Ne bojte se! Ne izgubljajte poguma! (nagovor p. Antona Nadraha 13. maja 2013)

Evangelij nam poroča o srečanju dveh velikih žena: Marije in Elizabete, ki sta se kot sorodnici že prej dobro poznali, ne samo na zunaj, ampak v globini svojih src. Čeprav je Marija z Otrokom pod srcem, hiti na pomoč sorodnici Elizabeti, ki je veliko starejša od nje in tudi pričakuje otroka. Nista govorili o vremenu, politiki, gospodarski in finančni krizi, ampak o tem, kako Bog deluje v njunih srcih. Marija je s svojim prihodom in pozdravom prinesla v Elizabetino hišo izreden Božji blagoslov. Elizabeta je spoznala Marijino veličino in jo izrazila z besedami: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Božja Mati je svojo svetost izžarevala na Elizabeto in njenega otroka, bodočega svetnika Janeza Krstnika, vélikega Kristusovega predhodnika in spokornega pridigarja. Marija je bila polna Svetega Duha, saj je pod srcem nosila Odrešenika sveta, tudi Odrešenika Elizabete in Janeza Krstnika.

Pomenljivo je, da je v tem trenutku čudovitega srečanja dveh vélikih žena in dveh vélikih otrok Marija zapela svojo čudovito pesem »Magnificat – Moja duša poveličuje Gospoda«. Marija s hvaležnostjo poveličuje Gospoda, ker jo je tako čudovito ustvaril in odrešil. Poveličuje Gospoda, ker se je Božji Sin v njej učlovečil in ji s tem storil velike reči. Božja Mati tudi zdaj v nebeški slavi kar naprej poveličuje Gospoda, ker jo je z dušo in telesom vzel v nebesa in jo čudovito poveličal. Poveličuje Gospoda, ker je postala Mati Cerkve, moja in tvoja duhovna Mati.

Kakor k Elizabeti pred več kakor 2000 leti, je ista Marija pred skoraj 100 leti prihitela k trem fatimskim pastirčkom in po njih k vsemu človeštvu, k vsem tistim, ki jo hočejo poslušati. Nekoč je hotela pomagati stari ženi, ki je pričakovala otroka, zdaj je prišla na pomoč človeštvu, ki se je močno oddaljilo od Boga. Na Zahodu so ga hoteli odpraviti in zatreti vsako vero prostozidarji, na Vzhodu pa komunisti. Danes se je zelo uveljavil praktični ateizem in materializem, ko večina ljudi živi, kakor da ni Boga ne njegovih zapovedi in zato nobenega upanja za čas po naši smrti.

Marija je Mati in kot Mati je zaskrbljena za svoje otroke, za njihovo večno usodo. Kdor se je z otroško ljubeznijo oklene, ga bo zanesljivo pripeljala do večne sreče pri Bogu v nebesih.

Zdaj smo v tretjem letu priprave na fatimsko stoletnico, ko se zbiramo ob Marijinih besedah: »Ne bojte se!«, s katerimi je opogumila fatimske pastirčke že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, natanko pred 96 leti. Te besede je izrekel že angel ob prvem prikazanju, eno leto prej, spomladi 1916: »Ne bojte se, sem angel miru!«

Po človeški pameti bi pričakovali, da bo Marija pastirčkom odvzela vse križe. Pa ni bilo tako, še zlasti za desetletno deklico Lucijo ne. Takoj po prvem prikazanju se je zanjo od strani lastne matere in rodnih sester začelo veliko trpljenje, ko so jo imele za lažnivko, ki vara ljudi. Lucija je zato prosila Božjo Mater, naj vse pastirčke vzame v nebesa. A ona ji je odgovorila, da bo Jacinto in Frančiška vzela kmalu, Lucija pa bo ostala na zemlji, da bo širila češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.

To je velika milost, ki jo je treba odkupiti s križem! Marija zato Luciji ni odvzela križa, jo je pa z materinsko ljubeznijo čudovito potolažila: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Poleg besede: »Ne bojte se!« je še druga Marijina beseda: »Ne izgubljaj poguma!«

Za vsakega izmed nas, ki je častilec Marijinega brezmadežnega Srca, velja: »Ne boj se! Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« To so čudovite besede. Dobro bi se bilo ob njih večkrat ustaviti. Zlasti, ko nas teži kak križ.

