Ljubezen Božjega Srca (15)

Spreminjajmo križ v ljubezen do Križanega

Križ je tisto, kar težko sprejmemo. Po naravi se križa branimo. Šele če odkrijemo v njem globlji smisel, se ga oklenemo. To je takrat, kadar spoznamo, da je sprejem križa iz ljubezni do Jezusa dokaz največje ljubezni do njega. Če Jezusa resnično ljubimo, smo pripravljeni zanj tudi trpeti in iti po isti poti, kakor je šel on. Seveda, z njegovo pomočjo!
Jezus nas vabi: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk 9,23).
Pri Tomažu Kempčanu beremo: “Gospod, rad bom zate trpel, kar koli pride name. Prostovoljno bom sprejemal iz tvoje roke dobro in hudo, sladko in grenko, veselo in žalostno, in zahvaljeval se ti bom za vse, kar se mi prigodi.”
V bolečini – svoji in drugih – se srečujemo s trpečim Kristusom, ki je na križu vse naše bolečine sprejel nase in jih odrešil. Da bo srečanje z bolečino hkrati srečanje s trpečim Kristusom, moram bolečino zavestno sprejeti in ji reči 'da'.
Sv. Pavel je zapisal: “Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu” (Gal 6,14.17).
Bl. Henrik Suso je molil: “Gospod, ti si moja edina ljubezen, nikar me ne zapusti! V tem življenju ravnaj z menoj, kakor ti je všeč, in daj mi, kolikor križev hočeš. Popolnoma sem vdan v tvojo voljo. Samo to te prosim: nikar ne dopusti, da bi kdaj grešil in se tako ločil od tvoje milosti.”
Z Bogom nismo vedno enako močno povezani. Zato tudi križ lažje ali težje prenašamo. Tomaž Kempčan svetuje zatekanje k svetim Jezusovim ranam: “Če se boš namreč pobožno zatekal k svetim Jezusovim ranam in k dragocenim sledovom njegovih ran, boš v bridkosti občutil veliko moč, ne bo ti dosti mar preziranja pri ljudeh in mirno boš prenašal opravljive besede.”
Sv. Janez od Križa je zapisal: “Kdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.”
Ko je bolno Malo Terezijo nekega jutra mati Agneza Jezusova vprašala: “Kajne, danes ste spet imeli preizkušnje?” je odgovorila:
“Da! Toda… saj jih ljubim!… Vse imam rada, kar koli mi Bog pošlje!”
“Strašno je, kar trpite!”
“Ne, ni strašno! Kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno, kar ji pošilja njen Ženin? Nikoli ne zahteva od mene več, kakor morem v tistem trenutku prenesti. In če mi v naslednjem hipu bolečine pomnoži, mi vlije tudi več poguma.”

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013

JUNIJ
8. – 9. Skupnost Emanuel
9. ob 14.30 Bernardova družina
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki
16. ob 14.30 molitvena skupina
23. – 29. p. Krištof Čufer, Post in tišina
27./28. skupina duhovnikov

Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k mesečni spovedi

Papež Frančišek je pri svoji prvi sveti maši, ki jo je daroval kot papež v župniji svete Ane v Vatikanu, spregovoril o Božjem usmiljenju in med drugim dejal:
»Izročiti se Božjemu usmiljenju, ni vedno lahko, ker gre za nedoumljivo skrivnost, vendar moramo to storiti! Rekli mi boste:
'Oče, če bi vi poznali moje grešno življenje, ne bi tako govorili.'
'Zakaj? Kaj si storil?'
'Hude stvari.'
'Toliko bolj! Pojdi k Jezusu. On ima rad, da mu pripoveduješ te stvari! On vse pozabi. On ima izredno sposobnost pozabljanja. On pozabi, te objame, te poljubi in ti reče le eno: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več! (Jn 8,11). Samo to ti svetuje.
In ko je mesec naokrog, smo zopet v isti situaciji. Vrnimo se zopet k Gospodu! On se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje. Zato prosimo za milost, da se ne bi nikoli naveličati prositi odpuščanja. O, bratje in sestre, Božje obličje je obličje usmiljenega Očeta, ki ima vedno potrpljenje z nami.
Ste že kdaj razmišljali o Božji potrpežljivosti? O potrpežljivosti, ki jo ima z vsakim izmed nas? On nas razume, on nas vedno pričakuje, on se nikoli ne naveliča odpuščati, če se le vrnemo k njemu s skesanim srcem. Neizmerno je Božje usmiljenje, pravi psalm.«
Tudi ob molitvi prvega angelovega češčenja na trgu svetega Petra je papež Frančišek nadaljeval z isto temo: »Vsako dejanje usmiljenja naredi svet manj hladen in bolj pravičen. Moramo dobro razumeti Božje usmiljenje, usmiljenje tega nadvse potrpežljivega Očeta. Prerok Izaija pravi, da če bi bili naši grehi rdeči kot škrlat, jih Božja usmiljena ljubezen spremeni v bele kot sneg. To je lepa misel o usmiljenju. Spominjam se, ravno sem postal škof, bilo je leta 1992, ko je obiskala Buenos Aires fatimska Marija romarica, in se je darovala množična maša za bolnike. Med tisto mašo sem šel spovedovat. In ko je bila maša skoraj pri koncu, sem vstal, ker sem moral oditi na neko birmo. Pa je prišla k meni starejša ženica, ponižna, zelo zelo ponižna, stara nad osemdeset let. Jaz sem jo pogledal in sem ji dejal:
'Nona,' kajti pri nas tako kličemo starejše žene, 'nona, vi bi se radi spovedali?'
'Da,' mi je rekla.
'Pa saj vi nimate grehov,' sem dejal.
In ona mi je rekla: 'Vsi jih imamo.'
'Toda, morda vam jih Gospod ne bo odpustil.'
'Gospod vedno odpušča,' mi je rekla z gotovostjo.
'Toda kako vi to veste, gospa?'
'Če Gospod ne bi vsega odpuščal, svet ne bi obstajal.'
Pa mi je prišlo, da bi jo vprašal: 'Povejte mi, gospa. Ste vi morda študirali na Gregorijanski univerzi? Kajti to je modrost, ki jo daje Sveti Duh, notranja modrost v odnosu do Božjega usmiljenja.'
Ne pozabimo teh besed: Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli! On je ljubeči Oče, ki vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za nas vse. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni z vsemi. Kličimo priprošnjo Marije, ki je na svojih rokah nosila Božje usmiljenje, ki se je učlovečilo.«
Isto naroča tudi fatimska Marija ob prvosobotni pobožnosti. Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k pogostni spovedi.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

Sv. Bernard spodbuja redovnega brata, naj se ne vda skušnjavi

Po smrti častitega očeta Bernarda je živel v Clairvauxu neki brat, ki je moral v začetku svojega redovnega življenja kot mlad vojak prenesti veliko sovražnih udarcev; pogoste puščice skušnjav je z oklepom vztrajnosti moško prestrezal, pred vsem drugim pa je začutil sovražnega duha nečistosti, da je domišljiji bednega mesa, ki jih je stalno vnašal zlobni sovražnik, komaj zmogel preganjati z orožjem svetniškega kesanja in z molitvijo, in v tej peči ožgan, je ves dan okoli hodil potrt. Vsak dan je naraščal strah pred tem zelo težkim bojem in moč še neizurjenega ni bila tako velika, da bi mogel zaupati, premagovati in prenašati še naprej to silo hudega trpljenja. Zato je tudi premišljal v svojem srcu, da bi se vdal skušnjavcu, odložil redovno obleko in se vrnil v svet. In ko je že nemiren pazil na priliko, da bi odšel, je stopil k njemu v videnju malo prej umrli blaženi Bernard in mu rekel: »Vnaprej moraš vedeti, da te čakajo še mnogi boji. Ravnaj moško in ne vdaj se, kajti Gospod bo ob pravem času pri tebi kot pomočnik, da te reši. Zato ti obljubim, da boš rešen, če boš do konca vzdržal v Redu. Če pa te morda kdo poskusi na sodni dan oškodovati, bom jaz namesto tebe odgovoril in mojo dušo zastavil namesto tvoje.«
Brat, ki ga je opogumila obljuba tako velikega očeta, je izgnal duha malodušja in nezaupanja iz svojega srca. Ni bil več slaboten, omahujoč pri sklepanju za boj, ampak na neverjeten način okrepljen. Nobena zvitost hudobnega duha ali silne skušnjave ga niso ovirale v vztrajnosti; dobil je zasluženje, kot mu je bilo napovedano, da bo zmagal z Božjo milostjo in s trudom v vseh teh mnogih spopadih. Vztrajal je v svetem Redu do konca življenja v lepem vedenju in dosegel po obljubi od Boga ljubljenega očeta tudi večno zveličanje.

