SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

25. Ananija in Safira

»Že veš, domine, kaj se je zgodilo?« je pričel Kvart.

»Da sta Ananija in njegova žena nenadno umrla?«

»Ljudje so vsi prestrašeni!« je pripovedoval Kvart. »Ni jih pa toliko prestrašila smrt obeh zakoncev, pač pa mnogo bolj čudoviti Petrov dar, da je po Svetem Duhu spoznal njune najbolj skrite misli.«

»Povej mi, kaj si dognal! Saj vem, da si že vse poizvedel. Mar ne?«

»Povem ti, česar doslej drugi še ne vedo. Že pred nekaj dnevi sem srečal zdravnika Ben Messa, ki je pravkar prihajal iz Ananijeve hiše. Nepričakovano mi je napovedal: 'Ta dva požeruha bo zadela kap. Oba imata kratek vrat, pojesta pa strašno veliko.' Ben Messa je še pristavil: 'Če bi se ta dvojica kdaj hudo prestrašila, ne bi bil rad v njuni koži, ker jima grozi kap.'«

»Potemtakem misliš, da sta Ananija in Safira umrla od kapi?«

»Ne trdim tega, pač pa, da nista umrla nasilne, ampak naravne, čeprav nagle smrti. Sicer bi se duhovniki ne pomišljali Petra obtožiti dvojnega umora. Tega pa niso storili in ne bodo, ker je preveč prič videlo, kaj in kako je bilo.«

»Tudi Ben Messa bi lahko pričal, kakor si mi pravil.«

»Seveda bi. Ben Messa je pripravljen pričati, da sta bila oba zakonca bolehna. Zdaj pa poslušaj, da boš vse razumel. Brž ko sem slišal, kaj se je zgodilo, in še preden se je razvedelo, sem šel na Ananijev dom k Miholi, služabnici obeh zakoncev, ki je – kakor veš – že prejela krst.«

Moral sem se nasmehniti: »Kaj ti je povedala?«

»Zelo je bila žalostna. Rekla mi je: ‘Pomisli! V tem vidim Božjo kazen!’

‘Zakaj pa?’ sem jo vprašal.

Pa mi je povedala: ‘Znano ti je, da je ciprski levit Jožef Barnaba, kar pomeni sin tolažbe, pred kratkim prodal svojo dediščino in izkupiček prinesel apostolom.’

‘O, Barnaba prav dobro poznam,’ sem ji odgovoril. ‘Častiti mož je, priljubljen Gamalielov učenec in Štefanov prijatelj. Ker je poznal njegove kreposti in modrost, mu je Peter izročil odlično mesto med apostoli. Svojo službo opravlja vzpodbudno in vsem v veliko korist.’

‘Safira pa si je Barnabovo povišanje med apostoli tako razlagala, kakor da bi se bilo to godilo zaradi denarja, ki ga je dal,’ je rekla Mihola.

‘Podla ženska,’ sem menil.

‘Rajši reci: častihlepna!’ me je zavrnila Mihola. ‘Safira je bila strašno častihlepna in si je želela, da bi njen Ananija dobil pri apostolih kako visoko službo. Sama sem jo slišala, ko je dopovedovala možu: Poslušaj me, Ananija! Če prodava svoje posestvo in nekaj izkupička položiva Petru k nogam, boš videl, da te bo postavil še više kot Barnabo. Imeniten postaneš. Nekaj izkupička pa bova shranila, da ne bova jedla za skupno mizo – z berači. Ananija ji je odgovoril: Poglej, žena! Še zdaleč nisem tako sposoben kot Barnaba, in da ti po pravici povem, tudi ne verjamem, da bi mi Peter za denar dal kakšno ugledno službo. Saj sama veš, kaj je odgovoril Simonu Magu, ko mu je ta ponujal denar, če bi nanj priklical Svetega Duha? Tisto je pa nekaj drugega! ga je zavrnila Safira. Nama gre za službo! Saj tudi naši duhovniki dajejo denar Ponciju Pilatu, da dobijo službo velikega duhovnika. – Tedaj pa svoje posestvo kar brž prodajva, je menil stari farizej. Nič ne skrbi, mu je odvrnila žena, ker sem ga že prodala. Tukaj sta dve mošnji srebrnikov, ki ju boš nesel Petru. Tukaj je pa še mošnja zlatnikov, ki jo skrijeva v omari pod staro šaro. Živa duša je ne bo videla in nihče ne bo nič vedel. Vpričo Petra bova živela kot prostovoljna ubožca, zvečer pa, da ne bo nihče vedel, bova večerjala kot navadno. Ananija je občudoval bistrost svoje žene, ki je vse že vnaprej preračunala.'