Te in podobne tolažilne besede pogosto najdemo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Besede: »Ne bojte se!« hočejo v nas zbuditi zaupanje do Marije, do angela in sploh do Boga. Smo v Marijinih in Božjih rokah. Še več: Smo v Marijinem in Jezusovem Srcu. Nimamo se česa bati. Kako pomembno je zaupanje za srečno življenje že tu na zemlji! Čeprav križi ostanejo, jih z zaupanjem lažje sprejemamo in prenašamo. Kar pride iz Božje roke, po Božjem dopuščenju, je za nas dobro, čeprav tega na začetku ne uvidimo.

V duhu se povežimo z vsemi tistimi, ki so zdaj kot romarji v Fatimi ob Mariji. Marijin kip med nami, ki je darilo iz Fatime in je narejen po milostnem fatimskem kipu, nas povezuje z vsemi dogodki, ki so se pred skoraj sto leti zgodili in razodevajo Marijino usmiljeno ljubezen do grešnega in zablodelega človeštva.

Marija je pri sorodnici Elizabeti v vsej ponižnosti napovedala: »Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.« Blagrujemo jo tudi mi, ki smo danes prišli k fatimski slovesnosti. Zahvaljujemo se ji, da nas je sprejela za svoje otroke in posreduje za nas pri Gospodu.

Danes bi lahko Marijino pesem takole spremenili: »Moja duša poveličuje Marijo, ker se je ozrla na propadajoče človeštvo, ker ga hoče rešiti za nebesa. Moja duša poveličuje Marijo, ker po njej najbolj zanesljivo pridemo k Bogu. Moja duša poveličuje Marijo, ker nam je razodela svoje čudovito materinsko Srce, polno ljubezni, polno usmiljenja. Moja duša poveličuje Marijo, ker nam je zagotovila, da bo končno zmagalo njeno brezmadežno Srce.«

Vabilo v Rim na srečanje s papežem Frančiškom in Fatimsko Marijo Romarico

Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu se želi odzvati vabilu papeža Frančiška in zato skupaj z Aritoursom od 11. do 13. oktobra 2013 organizira z avtobusom romanje v Rim. Prisrčno vabljeni, da v molitveni povezanosti s svetim očetom in Materjo Marijo izprosimo nove in številne milosti za poglobitev vere, ki jih nujno potrebujemo.

V petek, 11. oktobra, zjutraj: odhod z avtobusom v Rim.

V soboto, 12. oktobra: romanje na grob sv. Petra, češčenje Najsvetejšega, ogled bazilike Marije Snežne, skupaj s papežem Frančiškom sprejem Marije Romarice, možnost nočnega češčenja.

V nedeljo, 13. oktobra, dopoldne: na Trgu sv. Petra udeležba pri papeževi mašni daritvi, odhod domov.

Cena: 199 Eur.

Informacije in prijave: Aritours, Slomškov trg 7, 2000 Maribor, tel: 02/252 16 19; info@aritours.si.

MOLI IN DELAJ - Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi nekaterih še vedno napredujemo, kar lahko ugotovite po pobarvanih pšeničnih zrnih. Vsem naj dobri Bog obilo povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice.

Veseli smo novega papeža, ki se zelo trudi, da bi Cerkev zasijala v prvotni preprosti lepoti, z ljubeznijo da vsakega človeka, predvsem do najbolj ubogih in nesrečnih. Naj tudi to vpliva in daje pogum in zagon mladim, da se bodo raje odločali za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Prošnja iz slovenskega fatimskega svetišča

Spostovani!

Tudi iz slovenskega fatimskega svetisca vas prosim in vabim,
da bi posvetitev (oz. obnovitev posvetitve) Devici Mariji na
praznik njenega vnebovzetja vzeli zares in bi na to vernike tudi
pripravili..

Eksorcist p. Gabriele Amorth je veckrat vprasal hudica, zakaj se tako boji Marije.

Odgovor je bil vedno isti: Ker me vedno premaga, ker se je greh nikoli ni dotaknil.
Pavel VI. je pravil: "Vse, kar nasprotuje grehu, nasprotuje hudicu."
(Glej G. Amorth, Mocnejsi od zla, Slomskova zalozba, Maribor
2012, str. 170).