Lepo vabimo na romanje k Mariji, pod njem materinski plašč,

na Ptujsko Goro, v soboto, 8. junija,
na praznik Marijinega brezmadežnega Srca.
Program z molitvijo se bo začel ob 9.30.
Z nami bo mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek, ki bo vodil somaševanje.
Poleg nagovorov bodo na vrsti tudi pričevanja, pete litanije Matere Božje
in obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Vabljeni vsi, ki imate radi Mater Marijo!
Avtobus odpelje po naslednjem voznem redu:

• 6.00 Stična
• 6.15 Ivančna Gorica
• 6.25 Višnja Gora, pri pošti
• 6.45 Žalna
• 7.15 Obračališče trojke na Rudniku v Ljubljani (končna postaja mestnega avtobusa št. 3)

Prijavite se na tel. Mojce Kastelic: 031/234 402 do 2. junija (dokler avtobus ne bo poln),
lahko tudi na samostanski telefon: 01/78 77 100, ali: anton.nadrah@rkc.si.

Vsem lep pozdrav in obilen Božji blagoslov!
                                        p. Anton Nadrah

Spreobrnjenje apostola Pavla (6)

Savel sliši glas

V desnici je močno držal palico in se opiral nanjo. Levica mu je grabila in stiskala torbo na boku. Ni vedel, zakaj tako trdno drži torbo. Kot da bi se bal, da mu jo kdo ukrade. Svetloba je postajala vse močnejša. Počasi ni več videl. Gore na levi so bile le še bežni obrisi. Tudi drevesa, ki so bila tu in tam, so bila komaj vidna. Toda niso ga bolele oči. Nič se ni solzil kot ob močni svetlobi. Svetloba ni bila moteča. Bila je drugačna kot dnevna. Močnejša, rumena prijazna.
Zdelo se mu je, da postaja torba vedno bolj vroča. Čudno, saj ni bila na soncu. V roko ga je zapeklo, kot bi se dotaknil žerjavice. Ni razumel, kaj se z njim dogaja. Pogledal je na spremljevalce. Mirno so hodili in se pomenkovali. Tu in tam so pogledal k višku, kot da bi tudi oni videli svetlobo.
Savel se je počutil tako nemočnega. Zdelo se mu je, da ne more več hoditi. Palica mu je padla iz rok. Njegovi tovariši so se ozrli. Savel je omahnil na tla. Vse je bilo tako svetlo, lepo. Ni ga zabolelo, ko je padel na kamenje in prah. Zdelo se mu je, da je padel na mehko, kot na travo. Toda pod njim je bilo samo kamenje, nič trave. Vse okoli njega je bilo rumeno, lepo, prijazno. Kaj takega še nikoli ni videl. Zvečer je bilo včasih vse rumeno ali rdeče, a veliko drugače, kot sedaj. Sredi dneva sonce ne bo zašlo.
Spremljevalci so obstali. Gledali so Savla, ki je ležal na tleh. Sam se je skušal postaviti pokonci. Ni šlo. Noge so bile brez vse moči in čisto mehke. Pomagali so mu, da je na pol klečal, na pol sedel na nogah. Gledal je proti nebu in občudoval svetlobo, ki je prihajala z neba. Bila je rumena in mila, nič ostra. Toda tako močna, da je vse drugo izginilo. Spomnil se je na preroka Izaija, ki opisuje, kako bo prišel Mesija in očistil svoje ljudstvo. Prerok pravi, da bo tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca. Ali so nastopili časi, ko pride Mesija? Saj ni bilo nobenega znamenja. Pravijo, da bo prej prišel Elija in vse prenovil. On njem ni bilo nič slišati. Kaj se torej dogaja? Kaj ta svetloba? Kdo jo pošilja? Mar res prihaja Mesija?
