O veliki ponižnosti samostanskega brata

Neki samostanski brat iz skupnosti bratov iz Clairvauxa, ki je bil brez graje v svojem življenju in častitljivega vedenja, je prispel po težki bolezni do svoje zadnje ure. Blaženi Bernard ga je obiskal, pristopil k njemu in ga okrepčal z naslednjimi besedami: “Zaupaj, moj sin, da boš že kmalu prešel od smrti v življenje, od truda tega časa v večni počitek.” On pa je odgovoril z velikim zaupanjem: "Ali ne grem k svojemu Gospodu in Stvarniku?

Resnično, v to zaupam in sem prepričan, da bom hitro videl dobroto Gospoda v deželi živih.” In ker je blaženi oče, moder zdravnik in skrben pastir, imel glede tega človeka brez izobrazbe velik strah, da ta odgovor temelji bolj na arogantni predrznosti kot na čistosti vesti, je rekel: “Naredi znamenje križa na svojem srcu, brat, naredi znamenje križa na svojem srcu! Kaj to pomeni, kar si rekel? Od kod si je mogla domisliti tvoja predrznost tako velike zahteve? Ali nisi ti tisti revni in obžalovanja vredni človek, ki ni nič ali skoraj nič imel na tem svetu in zato si iskal pri nas zatočišče, morda bolj iz stiske kot iz strahu božjega in dosegel z mnogimi prošnjami sprejem?

Mi smo te sprejeli brez tvojih sredstev, Bogu na ljubo, in te izenačili v hrani, obleki in drugih rečeh z modrimi ter plemenitimi možmi in ti si postal tako rekoč eden od njih. Kaj si plačal Gospodu za vse to? In glej, tvoji nehvaležnosti ne zadostuje, da si prejel zastonj toliko dobrega iz Gospodove roke, da zahtevaš zase poleg tega še njegovo kraljestvo kot zakonito dediščino, katero ni mogel nikoli pridobiti noben kralj ali vojvoda s še tako veliko količino zlata ali srebra.”

K temu je z blagim obrazom mirno rekel redovni brat: ”Dobro, predragi oče, zelo dobro si povedal, vse je res, kar si rekel. Toda vendar, če ukažeš, ti bom govoril, mojemu gospodu in očetu, in z nekaj besedami pojasnil, kar ni bilo zame vzrok za tako veliko aroganco, ampak, kot trdno verujem, za ponižnost. Kajti če je tista vaša pridiga, ki ste nam jo večkrat vtisnili, resnična, namreč, da se božje kraljestvo ne pridobi s plemenitostjo mesa, ne z zemeljskim bogastvom, ampak samo s krepostjo pokorščine, sem ta edini stavek pri sebi ohranil v vnetem spominu kot kratek povzetek Gospodove besede in jo kot pečat položil v svoje srce, ko sem se je dnevno spominjal in se je skrbno držal.

Vprašajte torej, če želite, pri vseh mojstrih in tovariših, za katere ste mi ukazali, naj jih ubogam in jim služim, če sem bil kdaj nasproti enemu od njih nepokoren, če sem koga od naših očetov užalostil z besedo, kretnjo ali na kakšen drug način, kolikor je bilo odvisno od mene. Če sem se torej potrudil vse v Kristusu ubogati, vsem služiti in z božjo milostjo vse ljubiti, kdo mi more braniti, da zaupam njegovemu usmiljenju?”

Ko je torej blaženi oče prejel tak odgovor neukega moža, se je silno razveselil in rekel: ”Res si blažen, preljubi sin, ker ti nista posredovala te modrosti meso in kri, ampak nebeški Oče sam te je poučil, ohranil pri življenju in vodil po ravni stezi v domovino.”

Ko je brat umrl in so bile pogrebne svečanosti končane, je prečastiti oče imel z njemu lastno prisrčnostjo in govorniško močjo v kapitlju sijajni nagovor o njegovem življenju in smrti ter z njegovim zgledom vžgal na čudovit način ljubezen do pokorščine. Zelo ga je namreč prevzel njegov odgovor. Dal mu je čast bolj zaradi kreposti pokorščine, kot če bi slovel zaradi znamenj in sijajnih čudežev.

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!

Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.

