ODMEVI

Moj najbližji sodelavec v službi je pred mesecem dni zvedel, da je njegov oče zbolel za rakom na trebušni slinavki. Sinu so v bolnici svetovali, naj očetu ne pove, da je na smrt bolan. Mene je to zelo pretreslo in čutila sem dolžnost, da vplivam nanj. Rekla sem mu, da ima oče pravico do resnice in do priložnosti, da pred smrtjo postori, kar bi še želel. Prvi dan me je samo začudeno poslušal, naslednji dan, ko so očeta odpeljali domov, pa mi je sporočil, da se je odločil, da mu bo povedal resnico. Ravno tako svoji mami.

Danes je na pogrebu gospod župnik govoril samo o veselju, ki ga je Tomaž naredil pokojnemu očetu in njemu kot duhovniku, ker je pravi čas poskrbel, da se je oče pripravil na zadnjo uro. Dejal je, da bi si tudi on kot duhovnik želel, da bi imel ob sebi ljudi, ki bi poskrbeli za njegovo srečno zadnjo uro.

Mojca

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

O nekem redovnem bratu, ki je v videnju opazil, da je Jezus vodil z njim govedo

Na neki pristavi samostana Clairvaux je opravljal svojo nalogo nek brat konverz kot kravji pastir. Bil je čist, zelo preprost mož, ki je vse, kar so mu predstojniki naložili, brez omahovanja in tudi rad izvršil. Dnevni trud je zaradi Božjega plačila prenašal z največjo potrpežljivostjo. Nekoč je videl v sanjah Gospoda Jezusa, kako je v svoji ljubki roki držal ojnico, s katero je peljal govedo. Ko se je zbudil in v duhu premišljeval milino, dobroto in krotkost prijateljskega pomočnika, se je nenadoma vnel v njegovem srcu ogenj silnega hrepenenja. Vzdihoval je v želji, da bi Gospoda videl iz oči v oči, katerega je zaslužil gledati v tako srečnem videnju kot delavca, pripravljenega pomagati. In silno si je zaželel umreti, da bi bil pri Kristusu. Dobrotljivi Gospod ni hotel odlašati z izpolnitvijo hrepenenja svojega ubogega. Kmalu je ta brat, prizadet od bolezni, legel v posteljo. Sedmi dan je končal s smrtjo svoj trud in svoje bolečine ter srečno dosegel večno življenje in večni mir, ki je Kristus Gospod. Preden pa je umrl, je prišel k njemu na obisk častiti opat, blaženi Bernard, da se poslovi od sina, ki se je odpravljal v večno domovino. Njegovo čisto in preprosto vest je poznal, zato je tudi prišel, da ga, ko je bil že pripravljen za odhod, okrepi s svojim blagoslovom in varuje pred zlobnim duhovnim sovražnikom. Bolnik je opatu poročal o svojem videnju in opat mu je čestital. Ko je brat umrl, je o njem z gotovostjo povedal, da je živel z Bogom in da je Bog na njem deloval ter ga vzel zato k sebi. Kajti Vsemogočni ni mogel v svojem usmiljenju zapustiti v zadnjem boju svojega služabnika, kateremu je bil pri njegovem delu nad vse milosten spremljevalec in sodelavec.

Ponovno iskanje Kristusa-Ženina

Nevesta pravi: »Iskala sem njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,1). K temu jo je spodbudila blagost njega, ki jo je prej iskal in prej ljubil. Prav gotovo ga ne bi iskala, če ne bi on prej nje iskal, in ne bi ga ljubila, če ne bi bila prej ljubljena. Ni je prehitel samo z enim blagoslovom, ampak z dvema: z ljubeznijo in iskanjem. Ljubezen je vzrok iskanja, iskanje in gotovost sta sad ljubezni. Ljubil jo je, da ne bo sumila, da jo je iskal, da bo kaznovana. Iskal jo je, da se ne bo pritoževala, da je bila zaman ljubljena. V tej dvojni milosti je toliko nežnosti; odstranjena je vsakršna bojazen, tako da si drzne upati na svojo vrnitev. Ne bi ga mogla iskati, če on ne bi nje prej iskal. In ko čuti, da je iskana, ne more drugače, kakor da ga išče (84,5).