‘Kakšna hinavščina!’ sem ji rekel.

‘Počakaj, da končam,’ je menila Mihola. ‘Potem več dni nisem slišala, da bi o tem govorila. A nekega večera vidim naslonjač, ki naj bi predstavljal Petra. Ananija je na rami prinesel dve mošnji in se delal, kakor da bi bili prav težki. Položil ju je pred stol in rekel: Peter, tebi kot Kristusovemu namestniku izročam ves izkupiček najinega posestva. Midva z ženo hočeva živeti v uboštvu, da se bova bolj ravnala po Učenikovem nasvetu ...’ Zdaj mu je rekla Safira: ‘Lahko si misliš, kako bo zijal Peter, ko bo ob svojih nogah zagledal farizeja tvoje veljave – z dvema mošnjama denarja! Takoj te bo dvignil od tal, ti dal poljub miru ter vprašal po meni. Povej mu, da bom kmalu pokleknila predenj, da se kot ubožna posvetim ubožcem. A jaz ga bom pustila čakati. Ko pa bom prišla, oblečena v revno obleko, bom pokleknila apostolu k nogam in mu poljubila rob njegovega oblačila. Peter me bo dvignil, jaz pa se bom ponižno pridružila drugim ženam, ki se zanimajo za ubožce. Potem pa, moj stari, boš videl, kako naglo boš sedel med apostoli, kakor zdaj sedi Barnaba! In tvojo ženo bodo imeli za svetnico med vsemi člani tega občestva!’«

»Sta res tako storila?« sem bil radoveden.

»Mihola mi je še tole povedala: ‘Danes je Ananija_{_} odšel z onima mošnjama, Safira pa je tudi nekam tekla, a ne vem, kam. Videla sem ga, da je stari skopuh res stopil pred Petra in ponovil vso burko, ki si jo je izmislila Safira. Vrgel se je na tla in mošnji položil apostolu k nogam. Ta pa je farizeja strogo pogledal, ni ga dvignil, ni mu dal poljuba miru, ampak mu je rekel: Ananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Zakaj si lagal, da je v teh dveh mošnjah ves izkupiček? Z visoko dvignjeno desnico je Peter končal: Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!’

‘Kaj pa Ananija?' sem vprašal Miholo.

‘Kaj naj bi nesrečnež storil, ko je videl, da je razkrinkan? Tresoč se je vstal, se opotekel, kakor bi bil pijan, se zgrudil na tla, in skozi nos mu je bruhnila kri. Bil je mrtev.’

‘Ali je kdo potrdil njegovo smrt?’

‘Seveda!’ mi je odgovorila Mihola. ‘Ben Messa je povedal, da ga je zadela kap. Poklicali so pogrebce, ki so vzeli truplo nesrečnega farizeja in ga odnesli pokopat.’

‘Kaj pa Safira?’ sem vprašal Miholo.

