Mnogi pričajo, kako pomembno je bilo za njihovo vero srečanje z duhovnikom, zlasti pri verouku. On je strokovnjak za vprašanja o veri in Bogu. To ljudje od njega upravičeno pričakujejo. Poleg strokovnosti mora imeti tudi druge kvalitete. Sam mora biti globoko veren. Papež Janez XXIII. govori o duhovnikih takole:
"Danes, ko se vsevprek uveljavljajo moč denarja, mikavnost čutnosti in precenjevanje tehnike, bi radi verni ljudje videli v duhovniku moža, ki govori v imenu Boga, moža, ki je poln vere, pozablja nase in gori v ljubezni do bližnjega."
Ko je sv. Avguštin prišel iz Rima v Milan, je bilo za njegovo spreobrnjenje odločilno srečanje z milanskim škofom sv. Ambrožem:
"Prišel sem v Mediolanum k škofu Ambroziju, enemu najboljših mož svetovnega glasú ... Vzljubil sem ga, sprva sicer ne kot učitelja resnice – saj té v tvoji Cerkvi slej ko prej nisem pričakoval – pač pa kot človeka, ki je bil dober in prijazen z menoj ... In vendar sem se mu polagoma in nevede približeval ...
Ko sem torej odpiral srce, da bi dojemal, kako zgovorno je govoril, je vstopalo vanj – polagoma, ali vendar – tudi spoznanje, kako prav je govoril ..."
Bogoslovec Franc poroča, kako mu je po krizi v razvojnih letih verouk o pravem času pomagal pri ponovni utrditvi vere:
»Pri verouku me je pretresla misel, na katero sem postal pozoren: da o bivanju Boga pričuje vse vidno stvarstvo, vsa lepota narave. Ni je stvari, ki bi ne imela svojega vzroka in izvora. To je bilo za takrat dovolj. Čudovito stvarstvo, ki me je iz dneva v dan obdajalo, me je pričelo ponovno dvigati k svojemu Umetniku, ki nam je zapustil to neskončno zbirko svojih umetnin v naravi."
Veliko pomoč pri iskanju Boga dobi človek na duhovnih vajah in drugih duhovnih srečanjih, običajno skupaj z drugimi. Srednješolka Jasna je udeležbo na duhovnih vajah takole izkusila:
"Moj trden sklep je bil, da sploh ne grem več k maši, mladinskemu verouku. Želela sem biti samostojna. Kaj bi mi starši vsiljevali svoje prepričanje, sem si mislila. A moja »samostojnost« mi ni dala miru. V meni je vedno nekaj glodalo: »Čemu in zakaj vse to?« In prižgala sem novo cigareto ter zvrnila kozarček. A zgodilo se je nekaj velikega, zame zares velikega. Na vsem lepem me je sošolka vprašala, če bi šla z njo na duhovne vaje. Doma nisem hotela o povabilu nič povedati, ker sem se želela sama odločiti. Koliko noči sem prečula, da sem se sploh odločila: Pojdi – grem!
In šla sem.
Preživela sem teden dni v nepozabnem kraju, družbi. Kakšna odprtost, pozornost. Proti koncu tedna je bila sv. spoved. Treba je bilo zbrati vse moči in ves pogum, da sem naredila »prvi« korak. Nemogoče je z besedami opisati radost, ki sem jo čutila po pogovoru s spovednikom. Stekla sem po stopnicah – kam? Kot peresce lahko me je neslo naravnost v cerkev. Bila sem najsrečnejši človek na svetu in lahko bi mi bilo žal, ko bi v času čakanja zbežala daleč, daleč proč."
Jože našteva različne vplive, ki so oblikovali njegovo vero:
"Da sem veren, se imam najprej zahvaliti okoliščinam, v katerih sem se rodil in preživljal svojo mladost. Na prvem mestu krstu, ki sem ga prejel še kot dojenček in z njim mi je bila dana prvotna in velika milost, da sem postal kristjan. Moja vera je povezana tudi z vero staršev, zlasti matere, ki me je naučila prvih molitev in prvih resnic. Verujem, ker sem v otroških letih imel prijatelje in okolico, ki je bila versko vzgojena in tako kot otrok pojma Bog sploh nisem odklanjal. Verujem, ker sem spoznal in vedno znova spoznavam, da človeku brez vere nekaj manjka, nima v svojem življenju trdne točke, kamor bi se ob težkih trenutkih zatekel. Zato človek, ki ima takšno oporo, mora biti vesel in srečen, da v odločilnih trenutkih ni sam, ampak vedno živi v zavesti, da ga spremlja nekdo, ki mu hoče le dobro. Da lahko verujem, je tudi velik dar Boga, ki ga je deležen vsak, kajti prvega koraka v veri ne naredi človek, ampak Bog."
Angleški časnikar, pisatelj in voditelj televizijskih oddaj Malcolm Muggeridge, ki je o materi Tereziji napisal knjigo Nekaj lepega za Boga, je 1982 skupaj s svojo ženo Kitty postal katoličan. Za londonski dnevnik Times je ob tej priliki povedal:
"Ena redkih prednosti, ki mi jo je prinesel moj sloves na televiziji, je ta: ko se je razvedelo, da želim postati kristjan, me številni ljudje precej pogosto obiščejo ali mi pišejo, da bi mi povedali, kako so tudi oni predani Kristusu. Ko na primer grem iz restavracije, obzirno pride za menoj natakar – ne zato, da bi me opozoril, da sem mu dal premalo napitnine, ampak zato, da mi zaupa: 'Tudi jaz sem kristjan!' Pomislite, celo za kulisami televizijskega studia mi je dekle, ki je ličila moj ostareli in zgubani obraz za nastop pred kamerami, zašepetala na uho: 'Ljubim Gospoda.' Ko pridem na vogal neke londonske ulice, se skoraj zaletim v postavnega priseljenca s Karibskih otokov, ki me pozdravi: 'Dragi brat v Kristusu.'
To je čudovito izkustvo, ki me navdaja z zavestjo, da kljub nasprotujočim izidom raziskav javnega mnenja in socioloških študij obstaja krščansko bratstvo, ki sega od sovjetskih taborišč do filmskih studijev v Los Angelesu in vključuje celo tako nenavadna občestva, kot je spodnji dom angleškega parlamenta ali senatska zbornica Združenih držav Amerike. Bogu bodi hvala za to!"
Ronald Knox v knjigi Evangelij pripoveduje o moči medsebojnega vpliva med ljudmi, vpliva v dobrem in slabem:
"Mi ne moremo spreobračati – spreobrne lahko edino Bog ... Nobena duša ne more – v strogem pomenu besede – spreobrniti kakšno drugo dušo.
Druga stvar pa je, če govorimo o kvasu. Vidite, v naravi kvasa je, da svojo preobrazujočo moč prenaša na druge stvari okoli sebe ...
To se neprestano dogaja tudi nam umrljivim ljudem: čutimo vpliv drugih ljudi, bodisi v dobrem bodisi v slabem ...
Ljudje torej vedno vplivamo drug na drugega tako v dobrem kot v slabem. Tisti, ki kar prekipevajo od življenjske moči, ki imajo zelo trden značaj, razširjajo večji vpliv, dober ali slab, na manj samostojno množico okrog sebe. In ta vpliv, dober ali slab, ki ga izvajamo, gre potem dalje, se prenaša na druge, kakor krogi na vodni gladini, če vržeš kamen. In tega ne morete več ustaviti, tudi če bi hoteli."
p. Anton
