Marijino vnebovzetje 2013, posvetitev Mariji

Dočakali smo najlepši in največji Marijin praznik. Njej bomo danes posvetili in izročili sami sebe in ves slovenski narod. Zakaj?

1. Devica Marija je najbolj sigurna pot k Bogu. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je učil: »Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'.« Mariji smo se posvetili v prvem letu samostojnosti, leta 1992. Letos se ji hočemo izročiti s posebno zavzetostjo, ker smo v letu vere in ker obhajamo sedemdeseto obletnico posvetitve našega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pred sedemdesetimi leti so se verniki po naročilu papeža Pija XII. in pod vodstvom škofa Gregorija Rožmana na posvetitev skrbno pripravili, v ljubljanski škofiji z obhajanjem petih prvih sobot in s spokornim dnevom. Tudi letos smo se pripravljali na izročitev in posvetitev Mariji z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način.

2. Mariji smo bili izročeni že pod križem. Tam je rojstna ura izročitve Božji Materi. Evangelist Janez poroča: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,25–27).

Učenec, katerega je Jezus ljubil, je bil apostol Janez. On je predstavljal nas vse. Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater. Njegova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater. Njej se bomo izročili tako, da jo bomo kot apostol Janez vzeli k sebi, na svoj dom. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema in izročitve vedno znova obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri dobro pripravljeni izročitvi in posvetitvi Mariji.

3. Posebej smo bili Mariji izročeni pri svetem krstu. Takrat smo postali Božji otroci, Božja last. Devica Marija je na poseben način postala naša duhovna Mati. Če zavestno živimo iz posvetitve, se začnemo na znotraj spreminjati in oblikovati po Marijinem Srcu. S pogostnim obnavljanjem izročitve Materi Mariji hkrati obnavljamo krstne obljube in se odvračamo od hudega in izberemo Boga za svoj cilj. Če živimo v tesni povezanosti z Materjo Marijo, lažje premagujemo skušnjave, ki nas zavajajo k slabemu, in se oklepamo Božje volje. To je naš cilj.

Vsak izmed nas je na oseben in edinstven način povezan z Materjo Marijo. Smo sinovi in hčere naše duhovne Matere. Naše krščansko življenje ima marijanski značaj. Ko Odrešenik izroči Marijo Janezu in Janeza Mariji, vnaprej vsakemu izmed nas izroči svojo Mater za našo Mater in nas izroči njej za sinove in hčere. Zelo smo počaščeni, ker smemo, kakor apostol Janez, vzeti Mater Marijo k sebi na svoj dom, v svoje vsakdanje življenje.

4. Izročitev Mariji je odlično dejanje obojestranske ljubezni. Čudovit zgled nam je papež Janez Pavel II., ki se je s svojim geslom »Ves tvoj!« popolnoma izročil in se do konca življenja izročal Materi Mariji, ona pa je njega in po njem mnoge druge privedla do tesne povezanosti z Bogom in s tem do svetosti.

Ko se izročimo Mariji, se zavežemo, da bomo skrbeli za njene zadeve, ona pa se zaveže, da bo skrbela za naše. Po naravi smo sebični, usmerjeni na svoj jaz. Stalno se vrtimo okrog sebe. Zaskrbljeni smo, kako bo z nami. Če se izročimo Materi Mariji, se usmerimo od sebe k njej in po njej k Jezusu. Tako se rešimo svoje sebičnosti.

S posvetitvijo izročimo Mariji in po njej Jezusu svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. Marija bo odslej z našim sodelovanjem skrbela za vse to, mi pa se bomo rešili pretirane zaskrbljenosti in bomo svoja vsakdanja opravila delali z večjim mirom in zaupanjem v Marijino in Jezusovo pomoč.

5. Izročitev Mariji je treba uresničevati v življenju. Nikakor ni dovolj, če molitev samo odmolimo. Skladno s posvetitvijo je treba tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev, ki jo živimo, globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja, odpuščanja, sprave in novega življenja. Ko se izročimo Mariji, postanemo njeni ter Jezusovi apostoli in pričevalci. V povezanosti z našimi škofi bomo Mariji izročili ves slovenski narod, njegove velike potrebe in njegove slabosti ter velike rane.

Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba izprositi z redno molitvijo, z življenjem iz Božje besede, svete evharistije in zakramentov. Naj nam pri tem pomaga Mati Marija, Mati Cerkve in Mati milosti Božje ter Kraljica nebes in zemlje. Tako naj bo!

Ne bojte se! Ne izgubljajte poguma! (nagovor p. Antona Nadraha 13. maja 2013)

Evangelij nam poroča o srečanju dveh velikih žena: Marije in Elizabete, ki sta se kot sorodnici že prej dobro poznali, ne samo na zunaj, ampak v globini svojih src. Čeprav je Marija z Otrokom pod srcem, hiti na pomoč sorodnici Elizabeti, ki je veliko starejša od nje in tudi pričakuje otroka. Nista govorili o vremenu, politiki, gospodarski in finančni krizi, ampak o tem, kako Bog deluje v njunih srcih. Marija je s svojim prihodom in pozdravom prinesla v Elizabetino hišo izreden Božji blagoslov. Elizabeta je spoznala Marijino veličino in jo izrazila z besedami: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Božja Mati je svojo svetost izžarevala na Elizabeto in njenega otroka, bodočega svetnika Janeza Krstnika, vélikega Kristusovega predhodnika in spokornega pridigarja. Marija je bila polna Svetega Duha, saj je pod srcem nosila Odrešenika sveta, tudi Odrešenika Elizabete in Janeza Krstnika.

Pomenljivo je, da je v tem trenutku čudovitega srečanja dveh vélikih žena in dveh vélikih otrok Marija zapela svojo čudovito pesem »Magnificat – Moja duša poveličuje Gospoda«. Marija s hvaležnostjo poveličuje Gospoda, ker jo je tako čudovito ustvaril in odrešil. Poveličuje Gospoda, ker se je Božji Sin v njej učlovečil in ji s tem storil velike reči. Božja Mati tudi zdaj v nebeški slavi kar naprej poveličuje Gospoda, ker jo je z dušo in telesom vzel v nebesa in jo čudovito poveličal. Poveličuje Gospoda, ker je postala Mati Cerkve, moja in tvoja duhovna Mati.

Kakor k Elizabeti pred več kakor 2000 leti, je ista Marija pred skoraj 100 leti prihitela k trem fatimskim pastirčkom in po njih k vsemu človeštvu, k vsem tistim, ki jo hočejo poslušati. Nekoč je hotela pomagati stari ženi, ki je pričakovala otroka, zdaj je prišla na pomoč človeštvu, ki se je močno oddaljilo od Boga. Na Zahodu so ga hoteli odpraviti in zatreti vsako vero prostozidarji, na Vzhodu pa komunisti. Danes se je zelo uveljavil praktični ateizem in materializem, ko večina ljudi živi, kakor da ni Boga ne njegovih zapovedi in zato nobenega upanja za čas po naši smrti.

Marija je Mati in kot Mati je zaskrbljena za svoje otroke, za njihovo večno usodo. Kdor se je z otroško ljubeznijo oklene, ga bo zanesljivo pripeljala do večne sreče pri Bogu v nebesih.

Zdaj smo v tretjem letu priprave na fatimsko stoletnico, ko se zbiramo ob Marijinih besedah: »Ne bojte se!«, s katerimi je opogumila fatimske pastirčke že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, natanko pred 96 leti. Te besede je izrekel že angel ob prvem prikazanju, eno leto prej, spomladi 1916: »Ne bojte se, sem angel miru!«

Po človeški pameti bi pričakovali, da bo Marija pastirčkom odvzela vse križe. Pa ni bilo tako, še zlasti za desetletno deklico Lucijo ne. Takoj po prvem prikazanju se je zanjo od strani lastne matere in rodnih sester začelo veliko trpljenje, ko so jo imele za lažnivko, ki vara ljudi. Lucija je zato prosila Božjo Mater, naj vse pastirčke vzame v nebesa. A ona ji je odgovorila, da bo Jacinto in Frančiška vzela kmalu, Lucija pa bo ostala na zemlji, da bo širila češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.