‘Tekla sem ponjo domov, a je ni bilo doma. Cele tri ure sem jo iskala vsepovsod, a je nisem našla. Potem sem se vrnila v Petrovo hišo gledat, če se je medtem zgodilo kaj novega. Prav takrat je pred Petra pokleknila revno oblečena ženska in poljubljala rob njegove tunike. Bila je Safira. Tam sta še ležali obe mošnji – nedotaknjeni. Peter jo je ogovoril: Safira, povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče? in je s prstom pokazal obe mošnji. Ona se je nasmehnila, pogledala Petru v oči in mu zatrdila: Da, za toliko. Za ti dve mošnji, ne za več, ne za manj, sva ga prodala in zdaj izkupiček polagava tebi k nogam! Peter pa je nagubančil čelo in dejal: Zakaj sta se ti in mož domenila, da preskusita Gospodovega Duha? Glej – in je pokazal k vratom – koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli. Safira se je ozrla in z grozo v očeh zagledala pogrebce. Nesrečnica se je zgrudila pred Petrom in izdihnila. In pogrebci so jo odnesli.’

To je torej vsa ta zgodba, domine, kakor mi jo je povedala Mihola,« je končal Kvart. »Ali želiš še kaj pojasnila? Povedal sem, kakor so mi drugi povedali.«

Zaradi te dvojne smrti so se mnogi verniki, med njimi marsikateri, ki je prodal svoje imetje in ga izročil apostolom bržkone v želji, da bi ga bolj spoštovali in cenili, zelo prestrašili. Vso Cerkev je bolj kot nenadna smrt obeh zakoncev pretreslo z grozo, da je ta žalostni dogodek odkril in dokazal resnico, da Sveti Duh razsvetljuje in vodi Petra in njegove tovariše, katerih nihče ne more goljufati, ne da bi prejel zasluženo kazen.

Bog nas kliče (21) Bog pogosto kliče v duhovniški ali redovniški stan po ljudeh

Bog redno kliče vsaj na neki način po ljudeh, kakor je Andrej pripeljal k Jezusu svojega brata Simona. Drugačni poklici so bolj izjema. V novi zavezi je Jezus naravnost vabil k hoji za seboj. Večinoma so se temu njegovemu vabilu učenci brez obotavljanja odzvali. Izjema je bil bogati mladenič. Jezus je videl v srce, zato je bil njegov položaj drugačen, kakor je naš.

Kristus je zdaj poveličan in na neviden način deluje po Svetem Duhu v človekovi duši. Na viden način pa deluje po ljudeh, posebej po duhovnikih. Vendar bo duhovnik redkokdaj kar naravnost rekel fantu: »Postani duhovnik!« ali dekletu: »Pojdi v samostan!« Tiste, za katere iz posebnih znamenj utemeljeno sklepa, da jih Bog kliče, bo na primeren način povabil. Pri tem mora spoštovati fantovo in dekletovo svobodo, njuno pravico do osebne, prostovoljne odločitve. Duhovnik in drugi vzgojitelji bodo mlade seznanili z duhovnim poklicem. Ne gre za to, da bi vzgojitelj koga pregovoril, ampak hoče mlademu človeku pomagati, da bo Jezusov klic spoznal in mu sledil.

Vzgojitelj in sploh tisti, ki vabi, mora biti v tesni povezanosti s Kristusom. Zavedati se mora, da je le njegov posrednik, zato bo ravnal modro in odgovorno. Zbujanje duhovnih poklicev je gotovo duhovnikova naloga. Po nauku 2. vatikanskega koncila spada ta dolžnost »k samemu duhovniškemu poslanstvu« (D 11). Kot župnik bo tudi skrbel, da bo župnijska skupnost imela dovolj čuta za duhovne poklice. Župnijska skupnost »je prvenstveni animacijski center vseh poklicev« (CD 18,57). Še zlasti je pomemben duhovnikov zgled, ki v stiku z mladimi najbolj vpliva na zbuditev duhovnega poklica. Zgleden duhovnik je za mladega človeka živo učlovečenje krščanskega ideala, ki ga hoče posnemati. Gospod pogosto kliče po duhovnikovem in redovnikovem zgledu. Lep primer je pričevanje nekega malosemeniščnika:

