Leto vere

Papež Benedikt XVI. je pozval vso Cerkev k letu vere, ki se je začelo 11. oktobra 2012 in bo sklenjeno 24. novembra 2013. Papež, ki je posvetil svoji dve prvi okrožnici Božjim krepostim ljubezni in upanja, nas sedaj vabi, da se poglobimo v tretjo Božjo krepost: vero. V apostolskem pismu Porta Fidei, s katerim je naznanil to izredno leto vere, papež poudarja: »Odkrivati moramo vsebino vere, ki jo izpovedujemo, obhajamo, živimo in molimo, ter razmisliti o samem dejanju, s katerim verujemo. To je naloga, ki jo mora vsak vernik vzeti za svojo, zlasti v tem letu vere.«
To leto vere bo tudi spremljalo tretje leto sedemletne priprave na stoletnico fatimskih prikazovanj. Program priprave na stoletnico nikakor ne bo zasenčil leta vere, ravno nasprotno, okrepil ga bo, kajti tematika stoletnice, ki je pripravljena na podlagi fatimskega sporočila, nas uvaja v jedro izkušnje krščanske vere.
V tem letu vere smo povabljeni, da dopustimo Mariji, naj nas ona vodi k Bogu, da bi naša vera postala bolj zavestna in bi jo mogli bolj poglobljeno izpovedovati, obhajati, živeti in moliti. Marija je bila odlična verujoča žena, saj jo je Elizabeta blagrovala, ker je verovala (prim. Lk 1,45). Hkrati pa je ona tudi Mati, ki hrani in podpira vero svojih otrok, zaradi česar jo že od nekdaj verno ljudstvo kliče z imenom »Marija, opora naši veri«. Zato bo ona nadvse zanesljiva vodnica v življenju tega leta vere.
p.Carlos Cabecinhas, rektor fatimskega svetišča

Pojdimo k Mariji v Fatimo!

Fatima leži v današnji škofiji Leiria-Fatima, skoraj v sredini Portugalske, 130 kilometrov severno od glavnega mesta Lizbona, 50 kilometrov od Atlantika. Ta vas, ki je tudi središče župnije, ima več zaselkov, skupin hiš, ki so raztresene po pobočju Serre d'Aire, med njimi tudi od Fatime približno en kilometer oddaljeni Aljustrel (izg. Alžustrel), rojstni kraj in kraj bivanja fatimskih pastirčkov.
Marijina prikazovanja se niso dogajala prav v Fatimi, ampak dva kilometra zahodno od nje, v kotanjasti dolini, Irijski globeli (Cova da Iria). Od leta 1917, ki je letnica Marijinih prikazovanj, prihajajo tja romarji; uradno pa od leta 1930, ko je krajevni škof priznal nadnaravni značaj fatimskih dogodkov.
Če pogledamo na zemljevid, najdemo Portugalsko, »deželo zahajajočega sonca«, na jugozahodnem delu Pirenejskega (Iberskega) polotoka. Obsega šestino tega polotoka in je štiri in pol krat večja od Slovenije. Na severu in vzhodu meji s Španijo, na jugu in zahodu jo obliva Atlantski ocean, ki jo povezuje z vsem svetom.
V zgodovini so deželi gospodovali Feničani, Grki, Kelti, Rimljani, Zahodni Goti in arabski Mavri. Portugalci so bili od 711 več stoletij pod arabsko oblastjo in so se polagoma otresli Mavrov. Leta 1139 jih je premagal Alfonso Henriquez, postal kralj in povedel deželo v neodvisnost. Današnje meje je Portugalska dobila 1279.
Po izgonu Mavrov so Portugalci postali pomorščaki in odkritelji tujih dežel, v katere so razširili svoj jezik in kulturo. Tja so odhajali tudi njihovi misijonarji in širili krščansko vero. V 15. stoletju je Portugalska postala slavna pomorska in svetovna velesila z mnogimi kolonijami v Južni Ameriki, Afriki in na Daljnem Vzhodu. Vrhunec je dosegla v času kralja Manuela I. (1495–1521), a po nekaj stoletjih je začela nazadovati. Pomorščak Vasco da Gama je 1497 z ladjami okoli Afrike prišel v Prednjo Indijo in tako odkril pot v Indijo, Ferdinand Magellan je 1519 prvi objadral svet.