To je velika milost, ki jo je treba odkupiti s križem! Marija zato Luciji ni odvzela križa, jo je pa z materinsko ljubeznijo čudovito potolažila: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Poleg besede: »Ne bojte se!« je še druga Marijina beseda: »Ne izgubljaj poguma!«

Za vsakega izmed nas, ki je častilec Marijinega brezmadežnega Srca, velja: »Ne boj se! Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« To so čudovite besede. Dobro bi se bilo ob njih večkrat ustaviti. Zlasti, ko nas teži kak križ.

Te in podobne tolažilne besede pogosto najdemo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Besede: »Ne bojte se!« hočejo v nas zbuditi zaupanje do Marije, do angela in sploh do Boga. Smo v Marijinih in Božjih rokah. Še več: Smo v Marijinem in Jezusovem Srcu. Nimamo se česa bati. Kako pomembno je zaupanje za srečno življenje že tu na zemlji! Čeprav križi ostanejo, jih z zaupanjem lažje sprejemamo in prenašamo. Kar pride iz Božje roke, po Božjem dopuščenju, je za nas dobro, čeprav tega na začetku ne uvidimo.

V duhu se povežimo z vsemi tistimi, ki so zdaj kot romarji v Fatimi ob Mariji. Marijin kip med nami, ki je darilo iz Fatime in je narejen po milostnem fatimskem kipu, nas povezuje z vsemi dogodki, ki so se pred skoraj sto leti zgodili in razodevajo Marijino usmiljeno ljubezen do grešnega in zablodelega človeštva.

Marija je pri sorodnici Elizabeti v vsej ponižnosti napovedala: »Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.« Blagrujemo jo tudi mi, ki smo danes prišli k fatimski slovesnosti. Zahvaljujemo se ji, da nas je sprejela za svoje otroke in posreduje za nas pri Gospodu.

Danes bi lahko Marijino pesem takole spremenili: »Moja duša poveličuje Marijo, ker se je ozrla na propadajoče človeštvo, ker ga hoče rešiti za nebesa. Moja duša poveličuje Marijo, ker po njej najbolj zanesljivo pridemo k Bogu. Moja duša poveličuje Marijo, ker nam je razodela svoje čudovito materinsko Srce, polno ljubezni, polno usmiljenja. Moja duša poveličuje Marijo, ker nam je zagotovila, da bo končno zmagalo njeno brezmadežno Srce.«

Vabilo v Rim na srečanje s papežem Frančiškom in Fatimsko Marijo Romarico

Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu se želi odzvati vabilu papeža Frančiška in zato skupaj z Aritoursom od 11. do 13. oktobra 2013 organizira z avtobusom romanje v Rim. Prisrčno vabljeni, da v molitveni povezanosti s svetim očetom in Materjo Marijo izprosimo nove in številne milosti za poglobitev vere, ki jih nujno potrebujemo.

V petek, 11. oktobra, zjutraj: odhod z avtobusom v Rim.

V soboto, 12. oktobra: romanje na grob sv. Petra, češčenje Najsvetejšega, ogled bazilike Marije Snežne, skupaj s papežem Frančiškom sprejem Marije Romarice, možnost nočnega češčenja.

V nedeljo, 13. oktobra, dopoldne: na Trgu sv. Petra udeležba pri papeževi mašni daritvi, odhod domov.

Cena: 199 Eur.

Informacije in prijave: Aritours, Slomškov trg 7, 2000 Maribor, tel: 02/252 16 19; info@aritours.si.

MOLI IN DELAJ - Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi nekaterih še vedno napredujemo, kar lahko ugotovite po pobarvanih pšeničnih zrnih. Vsem naj dobri Bog obilo povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice.

Veseli smo novega papeža, ki se zelo trudi, da bi Cerkev zasijala v prvotni preprosti lepoti, z ljubeznijo da vsakega človeka, predvsem do najbolj ubogih in nesrečnih. Naj tudi to vpliva in daje pogum in zagon mladim, da se bodo raje odločali za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Prošnja iz slovenskega fatimskega svetišča

Spostovani!

Tudi iz slovenskega fatimskega svetisca vas prosim in vabim,
da bi posvetitev (oz. obnovitev posvetitve) Devici Mariji na
praznik njenega vnebovzetja vzeli zares in bi na to vernike tudi
pripravili..