Življenje je dar, ki ga je treba gojiti

V Knjigi modrosti je zapisano: »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje« (Mdr 1,13–14). Življenje je Božji dar, ki ga moramo varovati in negovati. Živeti moramo zdravo, da zdravju ne škodujemo, ampak ga krepimo, da nam dobro služi. Skrbeti je treba za zdravje telesa in duha, kolikor je v naši moči. Marsikaj seveda ni odvisno od nas. V svojem življenju moramo narediti čim več dobrega.
Človek mora skrbeti tudi za zdravo okolje, ki je Božje okolje, saj je ves svet Bog ustvaril. Ko skrbimo za lepo in zdravo okolje, izpopolnjujemo Božje stvarstvo in se ravnamo po Božjem naročilu v raju: »Napolnita zemljo in si jo podvrzita!« (1 Mz 1,28). Okolje vpliva na naše zdravje in življenje. Skrb za to okolje, za Božje stvarstvo, je danes pomemben vidik našega bivanja. Od tega j e odvisno, kakšen svet bomo zapustili našim zanamcem. Skrbeti za zdravo okolje pomeni hkrati skrbeti za lastno zdravje in za zdravje naših bližnjih.
Pri vsem svojem delovanju ne smemo gledati le nase, ampak tudi na ljudi okrog nas. »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe,« nas uči Jezus. Ljudje smo povezani med seboj in moramo gledati drug na drugega.
Pri vprašanju zdravja in življenja je treba zastopati krščanske vrednote. Življenje je treba ščititi od spočetja do naravne smrti. Tu se državna zakonodaja pogosto razlikuje od Božjih zapovedi. Treba se je ravnati po Božjih zapovedih: »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi!« Če na primer državni zakoni dovoljujejo splav otroka, je po 5. Božji zapovedi: Ne ubijaj! to velik greh, za katerega Cerkev nalaga celo kazen izobčenja, ki je ne more pri spovedi odvezati vsak duhovnik.
K zdravemu okolju spada tudi zdravo javno mnenje, to je krščansko javno mnenje: kaj je prav in kaj ni prav. Danes se je to zlasti pri mladih zelo zameglilo. Vendar vsi živimo pod istim Bogom, v isti Cerkvi in Božje zapovedi se niso in se ne bodo nič spremenile. Treba je ozdraviti napačno javno mnenje, da fant in dekle kar brez cerkvene poroke lahko živita skupaj, da zakonska nezvestoba ni nič hudega, da ni pomembno, ali ob nedeljah in praznikih hodiš k maši ali ne, da ženska, ki ne želi roditi spočetega otroka, tega lahko splavi.
Jezus je obudil Jairovo hčerko k življenju z besedami: »Deklica, rečem ti, vstani! Prosimo Jezusa naj reče tudi Cerkvi na Slovenskem in sploh slovenskemu narodu: »Slovenski narod, rečem ti, vstani! Brez krščanskih vrednot zate ni življenja, zate ni prihodnosti!«
p. Anton