Ime Fátima je priljubljeno arabsko žensko ime. Tako je bilo ime najmlajši hčerki preroka Mohameda. Svetovno znani romarski kraj pa menda ni dobil ime po tej hčerki. Po stari legendi, ki je ohranjena v več inačicah in ima verjetno zgodovinsko jedro, je imel mogočni arabski knez iz mesta Al-Kasar hčerko Fatimo. Za praznik Janeza Krstnika, ki ga tudi mohamedanci kot preroka slovesno praznujejo, 24. junija 1158, je omenjeni knez s skupino vitezov in dam zapustil mesto, da bi ob reki Sado vsi skupaj praznovali god Janeza Krstnika. Med potjo jih je presenetilo krdelo krščanskih vitezov, ki jih je vodil Gonsales Hermingues, imenovan »Strah Mavrov«. Njihov napad na nepripravljene mohamedance je bil tako nenaden in silovit, da je večina mož obležala mrtva. Vse druge, kolikor niso zbežali, so odpeljali v ujetništvo in izročili kralju Alfonzu Henriquesu v Santaremu. Ta je v zahvalo Gonsalu na njegovo željo izročil Fatimo, ki je sprejela krščansko vero in pri krstu dobila ime Oureana (Zlata), vzljubila viteza ter se z njim poročila. Kot poročni dar jima je kralj izročil mesto Abdegas in posestva v okolici. Po njenem imenu so preimenovali mesto Abdegas v Oureano, danes Ourém, ki leži kakih šest kilometrov od Fatime. Ljudje pa so vitezovo ženo Oureano še naprej klicali za Fatimo. Mlada žena je kmalu umrla, vitez pa je od žalosti vstopil v cistercijanski samostan Alcobasa, ko je prej poskrbel za pokop svoje žene v podeželski cerkvi. Ko so ljudje hodili v to cerkev, so rekli: »Pojdimo k Fatimi!« Tako je tudi kraj dobil ime Fatima. Danes pa številni romarji rečejo: »Pojdimo k Mariji v Fatimo!«
An

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI - FATIMA – OKNO UPANJA (2)

Bog po Mariji ni daleč

Fatima je trajanje Božje ljubezni že skoraj sto let. Marija je usmiljeno znamenje Boga, ki je Ljubezen. Pod tem vidikom se bomo srečevali z angelom, Devico Marijo in tremi fatimskimi pastirčki ter pozneje s sestro Lucijo.
Kardinal Tarcisio Bertone je o pomenu Marijinih prikazovanj in posebej prikazovanj v Fatimi povedal:
»Verjetno ima vera v postmoderni dobi potrebo po materinski in čustveni razsežnosti. Zato je Mati Božja velika protagonistka prikazanj. Dejstvo je, da ima to pomembne pastoralne posledice. Bog po Mariji ni daleč, nedosegljiv, nem, tih v razmerju do osebne in skupne zgodovine (…) Zakaj torej ne bi krščanski skupnosti ponudili tudi tega poziva, ki je – če dobro pogledamo – poziv Gospodove Matere k spreobrnjenju, molitvi, pokori? V sporočilu iz Fatime je toliko evangeljskega.«
O pomenu Fatime za Cerkev in človeštvo je dejal Paul Claudel, eden največjih francoskih pesnikov in dramatikov, da je »največji verski dogodek prve polovice 20. stoletja«. Zakaj je Fatimo tako visoko cenil? Ker jo je imel za »prekipevajoč izliv nadnaravnega v tem v snov ujetem svetu«. Za nekatere je fatimsko sporočilo danes že zelo odmaknjeno in zastarelo. Papež bl. Janez Pavel II. je mislil drugače, saj je dejal, da je danes fatimsko sporočilo »aktualno in nujno bolj kot kdajkoli prej«.
Takratni državni tajnik kardinal Sodano je 13. maja 2000, ko je papež Janez Pavel II. razglasil Frančiška in Jacinto za blažena, ob koncu slovesnega somaševanja s papežem, dejal: »Bratje in sestre, Materi Božji iz Fatime se zahvaljujemo za njeno varstvo. Njeni materinski priprošnji zaupamo Cerkev tretjega tisočletja.« Seveda je Mati Božja iz Fatime prav ista kakor drugod, ista, ki je pred dobrimi dva tisoč leti na svet prinesla Jezusa. Vendar je njeno poslanstvo vsakokrat nekoliko drugačno, prilagojeno določenemu času in kraju. Po kardinalovih besedah Cerkev tretjega tisočletja ni povezana samo z Marijo kot njeno materjo, ampak tudi z oznanilom, ki ga je Marija v Fatimi sporočila po treh pastirčkih vesoljni Cerkvi. Novinar De Carli je v razgovoru s kardinalom Bertonejem zapisal, da je z vidika duhovnosti to »najbolj kleno razodetje 20. stoletja«. Sedanji papež Benedikt XVI. je ob obisku v Fatimi 13. maja 2010 leirijsko-fatimskemu škofu Antóniu Martu o pomenu Fatime dejal: »Kot Fatima ni ničesar v vsem katoliškem svetu.«

