mu je Savel.« Mož je vstal in naju spoštljivo pozdravil.
Bil je še mlad, nizke rasti in nekam visokih ramen. Njegova glava pa je bila nekaj posebnega: ovalnega obraza, orlovskega nosu, goste brade, jasnega in visokega čela, izpod košatih obrvi pa se je svetilo dvoje črnih oči, iz katerih bi skoraj lahko rekel, da so se sipale iskre. Ko naju je pozdravil, se je spet lotil dela. Z nama je hodil Sila.
»Po Silovem priporočilu sem ga sprejel in se res ne kesam,« je rekel očak. »Že kot tkalec je bolj spreten kot katerikoli drugi, kar sem jih kdaj videl. Še bolj čudovit in izreden pa je kot človek. Navzlic vsemu prigovarjanju ni maral prav nobenega plačila za svoje odlično delo, ampak zgolj hrano. Niti prenočišča noče v taboru. Po končanem delu in po skromnem prigrizku gre v našo cerkev, kjer dolgo časa moli, potem se udeleži naših molitev. Ponoči pa odide na goro, kjer si je za bivališče izbral – votlino.«
»Kako, praviš, da mu je ime?« sem vprašal.
»Savel iz Tarza je,« je smehljaje se povedal Sila.
»Savel iz Tarza – pa tukaj?« sem se skoraj prestrašil. »Najhujši sovražnik Kristusovih vernikov?...«
Nič manj kot jaz se ni začudil dobri Jonadab, ko je slišal, od kod je doma ta Savel. Tega imena so se bale vse cerkvene skupnosti od Jeruzalema do Damaska. Rekel je: »Sprejel sem ga le, ker mi ga je Sila izrecno priporočil ...«
Sila pa se je zasmejal: »Že celih deset mesecev dela z nami, in se nisi pokesal, še manj pa se boš, ko boš slišal zgodbo o tem nenavadnem možu. Če želiš, bom povabil drevi Savla, da nam bo povedal kaj iz svojega življenja.«
In res se nas je v očakovem šotoru zbralo nekaj poslušalcev, med njimi midva s Kvartom. Ko je vstopil mali mož, sem opazil, da je imel res rahlo krive noge, kot so mi povedali o njem. Vsi navzoči smo vstali in ga pozdravili.
Vljudno nam je odzdravil ter kar začel: »Po posredovanju predragega mi Sila me je častitljivi očak povabil, naj vam povem svojo zgodbo, kar rad storim. Imenujem se Savel, doma sem iz Tarza, kjer sem se tudi rodil. Moj oče je bil tkalec šotorov in pri njem sem se izučil te obrti.
Nekoč je prišel v Tarz rimski cesar Pompej. Moj oče ga je sprejel v svojo hišo, nakar je hvaležni Pompej njemu in potomcem podelil rimsko državljanstvo. Torej sem rimski državljan, čeprav Hebrejec iz Benjaminovega rodu. V otroških letih sem preveč tekmoval v teku in skoku, zato pa sem zdaj tak, da so mi dali ime Savel, kar pomeni, kakor veste: mož, ki raca.«
Vsi smo se zasmejali tej njegovi prostodušni razlagi svojega imena, s čimer se je vsem prikupil.
»Oče, ki je bil pristen Hebrejec in goreč pristaš farizejske šole, me je kmalu poslal v eno izmed teh, kjer sem se že zgodaj navzel tega nauka. V tej ločini so bili zbrani najostrejši branilci postave in resnični domoljubi zoper tujo vladavino in sovražniki rimskih prijateljev saducejev.« Smeje se je pogledal Kvarta, ki je stal zraven njega.