Savel je sedel na nogah in gledal. Svetloba je postajala vedno močnejša. Njegovih sopotnikov ni bilo nikjer. Ni jih videl. Vse je izginilo. Bil je sam, popolnoma sam, v tej čudoviti svetlobi. Srce mu je še močneje bilo. Kaj se bo zgodilo? Na nebu se je svetloba razdelila v pramene. Iz ene točke so se spuščali na zemljo. Bili so različno rumeni. Eni malo bolj bledo, drugi malo bolj živo. Zdelo se mu je, da se mora nagledati te svetlobe. Daleč se mu je zdela točka, kjer so se svetlobni prameni stikali. Migetali so. Kot da bi v valovih pritekali iz enega izvira na nebu. Občudoval je vse, kar se je dogajalo. Bil je srečen, da to vidi. Počutil se je sproščenega, svežega, le nog ni čutil. Kakor bi izginile.
Okoli njega vse tiho, popoln mir. On sam v tej čudoviti svetlobi. Toda ali res nekaj sliši? Kot bi ga nekdo klical. Glas mu ni bil znan, vendar je bil prijeten, vabljiv. Noben izmed njegovih spremljevalcev ni imel takega glasu. Čisto tiho je slišal svoje ime. Savel! Še enkrat, močneje. Savel! Razločno je slišal, da ga nekdo kliče. Kaj hoče? Glas je bil prijeten, kakor bi ga nekoč slišal. Miren, nič nasilen, ne močan, a zelo razločen. Kdo bi ga lahko tako lepo poklical? Spomni se očeta in matere, kako sta ga klicala, ko je bil še doma. Njun glas je bil poln topline in ljubezni. Imela sta ga zelo rada. Toliko ljubezni, kot jo je on užil v domači hiši, malokateri otrok prejme. Vesel je bil svojih staršev. Hvaležen je Jahveju zanje. Toda sedaj ga ne kliče ne oče ne mati. Daleč sta od tod.
Glas mu je živo zvenel. Kakor bi bil očetov, a še bolj poln ljubezni. Ne, tudi materin glas ni imel toliko ljubezni, kot ta glas, ki ga kliče. Tako ga lahko pokliče samo nekdo, ki ga ima rad. Kdo ga ima še bolj rad kot oče, mati? Jahve! Da, Jahve, toda on ga ne bo klical sredi dneva. On se razodeva v sanjah, pa še to bolj poredko. Savel pa je buden. Sredi dneva, na poti v Damask.
p. Branko

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (16)

Knjiga razodeva Tebe

Verska knjiga ima pri iskanju in odkrivanju Boga ter pri nadaljnjem poglabljanju v veri velik pomen. V dvatisočletni zgodovini krščanstva je odigrala nenadomestljivo vlogo.
Tatjana Goričeva pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno:

"V Rusiji se trenutno dogaja nekaj, kar se je včasih zdelo neverjetno. Na vrhu ledene gore se pojavljajo evangelij in sveti očetje. Ljudje jih berejo. Postajajo skrajno moderno, skrajno razgibano in brezpogojno potrebno čtivo." 