Šopek Materi Mariji - Rožni venec gospe Adžubej

Šopek Materi Mariji - Rožni venec gospe Adžubej

Ko je monsignor Roncalli, bodoči papež Janez XXIII., leta 1934 zapuščal Bolgarijo, je rekel: »Če bo kak Slovan, katoličan ali nekatoličan, potrkal na moja vrata, bodo ta zanj vedno odprta in bo sprejet kot prijatelj.« Nekega dne je v Fiumicino prišel neki Slovan, ki je prosil za sprejem pri papežu Janezu XXIII. Takojšnji odgovor se je glasil: »Naj pride!« Srečanje je bilo določeno za 7. marec. Po splošni avdienci je papež poklical gospoda Adžubeja in ženo Rado, ki je bila hčerka Hruščova, in ju sprejel v svoji knjižnici. Ko ju je povabil, naj sedeta, je med drugim govoril o ruskih svetnikih in o lepem bogoslužju. Ko je vzel rožni venec, ki se je nahajal na mizi, je rekel: »Gospa, ta rožni venec je vaš. Moj tajnik me je poučil, da bi nekatoliški kneginji moral podariti kovance ali znamke, ampak jaz vam podarjam rožni venec, ker imamo mi duhovniki poleg biblične molitve psalmov na razpolago tudi to obliko ljudske molitve. Za mene, papeža, so petnajstere skrivnosti sredstvo, prek katerega lahko premišljujem svetovne dogodke v Gospodovi luči. Rožni venec molim zjutraj, drugi del ob začetku večera, in tretji del ponoči. Vidita, na novinarje sem naredil velik vtis, ko sem jim povedal, da sem med poslušanjem in spraševanjem peto skrivnost veselega dela zmolil zanje. Na mnoge sem naredil vtis, ko sem jim povedal, da običajno tretjo skrivnost veselega dela molim za vse dojenčke, ki se bodo rodili v sledečih štiriindvajsetih urah. Tako so vsi, katoličani in nekatoličani, ko pridejo na svet, deležni papeževega pozdrava. Ko bom molil tretjo skrivnost, gospa, se bom spomnil tudi vaših otrok.«
Gospa Adžubej je z rožnim vencem v rokah odgovorila: »Hvala, sveti oče, kako sem vam hvaležna! To bom povedala svojim otrokom …« Papež jo je smehljaje gledal in dejal: »Poznam imena vaših otrok … tretjemu je ime Jan, Janez, tako kot meni … Ko boste doma, naredite nekaj posebej ljubkega za Jana …«
(Iz: Rožni venec za Cerkev, št. 14, 1973)

Sem Mati Tistega, kateremu vse živi

Nebeška Gospa je prosila Juana Diega, da bi se vrnil v ponedeljek, 11. decembra. Medtem je Juan Bernardino, stric malega Indijanca, zelo bolan ležal v postelji in čakal na smrt. Juan Diego se torej ni mogel odpraviti na srečanje z Gospo, ker je menil, da je bolj potrebno poiskati kakega zdravnika, ki bi ga sprejel. Njegov trud je bil zaman. Zdravnik ni mogel ničesar storiti za bolnika. Situacija je bila težka. Ponoči je stric prosil, da bi šel po duhovnika, ker se je pred smrtjo želel spovedati. V torek je bil pred jutranjo zarjo Juan Diego na poti v Tlatilolco, da bi poiskal duhovnika, ker se je zdelo, da se bolnikovo stanje ne more popraviti. Ko je šel mimo griča, je razmišljal: »Če grem naravnost naprej, me bo Gospa videla in mi bo dala znamenje, naj grem k škofu … Toda jaz moram najti duhovnika za mojega strica.« Čeprav je moral skreniti s svoje običajne poti, se je Gospa spustila do kraja, kjer je stal, ga poklicala in mu rekla: »Kaj se je zgodilo, moj ponižni sin, kam si namenjen?«
Spoštljivo se je poklonil in pozdravil Gospo ter ji razložil, da je vedel, da je tam stala žalostna, vendar je njegov stric v zadnjih trenutkih življenja in je zato moral nujno poklicati duhovnika in bi se vrnil k njej naslednji dan.
Usmiljena Devica mu je odgovorila: »Poslušaj in razumi, moj najponižnejši sin. To, kar te na dnu tvojega srca utesnjuje in boli, je brez osnove … Naj se tvoj obraz in tvoje srce ne vznemirjata. Ne bodi v skrbeh zaradi te bolezni.
Ali tvoja Mati ne stoji tukaj ob tebi? Ali mogoče nisi pod mojim varstvom? Mar nisem izvir življenja? Ali ne stojiš pod močno zaščito mojega plašča med mojimi rokami? Mar ne čutiš potrebe po nečem večjem?
Nič te ne sme vznemirjati ali povzročati bridkost. Naj te bolezen tvojega strica ne muči, ker zaradi te bolezni ne bo umrl. Z vso gotovostjo svojega srca bodi prepričan, da je že