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (25) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi)

Iskanje Kristusa – Ženina

»Po cestah in trgih bom iskala njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,2). Tako nevesta sodi še po otroško. Mislim, da je sklepala, da se je Ženin, ki je vstal iz groba, kmalu odpravil v javnost, da bi po svoji navadi učil ljudstvo in ozdravljal bolnike, da bi se pokazal v svoji slavi med Izraelci, da bi videl, ali ga bodo sprejeli vstalega od mrtvih (št. 76,1).

Edino mojemu Gospodu je bilo rečeno in dano od Boga, naj séde na desnico njegove slave, saj mu je enak v slavi, enega bistva z Očetom, čisto podoben po rojstvu, enakega veličastva in enako večen. Tukaj, tukaj ga bo našel, kdor ga bo iskal, in bo videl njegovo slavo, ki ni slava kogarkoli, marveč slava Edinorojenega Očetovega Sina (št. 76,5).

Kaj boš storila, nevesta? Ali misliš, da mu boš tja lahko sledila? Ali se upaš in moreš spustiti v to presveto skrivnost, v to skrivnostno svetišče, da bi gledala Sina v Očetu in Očeta v Sinu? Seveda ne. Tja, kjer je on, še ne moreš iti, pojdeš pa pozneje. Vendar se giblji, pojdi za njim in ga išči! Naj te pri iskanju ne straši tista nedostopna svetloba in vzvišenost in ne izgúbi upanja, da ga boš našla, saj je rekel: »Če moreš verovati, vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23). »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu« (Rim 10,8). Veruj, pa boš našla, zakaj verovati se pravi najti. Verni vedo, da po veri prebiva Kristus v njihovih srcih. Kaj je bliže?

Zato le išči zaupno in vdano! »Dober je Gospod duši, ki ga išče« (Žal 3,25). Zato ga išči s hrepenenjem, sledi mu z dejanji in našla ga boš z vero! Česa vera ne najde? Doseže nedostopno, odkrije neznano, zajame neskončno, oprime se poslednjih stvarnosti in slednjič v svoje široko naročje na neki način zaobjema večnost. Z vero, pravim: v večno in Sveto Trojico, ki je ne doumem, verujem, in z vero jo držim, čeprav je z umom ne zajamem (št. 76,6).

 

Spreobrnjenje apostola Pavla (2) Savel Štefanov prijatelj

V puščavi se ponoči zelo ohladi, zato ljudem topla obleka ni odveč. Podnevi jih varuje pred pripeko in prahom, ki se dviga ob karavani. Obleka je potrebna posebej dopoldne, ko se ozračje segreva. Nastane veter, ki nosi prah in pesek po puščavi. Pogosto se je treba zaviti tako, da iz obleke gledajo samo oči. Na nogah imajo sandale s podplatom iz debelega kameljega usnja. To je zelo vzdržljivo in močno. Z njimi je mogoče prehoditi veliko poti. Ker je debelo, vroča tla ne žgejo v podplat. Tudi vsakega kamna se ne čuti, ko stopaš in ne gledaš vsak korak pod noge. Tisti, ki so več na poti, se oskrbijo s posebnimi sandali z debelim podplatom iz dvojnega kameljega usnja.

Možje se veselo pogovarjajo med seboj. Imajo dovolj časa, da se pomenijo o vsem, kar se je doma zgodilo, preden so odšli od doma. Novice, ki jih zvedo po poti, njihove pogovore še bolj razvnamejo.

