MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V času od prejšnje številke smo napredovali za štiri zrna. Vsem naj dobri Bog na Marijino priprošnjo obilno povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujejo za nove duhovne poklice.
Molitev naj velja tudi za vse štiri nadškofe, ki so v zadnjih letih odstopili in za oba nova nadpastirja ter sploh za Cerkev na Slovenskem in vse njene duhovnike.

Kdor more, bo kdaj dal tudi za svete maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal. 

Svetovni dan mladih 2013 – posvečen fatimski Devici

Dne 13. maja, na praznik naše Fatimske Gospe, je nadškof Ria de Janeira in predsednik Krajevnega organizacijskega odbora za izvedbo Svetovnega dneva mladih 2013, msgr. Orani Joao Tempesta, posvetil romarje in prostovoljce Devici Mariji med mašo, ki jo je daroval v Marijinem svetišču v Fatimi na Portugalskem. Msgr. Tempesta je molil z naslednjimi besedami:

»O Fatimska Devica, kot romar na portugalski zemlji, s srcem polnim veselja, posvečam Tvojemu brezmadežnemu Srcu vse mlade, ki se pripravljajo na Svetovni dan mladih 2013 v Rio de Janeiru. Ponižno Te prosim, posreduj pri Bogu za Krajevni organizacijski odbor, za vse prostovoljce, ki so angažirani v različnih službah tega velikega dogodka. Prosim Te, o Kraljica, da ščitiš Svetovni dan mladih, da bi mogel biti zanje močna izkušnja srečanja s Tvojim ljubljenim Sinom. Prosim Te tudi, da vsak dan vliješ v srce vsakega izmed njih globoko ljubezen do Tvojega Sina, ki edini more dati smisel našemu življenju. Prosi ga, naj pokliče mlade učence in misijonarje za to naglo spreminjajočo se družbo.«

Nadškof je prosil tudi za Cerkev in za papeža Frančiška:

»Še naprej posreduj za Cerkev, Kristusovo nevesto, in za papeža Frančiška, da bi vsi mi mogli pričevati svetu, kako zelo nas Bog ljubi in hrepeni po tem, da bi mu ljubezen vračali!«

S kardinalom iz Brazilije je somaševal kardinal patriarh iz Lizbone, 37 škofov in 390 duhovnikov.

Luz e Paz

Vabilo na romanje v Rim Srečanje s papežem Frančiškom in Fatimsko Marijo Romarico

Vabilo na romanje v Rim
Srečanje s papežem Frančiškom in Fatimsko Marijo Romarico

Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu se želi odzvati vabilu papeža Frančiška in zato skupaj z Aritoursom od 11. do 13. oktobra 2013 organizira z avtobusom romanje v Rim. Prisrčno vabljeni, da v molitveni povezanosti s svetim očetom in Materjo Marijo izprosimo nove in številne milosti za poglobitev vere, ki jih nujno potrebujemo.
V petek, 11. oktobra, zjutraj: odhod z avtobusom v Rim.
V soboto, 12. oktobra: romanje na grob sv. Petra, češčenje Najsvetejšega, ogled bazilike Marije Snežne, skupaj s papežem Frančiškom sprejem Marije Romarice, možnost nočnega češčenja.
V nedeljo, 13. oktobra, dopoldne: na Trgu sv. Petra udeležba pri papeževi mašni daritvi, odhod domov.
Cena: 199 Eur.
Informacije in prijave: Aritours, Slomškov trg 7, 2000 Maribor, tel: 02/252 16 19; info@aritours.si.

Duhovne vaje in tečaj »Pridite in poglejte«

Od tega besedila, ki je izšlo v posebni knjižici, naši škofje veliko pričakujejo in nam naročajo, naj bi ga skupaj obravnavali.

Od 6. septembra ob 18.00 do 8. septembra po kosilu povabljeni v stiški samostan člani Bernardove družine in posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa tudi vsi drugi, ki jih zanima prihodnost vernosti slovenskega naroda.

