Teža in plačilo križa

To škofovsko geslo si je izbral nekdanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Dobesedno se je uresničilo na njem in na tistih, ki so mu sledili.
Jezus bi nas lahko odrešil tudi brez križa. Izbral pa je križ, kar kaže, da je v njem posebna vrednost. To je takrat, kadar je križ povezan z ljubeznijo iz pokorščine in tako postane znamenje največje ljubezni. To je bilo pri Jezusu.
Naš križ prinaša podobne sadove kakor Jezusov križ. Seveda le, če svoj križ povezujemo z njegovim križem in ga nosimo s potrpežljivo ljubeznijo. Naš križ dobiva vso svojo odrešenjsko moč iz Jezusovega križa.
Sv. Pavel je ob dejstvu svojega trpljenja zapisal: “Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten” (2 Kor 12,9 s).
Pravilnega gledanja na križ se učimo pri svetnikih. Sv. Roza iz Lime je v pismu zdravniku Castillu zapisala, kaj ji je glede vrednosti trpljenja razodel Jezus: “Naj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.”
Bog po sv. Katarini Sienski pravi o popolnih: »Veselijo se, ko trpijo bolečine. Niso samo potrpežljivi, ampak se ponašajo z mnogimi stiskami zaradi mojega imena.”
Bolečina je kakor glas zvonca, ki nas kliče k molitvi. V bolečini spoznamo Božji obisk in klic k spreobrnjenju.
“Križ je pot do vseh kreposti,” je dejal sv. Tomaž Akvinski.
Sv. Rajmund Penjafortski je zapisal: “Bog varuj, da bi bili med tistimi, ki žive lagodno, mirno in varno in jih ne tepe Božja šiba. Živijo v zadovoljstvu, toda v trenutku lahko padejo v pekel. Nasprotno pa morajo vašo čistost in pobožnost preizkusiti pogosti udarci, ker ste Bogu všeč in po volji. Postati mu morate vdani do najpopolnejše iskrenosti. Če se pomnože nad vami bolečine, jih morate sprejeti z veseljem in kot dokaz Božje ljubezni.”
Tomaž Kempčan ugotavlja. “Če voljno nosiš križ, bo tudi tebe križ nosil in te privedel do zaželenega cilja, kjer bo namreč konec vsega trpljenja, dasi ga tukaj ne bo.”
“Ko boš tako daleč, da ti bo bridkost sladka in prijetna zaradi Kristusa, tedaj vedi, da je dobro s teboj, zakaj našel si raj na zemlji. Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj. Če se vdaš v to, kar mora biti, to je, da trpiš in umiraš, bo kmalu bolje in našel boš mir.”
Če smo deležni teže križa, bomo deležni tudi plačila križa. Mala Terezija se sprašuje: “Ali je še kje večje veselje kakor trpeti iz ljubezni do tebe? Čim večje je trpljenje in čim manj pada drugim v oči, tem bolj blažen je tvoj nasmeh, moj Bog! Pa recimo, da bi tudi ti tega ne videl ali ne upošteval (kar seveda ne more biti), bi bila vendar srečna v svojem trpljenju, ker bi upala, da bom s solzami preprečila ali zbrisala vsaj en greh zoper vero.”
p. Anton

Ljubezen Božjega Srca (15)