V Odboru za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)
bi sicer raje videli, da bi bilo pri posvetitvi Mariji posebej
poudarjeno njeno BREZMADEZNO SRCE. (Ta hip ne bi rad
izzival debate o tem, se pa tisti, ki ste zreli za taksno posvetitev
lahko obrnete na Odbor JMS v Sticni.

Polagam vam pa na srce, da OBNOVIMO POSVETITEV
MARIJI posebej skrbno, sploh v casih, ki so se je Cerkev na
Slovenskem znasla v tezki situaciji. Hudobni duh bo storil vse, 

da bi bila ta posvetitev Mariji samo povrsinska ali da je sploh 

ne bi bilo.

 Nam pa najbrz ni vseeno glede prihodnosti nasega naroda in Cerkve na Slovenskem? 

Vsaj meni ni vseeno, zato vas prosim za povabilo k posvetitvi in obnovitev posvetitve.

                Janez Mrak, zupnik v Kisovcu 

Neposredne priprave na posvetitev in izročitev Mariji 15. avgusta

Ne pozabimo, da smo v času neposredne priprave na posvetitev in izročitev Mariji 15. avgusta, ob 70. obletnici izročitve in posvetitve slovenskega naroda

Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Za pripravo sta namenjeni dve nedelji in sam praznik Marijinega vnebovzetja.
Živimo v prelomnih časih in potrebujemo pomoč 
Matere Cerkve in Matere vsakega izmed nas.


Ne zamudimo časa milosti!
                                                                            p. Anton Nadrah

Merton je v knjigi Luč nevidne Resnice zapisal

"Naše odkritje Boga je v nekem smislu božje odkritje nas. Boga ne moremo iti iskat v nebesa, ker sploh ne vemo, kje nebesa so in kaj so. On pride iz nebes in nas poišče. Pogleda nas, iz globin svoje brezmejne navzočnosti, ki je povsod, in njegovo videnje nam da novo bivanje in novega duha, v katerem tudi mi njega odkrijemo. Njega poznamo le toliko, kolikor nas on spoznava, in naša kontemplacija (zrenje) njega je deležnost pri njegovi kontemplaciji samega sebe."

Bog lahko človeka išče tudi po vsakdanjih in manj vsakdanjih dogodkih. Na neki postaji na Madžarskem je hotel potnik vstopiti na vlak, ki je bil že tako poln, da so potniki stali celo na stopnicah. Hotel se je pririniti vsaj na stopnice, a sprevodnik mu ni pustil. Potnik je moral počakati na naslednji vlak. Vlak je pripeljal po drugem tiru, kajti prejšnji vlak se je – iztiril. Ponesrečili so se zlasti tisti, ki so stali na stopnicah. Potnik, ki je moral počakati na naslednji vlak, je tako ostal pri življenju. Pretreslo ga je. Tudi on bi bil lahko mrtev. Začel je redno hoditi k nedeljski maši. Resno se je trudil za vzorno krščansko življenje.

Bog nas ne išče samo toliko časa, dokler nas ne najde, ampak nas išče, vodi vse življenje. Vernikova naloga je, da se temu vodstvu izroči in vedno znova izroča. Lepo je to božje vodstvo v pesmi in molitvi izpovedal kardinal Newman:

"O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!

V temi, ki me obdaja, vodi me!

Temná je noč in daleč sem od doma,

ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!

Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:

naj vidim pred seboj le za korak.

Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,

te nisem prosil, da me vodiš ti;

želel sem sam določati si pota:

a zanaprej ti vodi me povsod!

Predan napuhu bil sem in praznoti:

o, ne spominjaj mojih se zablod!

Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,

me varno bo vodila še naprej

prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,

dokler ne mine noč in prismejó

se v svitu jutra angelov obrazi,

pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč."

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (18) Ti, Gospod, me iščeš prvi

Preden človek išče Boga, Bog išče človeka. Bog človeka s svojo milostjo prehiteva in spremlja. Spomnimo se, kako je v stari zavezi Bog poklical Abrahama, Mojzesa in vse preroke, v novi zavezi pa po Jezusu Kristusu apostole.

Francoski pisatelj Adolf Retté (+ 1930) je v knjigi Od satana k Bogu popisal težko pot do spreobrnjenja. Bil je neveren in razvraten umetnik. Nekega dne je predaval o zlati dobi, ki bo nastopila, ko bo izginila vera v Boga. Ob vprašanju, kako si zamišlja ta svet brez Boga, se je zmedel in ni vedel odgovora. Začela ga je preganjati misel: Adolf, kaj pa če Bog jé? Kljub temu je ostal pri neveri in v svojih spisih je še naprej sramotil Boga. Bil je vedno bolj razdvojen.