Skušali bomo odgovoriti na vprašanje, kaj lahko prav mi storimo in kako naj to storimo. Prijavite se na tel. 01/78 77 100 ali na elektronsko pošto: anton.nadrah@rkc.si.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 - SEPTEMBER

6. – 8. p. Anton Nadrah, Bernardova družina

7. – 8. Skupnost Emanuel

8. ob 14.30 Bernardova družina

13. – 15. mag. Jože Kukman, Zdravo življenje

13. – 15. p. Andrej Benda, Zakonci z otroki

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

15. molitvena skupina za duše v vicah

21. festival mladih

27. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV - 31. Zaročenca

31. Zaročenca

»Dragi moj Ben Hered,« me je ogovoril Jonadab. »Ker zdaj tukaj nimaš posebnih opravkov, bi rad, da bi z otrokoma prišel na Sinaj. Boš videl, kako lepo je že urejeno tvoje bivališče. Zdaj je v Arabiji najlepši letni čas in ves moj rod je zbran pod Sveto goro.«

»Prav rad bom prišel in tudi otroka bom vzel s seboj. Vesela bosta, če bosta mogla počitnice preživeti pri tebi in tvojem rodu. Rada jezdita; zdaj imata sijajno priliko, da se dobro naučita pri tako izvrstnih učiteljih.«

»Pa tudi ti,« je nadaljeval Jonadab, »boš lahko pregledoval, urejal in si zapisoval pisma, ki so ti jih prinesli tvoji uslužbenci od vsepovsod ... Sicer pa,« in očak se je nasmehnil, »sem te prišel nekaj prosit.«

»Karkoli želiš,« sem mu naglo odgovoril. »S čim bi ti mogel ustreči!«

»Meni prav za prav ne, pač pa mojemu vnuku Jonadabu III., čeprav bi bil tudi jaz zelo počaščen.« Smehljaje si je gladil svileno, belo brado.

»Tebi in tvojim sem od srca rad na voljo.«

Tedaj je očak vstal, se mi globoko priklonil in prav slovesno spregovoril: »Mislim na tvojo hčerko Rahelo.«

Kajpada sem pri tisti priči razumel, za kaj gre. Ko pa sem stoletnega starčka videl pred seboj globoko sklonjenega, sem se zmedel, čeprav me sicer redko kdaj kaj spravi v zadrego. V svoji zmedi sem tudi jaz brž vstal, a Jonadab je ostal še naprej globoko sklonjen.

Rekel sem mu: »Prosim te, sedi!«

»Ne sedem, dokler ti sedeč ne slišiš moje prošnje …«

Nič ni pomagalo. Moral sem sesti, na kar je on spregovoril: »Rabi Ben Hered, očak Rehabovcev Jonadab ti izreka tole prošnjo: V svojem imenu, v imenu svojega sina Jonadaba II., v imenu svojega vnuka Jonadaba

III. in v imenu vseh poglavarjev našega rodu te vprašam: Ali si pripravljen dati roko svoje hčere Rahele (in se je še spoštljiveje priklonil) mlademu Jonadabu III., ko ti sporočim pogoje za to zvezo?« V pričakovanju odgovora je očak umolknil.

Nato sem kar se da slovesno odgovoril: »Častiti očak Rehabovcev! Pripravljen sem dati roko svoje hčere Rahele, brž ko bom slišal tvoje pogoje, ki že vnaprej vem, da bodo nad vse častni.«

»Hvala ti, rabi,« je odvrnil Jonadab, »ker si mi pritrdilno odgovoril. Pogoji pa, ki so jih odobrili vsi poglavarji našega rodu, so naslednji: Najprej ugotovi, kako utripa srce tvoje hčere in poizvedi, ali je njeno srce še prosto in ni že navezano na koga drugega, čeprav še na skrivaj.

Če je še prosta, ji takoj naznani ime in pogoje njega, ki si želi njene roke, Jonadaba III., prihodnjega vrhovnega poglavarja Rehabovcev.

Če bo privolila v to zvezo, ne da bi ji ti delal najmanjšo silo, ji povej, ker ni živela med nami in ker ne pozna naših šeg in navad, kako želimo, da bi brez vsakršne obveznosti preživela v našem rodu šest mesecev, in sicer po naše, pod varstvom moje žene in moje snahe, matere mojega vnuka.

