Dve čudežni ozdravljenji v Rwandi

Želim vam posredovati dve pričevanji čudežno ozdravljenih oseb, ki sem jih od njih samih slišala v Kibehu.
Pri prvem primeru gre za mladega zaročenca. Ko je šel na preiskave, da bi se  poročil s svojo zaročenko, so ugotovili, da je okužen z virusom aids. Zaroka je bila prekinjena in človek je ostal sam s svojo vznemirjenostjo in tesnobo. Nadaljeval je z molitvijo, toda zanj ni bilo upanja na ozdravljenje. Tedaj se je odločil, da poroma na kraj Marijinih prikazovanj v Kibeho. Ko je prispel, je v molitvi izlil pred Marijo svojo veliko stisko in žalost s solzami vred. Nato se je vrnil. Prijatelji so mu svetovali, naj se včlani v društvo, ki stoji ob strani takšnim bolnikom. To je tudi storil. Vendar, ko so preverili njegovo zdravje, da bi ga uvedli v tovrstno skupino, sledu virusa niso našli.
Mladeniča to ni prepričalo in je dejal: »To ni mogoče, hočem preveriti in narediti preiskave še v drugih ustanovah.« To je tudi storil, vendar je bil rezultat povsod negativen.
Kmalu za tem je spoznal dekle, ki je postala njegova zaročenka. Hotela sta preveriti, če je on resnično ozdravel. Rezultati so bili negativni in sta se poročila! Sedaj imata dva otroka. Ta mladi mož in družinski oče se je šel zahvalit Mariji v Kibeho in v navzočnosti vseh, ki so bili v cerkvi (med njimi tudi jaz), je povedal to svoje pričevanje.
Drug primer je gospa, ki je že deset let krvavela in nas po tem spominja na ženo iz evangelija. Po desetih letih, ko je nihče ni uspel ozdraviti in je bila skoraj popolnoma obupana, ji je nekdo svetoval, naj gre prosit Marijo v Kibeho. To je storila, šla je v Kibeho.
Ko se je vrnila, je teden za tednom opažala, da se je krvavitev zmanjševala in po mesecu dni je bila popolnoma zdrava! Tudi ona se je prišla zahvalit Devici v Kibeho, in sicer na isti dan, kot zgoraj omenjeni mladi mož.
Ntezimana iz Kigalija v Rwandi

Kaj bodo Devici Mariji čebele?

Neki človek je zelo trpel zaradi hudih bolečin v nogah. V dolgotrajnem prenašanju svojega trpljenja pa je vseskozi preklinjal. Njegov prijatelj mu je obzirno svetoval in ga končno prepričal, da bi mu bolj koristilo, če bi šel v Marijino cerkev v Mariapocs na Madžarskem prosit Devico Marijo, da se ga usmili. Njegove kletve nikakor ne morejo lajšati njegovih bolečin.
Možakar se je torej odpravil v svetišče. Med potjo se je zaobljubil, da bo v primeru ozdravljenja podaril cerkvi v Mariapocs panj čebel. Devica Marija je uslišala njegovo prošnjo, njegove noge so bile popolnoma ozdravljene tako, da se je mogel vrniti domov peš, brez sleherne pomoči in opore. Na poti domov pa se je pokesal, da je obljubil cerkvi panj čebel. Pri sebi je razmišljal, da je bila to popolnoma nekoristna obljuba. Kaj bodo Devici Mariji čebele? Zato se je odločil, da čebel ne bo odnesel v cerkev.
Ko je prispel domov, je bila njegova prva misel, da gre pogledat čebele. In kaj je videl? Čebele so iz enega panja letele ven in se usmerile proti cerkvi v Mariapocs. Sledil jim je in videl, da so se čebele namestile v razpoko severnega zidu, ki obkroža cerkev. Še danes, po več kot stopetdeset letih, čebele živijo v tem cerkvenem zidu.
Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji

Da bi našli Božjo milost, moramo najdi Marijo

Vsa umetnost je torej v tem, da najdemo sredstvo, s katerim z lahkoto prejmemo od Boga potrebno milost, da postanemo sveti: prav to sredstvo ti želim sedaj predstaviti in ti povem, da je zato, da bi našli Božjo milost, potrebno najti Marijo. Zakaj?
1. Samo Marija je našla milost pri Bogu, zase in za vsakega človeka posebej: očaki in preroki in vsi svetniki Stare zaveze niso mogli najti te milosti.
2. Ker je Marija dala bit in življenje Začetniku vseh milosti, jo kličemo Mati milosti Božje.
3. Ko je nebeški Oče, ki je vir, iz katerega nam prihaja vsak popoln dar in vse milosti, izročil Mariji svojega Sina, ji je obenem izročil vse milosti, tako da ji je bila Božja volja dana, kot pravi sveti Bernard, v Njem in z Njim.
4. Bog jo je izbral za zakladničarko, gospodarico in delivko vseh milosti. Zatorej gredo vse milosti in vsi Božji darovi skozi njene roke in ona v skladu z oblastjo, ki ji je bila dana, deli milosti nebeškega Očeta, kreposti Jezusa Kristusa in darove svetega Duha, kot pravi sveti Bernardin, komur hoče, kakor hoče, kadar hoče in kolikor hoče.
5. Kot ima v redu narave vsak otrok očeta in mater, tako ima v redu milosti vsak pristni otrok Cerkve Boga za očeta in Marijo za mater.
6. Ker je Marija rodila Glavo vnaprej določenih, ki je Jezus Kristus, je njej zaupana tudi naloga, da rojeva in vzgaja tudi ude te Glave, ki so pristni kristjani. Nobena mati namreč ne rodi le glavo brez udov, niti udov brez glave. Kdor torej teži za tem, da bi bil ud Jezusa Kristusa, poln milosti in resnice, mora biti rojen in oblikovan v Mariji, po milosti Jezusa Kristusa, ki v polnosti biva v njej, da bi jo Ona v polnosti posredovala pristnim udom Jezusa Kristusa in njenim pristnim otrokom.
Sv. Ludvik Grignion Montfortski, Marijina skrivnost, § 6–12

Po posvetitvi 30. maja 1943

Škof je poln navdušenja zapisal:
»Hvala Bogu in brezmadežni Materi Mariji, posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu se je v vseh župnijah izvršila z veliko pobožnostjo in z močnim zaupanjem. Spokornih procesij se je udeležilo neverjetno mnogo vernikov v res pravem spokornem duhu. Marija je pritegnila k sebi tako številne duše, da še kaj podobnega nismo doživeli.
Res, hvalo smo dolžni Bogu po usmiljeni Materi in Kraljici Mariji! Prisrčno prosim Marijo, naj nakloni svoje posebno posredovanje pri Sinu vsem, ki so sodelovali pri pripravi in izvršitvi posvetitve od pripravljalnega odbora in duhovnikov do slednjega vernika in otroka.«
Seveda se škofovemu vabilu takrat niso vsi odzvali, saj je bil slovenski narod sredi državljanske vojne. Njegov program je sprejel le del Slovencev.

Slovesna posvetitev 30. maja 1943

Glede posvetitve je škof Rožman naročil, naj bo slovesen, globok in lep praznik, ki ga bo pomnil vsak vse svoje življenje. V cerkvi in zunaj naj bo vse tako kakor na največje praznike. Papeževo posvetilno molitev naj molijo vsi v cerkvi navzoči, opravi naj se pri vseh glavnih božjih službah, kolikor jih je v tisti cerkvi. Da bodo verniki vsebino molitve bolje razumeli, naj jim jo duhovniki v pridigi razložijo.
»V vseh župnijah se mora poznati Marijin dan, kakor ga naša škofija še ni obhajala. Vsa Marijina znamenja naj bodo s cvetjem okrašena, v stanovanjih naj pred Marijino sliko ali kipcem ne manjka rož in, če mogoče – lučk. Vsa ta zunanjost naj bo le medel odraz razpoloženja duš in src.
Po posvetitvi pa bo treba vedno znova poudarjati in opozarjati, da smo posvečeni brezmadežnemu Srcu Marijinemu in kakšne dolžnosti od tod izvirajo za nas in kakšne velike pomoči smemo pričakovati od Matere Marije, če bomo v smislu posvetitve nehali žaliti Boga.«
Pred posvetitvijo 30. maja so po župnijah opravili tridnevnico, pri kateri so govorili o posvetitvi. Najbolj slovesna posvetitev je bila v ljubljanski stolnici pred milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij. Najprej je imel škof Rožman pridigo, po njej pa je bila slovesna posvetitev, nato pontifikalna škofova maša. Popoldne je v Kranju, nemškem delu škofije, obhajal posvetitev krški škof dr. Andrej Rohracher. Posvetitev je bila ta dan izvršena v vseh župnijskih in drugih cerkvah, kjer je bilo mogoče.

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (2)

Spokorni in spravni dan 29. maja 1943

Najvažnejša duhovna priprava na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je bilo obhajanje petih prvih sobot, ki se je začelo s prvo soboto, 2. januarja 1943, in končalo v soboto prvega maja. Po želji škofa Rožmana naj bi verniki »še ves maj pri šmarnicah svoje duše pripravljali na veliki dan posvetitve«.
Neposredna priprava na posvetitev pa je bila določena za soboto, 29. maja 1943. To je bil za vso škofijo spokorni in spravni dan. Verniki naj bi ga obhajali kakor nekoč vigilije pred večjimi prazniki z mnogo molitve in pokore. Pomnožili naj bi zasebno in skupno molitev. »Kdor more, naj obišče cerkev. Kjer je mogoče, naj bo Najsvetejše izpostavljeno v češčenje, če ne ves dan, pa vsaj nekaj časa zjutraj in pred šmarnicami zvečer. V družinah naj skupno molijo ta dan še posebej za odpuščanje grehov, za spreobrnjenje grešnikov ter v spravo brezmadežnemu Srcu Marijinemu in božjemu Srcu Jezusovemu.«
Glede pokore pravi škof Rožman, »naj bi nas vse najprimerneje pripravila na posvetitev (…) naj ta dan poskušamo tudi v postu kaj malega dodati v duhu spokornosti v zadoščenje za grehe in v smislu fatimskega naročila: 'Iz ljubezni do tebe, o Jezus, za spreobrnjenje grešnikov in v spravo za žalitve, ki jih zadajejo brezmadežnemu Srcu Marijinemu.'«
Glede sprave med ljudmi, ki so sprti ali v sovraštvu, piše škof, da »je pogoj, da bo naša posvetitev Bogu všeč in da jo bo Marija rada sprejela. Srce, v katerem vlada sovraštvo, maščevalnost in zamerljivost, v Božjih očeh ni vredno usmiljenja in odpuščanja. Bog nam odpušča, kakor mi odpuščamo svojim žaljivcem. Zelo zelo se morajo dušni pastirji, spovedniki in kateheti potruditi, da pripravijo vernike na to, da se na spravni dan resnično in odkrito spravijo s svojimi sovražniki, da prenehajo vsakršni spori v družinah in med sosedi. In moliti moramo v ta namen ter prositi še druge za molitev, da bo v soboto, 29. maja, res pravi spravni dan našega vernega ljudstva. Kar najbolj želim in za kar Marijo najbolj prosim, je popolna sprava in iskren sporazum med raznimi skupinami katoličanov. Ta dan naj padejo vsi zidovi, ki v katerem koli pogledu ločijo tiste, ki vsi hočejo biti dobri udje svete Cerkve, da za posvetitev postanemo vsi edini in enotni v duhu apostolata KA, in to ne samo za najbližjo bodočnost, ki kaže, da bo težka in odločilna, ampak tudi za daljno bodočnost, za ono dobo miru, ki jo je Marija napovedala in v kateri bomo morali marsikaj na novo in temeljiteje graditi.«
Vrhunec spokornega in spravnega dne je bila velika spokorna procesija vseh ljubljanskih župnij. Na čelu vsake župnije je bil župnik s spokornim križem v roki. Vse župnije so se zlile v eno samo spokorno procesijo, na čelu katere je šel škof Rožman s spokornim križem v rokah. Procesiji je dala marijanski značaj čudodelna podoba Marije Pomagaj z Brezij, ki jo je nosilo šestnajst bogoslovcev na lepo okrašenem odru. Po ljubljanskih ulicah je odmevala molitev rožnega venca, Marijinih pesmi in litanij. Vsi so se zbrali na rakovniškem stadionu.
V Bogoljubu je zapisano: »Pomenljiv govor svojega nadpastirja so udeleženci do pičice slišali in razumeli, saj je bil postavljen ojačevalec. Ko je prevzvišeni omenil, da so glas iz Fatime povečini sprejeli tudi pri nas, saj nosi v sebi rešitev iz naših stisk, je nato opozoril na nujnost, ki je pogoj za uslišanje: varovati se moramo greha in se ne izgovarjati, da nismo tako hudi grešniki, kakor so drugi in drugod. Kdor se s tem izgovarja, kaže, da se ne mara poboljšati … V naših rokah je, da skrajšamo dneve gorja. Pred podobo Marije Pomočnice, ki smo jo tolikokrat prosili milosti in bili tudi uslišani, sklenimo za trdno, da hočemo za naprej živeti po Božjih zapovedih. Božje zapovedi naj bodo trdni temelj, na katerem bomo zgradili boljšo bodočnost svojemu narodu.«