Prihod Besede in Očeta v dušo

Kaj pomeni prihod Besede k duši? Da jo pouči v modrosti. Kaj pomeni Očetov prihod? Da jo napolni z ljubeznijo do modrosti, tako da duša more reči: »Vzljubila sem njeno lepoto« (Mdr 8,2). Očetu je lastno, da ljubi; zato vlita ljubezen dokazuje, da je Oče prišel. Kaj bi pouk naredil brez ljubezni? Napihnil bi. Kaj ljubezen brez znanja? Motila bi se (št. 69,2).
Mar ljubezen ne odstranja grehe? Pa še kako! Bral sem, da pokrije veliko grehov. Pa vprašam: ali ni zmožna ali zadostna, da podre in poniža sleherni napuh oči in srca? Prav gotovo, saj se ljubezen ne ponaša, ne napihuje. Če bi torej Gospod Jezus blagovolil priti k meni, ali bolje, vame, ne z ljubosumnostjo srca, tudi ne z jezo, ampak v ljubezni in v duhu krotkosti, ljubosumen name z Božjo ljubosumnostjo – kajti kaj je Bogu tako lastno kakor ljubezen? – saj je Bog sam ljubezen – če bi, pravim, prišel v takem razpoloženju, bi jaz tudi iz tega spoznal, da ni sam, ampak da je z njim prišel tudi njegov Oče. Kaj je namreč tako očetovsko? Zato se ne imenuje samo Oče Besede, ampak tudi Oče usmiljenja, ker je v njegovi naravi, da se vedno usmili in prizanaša.
Če bom čutil, da se mi odpira čut za razumevanje Svetega pisma, ali da mi modre besede nekako vrejo iz srca, ali da se mi v luči, vliti mi od zgoraj, razodevajo skrivnosti, ali da se mi zanesljivo odpre nebo kot neka brezdanja globočina in da mi od zgoraj priteka obilnejši dež premišljevanja, ne bom dvomil, da je Ženin tukaj. Lastnina Besede je vse to bogastvo in iz njegove polnosti ga prejemamo.
In če bi se hkrati razlila vame neka ponižna, a plodna in globoka predanost, tako da bi ljubezen do spoznane resnice rodila v meni neko nespravljivo sovraštvo do nečimrnosti, tako da bi me vednost ne napihnila ali da se zaradi pogostnih obiskov ne bi prevzel, takrat bi naravnost čutil, da se z menoj dogaja nekaj očetovskega in prav nič ne bi dvomil, da je Oče pri meni.
Če pa bom vztrajal v prizadevanju, da kolikor le morem, tem Božjim darovom vedno odgovarjam z njih vrednimi čustvi in dejanji, in če Božja milost v meni ne bo ostala prazna, se bo pri meni tudi nastanil tako Oče, ki hrani, kakor Beseda, ki poučuje (št. 69,6).

sv. Bernard.

ČEŠČENJE PREČISTEGA SRCA SV. JOŽEFA

(Za zasebno molitev; pri + v spodnji molitvi se pokrižamo na ustreznem delu telesa, čelu, ustnicah, srcu …)

Posvetitev trem svetim Srcem

Presveto Srce Jezusovo,
brezmadežno Srce Marijino,
prečisto Srce svetega Jožefa,
danes (nocoj) vam posvetim
svoje misli +,
svoje besede +,
svoje telo +,
svoje srce +
in svojo dušo +,
da bi se v tem dnevu (v tej noči)
po meni izvršila sveta Božja volja.
Amen.

Rožni venec svetega Jožefa

Rožni venec molimo zasebno, predvsem ob sredah, ki so posvečene svetemu Jožefu, zlasti pa to velja za prvo sredo v mesecu. Sestavljen je iz sedmih skrivnosti, v katerih premišljujemo sedem žalosti in radosti, ki jih je sveti Jožef imel na zemlji. Pri vsaki skrivnosti molimo Oče naš enkrat, Sveti Jožef desetkrat in Slava Očetu enkrat.

1. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob materinstvu Device Marije, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

2. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob rojstvu Jezusa, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

3. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob obrezovanju Jezusa, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

4. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob prerokbi starčka Simeona, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

5. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel pri begu v Egipt, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

6. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel pri vrnitvi iz Egipta, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

7. Sveti Jožef, zaradi žalosti in radosti, ki si jih doživel ob izgubi in najdenju Jezusa v templju, me očetovsko spremljaj v življenju in smrti.

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (27)

(Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Prijateljstvo z Bogom

Božja Cerkev ima vsekakor take duhovne člane, ki v Bogu žive ne le zvestó, ampak tudi zaupno in govoré z Bogom kakor s prijateljem, ker jim daje spričevalo zavest njegove slave. Dajte mi dušo, ki razen Boga in tega, kar je treba ljubiti zaradi Boga, nič drugega ne ljubi, ki ji Kristus življenje naj ne bi šele bil, ampak ji je že dolgo bil; katere vse prizadevanje gre za tem, da bi stalno živela v Božji navzočnosti; o kateri ne rečem, da je to njena velika, ampak njena edina želja, skrbno hoditi z Gospodom, svojim Bogom, ter ji sposobnosti za to ne manjka. Daj mi, pravim, tako dušo in jaz ne zanikam, da je vredna Ženinove skrbi in pogleda Božjega veličastva, vladarjeve blagohotnosti in voditeljeve pozornosti (št. 69,1).

Žetev je velika, delavcev pa malo

Zdaj napredujemo nekoliko bolj počasi, le za dve zrni v enem mesecu. Bog povrni vsem sodelujočim. V letu vere se utrjujemo v prepričanju, da se bo izpolnilo, kar je rekel Jezus: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo …« Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, da bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.