Če bo po preteku tega časa, ko bo imela priložnost spoznati svojega bodočega moža, še zadovoljna, bom to sporočil glavarjem, na kar bo po običajih našega rodu najslovesnejša zaroka.«

Nato se mi je spet globoko priklonil, rekoč: »Pričakujemo tvojega odgovora!« ter slovesno odšel v spremstvu glavarjev, ki so ga pričakovali pred vrati. Jaz pa sem bil tako zmeden, da niti vstal nisem.

»Hudirja, domine! To je bilo pa zares slovesno in po pravici! Je res prav resna zadeva, če hočejo sprejeti v svoj rod tujko za ženo svojega bodočega poglavarja!« je spregovoril Kvart, ki je takoj nato vstopil. »Ne zameri mi, ampak slišal sem vse.«

»Ravno prav si prišel. Svetuj mi, kaj naj storim.«

»Prepričan sem, da ne dvomiš, kako je ta zveza za tvojo hčer prav primerna.«

»Seveda ne dvomim! Ampak, le kako naj zdaj uganem, za koga bije hčerino srce! Ko bi še živela njena mati!«

»Ne žalosti se, domine! Kar je minilo, je minilo …«

»Že prav, ampak, kaj naj storim?«

»Samo hipec počakaj, pa boš imel rešitev, mnogo lažje, kakor si misliš,« mi je odgovoril Kvart in odhitel iz sobe.

Jonadabova resnost me je vsega zmedla. Vpričo tega očaka sem se zdel sam sebi kot otrok. V tem se je vrnil Kvart, za njim pa je prišla Marta.

»Domine, kar Marti vse povej, pa bo ona pri tvoji hčeri prevzela materino vlogo.«

Takoj sem razumel pametni Kvartov načrt in velik kamen se mi je odvalil od srca. Brez ovinkov sem povedal Marti, kaj se je zgodilo. Smehljaje se me je poslušala.

Ko sem končal, mi je rekla: »Dragi rabi, kar vidno ti pomagajo nebesa. Jonadab je odlična partija za Rahelo, a srce tvoje hčere ...«

Nagrbančil sem čelo in brž vprašal: »Je že oddano komu?«

»Ne, rabi, nič se ne boj! Že dalj časa je oddano mlademu Jonadabu.«

»Je to mogoče? Da je moja hči že zaljubljena vanj?«

»Seveda je, a ona tega še niti ne ve, pač pa jaz. Deklica se niti ne zaveda, da ji je srce že oddano Jonadabu. Mar nisi opazil, da nam mladi Jonadab vselej kaj prinese v dar, kadar Rehabovci pridejo iz puščave? Ne veš, kako je Rahela vesela, ker nam Jonadab prinaša tista darilca. In kaj bi govorila, kako se veseli šele on, ko tvoja hči darilca sprejema. Z eno besedo: od strani tvoje hčere ne bo nobenih ovir,« je smeje se zaključila Marta.

»Torej to takoj sporočim očaku … »

»Ne počenjaj mi takšnih neumnosti!« se je razvnel Kvart. »Saj si sam videl, kako resno starček obravnava to zadevo. Tvoja prenagljenost bi mu bila kaj malo všeč.«

»Mislim, da imaš prav. Ampak – kaj naj tedaj storim?«

»Najmanj osem dni odlašaj z odgovorom. S hčerjo hodi v tempelj molit, da te bodo Rehabovci videli z njo. Pogovarjaj se z njo, kakor bi jo kaj spraševal ali kakor bi jo skušal pregovoriti. Raheli pa seveda o vsem tem ne zini niti besedice! Saj bi se sirotica prestrašila takšne slovesnosti. Ali se mar ti nisi?«

»Prav imaš!« sem se nasmehnil. »Ampak, nazadnje bom moral hčer vendarle vprašati.«

»Čez en teden, ne prej. Marta bo pomagala in tvoja hči nam bo brez besed razodela svoje želje.«