Teža in plačilo križa

To škofovsko geslo si je izbral nekdanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Dobesedno se je uresničilo na njem in na tistih, ki so mu sledili.
Jezus bi nas lahko odrešil tudi brez križa. Izbral pa je križ, kar kaže, da je v njem posebna vrednost. To je takrat, kadar je križ povezan z ljubeznijo iz pokorščine in tako postane znamenje največje ljubezni. To je bilo pri Jezusu.
Naš križ prinaša podobne sadove kakor Jezusov križ. Seveda le, če svoj križ povezujemo z njegovim križem in ga nosimo s potrpežljivo ljubeznijo. Naš križ dobiva vso svojo odrešenjsko moč iz Jezusovega križa.
Sv. Pavel je ob dejstvu svojega trpljenja zapisal: “Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten” (2 Kor 12,9 s).
Pravilnega gledanja na križ se učimo pri svetnikih. Sv. Roza iz Lime je v pismu zdravniku Castillu zapisala, kaj ji je glede vrednosti trpljenja razodel Jezus: “Naj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.”
Bog po sv. Katarini Sienski pravi o popolnih: »Veselijo se, ko trpijo bolečine. Niso samo potrpežljivi, ampak se ponašajo z mnogimi stiskami zaradi mojega imena.”
Bolečina je kakor glas zvonca, ki nas kliče k molitvi. V bolečini spoznamo Božji obisk in klic k spreobrnjenju.
“Križ je pot do vseh kreposti,” je dejal sv. Tomaž Akvinski.
Sv. Rajmund Penjafortski je zapisal: “Bog varuj, da bi bili med tistimi, ki žive lagodno, mirno in varno in jih ne tepe Božja šiba. Živijo v zadovoljstvu, toda v trenutku lahko padejo v pekel. Nasprotno pa morajo vašo čistost in pobožnost preizkusiti pogosti udarci, ker ste Bogu všeč in po volji. Postati mu morate vdani do najpopolnejše iskrenosti. Če se pomnože nad vami bolečine, jih morate sprejeti z veseljem in kot dokaz Božje ljubezni.”
Tomaž Kempčan ugotavlja. “Če voljno nosiš križ, bo tudi tebe križ nosil in te privedel do zaželenega cilja, kjer bo namreč konec vsega trpljenja, dasi ga tukaj ne bo.”
“Ko boš tako daleč, da ti bo bridkost sladka in prijetna zaradi Kristusa, tedaj vedi, da je dobro s teboj, zakaj našel si raj na zemlji. Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj. Če se vdaš v to, kar mora biti, to je, da trpiš in umiraš, bo kmalu bolje in našel boš mir.”
Če smo deležni teže križa, bomo deležni tudi plačila križa. Mala Terezija se sprašuje: “Ali je še kje večje veselje kakor trpeti iz ljubezni do tebe? Čim večje je trpljenje in čim manj pada drugim v oči, tem bolj blažen je tvoj nasmeh, moj Bog! Pa recimo, da bi tudi ti tega ne videl ali ne upošteval (kar seveda ne more biti), bi bila vendar srečna v svojem trpljenju, ker bi upala, da bom s solzami preprečila ali zbrisala vsaj en greh zoper vero.”
p. Anton