»Že odraslega so me poslali v Jeruzalem v Gamalielovo šolo, kjer sem se seznanil z mladeničem nenavadnih darov, ki je prav tako ljubil domovino in ki sem z njim takoj sklenil prijateljstvo. Štefan ...«
Opazil je, da smo se ob tem imenu vsi zdrznili, zato je Savel žalosten nadaljeval: »Resnica, bila sva si najboljša prijatelja, dokler si kasneje najini nazori niso prišli navzkriž, nakar sem se ločil od njega in sem s svojo navzočnostjo celo odobril njegovo smrt.« Nato je vzneseno nadaljeval: »Fanatično sem ljubil svojo domovino, svojo vero in svoje rojake. Zvedel pa sem, da je nastala neka nova verska ločina, ki je naglo naraščala in grozila, če je ne ustavimo, da bo uničila mojo, edino pravo vero.
Brž sem odšel iz Tarza v Jeruzalem. Kar sem tam videl, me je navdalo z žalostjo, ogorčenjem in jezo nad izdajalci naroda in vere, ki so dan za dnem množili vrste nazarencev. Zvedel sem, da je bil tudi moj prijatelj Štefan med njimi. Poskušal sem ga prepričati, v kakšni zmoti je, on pa je z nadčloveško silo, oprt na postavo, igraje pobil vse moje razloge. Zato sem si mislil, da je ta človek, ki je mene tako lahko ugnal, med vsemi najhujši. Ali naj dopustim, da bo edino prava vera v Jahveja izničena? Če nihče drugi ne bo branil pravega Boga, ga bom jaz, čeprav bi me to stalo življenje! Srečen bi bil, če bi umrl za tako sveto stvar!
Nato se je začel boj. S Štefanom sem razpravljal v Gamalielovi šoli, on pa je mirno in s čudovitim znanjem Svetega pisma kar razcefral moje razloge, a prepričati me ni mogel. Niti on, niti noben živ človek bi me ne mogel prepričati, da bo Jahvejevo bivališče, tempelj, razdejano, postava razveljavljena, moj narod razpršen in da preide na neobrezance obljuba, ki je bila dana zgolj Abrahamu in njegovim potomcem. Takšne trditve so bile pravo bogokletje zame, pristnega Hebrejca in prepričanega farizeja. Postava, nam sveta postava, je terjala, da mora bogokletnik umreti, biti kamnan. V mojih očeh je bil Štefan bogokletnik, ki je zaslužil smrt. Izraelovo starešinstvo in ljudstvo ga je obsodilo, jaz sem sodbo odobril in bil priča njegove junaške smrti. Umrl je za resnico, ki pa sem jo jaz imel za bogokletje. Preden je izdihnil, me je Štefan pogledal in rekel: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Jaz pa sem na to v srcu odgovoril: »Vsi bogokletniki, kakršen si ti, ki trdijo, da Nazarečan stoji na Božji desnici, bodo umrli enake smrti kot ti. Postavo je treba izpolnjevati!«
Mislil sem na preroka Elijo, ki je dal poklati Baalove svečenike in prosil sem Boga, naj mi da, kakor Elizeju, dvojnega preroškega duha, da se mi ne bo tresla roka, ko bom ugonabljal sovražnike svojega Boga, svoje postave in svojega naroda. Vsak dan sem hodil v tempelj, se tam vrgel na tla pred Gospoda in molil, naj mi da moči, da pokončam njegove sovražnike, kakor je počel kralj David.
A Štefanova smrt me ni potolažila, še podžgala je mojo gorečnost. Hodil sem po mestu, kar bruhal grožnje na Nazarečanove učence in stikal za njihovimi pristaši. Vdiral sem v hiše, lovil moške in ženske in jih pošiljal v ječe. Vsak, kdor je le mogel, je zbežal, dokler se ni razvedelo, da v Jeruzalemu ni nobenega nazarenca več. Zvedel pa sem, da jih je mnogo zbežalo v Damask. Zato sem prosil velikega duhovnika, ki mi je dal pisma za damaščanske shodnice, da smem prijeti in prignati v Jeruzalem člane te ločine, če jih je kaj tam. V najbolj oddaljene kraje bi šel iztrebljat te sovražnike mojega Boga, moje postave in mojega naroda.«
Pripovedovanje tega iskrenega moža me je res pretreslo, saj je iz njegovih ust govoril moj rod.