Ljubezen Božjega Srca - Naša ljubezen do Jezusa v sveti evharistiji

Poznamo basen o ptiču pelikanu, ki je ob času velike lakote naredil v svojih prsih rano in dal mladičem piti svojo kri, da so ostali pri življenju, pelikan pa je poginil. Tako je postal simbol za evharistično skrivnost, za Jezusa, ki se pri mašni daritvi za nas daruje in nam pri svetem obhajilu daje svoje telo in kri. Ta Jezusova velikodušna ljubezen tudi nas nagiba k ljubezni.
Jezus je na zemlji na najodličnejši način navzoč v zakramentu svetega Rešnjega Telesa. Iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha in vina. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.
Sv. Tomaž Akvinski takole slavi evharistični zakrament: “O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kakor v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kakor ta zakrament? Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov. Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh. Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.”
Vsaka cerkev, vsak tabernakelj žari bolj kakor sonce, kajti tam stanuje naš Gospod. Čaka nas, da ga pridemo obiskat, da se mu poklonimo, ga počastimo in se z njim po domače pogovorimo. Svojo ljubezen mu pokažemo, ko z vero pred njim pokleknemo in pri njem vsaj nekaj časa vztrajamo. S poklekom priznamo, da ni le pravi človek, ampak tudi pravi Bog. Samo pred Bogom poklekujemo.
Pisatelj Hoje za Kristusom je zapisal: “Ko bi se obhajal ta presveti zakrament samo na enem kraju, ko bi ga samo en duhovnik na svetu posvečeval, mar ne bi hrepenenje gnalo ljudi na tisti kraj, k tistemu Božjemu mašniku, da bi videli obhajati Božje skrivnosti?”
“Tako veliko, tako novo, tako lepo se ti mora zdeti, kadar daruješ sveto daritev, ali si pri njej navzoč, kakor da je to tisti dan, ko se je Kristus učlovečil v telesu Device ali na križu viseč trpel in umiral za zveličanje ljudi.”
O svetem obhajilu je isti pisatelj zapisal: “O srečno srce in blažena duša, ki sme tebe, svojega Boga, pobožno prejemati in se, ko tebe prejema, napolnjevati z duhovnim veseljem.« “To je namreč najvišji in najsvetejši zakrament, rešitev za dušo in telo, zdravilo za vse dušne bolezni, s katerim se zdravijo moje pregrehe, krotijo strasti, premagujejo ali manjšajo skušnjave, daje večja milost, množi začeta krepost, utrjuje vera, krepi upanje, vnema in širi ljubezen.”