In tako sem tudi storil. Večkrat sem tako ukrenil, da so me Rehabovci videli zunaj z Rahelo. Zelo resno sem se pogovarjal z njo. Konec tedna mi je Marta pripeljala hčer in mi vpričo Kvarta kar tako mimogrede rekla: »Rabi, zdaj boš pa že moral začeti misliti na to, kako boš Rahelo omožil, saj je že pravo dekle.«

Rahela je zardela, jaz pa sem se zasmejal: »Marta, mislim, da imaš prav.« A Kvart je dodal: »Katerega ji pa izberemo za moža? Biti mora postaven mladenič, ves moški in prav prikupen, kakršen je na primer Jonadab.«

Uboga Rahela je vsa zardela skrila obrazek Marti na prsi. Tedaj sem jo pritegnil k sebi in ji rekel: »Bi ti bil Jonadab všeč, hčerka? Meni bi bil zelo všeč.« Hčerka me je namesto odgovora začela objemati.

Kvart se je pa oglasil: »Torej vedi, da je stari Jonadab prišel k tvojemu očku prosit tebe za zakon s svojim vnukom …«

Rahela me je spet objela in začela od veselja jokati. Zelo nežno ji je zdaj rekla Marta: »Ti je všeč? Kaj ne, da ti je? Ne bodi neumna, pa mi po tihem povej!«

In moja hčerka je prislonila ustnice Marti na uho in ji zašepetala odgovor.

»Tako torej,« sem povzel, »zdaj pa pojdem to sporočit očaku, ki že več dni pričakuje odgovora, kakor tudi mladi Jonadab. Pojdemo na Sinaj, kjer bomo preživeli prav prijetne počitnice. Ti boš tam spoznavala rehabovske šege in navade. Če ti bodo všeč, se bo vse drugo uredilo. Si zadovoljna?«

Z novimi hčerinimi poljubi je bila zadeva s te strani urejena. Marta je objela Rahelo, na kar smo nemudoma odšli novico povedat Mirjam. Ta je mojo hčerko pobožala in poljubila, odobrila zaroko in jo blagoslovila.

»Zdaj te pa zares čaka naloga, da to sporočiš Jonadabu,« se mi je smejal Kvart.

»Uganil si moje misli. Kaj naj pa zdaj storim?«

»Še danes pošlji Jonadabu prav spoštljivo sporočilo, v katerem ga prosi, da bi te jutri dopoldne sprejel v svojem šotoru. Njegov odgovor bo seveda pritrdilen. Jutri pa v spremstvu častitljivega Samuela in celega tropa služabnikov ter prav lepo oblečen odidi k očakovemu šotoru. Služabniki in jaz z njimi bomo ostali pred vrati. Vstopila bosta le vidva s Samuelom.«

»In potem?«

»Potem si boš pa že sam pomagal!« se mi je zasmejal Kvart.

Tako je tudi bilo. Ampak noč sem prečul brez spanca, ker sem se bal, da se osmešim. Hvala Bogu, vse se je prav lepo izteklo. Le potem doma, ko sva bila sama, bi Kvart skoraj od smeha počil, tako se je norčeval iz moje slovesne drže. In mislim, da se mi bo smejal tudi, kdor bo to bral ...

––––––––––

Že čez nekaj dni je iz Jeruzalema odrinila karavana proti puščavi. Marta je spremljala mojo hčer. Obe sta jezdili na mogočni kameli. Vsi drugi pa smo rajši jezdili na konjih v spremstvu Rehabovcev. Očak je bil ves srečen, kaj pa šele ženin! Ta se ni ganil od kamele, na kateri sta sedeli obe ženski, edini v vsej karavani.

Naš prihod na Sinaj je bil pravcato zmagoslavje, ker je očak že vnaprej sporočil, da prihajamo. Ko sta Marta in Rahela stopili s kamele, sta ju sprejeli očakova žena in ženinova mati v spremstvu vseh drugih žensk iz rodu. Dekleta pa so kar obsula s cveticami bodočo ženo mladega Jonadaba.