Spreminjajmo križ v ljubezen do Križanega

Križ je tisto, kar težko sprejmemo. Po naravi se križa branimo. Šele če odkrijemo v njem globlji smisel, se ga oklenemo. To je takrat, kadar spoznamo, da je sprejem križa iz ljubezni do Jezusa dokaz največje ljubezni do njega. Če Jezusa resnično ljubimo, smo pripravljeni zanj tudi trpeti in iti po isti poti, kakor je šel on. Seveda, z njegovo pomočjo!
Jezus nas vabi: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk 9,23).
Pri Tomažu Kempčanu beremo: “Gospod, rad bom zate trpel, kar koli pride name. Prostovoljno bom sprejemal iz tvoje roke dobro in hudo, sladko in grenko, veselo in žalostno, in zahvaljeval se ti bom za vse, kar se mi prigodi.”
V bolečini – svoji in drugih – se srečujemo s trpečim Kristusom, ki je na križu vse naše bolečine sprejel nase in jih odrešil. Da bo srečanje z bolečino hkrati srečanje s trpečim Kristusom, moram bolečino zavestno sprejeti in ji reči 'da'.
Sv. Pavel je zapisal: “Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu” (Gal 6,14.17).
Bl. Henrik Suso je molil: “Gospod, ti si moja edina ljubezen, nikar me ne zapusti! V tem življenju ravnaj z menoj, kakor ti je všeč, in daj mi, kolikor križev hočeš. Popolnoma sem vdan v tvojo voljo. Samo to te prosim: nikar ne dopusti, da bi kdaj grešil in se tako ločil od tvoje milosti.”
Z Bogom nismo vedno enako močno povezani. Zato tudi križ lažje ali težje prenašamo. Tomaž Kempčan svetuje zatekanje k svetim Jezusovim ranam: “Če se boš namreč pobožno zatekal k svetim Jezusovim ranam in k dragocenim sledovom njegovih ran, boš v bridkosti občutil veliko moč, ne bo ti dosti mar preziranja pri ljudeh in mirno boš prenašal opravljive besede.”
Sv. Janez od Križa je zapisal: “Kdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.”
Ko je bolno Malo Terezijo nekega jutra mati Agneza Jezusova vprašala: “Kajne, danes ste spet imeli preizkušnje?” je odgovorila:
“Da! Toda… saj jih ljubim!… Vse imam rada, kar koli mi Bog pošlje!”
“Strašno je, kar trpite!”
“Ne, ni strašno! Kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno, kar ji pošilja njen Ženin? Nikoli ne zahteva od mene več, kakor morem v tistem trenutku prenesti. In če mi v naslednjem hipu bolečine pomnoži, mi vlije tudi več poguma.”

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013

JUNIJ
8. – 9. Skupnost Emanuel
9. ob 14.30 Bernardova družina
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki
16. ob 14.30 molitvena skupina
23. – 29. p. Krištof Čufer, Post in tišina
27./28. skupina duhovnikov

Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k mesečni spovedi

Papež Frančišek je pri svoji prvi sveti maši, ki jo je daroval kot papež v župniji svete Ane v Vatikanu, spregovoril o Božjem usmiljenju in med drugim dejal:
»Izročiti se Božjemu usmiljenju, ni vedno lahko, ker gre za nedoumljivo skrivnost, vendar moramo to storiti! Rekli mi boste:
'Oče, če bi vi poznali moje grešno življenje, ne bi tako govorili.'
'Zakaj? Kaj si storil?'
'Hude stvari.'
'Toliko bolj! Pojdi k Jezusu. On ima rad, da mu pripoveduješ te stvari! On vse pozabi. On ima izredno sposobnost pozabljanja. On pozabi, te objame, te poljubi in ti reče le eno: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več! (Jn 8,11). Samo to ti svetuje.
In ko je mesec naokrog, smo zopet v isti situaciji. Vrnimo se zopet k Gospodu! On se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje. Zato prosimo za milost, da se ne bi nikoli naveličati prositi odpuščanja. O, bratje in sestre, Božje obličje je obličje usmiljenega Očeta, ki ima vedno potrpljenje z nami.
Ste že kdaj razmišljali o Božji potrpežljivosti? O potrpežljivosti, ki jo ima z vsakim izmed nas? On nas razume, on nas vedno pričakuje, on se nikoli ne naveliča odpuščati, če se le vrnemo k njemu s skesanim srcem. Neizmerno je Božje usmiljenje, pravi psalm.«
Tudi ob molitvi prvega angelovega češčenja na trgu svetega Petra je papež Frančišek nadaljeval z isto temo: »Vsako dejanje usmiljenja naredi svet manj hladen in bolj pravičen. Moramo dobro razumeti Božje usmiljenje, usmiljenje tega nadvse potrpežljivega Očeta. Prerok Izaija pravi, da če bi bili naši grehi rdeči kot škrlat, jih Božja usmiljena ljubezen spremeni v bele kot sneg. To je lepa misel o usmiljenju. Spominjam se, ravno sem postal škof, bilo je leta 1992, ko je obiskala Buenos Aires fatimska Marija romarica, in se je darovala množična maša za bolnike. Med tisto mašo sem šel spovedovat. In ko je bila maša skoraj pri koncu, sem vstal, ker sem moral oditi na neko birmo. Pa je prišla k meni starejša ženica, ponižna, zelo zelo ponižna, stara nad osemdeset let. Jaz sem jo pogledal in sem ji dejal:
'Nona,' kajti pri nas tako kličemo starejše žene, 'nona, vi bi se radi spovedali?'
'Da,' mi je rekla.
'Pa saj vi nimate grehov,' sem dejal.
In ona mi je rekla: 'Vsi jih imamo.'
'Toda, morda vam jih Gospod ne bo odpustil.'
'Gospod vedno odpušča,' mi je rekla z gotovostjo.
'Toda kako vi to veste, gospa?'
'Če Gospod ne bi vsega odpuščal, svet ne bi obstajal.'
Pa mi je prišlo, da bi jo vprašal: 'Povejte mi, gospa. Ste vi morda študirali na Gregorijanski univerzi? Kajti to je modrost, ki jo daje Sveti Duh, notranja modrost v odnosu do Božjega usmiljenja.'
Ne pozabimo teh besed: Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli! On je ljubeči Oče, ki vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za nas vse. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni z vsemi. Kličimo priprošnjo Marije, ki je na svojih rokah nosila Božje usmiljenje, ki se je učlovečilo.«
Isto naroča tudi fatimska Marija ob prvosobotni pobožnosti. Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k pogostni spovedi.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