Zveza med popolno ljubeznijo in molitvijo

V nekem smislu gre pri popolni ljubezni in dobri molitvi za isto stvarnost. Če Boga v resnici ljubimo, se bomo nanj pogosto spomnili in se z njim pogovarjali. Cerkveni oče sv. Gregor Nacianški je zapisal: “Na Boga se je treba spomniti bolj pogosto, kakor pa dihamo.” To pravzaprav v pravem pomenu ni mogoče. Vendar Boga moremo vedno ljubiti in ga vedno moliti, če se ravnamo po Origenovem in Avguštinovem navodilu. Origen je dejal: “Nenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Samo tako moremo imeti za uresničljivo načelo, da je treba nenehno moliti.” Sv. Avguštin je zapisal: “Kar koli počni, če misliš na Boga, ne nehaš moliti. Če nočeš nehati z molitvijo, ne nehaj hrepeneti. Tvoje trajno hrepenenje je v tebi kakor neprestan glas. Utihneš samo, če nehaš ljubiti.«
V ljubezni napredujemo toliko, kolikor napredujemo v molitvi. Molitev nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako smo vedno bolj deležni njegove ljubezni. Če Boga resnično ljubimo, bomo težili k poglobljeni molitvi. Vedno bomo hoteli biti z njim.
Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Za izrecno molitev si moramo določiti v dnevnem redu dovolj časa. Tudi med delom nam mora biti Bog blizu, kakor je materi blizu njen otrok, čeprav nima vedno časa ukvarjati se z njim. Če ne najdemo časa za molitev, je v nas premalo ljubezni do Boga. Če se hočemo z Bogom pogovarjati, je treba, da imamo zanj čas, kakor ga ima on za nas.
Pri molitvi ne sme biti naš pogled usmerjen v naše lastno zadovoljstvo, v iskanje prijetnosti in tolažbe, ampak moramo moliti iz ljubezni do Boga. Če tolažba pride, smo zanjo Bogu hvaležni; če se umakne, tudi to hvaležno sprejmemo, v prepričanju, da je tako za naš duhovni napredek najbolje. Tako namreč zelo napredujemo v ljubezni do Boga. Za najpopolnejšo obliko ljubezni gre pri slavilni in zahvalni molitvi. Čim bolj naša molitev postaja nesebično češčenje in zahvaljevanje, tem bolj smo v ljubezni.
Sv. Janez Marija Vianney molitev in ljubezen povezuje z začetkom večne sreče. Molitev pospešuje rast v ljubezni: “Če molite in če ljubite, ste že na zemlji prišli do človekove blaženosti. Molitev nas združuje s samim Bogom. Kdor ima čisto srce in je združen z Bogom, je poln neke miline in prijetne opojnosti, poln luči, ki čudovito sije. V tesnem združenju se tedaj duša združi z Bogom kakor sveča s svečo in nihče ju več ne loči. Ta združitev Boga z ubogo stvarjo je nekaj čudovitega. V tem združenju je nedoumljiva sreča. Če imate ozko srce, ga bo molitev razširila, da boste lahko ljubili Boga. Molitev omogoča, da že tukaj okušamo nebesa in nekaj nebeškega prihaja v nas.”
p. Anton

Zakaj bomo obhajali pet prvih sobot?

1. Ker sta to za ves svet naročila Jezus Kristus in Devica Marija fatimski vidkinji Luciji in je njen škof to potrdil kot pristno;
2. ker so prvosobotno pobožnost »po fatimsko« v Sporočilih slovenskih škofij priporočili naši škofje kot temeljito pripravo na izročitev Mariji 15. avgusta 2013;
3. ker se bomo na ta način spomnili 70-letnice prve izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu (leta 1943) in bl. Alojzija Grozdeta, ki je pred 70 leti hotel širiti to pobožnost v domačem kraju;
4. ker je za tiste, ki se s pravim namenom udeležujejo te pobožnosti, obljubljeno zveličanje in se tako v njih utrjuje vera v posmrtno življenje;
5. ker je ta pobožnost zelo povezana s središčem naše vere in verske prakse (spoved, mašna daritev s sv. obhajilom, molitev rožnega venca, četrt ure premišljevanja o skrivnosti(h) rožnega venca v povezanosti z Devico Marijo – vse z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu za naše grehe, posebej tiste, ki zelo žalijo Devico Marijo);
6. ker se na ta način zelo pospešuje rast v veri, upanju in ljubezni, kar je tudi cilj leta vere;
7. ker se tako širi poglobljena premišljevalna molitev rožnega venca, ki je marsikje popolnoma izginila;
8. ker se s to pobožnostjo utrjuje zavest grešnosti in odprtost za Boga ter potreba po spravi in zadoščevanju za naše grehe;
9. ker se tako pospešuje pogostna, to je mesečna spoved;
10. ker s to pobožnostjo raste naša ljubezen do nebeške Matere in njenega Sina Jezusa.