Čez dva tedna je Rahela postala že prava Rehabovka v veliko presenečenje in zadovoljstvo Sare, žene častitega očaka, ki mi je rekel: »Dragi moj rabi, tvoja hčerka je prava lepotica. Pridobila si je že srca vseh naših mladenk, poročene ženske jo cenijo, Rehabovci pa spoštujejo. Najbolj pa jo ima rada njena bodoča tašča Noemi, ki jo že kar razvaja.«

»V veliko veselje in zadoščenje mi je, da se moja hčerka tako lepo obnaša. Upam, da bo vredna nekoč postati žena rehabovskega očaka.«

A tudi sam sem bil srečen med temi ljudmi tako čistih običajev in navad in kateri so se že spreobrnili h Kristusovemu nauku. Po mojem je bil rehabovski rod vzor, kakšno naj bo pravo krščansko občestvo.

Jonadab je že prve dni zaprosil Petra, naj mu pošlje koga izmed svojih učencev, ki bi imel največ pravega duha, da bi prebival med rodom, da bi ljudi učil in bi jih med rehabovskimi mladci vzgojil nekaj, ki bi bili vredni, da bi Peter nanje položil roke. Po Božjem navdihu je Peter to nalogo izročil Silu, ki je poznal Kristusa in je bil res mož pravega apostolskega duha.

Med Rehabovci je Sila našel za svojo misijo že čudovito pripravljena tla. V tem rodu je bil farizejski duh popolnoma neznan. In od tistega dne, odkar so glavarji z množico možakov sprejeli sveti krst in je nanje prišel Sveti Duh, so z dušo in telesom začeli služiti Kristusu, prvi s svojim zgledom sam častiti očak.

Prvič me je Jonadab peljal v osrednje poslopje, kjer je bila shodnica, kakor sem že drugje enkrat omenil. Presenečen sem opazil na koncu dvorane oder, na njem pa oltar, nad njim pa velik križ. Udeležil sem se večerne pobožnosti. Peli so psalme, na koncu pa je otroški zbor zapel Oče naš.

Ko smo odhajali iz shodnice, v kateri so se zdaj zbirali verniki, je bila že noč in zvezde so sijale na temnem puščavskem nebu. Jonadab je opazil, kako me je ta pogled prevzel, pa mi je rekel: »Stopiva gor na obronke Svete gore, od koder bova bolje videla nebesni svod.«

Molče sem stopal za njim, dokler se nisva usedla na skalo. Tedaj je spregovoril: »Rabi, ne neham se zahvaljevati Bogu, ker mi je ohranil življenje, da sem spoznal in poslušal nebeškega Učenika, in pa, da sem z Božjo in Silovo pomočjo mogel vzgojiti naše občestvo, kjer so zdaj vsi eno srce in ena duša ... V tem vidim nebeško plačilo za čiste običaje našega rodu. Že takrat, ko si bil prvič med nami, si lahko opazil, kako spodobno žive moji ljudje, ki po naročilu našega očeta Rehaba niso nikoli pokusili opojne pijače. Zdaj pa, ko pijejo iz posvečenega keliha, se Rehabovci vzorno vedejo.« Očaku se je glas od ganjenosti tresel, pa tudi jaz sem bil vzhičen.

Nato pa je z drugim glasom spregovoril: »Drugi Božji blagoslov pa je, da je bila tvoja hči Rahela izbrana za ženo mojega vnuka. Nam je bil zakon vedno nadvse svet. Drugod jim je ženitovanje le priložnost za požrtijo, mož pa more nazadnje dati ženi ločitveni list, če se jo je naveličal. Mi pa po Božji dobroti nikoli nismo poznali mnogoženstva, še mnogo manj pa poznamo ločitev. Zato smo veseli besed, s katerimi je Jezus po pravici grajal Izraelovo trdosrčnost glede ločitve: ‘Ali niste brali, da je Stvarnik na začetku ustvaril človeka kot moža in ženo ter rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje. Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žena, od začetka pa ni bilo tako.’ Zato se zahvaljujem Bogu, da sem bil rojen v tem svojem rodu.