Na prvem mestu je Sveto pismo. Avguštin se je boril sam s seboj, da bi se iztrgal iz verskih dvomov in predvsem grešnega življenja. Nikakor ni mogel storiti odločilnega koraka. Tedaj se je zgodilo, kar je zapisal v Izpovedih:
"Zleknil sem se, ne vem kako, pod smokvinim drevesom po tleh in odprl sem zatvornice solzam in ulili so se potoki mojih oči, tebi v prijetno daritev. In govoril sem ti mnogo ...
Tako sem govoril in jokal z neizrekljivo bridkostjo v skrušenem srcu. Kar zaslišim od sosedne hiše glas, pojoč otroški glasek – ali dečka ali deklice, ne vem – in neprestano ponavljajoč: »Vzemi, beri! Vzemi, beri!«
V hipu se mi je spremenil obraz. Začel sem z vso pozornostjo premišljevati, ali imajo otroci navado pri kateri svojih iger kaj takega peti. A nisem si mogel nikakor domisliti, da bi bil kdaj kaj podobnega slišal. Tedaj sem ustavil solzam tok in vstal. Nisem si znal glasu drugače razlagati, kot da mi Bog veleva, naj odprem kako knjigo in preberem poglavje, na katero mi najprej zadene pogled ...
Pograbil sem knjigo (pisma apostola Pavla), odprl in bral molčé stavek, v katerega so se mi najprej ujele oči: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mésu ne strezite za poželjivost!« Dalje nisem hotel brati, pa tudi treba ni bilo. Zakaj komaj sem stavek dobro končal, se mi je vlila kakor luč trdne gotovosti v srce in vse temine dvomov so se razbegnile."
Jacques Loew je odraščal brez verske vzgoje. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec in da je človek le višje razvita materija. Zato je treba iz življenja iztisniti čim več. Postal je advokat na sodišču v Nici, a ni bil srečen. Za teden dni se je umaknil v samostan kartuzijanov sredi samotne doline, daleč proč od ljudi. Življenje kartuzijanov ga je močno prevzelo. V roke je vzel Sveto pismo. Zlasti so ga pretresli evangeliji. Zapisal je: »Bral sem veliko knjig, toda to je bila izredna knjiga. Nisem bil samo bralec, ampak tudi priča, na nekaterih mestih celo obtoženec. 'Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?' sem se spraševal ob branju.«
Pozneje se je o veri poučil pri nekem duhovniku in končno odšel k redovnikom dominikancem. Znan je kot oče duhovnikov-delavcev, duhovnikov, ki so kot delavci med delavci pričevali za Kristusa.
Ameriški teniški igralec Andre Agassi, ki velja za enega najboljših teniških igralcev vseh časov, je dejal: »Vsak dan vsaj pol ure berem Sveto pismo. Kdor živi po Svetem pismu, ne potrebuje mamil ali alkohola.«

Poleg Svetega pisma so iskalcem Boga v oporo tudi druge verske knjige, posebej življenjepisi svetnikov. 
Hermina pripoveduje: »Doraščala sem v času vojne, ko se o verskem pouku ni veliko govorilo. Po vojni ni bilo bolje; morala sem se boriti za zaslužek. Družbe, ki bi mi ustrezala, nisem našla. Četudi se nisem mogla intenzivno versko izobraževati, sem ob dobri knjigi, pridigi, pogovoru ali razmišljanju vsrkavala vase, kar je božjega. Imela sem svoje svetle vzore: Malo Terezijo, Alberta Schweitzerja. To je mlademu človeku potrebno kot žejnemu kozarec sveže vode. Bila sem odprta za lepoto narave in umetnosti ter zaupljiva (preveč) do ljudi. Prišla so razočaranja, tudi nad seboj. Klonila nisem – ne po svoji zaslugi, temveč po zaslugi Tistega, ki me ljubi od vekomaj. Nisem bila vredna, toda On, ki skrbi za sleherno stvar, je poplačal moje zaupanje Vanj.«
Edith Stein (+ 1942), nemška znanstvenica in univerzitetna profesorica, asistentka filozofa Edmunda Husserla, utemeljitelja fenomenološke šole, je bila po rodu Judinja. Katoličanka je postala predvsem pod vplivom življenjepisa sv. Terezije Velike, ki ga je dobila v knjižnici svojih prijateljev. Kasneje je postala karmeličanka, 2. avgusta 1942 pa so jo nacisti skupaj s sestro Rozo, tudi karmeličanko, v krematoriju v Auschwitzu upepelili. Svoje spreobrnjenje popisuje takole:
»Kar na slepo sem zagrabila zajetno knjigo in jo vzela iz omare. Bilo je življenje svete Terezije Avilske, kakor ga je napisala sama [knjigo imamo tudi v slovenskem prevodu]. Začela sem jo brati. Takoj me je pritegnila. Prebrala sem jo v eni sapi. Ko sem knjigo zaprla, sem si dejala: 'To je resnica.'«
Naslednje jutro je šla v mesto ter si kupila mašno knjigo in katekizem. Vsebino si je popolnoma osvojila. Ko je šla v katoliško cerkev k maši, je zaradi temeljitega študija vse dobro razumela. Po maši je prosila duhovnika, naj jo krsti. Duhovnik jo je izprašal in jo za Novo leto 1922 krstil. Noč pred krstom je prečula v molitvi.
Znani angleški pisatelj Graham Greene (* 1904) je v mladosti v verskem in moralnem življenju doživljal hude krize. V roke je dobil Pascalove Misli, ki jih je vztrajno prebiral. Pascal ga je usmerjal k Jezusu Kristusu. Leta 1926 je s krstom postal katoličan.
Bogoslovec Slavko piše, kako so v prvih letih osnovne šole nanj vplivale Zgodbe svetega pisma, nato zlasti življenjepisi sveto živečih ljudi:
»V prvih letih osnovne šole sem dobil v roke Zgodbe svetega pisma. Z velikim zanimanjem in navdušenjem sem jih prebiral, prav tako pa tudi ogledoval slike. Veliko stvari nisem razumel, zato sem se zopet obrnil na starše in jih povpraševal. Vse to je močno vplivalo name, da sem že v ranih letih začutil posebno nagnjenje do molitve in do službe oltarja.
Leta otroštva so minila. Začel sem globlje premišljevati o vrednosti svojega življenja, o svoji poklicanosti v krščanstvo, o Jezusu. Ob branju knjig življenjepisov Očeta Damijana, Maksimilijana Kolbeja in drugih sodobnih knjig sem uvidel, kaj pomeni dosledno življenje po evangeliju, kaj zahteva Kristus od ljudi, ki so si izbrali njega za edino življenjsko vodilo. Takrat sem tudi v sebi začutil globlji klic Kristusa, čeprav dostikrat nejasno.«