Eden od njih hodi za oslom in je nekoliko zamišljen. To je mlad mož kakšnih sedemindvajset let. Manjše rasti, a trdne narave. Dolga črna brada mu pada na prsi. Preko glave ima razpeto tkanino. Njen vzorec razodeva, da je Jud. Zadaj za vratom jo je imel prekrižano, da je en del padal po hrbtu, drugi pa na prsi. Gledal je predse in mirno stopal za oslom. Preko levega ramena je imel obešeno lično usnjeno torbo. Jermen od torbe je šel čez prsi tako, da je torba visela na levem boku. Z levo roko jo je večkrat potipal, kot da bi v njej nosil veliko bogastvo in se hotel prepričati, če ni česa izgubil. V desnici je držal krepko popotno palico. Ni je potreboval, da bi se nanjo opiral, saj je bil v cvetu mladosti. Toda taka je bila navada. Ko so se ustavili, je bilo kar prijetno nasloniti se na popotno palico.

Obraz je imel lep in pravilno oblikovan. Žive črne oči so razodevale notranji ogenj. Mož je bil očitno zelo samostojen in pokončen. Dolga črna brada mu je bila v ponos. Take so nosili jeruzalemski pismouki. Najbolj spoštovan med njimi je bil stari Gamalijel, ki mu je brada že popolnoma osivela. Mladi mož ga je spoštoval kot svojega učitelja, saj je pri njem nabiral učenost.

Savel je bilo ime mlademu Judu, ki je mirno in zamišljeno stopal za oslom. Ni se zanimal za pogovore, ki so jih imeli njegovi tovariši, nekaj korakov pred njim. Veliko je premišljeval o dogodkih zadnjih let. Končal je svoje šolanje in bil sprejet med pismouke. Smel je javno poučevati Sveto pismo in tudi zbirati okoli sebe učence. Ker je bil še mlad, ga niso iskali.

Zadnja leta ga je vznemirjalo to, da se je pojavil Jezus, ki je zbiral okoli sebe velike množice in navduševal ljudi. Pravijo, da je delal velika znamenja in čudeže. On sam ga ni velikokrat videl. Ni ga iskal, saj mu ga ni bilo treba. Vse, kar je bilo potrebno, se je naučil pri svojem častitljivem učitelju Gamalielu. Tudi v njegovi šoli so se pogovarjali o Jezusu. Savel in nekateri tovariši so bili za to, da se mu prepove pridiganje in zbiranje ljudi. Učitelj je bil zelo potrpežljiv in jim je rekel, naj počakajo nekaj časa in vse se bo pomirilo in tonilo v pozabo. Tako se je že velikokrat zgodilo.

Velikega pridigarja so obsodili in križali. Savel je pričakoval, da bo takoj konec govoric o Jezusu. Toda zgodilo se je nekaj čudnega. Raznesla se je novica, da je vstal od mrtvih. Njegovi učenci so celo na trgih oznanjali, da je vstal in v njegovem imenu krščujejo ljudi, podobno kot je pred leti krščeval Janez v puščavi ob Jordanu. Veliko ljudi je verjelo Jezusovim učencem in se dalo krstiti. Zbirali so se po domovih in lomili kruh. Bili so mirni in priljubljeni med ljudstvom.

Tudi njegov prijatelj Štefan je zašel med te ljudi. Iskal je Jezusa in ga poslušal. Tako zelo ga je prevzel njegov nauk, da je bil kakor v sedmih nebesih. Pogosto je ostal brez odgovora, če ga je kaj vprašal. Obraz je imel čisto spremenjen. Kakor da bi sijalo iz njega samo veselje in sreča. Večkrat sta se pogovarjala o Jezusu. Štefan je bil do konca prevzet. Pravil je, da je gotovo Jezus pravi in obljubljeni Mesija. Savel mu je mirno in jasno razložil, da je to nemogoče. Mesija bo prišel kar naenkrat. Nihče ne bo vedel, od kod je prišel. Iz Davidove rodovine bo in obnovil bo Izraelovo kraljestvo.