Hočem torej, da se zakon med tvojo hčerjo in mojim vnukom kar najslovesneje sklene, saj bo morebiti to ženitovanje zadnje, ki ga bodo videle moje oči. Želim, da bi ta zakon bil vzor zakonov med Kristusovimi verniki. Čez šest mesecev bo zaroka, čez eno leto pa poroka! Da bi me le Bog ohranil dotlej pri življenju!«

––––––––––

Tako se je tudi zgodilo. Preden sem čez šest mesecev odšel, smo slavili zaroko vpričo vseh častitih rehabovskih glavarjev, ki so podpisali listino.

Jaz sem se s Kvartom in Marto moral vrniti v Jeruzalem. Hčerko Rahelo sem prepustil dobremu varstvu Sare in Noemi v upanju, da se bom spet vrnil, ko bo minilo dogovorjeno leto.

»Kaj pa Rafaelček?« se mi je nasmehnil Kvart.

»Z nami pojde!« sem mu odvrnil. Ko sem potem to omenil sinu, je menil, da bi bilo bolje, da bi ostal pri Jonadabu, če mu dovolim, ker ga ima Jonadab zelo rad in ker mu ugaja življenje tukaj. »Sicer pa,« je še rekel, »bi bil tukaj pri svoji sestri.«

Nisem mu mogel oporekati in sem mu rad dovolil, s čimer je bil prav zadovoljen.

Ob slovesu je bil Rafaelček bolj vesel, kakor bi ob slovesu smel biti. Kvart, ki je mladca opazoval, je k temu pripomnil: »Ni čudno, ko je pa še mlad in poln življenja. Nomadsko življenje ga gotovo zelo mika. Sicer pa,« je dodal Kvart in pomežiknil, »mislim, da ima očak še kakšno vnukinjo, ki …« Oba sva se zasmejala in spodbodla konje.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA - O častitem možu Gerardu, menihu in poznejšem opatu v Clairvauxu

Cistercijanski red se je po zaslugi svetega Bernarda začel hitro širiti Ker pa je častivredni oče vroče želel, da bi žel sadove pri severnih ljudstvih, prav tako kot pri drugih, je poslal na prošnjo bogaboječe žene, švedske kraljice, skupnost bratov v to pokrajino. Menihi in bratje konverzi, določeni za to, da posredujejo neizobraženim in divjim ljudem red redovništva in vzgoje, so se užalostili in hoteli s prošnjami, kolikor so le mogli, doseči, da ne bi bili poslani proč v barbarske dežele, ker bi tam pogrešati tako pomembnega očeta.

 

Svetniški opat pa jim je odgovoril: “Kaj delate, moji ljubljeni bratje? Zakaj mučite mojo dušo z nerazumnimi solzami in prošnjami? Ali sledim morda pri tej odločitvi svoji volji in ne mnogo bolj volji Boga, ki ga moramo vsi ubogati?” Pred njim so ležale obleke, svete posode in druge reči za bogoslužje, ki naj bi jih bratje vzeli s sabo. Ker jih je hotel prepričati o tem, da je bila to Gospodova odločitev, je visoko dvignil pladenj, ki je bil določen, da sprejme na duhovnikove roke izlito vodo, pritisnil s prstom na njegovo dno in rekel: “Glejte, to bo za vas znamenje, da vas je poslal Gospodov Duh.” Tedaj se je lahko videlo, da se je trda in neelastična kovina vdala na čudovit način mehkemu prstu tako zelo, da se še danes pozna, kako velik je bil prst. Kolikor je znotraj popustila, toliko je od zunaj nabrekla.

 

V pričevanje za tako velik čudež se hrani z največjim spoštovanjem ta pladenj v zakristiji samostana, ki ga je ustanovil takrat svetniški oče. Ko so omenjeni bratje spoznali, da je bila božja milost jasno navzoča, so uničili želo razjedajoče žalosti, in se veselili, čeprav niso šli k zelo oddaljenim in v hudi klimi ledenega severa razstresenim ljudstvom brez duhovnega strahu. S pobožnim zaupanjem so sprejeli, da jih bo spremljala ista božja milost po zaslugah in molitvah njihovega svetniškega očeta.