Veliko pričevalno moč imajo spisi cerkvenih pisateljev iz prvih stoletij krščanstva. Newman je prestopil v katoliško Cerkev v svojem 45. letu. Prej je bil zelo goreč anglikanski duhovnik. Bil je voditelj oxfordskega gibanja, ki je hotelo obnoviti anglikansko Cerkev v duhu prve krščanske Cerkve. Zato je veliko študiral zgodovino prve Cerkve in cerkvene pisatelje iz prvih časov krščanstva. O tem je zapisal:
»Primerjal sem ustroj naše Cerkve, ki je bila notranje tako razrvana in majava, s svežim duhom, ki je vel iz prvih stoletij. V njih zmagovitem navdušenju za tisto veliko skrivnost, ki sem jo od svoje mladosti z vso dušo spoštoval, sem spoznal hojo svoje matere. Rekel sem si: 'Opazuj to podobo in jo primerjaj z našo Cerkvijo!'«
Po dolgem študiju in razmišljanju je prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko in starokrščansko Cerkvijo. Še dve leti je potreboval, da se je odločil za prestop v katoliško Cerkev. Pred tem važnim dogodkom je noč prečul v molitvi.

Slaba knjiga odvrača od Boga. To dela naravnost, če vero smeši in uči kaj veri nasprotnega ali celo nevero. Lahko pa spodkopava vero posredno s tem, da spodkopava nravno življenje. Francoski pisatelj Henri Lavedan (+ 1940) je v svojih spisih zelo smešil Boga in katoliško vero. Leta 1914, ko se je začela 1. svetovna vojna, je bil vpoklican in je doživel njene strahote. To ga je zresnilo in usmerilo k Bogu. Francoskemu ljudstvu je napisal javno pismo, v katerem obžaluje svoje brezbožne zablode in priznava, da se je vrnil k veri svoje mladosti:
»Norčeval sem se iz vere, misleč, da sem pameten. Toda le goljufal sem sebe in tudi vas, ki ste prebirali moje knjige in prepevali moje popevke. Bila je zmota, omotica, prazne sanje. Zapustiti Boga pomeni pogubiti sebe. Ne vem, če bom jutri še živ. To pa moram povedati svojim prijateljem: Lavedan si ne upa umreti kot ateist. Veseli se, moja duša, kajti mogel sem doživeti uro, ko sem kleče mogel izreči: Verujem v Boga, verujem, verujem.«
p. Anton