»Odprtost, veselost in pobožnost domačega župnika … me je že od otroških let navduševala. Njegova prijaznost in toliko drobnih pozornosti ob različnih priložnostih so me resnično osvajale. Pritegoval me je tudi nauk, ki ga je oznanjal. Že zgodaj se mi je vtisnilo v zavest, da je za človeka nekaj najlepšega, če drugim in sebi približuje sporočilo evangelija: da bi se ljudje ljubili med seboj, da bi drug drugemu ne delali krivice, da bi si med seboj odpuščali.«

Papež Janez Pavel II. je na svetovni molitveni dan za duhovne poklice leto za letom v posebnem pismu prisrčno vabil mlade. Njegov neutrudni apostolski zgled, kljub letom poln mladostne svežine in navdušenosti za Kristusa, je dajal njegovim besedam posebno težo. Za 21. svetovni molitveni dan leta 1984 je povabil mlade po vsem svetu:

»Končno se obračam na vas, še predvsem na vas, dragi fantje in dekleta, mladi in tudi ne več tako mladi, ki prav sedaj izbirate svoj poklic. Rad bi se srečal z vami posamič, da bi vas poklical po imenu in vam govoril iz srca v srce o stvareh, ki so skrajno pomembne ne samo za vas, pač pa za celotno človeštvo.

Rad bi vprašal vsakega izmed vas: Kaj boš naredil iz svojega življenja? Kakšni so tvoji načrti? Ali si kdaj pomislil, da bi dal svoje življenje v celoti za Kristusa? Ali misliš, da more biti kaj večjega, kakor prinašati Kristusa ljudem in ljudi Kristusu? …

Mnogi izmed vas ste poklicani, da postanete Jezusovi duhovniki; spet drugi so poklicani, da se darujejo s povsem posvečenim življenjem čistosti, uboštva in pokorščine; mnogi pa za misijonarje po vseh celinah. Mnogo deklet je poklicanih, da darujejo svojo ljubezen izključno Jezusu, edinemu Ženinu njihovega življenja. Vsako Kristusovo povabilo je edinstvena in neponovljiva zgodba.

Kakšen bo vaš odgovor? Morda vam manjka poguma za odgovor? Se čutite same? Vprašujete se, ali se je mogoče popolnoma in za vse življenje vezati na hojo za Kristusom.

Če vas on kliče in priteguje k sebi, bodite prepričani, da vas ne bo zapustil. Mnogokrat beremo v evangeliju: ,Ne bojte se!' (Mt 14,27; Mr 6,50); ,Ne bom vas zapustil sirot' (Jn 14,18). S tem hoče povedati, da pozna vaše težave in da daje poklicanim moči in poguma, da jih premagajo. Jezus je v našem življenju vse. Zato se mu zaupajte.«

p. Anton

Božič

 

V ljubezni iztegnila

je sveta Mati roki,

rojeno Dete Božje

toplo v objem sprejela.

Razširilo ročice

je drobno Božje Dete,

usmiljeno objelo

uboge grešne duše.

Še vedno širijo se

dobrotne Božje roke,

še Rešenik odpušča,

v objem še vedno kliče.

Silva Mizerit

Molitev za kanonizacijo blaženih fatimskih pastirčkov Frančiška in Jacinte Marto

Fatimska pastirčka Frančišek Marto (11. 6. 1908 – 4. 4. 1919) in Jacinta Marto (11. 3. 1910 – 20. 2. 1920) sta se rodila v vasici Aljustrel v župniji Fatima.

Skupaj s sestrično Lucijo sta trikrat videla angela in šestkrat Devico Marijo. Oba sta jih spodbujala k molitvi in darovanju žrtev v zadoščenje za grehe, za spreobrnjenje grešnikov in za mir na svetu. Goreča v ljubezni do Boga in v želji, da bi reševala duše, sta imela eno samo željo: moliti in trpeti, kot sta jima naročila angel in Devica Marija. Papež Janez Pavel II. ju je prištel med blažene v Fatimi 13. maja 2000.