Eksorcist p. Gabriele Amorth je veckrat vprasal hudica, zakaj se tako boji Marije.

Odgovor je bil vedno isti: Ker me vedno premaga, ker se je greh nikoli ni dotaknil.
Pavel VI. je pravil: "Vse, kar nasprotuje grehu, nasprotuje hudicu."
(Glej G. Amorth, Mocnejsi od zla, Slomskova zalozba, Maribor
2012, str. 170).

V Odboru za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)
bi sicer raje videli, da bi bilo pri posvetitvi Mariji posebej
poudarjeno njeno BREZMADEZNO SRCE. (Ta hip ne bi rad
izzival debate o tem, se pa tisti, ki ste zreli za taksno posvetitev
lahko obrnete na Odbor JMS v Sticni.

Polagam vam pa na srce, da OBNOVIMO POSVETITEV
MARIJI posebej skrbno, sploh v casih, ki so se je Cerkev na
Slovenskem znasla v tezki situaciji. Hudobni duh bo storil vse, 

da bi bila ta posvetitev Mariji samo povrsinska ali da je sploh 

ne bi bilo.

 Nam pa najbrz ni vseeno glede prihodnosti nasega naroda in Cerkve na Slovenskem? 

Vsaj meni ni vseeno, zato vas prosim za povabilo k posvetitvi in obnovitev posvetitve.

                Janez Mrak, zupnik v Kisovcu 

Neposredne priprave na posvetitev in izročitev Mariji 15. avgusta

Ne pozabimo, da smo v času neposredne priprave na posvetitev in izročitev Mariji 15. avgusta, ob 70. obletnici izročitve in posvetitve slovenskega naroda

Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Za pripravo sta namenjeni dve nedelji in sam praznik Marijinega vnebovzetja.
Živimo v prelomnih časih in potrebujemo pomoč 
Matere Cerkve in Matere vsakega izmed nas.


Ne zamudimo časa milosti!
                                                                            p. Anton Nadrah

Merton je v knjigi Luč nevidne Resnice zapisal

"Naše odkritje Boga je v nekem smislu božje odkritje nas. Boga ne moremo iti iskat v nebesa, ker sploh ne vemo, kje nebesa so in kaj so. On pride iz nebes in nas poišče. Pogleda nas, iz globin svoje brezmejne navzočnosti, ki je povsod, in njegovo videnje nam da novo bivanje in novega duha, v katerem tudi mi njega odkrijemo. Njega poznamo le toliko, kolikor nas on spoznava, in naša kontemplacija (zrenje) njega je deležnost pri njegovi kontemplaciji samega sebe."

Bog lahko človeka išče tudi po vsakdanjih in manj vsakdanjih dogodkih. Na neki postaji na Madžarskem je hotel potnik vstopiti na vlak, ki je bil že tako poln, da so potniki stali celo na stopnicah. Hotel se je pririniti vsaj na stopnice, a sprevodnik mu ni pustil. Potnik je moral počakati na naslednji vlak. Vlak je pripeljal po drugem tiru, kajti prejšnji vlak se je – iztiril. Ponesrečili so se zlasti tisti, ki so stali na stopnicah. Potnik, ki je moral počakati na naslednji vlak, je tako ostal pri življenju. Pretreslo ga je. Tudi on bi bil lahko mrtev. Začel je redno hoditi k nedeljski maši. Resno se je trudil za vzorno krščansko življenje.

Bog nas ne išče samo toliko časa, dokler nas ne najde, ampak nas išče, vodi vse življenje. Vernikova naloga je, da se temu vodstvu izroči in vedno znova izroča. Lepo je to božje vodstvo v pesmi in molitvi izpovedal kardinal Newman:

"O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!

V temi, ki me obdaja, vodi me!

Temná je noč in daleč sem od doma,

ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!

Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:

naj vidim pred seboj le za korak.

Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,

te nisem prosil, da me vodiš ti;

želel sem sam določati si pota:

a zanaprej ti vodi me povsod!

Predan napuhu bil sem in praznoti:

o, ne spominjaj mojih se zablod!

Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,

me varno bo vodila še naprej

prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,

dokler ne mine noč in prismejó

se v svitu jutra angelov obrazi,

pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč."