ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ljubezen Božjega Srca (9)

Zakaj Bog daje zapovedi in prepovedi

Mnogi se malo zmenijo za Božje in cerkvene zapovedi. Čeprav se imajo za kristjane, ne hodijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, fant in dekle že pred poroko živita skupaj, marsikatera družina se ustvari brez cerkvene poroke, pri urejanju spočetij otrok zakonski pari ne upoštevajo nauka Cerkve, vsakdanja molitev je v večini družin izginila. Vse to se mnogim skoraj ne zdi narobe.

Bog z zapovedmi noče omejevati naše sreče. V zapovedih je nekaj globljega. Bog hoče našo srečo, zdaj in v večnosti. Tisto, kar Bog prepoveduje, je nekaj slabega in nas ne more osrečiti, ne zdaj ne v večnosti. Tisto, kar Bog zapoveduje, je za nas dobro in nujno potrebno, da dosežemo svoj večni cilj.

Kakor so prometni znaki ob cesti postavljeni za srečno vožnjo ljudi, da se pripeljejo varno do cilja, tako so Božje in cerkvene zapovedi duhovni prometni znaki za srečno potovanje skozi življenje in za zanesljivo dosego večnega cilja.

 Po zapovedih Bog prihaja k nam in gremo mi k Bogu. Bog nam z njimi hoče dobro; z njimi dokazuje svojo ljubezen do nas. Mi šele s spolnjevanjem zapovedi pokažemo, da Boga res ljubimo.

Ni namreč težko reči Bogu: “Ljubim te.” Da te besede izražajo resnico, je potrebno, da jih uresničimo v dejanju. V dejanju pa jih uresničimo, če smo za Boga pripravljeni kaj storiti, tudi kaj težkega. Če kakega človeka res ljubimo, radi spolnimo njegovo voljo. Če Boga res ljubimo, se bomo zanimali, kaj pričakuje od nas. Trudili se bomo, da bomo to tudi spolnili, čeprav ne bo vedno lahko.

Zapovedi niso le ena od poti za združenje z Bogom. Zapovedi so nujna pot. Kdor ne hodi po tej poti, mu tudi druge poti ne bodo pomagale, ampak mu bodo kdaj celo v pogubo. Sv. obhajilo v smrtnem grehu ne bo združenje z Jezusom, ampak Judežev poljub. Molitev v velikem grehu ne bo iskrena in ne bo most do Boga, če v njej ne bo prošnje za odpuščanje in resne volje po poboljšanju.

Danes se oznanjevalci evangelija bojimo oznanjati vse Božje in cerkvene zapovedi, ker predvidevamo, da jih ljudje ne bodo sprejeli in spolnjevali. Raje govorimo o Božji ljubezni do nas. Vendar so zapovedi, in sicer vse, tudi najbolj zahtevne, zrasle v ljubečem Božjem Srcu.

Zacveteti in obroditi sad pa morajo v našem življenju. Čim bolj rastemo v ljubezni, tem lažje izpolnjujemo zapovedi. Sv. Avguštin je zapisal: “Ljubezen naredi prijetno to, kar je v zapovedi trdega.”

Če svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti. Pogosto Boga ljubimo vse premalo. Tedaj nas kaj hitro premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

Ljubezen do Boga nas vodi v prijateljstvo z njim

Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. 

On je rekel apostolom: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). 

Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. 

To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče. 

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti pričujoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”
p. Anton

Še o duhovnih vajah v septembru

Ko sem se na povabila dr. Nadraha udeležila duhovnih vaj od 7. do 9. septembra 2012, me je malo skrbelo, saj še nikoli nisem bila na duhovnih vajah. Ker je bila tema nagovorov Sprejem križev in zdravljenje notranjih ran s pomočjo Jezusovega in Marijinega Srca, sem se odločila, da pridem, saj sem se po smrti moža, na katerega sem bila zelo navezana, soočala z mnogimi težavami in vprašanji, na katera nisem našla odgovorov.

Zelo sem trpela. Vsi nagovori so se me zelo dotaknili. Pričela sem drugače gledati na svoje težave in prvič po moževem odhodu sem začutila v sebi MIR.

Razjasnila so se mi nekatera vprašanja, našla sem odgovor. V skupini so bili čudoviti ljudje, zdelo se mi je, da se že dolgo poznamo. Razšli smo se kot prijatelji z željo da se ponovno srečamo.

Četrtega oktobra me je čakal težak dan. Priznam, bilo me je strah. Vedno, ko se me poloti nemir, se spomnim na lepe dni v Stični in tako sem naredila tudi zvečer pred tem dogodkom.

Strah je izginil, umirila sem se. Verjela sem, da bo vse dobro. In res se je dobro izteklo. V Stični mi je bilo res zelo lepo in upam da mi bo dano, da se še kdaj udeležim duhovnih vaj.
Magda

Molitve za rajne

Molitve za rajne
Mesec november je po izročilu Cerkve mesec molitve za naše rajne. S tem, seveda, nočem reči, da v drugih časih leta ni treba moliti za rajne. Potrebno je, in to vsak dan. November pa je še posebej primeren čas, ko molitve za rajne pomnožimo in jih izkažemo svojo ljubezen.
Pomembno je, da se zavedamo, da je Cerkev skupnost bratov in sester v dveh razsežnostih. Prva je razsežnost tega časa, ki je minljiv, in razsežnost večnosti. Vsi smo med seboj povezani, zato lahko med verniki, ki so že zveličani, in med nami, ki smo še na poti, obstaja izmenjava vseh dobrin in vez ljubezni. To pomeni, da lahko naši sveti bratje in sestre za nas posredujejo pri Gospodu s svojo priprošnjo. Mi pa lahko s svojo molitvijo v goreči ljubezni posredujemo za tiste naše brate in sestre, ki so še v stanju očiščevanja. Zato je prav molitev za rajne čudovit izraz ljubezni do naših dragih in tudi do Cerkve.
Čisto preprosto bi lahko rekli: Življenje na zemlji je čas, ko lahko sami naredimo veliko za svoje odrešenje. Imamo možnost, opravljati dobra dela, lahko se zatajujemo in delamo pokoro za svoja grešna dejanja. Zato lahko s svojo odločitvijo za dobro vplivamo na našo večnost. Večna sreča je res v celoti popoln in zastonjski Božji dar, a Bog nam daje svobodo, da se zanjo odločimo ali pa ne. Ko umremo, nam ugasne možnost, da bi še kaj dobrega naredili. Lahko pa ostanejo časne kazni za grehe, za katere nismo dovolj zadostili ali naredili dovolj pokore. Te časne kazni je potrebno pretrpeti v stanju očiščevanja in dozoreti za popolno združenje z Gospodom in svetimi brati in sestrami. Ker duše v vicah same ne morejo vplivati na svoje očiščenje, so odvisne od svojih bratov in sester, ki to možnost imajo. Dolžina njihovega očiščevanja je odvisna od naših molitev in daritev. Zato je zelo pomembno, da se jih pogosto spominjamo v svojih molitvah in daritvah. Naše zadoščenje, naše daritve in naše žrtve jim lahko pomagajo, da Gospod čas očiščevanja skrajša. Gotovo pa jim pomaga tudi prošnja naših že poveličanih bratov in sester.
Prav je, da smo poučeni tudi o grehu in njegovih posledicah. Vsak greh je svobodna odločitev za slabo. To pomeni, da človek zavestno prelomi prijateljstvo z Bogom in se namesto na Gospoda naveže na kako drugo dobrino, ki ni Bog. V stanju greha ali prelomljenega prijateljstva z Bogom človek ni sposoben narediti nič dobrega in koristnega za svojo večnost. To se posebej očitno pokaže pri velikih ali smrtnih grehih. Smrtni greh je greh, ki človeka naredi duhovno mrtvega in v celoti razdere prijateljstvo z Bogom. Zato je potreben ponoven zdravilni Božji poseg, ki nam v zakramentu svete spovedi vrne stanje posvečujoče milosti in obnovi prijateljstvo z Bogom. Da se to dejanje učinkovito izvrši, je potrebno obžalovanje nad storjenimi grehi.
Vsak greh ima dvojno posledico. Odvzame nam občestvo z Bogom. Zato zakrknjeni grešnik ni več v prijateljstvu z Bogom in je nesposoben, da bi vstopil v večno življenje. Tudi vsa dejanja, ki jih človek v takem stanju izvrši, nimajo vrednosti za večnost, so brez zasluženja. Vsak veliki greh nas torej obsodi na večno ločenost od Gospoda, ki je ljubezen. Bog pa je neskončno usmiljen, zato grešnemu človeku prihaja naproti z odpuščajočo ljubeznijo. Ko človek pred Gospoda prinese skesano srce, mu ta večno kazen odpusti. To pomeni, da izbriše obsodbo na večno ločenost od Božjega obličja ali zavrženost. Z drugimi besedami: usmili se skesanega grešnika in mu odvzame obsodbo na pekel. Kesanje ima za posledico obnovitev prijateljstva z Bogom in spreobrnjenje.
Treba pa se je zavedati še druge razsežnosti greha. Vsak greh, tudi mali, človeka nezdravo naveže na stvari. Ta navezanost potrebuje ozdravljenja, sicer človek ostane malikovalec. Navezanost na časno dobrino je potrebno nadomestiti s popolno predanostjo in navezanostjo na Gospoda. Očiščenje te navezanosti se lahko zgodi tukaj na zemlji ali pa v vicah. V sedanjem življenju je manj boleče. To je tako imenovana časna kazen. Lahko bi jo primerjali z rano, ki jo v duši pusti vsak greh. Zato je dobro, da v tem življenju naredimo za svoje grehe dovolj pokore. To se da v vsakdanjem življenju. Vdano nosimo in sprejmemo kakršnokoli trpljenje, bolečino, naredimo čim več dobrih del, se odpovemo dovoljenim užitkom in še drugo. Kadar pa človek v zemeljskem življenju ne poravna te napačne navezanosti, jo nese s seboj v večnost. Zaradi časnih kazni ostane nesposoben za druženje z Bogom v večni sreči. Duša mora zaradi tega zoreti v očiščevanju in se vsa usmeriti v Gospoda. To dozorevanje je trpljenje, ki žge koprnečo dušo, ki ve, da bo po očiščevanju prišla h Gospodu, zaveda pa se tudi, da zaradi časnih kazni še ne more tja, za kamor je ustvarjena.
Dušam v vicah lahko mi še živeči veliko pomagamo in prav je tako, da jim pomagamo. To je izraz nesebične ljubezni do bližnjega, do trpečih in ubogih. Veliko jim lahko pripomoremo s svojo molitvijo, da Gospoda iskreno ter goreče prosimo, naj jim skrajša očiščevanje. Vdano prenašanje trpljenja, sprejetje raznih križev z namenom in prošnjo, naj naše zasluženje Gospod podeli trpečim dušam. Tudi dobra dela, post in miloščina so možnosti, s katerimi lahko dušam v vicah izdatno pomagamo.
Cerkev nam ponuja možnost, da rajnim, ki so še v stanju očiščevanja, lahko naklonimo popolni ali delni odpustek. Odpustek je čudovita možnost, ki nam jo Cerkev naklanja, ker ima oblast razvezovati in zavezovati. Jezus je jasno rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Cerkev lahko določi, da se pod določenimi pogoji, zaradi zasluženja Kristusa, Marije in svetnikov, podeli ljudem popolno ali delno odpuščenje časnih kazni. Toda za te odpuščene kazni je treba zadostiti. Zadoščenje se vzame iz zaklada duhovnih dobrin Cerkve. Ta zaklad je nastal zaradi neizmernega zadoščenja Jezusa Kristusa, ki je s svojim darovanjem in trpljenjem zadostil Očetu za vse grehe vseh ljudi vseh časov. K temu zakladu se prišteje tudi zasluženje Device Marije in svetnikov. Pravzaprav je največji zaklad Cerkve prav Jezus Kristus, ki je žrtveno Jagnje za vse grehe človeštva.