Štefan mu je dokazoval, da je Jezus iz Davidove rodovine, iz Nazareta v Galileji. Toda Savel mu je odgovarjal in ga prepričeval, da iz Galileje in Nazareta še ni vstal noben prerok. A Štefana se ni dalo prepričati. Večkrat ga je kot prijatelja svaril, v kako nevarne vode se podaja. To ni več čista vera očetov, kot jo je učil Gamaliel. To je neka novotarija, ki celo trdi, da Jezus Božji Sin. To je popolnoma nemogoče. Bog je na višavah in nima sina, ki bi hodil po zemlji in pridigal. Hotel mu je dopovedati, da je to spet eden od samooklicanih mesijev, ki bi rad požel slavo in zavedel ubogo ljudstvo. Toda Štefan se ni dal omajati.

Savel mu je pravil, da je to zelo nevarno početje. To je odpad od vere očetov. Izdajstvo. Po Mojzesovi postavi bi bilo treba take kamnati, če se nočejo spreobrniti nazaj k pravi veri. Vse je bilo zaman. Štefan se je celo v prostem času družil s temi ljudmi. Niso bili ugledni učitelji, marveč nevedni in preprosti ribiči. Hodili so v tempelj molit in pogosto so se okoli njih zbrali ljudje in jih poslušali, ko so govorili o Jezusu. Včasih so razjezili tempeljsko stražo, da so jih pregnali. Tudi farizeji in pismouki so jih vedno bolj preganjali. Zaprli so jih v ječo, a so jo naslednji dan našli prazno in po vseh predpisih zastraženo. Kako so ti ribiči prišli ven, ni znano nikomur.

p. Branko Petauer

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Pisatelj Hoje za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (12) Starši dajo, kar imajo

Učenci so prosili učitelja: "Pomagaj nam najti Boga."

"Nihče vam pri tem ne more pomagati."

"Zakaj ne?"

"Iz istega razloga, kakor nihče ne more pomagati ribi, da bi našla ocean."

Ali ima učitelj prav, ko pravi učencem, da jim pri iskanju Boga nihče ne more pomagati? Riba mora res sama doživeti, da jo okrog in okrog obdaja ocean. Človek sam mora na znotraj uvideti, da Bog biva in nas ljubi. Vendar more iskalcu tisti, ki je Boga že našel, veliko pomagati. Pri iskanju Boga človek potrebuje ljudi, ki mu stoje ob strani in jim lahko zaupa. To so starši, duhovniki, prijatelji, uredniki verskih revij. Najboljša pomoč je dober zgled ljudi, ki živijo po veri in v ljubezni. Albert Schweitzer je rekel: "Dober zgled ni le ena od možnosti, da vplivamo na druge ljudi. To je edina možnost."

Lepo pričevanje o tem, kako lahko starši s svojim zglednim verskim življenjem vplivajo na vero svojih otrok, daje Boštjan:

"Če bi v mladosti o Bogu prav nič ne slišal, ne vem, ali bi danes sploh bil veren. Brez dvoma se moram za svojo vero najprej zahvaliti staršem, očetu in materi. Dobro se spominjam, kako me je mama vsak večer učila moliti. Znala me je za molitev navdušiti, ker mi je Boga vedno slikala v lepi luči. Še bolj pa je name vplivala skupna družinska molitev. Molili smo veliko ...

Živo se spominjam, kako sva z atom vsako leto romala na Brezje. Kako sem stopical ob očetu, ki je po kolenih hodil okoli Marijinega oltarja. Gotovo je ata takrat molil k Mariji za nas, svoje otroke, in za našo prihodnost. Prav ob takih trenutkih sem nevede nabiral duhovni kapital, iz katerega še danes uživam obresti.