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in se ti zahvaljujem za prikazovanja Device Marije v Fatimi. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in po priprošnji brezmadežnega Srca Marijinega te prosim, da pred svetom in Cerkvijo proslaviš blažena fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto, če je to v tvojo večjo slavo in korist naših duš, in nam po njuni priprošnji podeliš milost, za katero te prosimo. Amen. Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu.

Prosimo, da uslišanja sporočite na naslov:
Secretariado dos Pastorinhos
Apartado 6, P-2496-908 FATIMA, Portogallo

Imprimatur: Fatimae, 13 Maii 2010
†Antonius, Episc. Leiriensis-Fatimensis

Pobožnost petih prvih sobot (1)

Marijino naročilo

Najstarejša fatimska vidkinja Lucija je bila v mestu Pontevedra v Španiji pri sestrah dorotejkah v postulatu, da bi se pripravila na redovniško življenje. Takrat je 10. decembra 1925 v svoji mali sobi videla Marijo z Jezuščkom v rokah. Marija ji je dala naročilo glede širjenja pobožnosti petih prvih sobot in obljubila tistim, ki jo bodo obhajali, milost zveličanja. To je vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca. Je lahko in gotovo sredstvo zveličanja, ker se opira na najbolj zdravo katoliško izročilo glede odrešenjske učinkovitosti Marijinega posredovanja.

Véliko obljubo je Marija napovedala Luciji že 13. julija 1917, v drugem delu fatimske skrivnosti. Marija je med drugim rekla:

Da bi preprečila drugo svetovno »vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta, (…) bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote.«

To besedilo razodeva, da obhajanje prvih sobot (skupaj s posvetitvijo Rusije) ni le sredstvo zveličanja, ampak tudi pot do svetovnega miru.

Poglejmo podrobno, kako je Lucija 1925 prejela véliko obljubo. Konec leta 1927 je videnje v Pontevedri in véliko obljubo zveličanja po naročilu duhovnega voditelja patra Aparicia DJ, deloma v tretji osebi, zapisala takole:

Vidkinja je 13. junija 1917 prosila Marijo, da bi jih »vzela v nebesa. Presveta Devica je odgovorila:

'Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.'

'Bom ostala tu sama? sem z žalostjo rekla.

'Ne, hčerka. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.'

Dne 10. decembra 1925 se ji je prikazala Presveta Devica v svetlečem oblaku in ob strani držala Jezuščka. Presveta Devica mu je položila roko na ramo in pokazala s trnjem obdano srce, ki ga je držala v drugi roki. Jezušček je istočasno rekel:

'Imej sočutje do Srca tvoje presvete Matere, obdanega s trni, s katerimi ga nehvaležni ljudje nenehno prebadajo, ne da bi kdo napravil eno samo spravno dejanje, da bi jih izvlekel.'

Nato je Presveta Devica rekla:

'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš'«

(S 205–208).

Treba je razlikovati dvoje: pobožnost prvih sobot in pobožnost petih prvih sobot. Marijina vélika obljuba, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, se nanaša na tiste, ki vsaj enkrat v življenju pet zapovrstnih prvih sobot izpolnijo vseh pet naštetih pogojev. Pobožnost prvih sobot je že pred Fatimo priporočal papež Pij X. in obstoji predvsem v prejemu svetega obhajila v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Poleg tega naj bi vsako prvo soboto preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice ter za svetost duhovnikov. V skladu s fatimskim razodetjem pa je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti v izpolnitvi vseh petih pogojev, h katerim se bomo še vrnili.

Jezusovo naročilo

Obhajanje petih prvih sobot ni samo Marijina, ampak je tudi Jezusova volja. On je vnaprej poslal Marijo, potem pa se je tudi sam prizadeval za razširjanje te pobožnosti. Dne 15. februarja 1926 je Lucija nesla smeti iz vrta. Tam je srečala dečka, ki jo je vprašal:

»'Si razširila po svetu tisto, za kar te je prosila nebeška Mati?'