Med njimi pa je bil tudi mlad mož, z imenom Gerard. Bil je doma iz Srednje Nemčije v mestu Utrecht in je bil dobro razpoložen ter imel tudi preprostost golobice. Bil je še bolj nezadovoljen kot drugi in se pritožil s solzami božjemu možu : “Preblaženi oče, jaz, bedni mladi fant, sem zapustil očetno hišo, vse preziral, kar bi bilo vredno želja in ljubezni.

 

Zato sem, gnan od ljubezni do Reda, prišel k tvoji očetovski dobroti v upanju, da bom mogel uživati tvojo prijetno navzočnost, ki me bo poučevala z nauki in zgledom, pomagala s svojim zasluženjem in molitvami, da bi našel varnost pred nevihto skušnjav in ognjem mladostne poželjivosti v senci te svetniške skupnosti. Z vsem srcem si želim in hrepenim, da bi pričakal sodni dan med telesi naših bratov, ki počivajo na tem pokopališču. In glej, ti me danes odganjaš od svojega obličja in izgubljam udeleženost pri tej svetniški skupnosti, in k temu bom še prikrajšan za zaželeni pokop.

 

Zato, predvsem zato zelo trpim, kajti srce mi bobni v prsih.” Iz sočutja do mladega moža se je božji mož potrudil pomiriti njegovo od žalosti zadeto dušo z ljubeznivimi besedami. V svojem preroškem duhu je videl to, kar se bo zgodilo po 50 letih, in mu napovedal: “Pojdi, preljubi sin, kamor te pošilja Sveti Duh v svoji milosti in delaj kot prizadeven delavec na Gospodovem polju! Obljubim ti v Gospodovem imenu in ti zagotavljam, da boš umrl v Clairvauxu, kot si želiš, in boš skupaj z nami pričakoval, ter ne boš prevaran, slavni prihod nebeškega Ženina.” To tako osrečujočo obljubo pobožnega očeta je brat sprejel kot poroštvo svojega hrepenenja in se zelo razveselil. Vedel je namreč, da človek, čigar so dokazi znamenj in čudežev potrdili kot svetišče modrosti in resnice, ne sme varati.

 

Šel je torej in je v samostanu, kamor je bil poslan, da ga ustanovi z drugimi brati, navdušeno opravljal naloge priorja, oskrbnika, ter dosegel službo in hkrati ime opata kot dar božje milosti. Čeprav je nerad sprejel to čast – hotel je raje ostati varen na nižjem mestu, kot da bi bil v nevarnosti na visokem položaju – je okrasil prevzeto službo s sijajem bogaboječega življenja. Ker pa je zaradi majhnega števila klerikov komaj kdo iz tiste dežele vstopil v Red, je poslal Gospod svojemu zvestemu služabniku izobražene in modre ljudi iz Nemčije in Anglije, zaradi česar se je v tisti deželi okrepila vzgoja meniškega življenja in prinesla obilen sad pri ljudstvih, ki so sicer slišala za besedo 'menih', a ga do tedaj nikdar niso videla.

 

Gerard je kot opat samostana prenesel svojemu oskrbniku Abrahamu, modremu možu, vso upravo samostana v svetnih rečeh in zunanjih zadevah ter se popolnoma predal duhovnemu prizadevanju: reševanju duše, budnosti in vnetosti za božjo službo, pogosti navzočnosti pri delu, če je kdaj imel čas, pogosti navzočnosti pri duhovnem branju, jemanju iz skupnih dobrin za telesno vzdrževanje, vnetosti za pobožnost in božji strah.

 

Odlikoval se je po tako veliki milosti krotkosti in potrpežljivosti, da ga je nekoč neki menih, katerega je zaradi pregreška pokaral, zapeljan od hudobnega duha, ko je šel po stopnicah navzdol, tako močno s pestjo sunil, da ga je ta udarec zelo bolel. Tako zlobnega človeka ni izključil ali ostro kaznoval, ampak ga je nasprotno potegnil stran, ga ponižno prosil, naj mu odpusti in se Bogu na ljubo preneha jeziti nanj.