Tudi razni verski prazniki so mi bili zelo domači, celo veliko bolj, kot so mi danes. Zlasti težko sem pričakoval božiča in velike noči, ki sta me zelo privlačila. K temu je veliko pripomoglo družinsko vzdušje, ki je bilo polno nekega tihega pričakovanja. Težko sem čakal, kdaj bom pomagal očetu postavljati jaslice, kdaj bom vohal prijetni vonj kadila na sveti večer, kako bo ob polnočnici zasvetila vsa cerkev, ki bo naznanjala novorojenega Odrešenika.

Tudi veliko noč sem doživljal po svoje, čisto otroško. Vse to se mi je globoko zasidralo v srce. Čutil sem, da je vse to nekaj nenavadnega, nekaj svetega, nekaj, kar presega golo vsakdanjost, kar človeka oplemeniti in ga osvaja. In prav to izkustvo mi je pomagalo, da sem kasneje, ko mi otroška predstava Boga ni več zadostovala, ko je v meni nastopila kriza verovanja, ohranil trdna tla pod nogami, vrtal in razmišljal dalje in se počasi dokopaval do osebne vere, vere iz prepričanja. V otroških letih pač nisem dosti razmišljal, ali je to res ali ni, temveč sem verjel materinim in očetovim besedam, toliko bolj, ker je izza njih stal trden zgled."

Dobri starši vplivajo celo s svojo smrtjo in po smrti. Francoski pisatelj Gilbert Cesbron (+ 1979) je zavrgel vero otroških let, ob materini smrti pa je ponovno prišel do vere. Svoje spreobrnjenje opisuje takole:

"Gospoda Jezusa sem našel skozi solze. Mati mi je umrla, ko sem imel dvajset let. Kdo je bil do tistega trenutka zame Bog? Star gospod, ki se ga je najbolje izogibati! Včasih sem, zaradi lepšega, šel k maši v župnijo svetega Frančiška Saleškega. Ostajal sem čisto zadaj in iz cerkve sem šel že pred koncem maše ...

Nekega jutra v februarju 1933 se je v tisti cerkvi svetega Frančiška Saleškega darovala pogrebna maša za mojo mamo. Tu se je odvijal žalni obred za tisto, ki sem jo ljubil bolj kot vse na svetu. Stal sem tam top in potrt, da sem jo preživel; bil sem brez vsake moči, do kraja nesrečen.

Bog me je videl, da sem izgubljen, in poiskal me je. Pustil je devetindevetdeset zvestih ovac, tiste, ki so zjutraj in zvečer molile in so poznale okus Božjega Kruha. Pustil jih je in šel iskat nehvaležnega otroka, ki mu od krščanskega nauka ni nič ostalo, in je bil prepričan, da so duhovniki zgrešili pot."

Pisatelj Finžgar je v knjižici Sedem postnih slik spregovoril o največji dolžnosti mater in staršev do otrok:

"Dolžnost mater je, da dajo otrokom hrane, dolžnost, da jim dajo obleke, dolžnost, da jim dajo sonca in zdravja, igračo in veselje. Toda najsvetejša dolžnost je: matere, dajte otrokom Boga! Koliko hiš, koliko družin daje otrokom vse: polno igrač, polno vseh Božjih darov, samo Boga jim ne dajo. Dajte, približajte otrokom Boga: približajte jim ga v svojih domovih, na polju, na cvetočih travnikih, pri jaslicah, pri Božjem grobu, dajte jim Boga in približajte jih Božji ljubezni. Če imajo ljubezen do Boga, bodo imeli ljubezen do staršev, do brata, do sočloveka. Iz te ljubezni bo izvirala pravica in pravičnost, ki jo sedanji svet tako grenko pogreša. Matere, starši in mi vsi dajmo in približujmo otroka Bogu."

Seveda starši ne morejo dati tistega, česar nimajo. Vere, ki je nimajo, zato svojim otrokom ne morejo posredovati. Otrok sprejema prepričanje svojih staršev za svoje. To velja tudi glede vere v Boga.