In v tem trenutku se je spremenil v sijočega Dečka. Ko sem spoznala, da je bil Jezus, sem rekla:

'Moj Jezus! Ti dobro veš, kaj mi je rekel moj spovednik v pismu, katerega sem ti brala. Rekel je, da je potrebno, da se tisto videnje ponovi, da so potrebna dejstva, da bodo verovali vanj in da mati predstojnica sama ne more širiti tega dogodka.'

'Res je, da mati predstojnica sama ne more nič; vse pa premore z mojo milostjo. Dovolj je, da ti spovednik da dovoljenje in da tvoja predstojnica uvede pobožnost, ne da bi drugi vedeli, komu je bila razodeta.'

'Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.'

'Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.'«

“V nekem razodetju okrog marca 1939 mi je naš Gospod rekel:

'Prosi, vztrajno prosi, da se razglasi zadostilno obhajilo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu na prve sobote. Bliža se trenutek, ko bo strogost moje pravičnosti kaznovala hudodelstva raznih držav. Nekatere bodo uničene. Končno bo strogost moje pravičnosti padla z večjo težo na tiste, ki hočejo razdejati moje kraljestvo v dušah.'

”

Kadar gre za napovedi kazni, je treba vedeti, da so napovedane pogojno. Marija je prišla ravno s tem namenom, da bi človeštvu pokazala pot, po kateri bi se moglo rešiti časnih in večnih kazni. Omenila je tri glavne pogoje, da se svet reši vojne in drugih kazni: spreobrnjenje človeštva, posvetitev Rusije in zadostilna obhajila na prve sobote.

p. Anton

Bog nas kliče (20) Kako prihaja Božji klic do kristjana?

Božji klic se včasih pojavi nenadoma kakor blisk. Tako je bilo pri Savlu pred Damaskom. Večinoma pa prihaja polagoma in se več let razvija. Neka sestra piše:

»Že pa končani osemletki sem začela premišljevati o poklicu redovne sestre. Bil je to nežen klic Boga. Poslej sem gledala na ljudi in svet okrog sebe drugače kot prej. Vse me je nagovarjalo. Starejši so mi postali zanimivi, rada sem jih poslušala.«

Kako mnogi že zgodaj začnejo misliti na duhovni poklic, kažejo naslednje izjave:

»Mama mi je o tem govorila že v rani mladosti. Sam pa sem to začutil v 5. razredu, ko sem bil prvič na duhovnih vajah.«
»V 7. razredu, ko je bila pri nas nova maša.«
»Že v rani mladosti, še posebej pa, ko sem v 7. razredu začel ministrirati.«
»Prvič sem duhovni poklic začutil v 7. razredu pri molitvi za duhovniške poklice.«
»Zvečer, ko sem v 10. letu premišljeval o prihodnosti.«
»Nekoliko že v prvih razredih osemletke, močneje pa na duhovnih vajah.«

Prve klice duhovnega poklica opazimo pri kom že v zgodnjem otroštvu. Normalno pride Božji klic v letih razvoja, torej nekako med dvanajstim in dvajsetim letom. Včasih pa pride tudi pozneje. Prilika o delavcih v vinogradu, ki jih je Gospodar najel ob različnem času, nekatere šele eno uro pred večerom, nam lepo ponazarja Božje povabilo v duhovni poklic (prim. Mt 20,1-16). Bog pokliče, kogar hoče, kadar hoče in kakor hoče. Sestra, ki je po končani fakulteti stopila v samostan, pripoveduje:

»Ko so se iztekale počitnice po četrtem letniku, sem začutila silno duhovno izpraznjenost. Nič me ni moglo potešiti in zadovoljiti. Pridružila sem se katehistinjam, ki so imele v Nazarjah duhovne vaje. Po treh dneh sem začutila toliko veselja in odločnosti, da sem komaj čakala konec vseh izpitov, da se odpravim v samostan.«

Kako poklicani spozna, da ga Bog kliče in kam ga kliče?