Kako sem prvič obhajala pet prvih sobot

Prvi stik s fatimskimi dogodki, ki spodbujajo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, sem doživela že v svojem otroštvu, in sicer v prvih povojnih letih.
Takrat so nas v šoli učili, da Boga ni. Ne spomnim se pa, da bi nas kdaj prepričevali, da ni Marije, morda zato, ker v njej niso videli neke posebne nevarnosti. In vendar se je izkazalo, da je Bog ravno njej zaupal posebne milosti za naš čas.
Za njen milostni poseg v Fatimi na Portugalskem sem izvedela okrog svojega prvega svetega obhajila. Vest o prikazovanjih trem pastirčkom, o Marijinih sporočilih, o prvih dveh že uresničenih skrivnostih, je bila tema pogovorov med sestrično in menoj, ko sva skupaj čuvale živino na pašniku. Marija je pastirčkom obljubila nebesa! Torej nebesa so! Tudi za naju! Vendar morava zmoliti še veliko rožnih vencev! Spominjam se, da sva takrat s sestrično, po zgledu pastirčkov, začeli na paši moliti rožni venec.
Požrtvovalni župnik, ki je čez drn in strn občasno prihajal tudi v našo vasico, nam je med drugim razložil tudi Marijino naročilo glede pobožnosti prvih petih sobot v mesecu in njeno obljubo tistim, ki jo bodo z gorečnostjo obhajali. Dal nam je čas za premislek z naročilom, naj mu svojo odločitev sporočijo tisti, ki se nameravajo odzvati Marijinemu vabilu, nakar bomo začeli s pripravo.
Šele sedaj, ko bolj natančno premišljujem o teh že precej oddaljenih dogodkih, bolje razumem svojo mamo in njeno vztrajno prizadevanje, da bi se tudi jaz odzvala Marijinemu vabilu. Domnevam, da je bila zaradi tedanjih povojnih razmer upravičeno zaskrbljena za zveličanje svojih otrok, saj nam ni mogla zagotoviti temeljite verske vzgoje. In sredi tega veri in Cerkvi sovražnega viharja, zažiga nadškofa in zasliševanja otrok v šolskih klopeh, se kar naenkrat pojavi Marijino sporočilo s čudovito obljubo milosti, ki so potrebne za zveličanje, vsem tistim, ki bodo obhajali pobožnost v čast njenemu Brezmadežnemu Srcu. Mama te priložnosti nikakor ni hotela zamuditi!
In tudi jaz ne! Z zaupanjem in hvaležnostjo sem se odzvala Marijinemu vabilu in začela obhajati pobožnost. Nenadoma pa se je na poti njenega izpolnjevanja pojavila resna ovira. Učiteljica naju je s sošolko, ki je tudi opravljala pobožnost, predlagala, da se udeleživa brezplačnih počitnic na morju, ki pa so sovpadale s prvo soboto v mesecu. Kaj storiti? Priložnost za počitnice je treba izkoristiti, so dejali nekateri, sobot pa imaš še veliko pred seboj. Moja mama pa je razmišljala drugače ... Skupaj s »svetimi ženami« v naši vasi je izdelala podroben načrt, ki je v počitnice vključil tudi spoved in obhajilo na prvo soboto, nakar je vse skupaj izročila v Božje roke.
Načrt se je do potankosti uresničil: S sošolko sva zaprosili za izhod iz tabora zaradi obiska pri starejši gospe, ki je nekoč živela v naši vasi in sedaj zelo trpi zaradi domotožja. To je bila čista resnica. Dovolili so nama izhod brez spremstva, saj sva povedali, da nama bo gospa prišla naproti. Sicer pa sploh nisva vedeli niti njenega naslova.
Ta požrtvovalna žena je tisti dan pod pekočim soncem prehodila dokaj dolgo pot, da nama je prišla naproti in naju pospremila nazaj do cerkvice Marije Snežne na hribu blizu njenega doma. Tu se nam je čez nekaj časa pridružil duhovnik, ki ga je gospa naprosila, da nama v teh izrednih razmerah omogoči opraviti pobožnost prvih sobot, opraviti sveto spoved in prejeti sveto obhajilo. Tudi on je imel za seboj kar nekaj kilometrov pešačenja ... Po končanem obredu in okrepčilu na domu prijazne gospe, sva se s sošolko, s srcem polnim veselja in tihega ponosa nad najino skrivnostjo, srečno vrnili v tabor. Upali sva, da je bila Marija vesela zaupanja tolikih src v njeno obljubo in tolikih z ljubeznijo darovanih žrtev v zadoščenje njenemu Brezmadežnemu Srcu.
D. Č.