Nekoč se je ustavil pred Marijino kapelico sredi gozda. Molil je: "Vidiš, kaj me je prisililo, da sem prišel k tebi. Če je resnica, da si vsemogočna srednica, prosi svojega Sina, naj mi pokaže, kaj naj storim."

Sedel je na gozdni mah in zdihoval: "Kaj naj storim, kaj naj storim?" V sebi je zaslišal glas: "Poišči duhovnika! Oprosti se bremena, ki te teži!" A ni se še odločil za ta korak.

Nekega večera pa je izbojeval odločilni boj, ki ga sam takole popisuje:

"Vsi moji grehi so bili pred menoj, strašna je bila njihova podoba. Slišal sem satanski glas: 'Glej, tvoja duša! Zdaj razumeš, da te nič na svetu ne more očistiti. Molitve so prazne. Boječe upanje, s katerim si se zatekel k Bogu, je izginilo. Ubij se, plašljivec!' Čutil sem, kako sem razdvojen. Ena polovica moje biti je hotela napraviti samomor: brez obotavljanja, brez pomišljanja. Druga je v tem boju klicala na pomoč. Zdelo se mi je, kot da divja okoli mene vihar kletev in najgrših psovk.

Tedaj sem opazil, da se z eno roko krčevito držim posteljne končnice, z drugo si brišem smrtni pot in solze, ki so zalivale oči. Še malo poguma, mi prišepetava demon, v trenutku bo končano. Spustil sem končnico postelje, šel proti omari, že sem v roki držal ključ, da si vzamem strupa...

V tem trenutku zasveti v temno dušo svetla luč. Zaslišal sem - pri svojem zveličanju to zatrjujem - zaslišal sem nebeški glas, tako dobro poznani glas, ki mi je klical: 'Bog, Bog je tukaj!' Podrla me je milost, padel sem na kolena in jecljal: 'Hvala ti, moj Bog, vrnil si se.' In v tej minuti sem bil prepričan, da vidim v sebi našega Gospoda na križu. Smehljal se mi je z izrazom nepopisnega usmiljenja."

Pozneje je šel v gozd, da se Mariji zahvali za dar spreobrnjenja. Spovedal se je, prejel sv. obhajilo in začel življenje trdega boja s starimi grešnimi navadami in strastmi. Tedaj je bil star 43 let.

Nato se je odpravil v Lurd, da se Mariji zahvali. "Pred votlino sem pokleknil na tla, iz oči so lile solze in jecljajoč sem molil Magnificat (Moja duša poveličuje Gospoda), bolj prisrčen, kot je kdajkoli prikipel iz mojega srca."

Človek Boga ne bi našel, če ne bi Bog prej našel človeka. Pri vsem iskanju Boga Bog sam stoji človeku ob strani in ga podpira. Sv. Avguštin, ki je do svojega dvaintridesetega leta živel daleč od Boga, v Izpovedih v himni Bogu-Lepoti razodeva, kako ga je Bog vztrajno iskal:

"Pozno sem te vzljubil,

Lepota večno davna, večno nova,

pozno sem te vzljubil!

In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,

in tam sem te iskal,

nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,

ki si jih ti ustvaril.

Z menoj si bil, jaz ne s teboj.

Daleč od tebe so me držale stvari,

ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.

Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto.

Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim.

Okusil sem te – in sem te lačen in žejen.

Dotaknil si se me - in zagôrel sem po tvojem miru" (10,27).

Bog na poseben način išče človeka v Jezusu Kristusu. On se je zaradi iskanja človeka učlovečil, šel na križ, vstal od mrtvih, poslal Svetega Duha. Gnala ga je edino ljubezen.

Pri iskanju Boga ima torej pobudo in nam pomaga on sam, ki nas prvi išče, kakor v Jezusovi priliki išče stoto izgubljeno ovco dobri pastir. Ovca se sama ne bi vrnila k čredi. Vsa umetnost je v tem, da se Bogu ne upiramo, ampak se mu damo najti. Spodbujajo nas Jezusove besede:

"Sin človekov je namreč prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno" (Lk 19,10).

"Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla?" (Mt 18,12).