Danes Jezus kliče v duhovni poklic drugače, kakor je klical v času svojega zemeljskega življenja. Takrat je s slišnimi človeškimi besedami človeka povabil: »Hodi za menoj!« Danes je njegovo vabilo skladno z njegovim rednim delovanjem v človeških dušah. Kristus deluje po Svetem Duhu v človekovi notranjosti.

Jezusova želja je lahko popolnoma jasna, lahko pa Jezus le ponudi možnost, katere uresničenje je prepuščeno človekovi dobri volji. Kdor Jezusa resnična ljubi, bo njegovo željo sprejel kot zapoved.

Bog se prilagodi vsakemu človeku posebej in vsakega kliče na edinstven, enkraten in neponovljiv način. Hkrati mu daje tudi možnost, da Božji klic dovolj jasno spozna in mu sledi.

Kdor se bo sproti odzival Božjemu delovanju v sebi, bo prišel da jasnosti, kam ga Bog kliče. Nujno potrebna je v ta namen tudi molitev, zelo koristne so duhovne vaje, ki so čas posebnih milosti in razsvetljenj.

Potrebno je vsaj nekaj vedeti o različnih duhovnih poklicih. Kdor se Božjemu vabilu že od začetka upira, je v nevarnosti, da bo Božji klic zavrnil ali da ga bo Bog nehal klicati.

Pri spoznavanju, ali gre za Božji klic ali ne, more kristjanu veliko pomagati duhovni voditelj. Vsak se lahko o sebi moti. Vendar je kljub temu odločilno osebno poslušanje in prepoznavanje, ali Bog res kliče in kam kliče. Nihče drug ne more klica, ki velja meni, zaznati namesto mene. Pri tem je potrebno presojanje v luči vere.

Tudi Abraham je le z vero spoznal Božji klic in mu sledil, saj pravi Sveto pismo: »Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež« (Heb 11,8).

Pomembno je opozorilo 2. vatikanskega koncila glede duhovniških poklicev:

»Vendar ne smemo pričakovati, da bo klic Gospoda, ki kliče, prišel na kakšen izreden način do ušes bodočega duhovnika. Vse bolj je treba ta klic spoznavati in presojati iz znamenj, po katerih se vsak dan pametnim kristjanom razodeva Božja volja; ta znamenja naj duhovniki pazljivo opazujejo« (D 11).

Včasih je poklicani deležen težavnega iskanja Božje volje, ker mu dolgo ni jasno, kam ga Bog kliče. Tako je pot do poklica hkrati hoja za Gospodom, ki je obložen s križem. Če hoče poklicani verovati Božjemu klicu, se mora odpovedati svojemu gledanju, svojim načrtom, oblikovanju svojega življenja po svojem okusu. Zanj velja: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13).

Osebna stiska ga bo vodila k poglobljeni molitvi, saj mora vsak poklicani brezpogojno biti človek molitve. Z muko pridobljeni in izmoljeni poklic bo vir mnogih milosti.
p. Anton

Hvala ti, Gospod, za vse,

Hvala ti, Gospod, za vse, kar delaš v dušah ob poplavah. Šepnil si mi: »Ne bojte se, jaz sem!« Delaš, kar je dobro za naše duhovno življenje. Hvala ti, ker sem smela tudi jaz nekaj darovati v ta namen. Mislila sem: Tudi Jezus ni stopil s križa. Tako nisem odvrgla križa, ampak vzdržala do konca. Saj si rekel, da si z nami do konca sveta. Ti, o Bog, že veš, kaj delaš. Kar ti storiš, vse prav storiš. Ko je najhujše, se obrne. Dobro smo prejemali, zakaj bi slabega ne sprejeli.

Kati