Sv. Bernard spodbuja redovnega brata, naj se ne vda skušnjavi

Po smrti častitega očeta Bernarda je živel v Clairvauxu neki brat, ki je moral v začetku svojega redovnega življenja kot mlad vojak prenesti veliko sovražnih udarcev; pogoste puščice skušnjav je z oklepom vztrajnosti moško prestrezal, pred vsem drugim pa je začutil sovražnega duha nečistosti, da je domišljiji bednega mesa, ki jih je stalno vnašal zlobni sovražnik, komaj zmogel preganjati z orožjem svetniškega kesanja in z molitvijo, in v tej peči ožgan, je ves dan okoli hodil potrt. Vsak dan je naraščal strah pred tem zelo težkim bojem in moč še neizurjenega ni bila tako velika, da bi mogel zaupati, premagovati in prenašati še naprej to silo hudega trpljenja. Zato je tudi premišljal v svojem srcu, da bi se vdal skušnjavcu, odložil redovno obleko in se vrnil v svet. In ko je že nemiren pazil na priliko, da bi odšel, je stopil k njemu v videnju malo prej umrli blaženi Bernard in mu rekel: »Vnaprej moraš vedeti, da te čakajo še mnogi boji. Ravnaj moško in ne vdaj se, kajti Gospod bo ob pravem času pri tebi kot pomočnik, da te reši. Zato ti obljubim, da boš rešen, če boš do konca vzdržal v Redu. Če pa te morda kdo poskusi na sodni dan oškodovati, bom jaz namesto tebe odgovoril in mojo dušo zastavil namesto tvoje.«
Brat, ki ga je opogumila obljuba tako velikega očeta, je izgnal duha malodušja in nezaupanja iz svojega srca. Ni bil več slaboten, omahujoč pri sklepanju za boj, ampak na neverjeten način okrepljen. Nobena zvitost hudobnega duha ali silne skušnjave ga niso ovirale v vztrajnosti; dobil je zasluženje, kot mu je bilo napovedano, da bo zmagal z Božjo milostjo in s trudom v vseh teh mnogih spopadih. Vztrajal je v svetem Redu do konca življenja v lepem vedenju in dosegel po obljubi od Boga ljubljenega očeta tudi večno zveličanje.

Lepo vabimo na romanje k Mariji, pod njem materinski plašč,

na Ptujsko Goro, v soboto, 8. junija,
na praznik Marijinega brezmadežnega Srca.
Program z molitvijo se bo začel ob 9.30.
Z nami bo mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek, ki bo vodil somaševanje.
Poleg nagovorov bodo na vrsti tudi pričevanja, pete litanije Matere Božje
in obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Vabljeni vsi, ki imate radi Mater Marijo!
Avtobus odpelje po naslednjem voznem redu:

• 6.00 Stična
• 6.15 Ivančna Gorica
• 6.25 Višnja Gora, pri pošti
• 6.45 Žalna
• 7.15 Obračališče trojke na Rudniku v Ljubljani (končna postaja mestnega avtobusa št. 3)

Prijavite se na tel. Mojce Kastelic: 031/234 402 do 2. junija (dokler avtobus ne bo poln),
lahko tudi na samostanski telefon: 01/78 77 100, ali: anton.nadrah@rkc.si.