Kdor ni nikoli okusil ljubezni svojih staršev, ali jo je premalo okusil, tistemu je težko verovati v Boga, ki je ljubezen. Boga je mogoče dojemati v ljubezni in le v ljubezni je mogoče priti do poglobljene vere vanj. Starši naj bi svojim otrokom Boga približali s svojim življenjem, predvsem z ljubeznijo.

Dobra krščanska vzgoja staršev vpliva na vse otrokovo življenje. Čeprav se bo otrok morda pozneje oddaljil od Boga, ga bosta zgled in molitev staršev vabila nazaj k Bogu.

Lep primer je naš največji pisatelj Ivan Cankar (+ 1918), ki je bil vse življenje v globini svojega srca pod vplivom svoje zelo krščanske matere in njene vzgoje.

V mladih letih je vsaj na zunaj zgubil vero v krščanskega Boga. Njegov bratranec Izidor Cankar je zapisal, da se je Ivan kot dijak "v sebi krščanstvu odpovedal; ko sva 1897 in 1898 skupaj stanovala, je bil obziren, a izrazit svobodomislec in je na večer, kadar smo mali dijaki morali moliti rožni venec, kljub ugovoru gospodinje hodil stat na dvorišče."

Ivan je povedal o sebi kot dvajsetletniku: "Da me je kdo vprašal, če zahajam k maši in spovedi, bi se mu smejal. Moj ponos je bil, da sem šolsko mašo zamujal in da na cesti nisem pozdravljal kateheta."

Spomin na globoko verno mater ga je vedno znova pritegoval k veri. O veri v domači družini je v delu Moje življenje zapisal:

"Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva, ne tistega mrkega, trdega, židovskega, ki ne rosi v vdano srce ljubezni Božje, temveč vtepa s palico Božji strah. Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal in ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je bila že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je bilo srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroška molitev."

Tudi ko je bil neveren, se je z mislijo vedno znova vračal k veri, saj se v svoji neveri ni počutil sigurnega, zlasti pa ne srečnega. Pravzaprav je v njem vedno ostalo nekaj od tiste vere, ki jo je prejel od svoje matere, bahaška samozavest nevernika je bila v njem le kratkotrajna.

Septembra 1909 je odšel za dva meseca v Sarajevo k svojemu bratu duhovniku Karlu, tajniku nadškofa Stadlerja. V teh mesecih je veliko razmišljal o Bogu. Spovedal se je in iz bratovih rok prejel obhajilo. Napisal je pesem:

"Luč je in Bog je, radost in življenje!

Svetlejši iz noči zasije dan,

življenje mlado vre iz starih ran

in iz trohnobe se rodi vstajenje."

Od tedaj naprej se je v njem zelo utrdila vera v Boga in posmrtno življenje, čeprav ni hodil v cerkev. Pred smrtjo mu je podelil zakramente pisatelj Finžgar.

Drugi vatikanski cerkveni zbor v izjavi o krščanski vzgoji takole naglaša dolžnost staršev pri krščanski vzgoji otrok:

"Ker so starši dali otrokom življenje, jih veže kar največja dolžnost, da otroke vzgajajo; zato je treba priznati, da so prav oni njihovi prvi in glavni vzgojitelji. Njihova vzgojiteljska vloga je tako važna, da jo je silno težko nadomestiti tam, kjer bi manjkala. Naloga staršev je namreč ustvariti družinsko ozračje, tako prežeto z ljubeznijo in spoštovanjem do Boga in do ljudi, da bo blagodejno vplivalo na celotno osebnostno in družbeno vzgojo otrok. Zlasti krščanska družina, ki jo bogatita milost in obveznost zakramenta svetega zakona, mora otroke v skladu z vero, ki so jo prejeli pri krstu, že od prvega detinstva navajati, da bodo spoznavali in častili Boga ter ljubili bližnjega."