»Takšno je bilo moje duševno stanje, ko sem odhajal v Damask, nisem pa mogel pozabiti pogleda in besed mojega prijatelja, katerega smrt sem odobril. Njegove oči so zrle vame, a ne sovražno, marveč neizmerno ljubeče, in ustnice so šepetale: ‘Odpuščam ti in prosim Gospoda Jezusa, naj ti ne prišteva tega greha!’
A tudi Gamalielove besede so mi venomer brnele po ušesih: ‘Roke proč od teh ljudi in izpustite jih. Kajti če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.’ Damask je bil že pred menoj. Na prsi sem pritiskal pooblastilna pisma, da smem zapreti vse nazarence. Mislil sem: ‘To delo ne more biti od Boga! In ker ni od Boga, ga bom jaz pomagal uničiti!’ Komaj sem na tihem ponovil te besede in prosil Boga, naj mi pomaga, ko me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ’Savel, Savel, zakaj me preganjaš?’ Vprašal sem: ‘Kdo si, Gospod?’ Glas pa je odgovoril: 'Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš!' Vprašal sem: ‘Kaj naj naredim, Gospod?’ Gospod pa mi je velel: ‘Vstani in pojdi v Damask! Tam boš zvedel vse, kar moraš storiti.’ Naglo sem vstal, a videl nisem nič. Bil sem telesno slep, kakor sem bil dotlej slep na duši.
Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. Bili so zmedeni, ker sem oslepel in niso vedeli, kaj naj naredijo z menoj. Zato sem jim rekel: 'Odpeljite me v mesto!' Tako so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask.
Pripeljali so me v hišo nekega rojaka, ki mu je bilo ime Juda. Kasneje sem zvedel, da je kristjan. Ko je videl, da sem slep, me je prav ljubeznivo sprejel in me, ne da bi spraševal, kdo sem, odpeljal v svojo sobo. Vprašal me je: 'S čim naj ti ustrežem?' Odgovoril sem mu: 'Prosim, pusti me samega, pusti me moliti ...' Cele tri dni nisem zaužil niti grižljaja, čeprav me je mož zelo silil. Ves ta čas sem samo molil in prosil Gospoda Jezusa, katerega sem bil preganjal, ko sem lovil njegove, da naj mi odpusti mojo slepoto in mi pove, kaj naj storim: 'Gospod, daj da vidim!' Pa mi ni bilo do telesnega vida, ki sem ga izgubil, pač pa do duševnega.
Tako sem tri dni ponižno in stanovitno premolil. Tedaj pa je potrkal na vrata neki Ananija. Pristopil je k meni in mi ljubeznivo položil roki na glavo, rekoč: ‘Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.’ In v hipu so mi padle mrene z oči. Spet sem videl. Ampak zdaj je bilo vse drugačno, tudi jaz sem bil spremenjen, ves drug, nov človek. Ljudje, ki so stali okoli, so se me še zelo bali kot zagrizenega Kristusovega preganjalca. Jaz sem še nekaj trenutkov molčal.
Potem pa sem pokleknil pred Ananijo, ga prijel za roke in zaklical: 'Verujem, verujem v Gospoda Jezusa, ki mi je dal telesni in tudi duševni vid. Verujem, da je Gospod Jezus – obljubljeni Mesija, Božji Sin ... Hočem biti krščen!' Ananija je prijel vrč, ki je stal tam, in mi iz njega vlil vodo na glavo, govoreč: 'Pavel, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!'«
Ne da bi še kaj rekel, je Savel vstal, odšel iz šotora in odhitel v svojo votlino na Sinajski gori.
Savla, ki smo ga poslej na njegovo željo klicali Pavel, smo nadvse spoštovali, zlasti še, ko nam je Sila polagoma povedal, kako je sam Gospod razodel v videnju Ananiju, da je Pavel posoda, ki si jo je izbral, da ponese njegovo ime tudi med pogane.
P. M. de Heredia