Vsem lep pozdrav in obilen Božji blagoslov!
                                        p. Anton Nadrah

Spreobrnjenje apostola Pavla (6)

Savel sliši glas

V desnici je močno držal palico in se opiral nanjo. Levica mu je grabila in stiskala torbo na boku. Ni vedel, zakaj tako trdno drži torbo. Kot da bi se bal, da mu jo kdo ukrade. Svetloba je postajala vse močnejša. Počasi ni več videl. Gore na levi so bile le še bežni obrisi. Tudi drevesa, ki so bila tu in tam, so bila komaj vidna. Toda niso ga bolele oči. Nič se ni solzil kot ob močni svetlobi. Svetloba ni bila moteča. Bila je drugačna kot dnevna. Močnejša, rumena prijazna.
Zdelo se mu je, da postaja torba vedno bolj vroča. Čudno, saj ni bila na soncu. V roko ga je zapeklo, kot bi se dotaknil žerjavice. Ni razumel, kaj se z njim dogaja. Pogledal je na spremljevalce. Mirno so hodili in se pomenkovali. Tu in tam so pogledal k višku, kot da bi tudi oni videli svetlobo.
Savel se je počutil tako nemočnega. Zdelo se mu je, da ne more več hoditi. Palica mu je padla iz rok. Njegovi tovariši so se ozrli. Savel je omahnil na tla. Vse je bilo tako svetlo, lepo. Ni ga zabolelo, ko je padel na kamenje in prah. Zdelo se mu je, da je padel na mehko, kot na travo. Toda pod njim je bilo samo kamenje, nič trave. Vse okoli njega je bilo rumeno, lepo, prijazno. Kaj takega še nikoli ni videl. Zvečer je bilo včasih vse rumeno ali rdeče, a veliko drugače, kot sedaj. Sredi dneva sonce ne bo zašlo.
Spremljevalci so obstali. Gledali so Savla, ki je ležal na tleh. Sam se je skušal postaviti pokonci. Ni šlo. Noge so bile brez vse moči in čisto mehke. Pomagali so mu, da je na pol klečal, na pol sedel na nogah. Gledal je proti nebu in občudoval svetlobo, ki je prihajala z neba. Bila je rumena in mila, nič ostra. Toda tako močna, da je vse drugo izginilo. Spomnil se je na preroka Izaija, ki opisuje, kako bo prišel Mesija in očistil svoje ljudstvo. Prerok pravi, da bo tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca. Ali so nastopili časi, ko pride Mesija? Saj ni bilo nobenega znamenja. Pravijo, da bo prej prišel Elija in vse prenovil. On njem ni bilo nič slišati. Kaj se torej dogaja? Kaj ta svetloba? Kdo jo pošilja? Mar res prihaja Mesija?
Savel je sedel na nogah in gledal. Svetloba je postajala vedno močnejša. Njegovih sopotnikov ni bilo nikjer. Ni jih videl. Vse je izginilo. Bil je sam, popolnoma sam, v tej čudoviti svetlobi. Srce mu je še močneje bilo. Kaj se bo zgodilo? Na nebu se je svetloba razdelila v pramene. Iz ene točke so se spuščali na zemljo. Bili so različno rumeni. Eni malo bolj bledo, drugi malo bolj živo. Zdelo se mu je, da se mora nagledati te svetlobe. Daleč se mu je zdela točka, kjer so se svetlobni prameni stikali. Migetali so. Kot da bi v valovih pritekali iz enega izvira na nebu. Občudoval je vse, kar se je dogajalo. Bil je srečen, da to vidi. Počutil se je sproščenega, svežega, le nog ni čutil. Kakor bi izginile.
Okoli njega vse tiho, popoln mir. On sam v tej čudoviti svetlobi. Toda ali res nekaj sliši? Kot bi ga nekdo klical. Glas mu ni bil znan, vendar je bil prijeten, vabljiv. Noben izmed njegovih spremljevalcev ni imel takega glasu. Čisto tiho je slišal svoje ime. Savel! Še enkrat, močneje. Savel! Razločno je slišal, da ga nekdo kliče. Kaj hoče? Glas je bil prijeten, kakor bi ga nekoč slišal. Miren, nič nasilen, ne močan, a zelo razločen. Kdo bi ga lahko tako lepo poklical? Spomni se očeta in matere, kako sta ga klicala, ko je bil še doma. Njun glas je bil poln topline in ljubezni. Imela sta ga zelo rada. Toliko ljubezni, kot jo je on užil v domači hiši, malokateri otrok prejme. Vesel je bil svojih staršev. Hvaležen je Jahveju zanje. Toda sedaj ga ne kliče ne oče ne mati. Daleč sta od tod.
Glas mu je živo zvenel. Kakor bi bil očetov, a še bolj poln ljubezni. Ne, tudi materin glas ni imel toliko ljubezni, kot ta glas, ki ga kliče. Tako ga lahko pokliče samo nekdo, ki ga ima rad. Kdo ga ima še bolj rad kot oče, mati? Jahve! Da, Jahve, toda on ga ne bo klical sredi dneva. On se razodeva v sanjah, pa še to bolj poredko. Savel pa je buden. Sredi dneva, na poti v Damask.
p. Branko