V mesecu novembru lahko za rajne namenimo iz tega zaklada Cerkve odpustke. Potrebno pa je opraviti nekatere pobožne vaje in določeno pokoro. Popolni odpustek za naše rajne lahko prejmemo v prvih osmih dneh v novembru za vsak obisk pokopališča in molitev za rajne. Vsak dan lahko rajnim naklonimo le en popolni odpustek. Prvega in drugega novembra ter prejšnjo in naslednjo nedeljo pa tudi v vseh cerkvah in javnih kapelah pod naslednjimi pogoji: Opraviti je potrebno sveto spoved, ki naj bi bila resnično spreobrnjenje, da po njen človek ne bi bil navezan na noben greh. Srce bi moralo biti prosto za Gospoda. To je najtežji pogoj. Zato je pomembno, da je kesanje resnično popolno, saj se je potrebno odpovedati vsem grehom, tudi najmanjšim. Nobena, tudi najmanjša vez, nas ne bi smela neredno navezovati na stvari, dobrine ali ugodja. Prejeti je potrebno sveto obhajilo in tako doživeti resnično srečanje v združenju z Gospodom. Vsemu pa je po naročilu Cerkve potrebno dodati molitev veroizpovedi ter določenih molitev in še po namenu svetega očeta (na primer očenaš). Pri pridobitvi delnega odpustka je pomemben lasten trud. Kolikor si človek prizadeva, toliko mu Cerkev doda iz svojega zaklada.
Nauk o odpustkih nam sporoča, da je za pridobitev odpustka potreben duhovni napor in spreobrnjenje. Tako duhovno prizadevanje pa rodi odpuščanje časnih kazni. Ker smo z našimi rajnimi v istem občestvu, se lahko odpovemo odpuščenju časnih kazni za lastne grehe in jih namenimo tistim, ki v stanju očiščevanja še potrebujejo naše pomoči. Napor pri molitvi za rajne ima dvojni učinek: pomaga tistim, za katere molimo, in v molivcu utrjuje ljubezen in pobožnost. Napor za pridobitev odpustka vodi kristjana bliže h Gospodu in povečuje njegovo hrepenenje po popolnem in trajnem združenju v nebesih. Prizadevanje za pridobitev odpustka je torej dejanje nesebične ljubezni do naših rajnih.
Ljubezen do bratov in sester v vicah nas mora voditi k usmiljenju. Prav je, da jim skušamo v njihovem očiščevalnem trpljenju stati ob strani. Danes oni potrebujejo naše ljubezni, jutri bomo mi na njihovem mestu in bomo koprneli po molivcih, ki bi nam pomagali s svojimi žrtvami skrajšati trpljenje. Zato je prav, da veliko molimo za rajne. Tako lahko v nas, še živečih na tej zemlji, raste upanje, da bo Bog takrat, ko bomo mi potrebovali molitev, Bog obudil gorečih molivcev, ki nam bodo pomagali krajšati čas očiščevanja v vicah.
Najbolj čudovita molitev za rajne pa je sveta mašna daritev. To je Jezusova daritev na križu, ki se daruje Očetu v zadoščenje za naše grehe. Ker je to Jezusov dar Očetu za našo spravo, ima veliko večjo vrednost kot naše molitve. Zato je prav, da se za naše rajne daruje čim več svetih maš. Ob mašni daritvi za rajne so dvojne koristi. Prvo je to, da smo rajnim učinkovito pomagali na poti očiščevanja. Ker pa smo se svete maše tudi sami udeležili, smo zrasli v ljubezni do Jezusa in utrdili prijateljstvo z njim. Izdatna pomoč rajnim pa se lahko izkaže, če za blagor njihovih duš naročimo gregorijanske svete maše. To je trideset zaporednih svetih maš, ki se darujejo zdržema trideset dni.
Mesec november nas vodi tudi k premišljevanju o človekovi minljivosti. Tako premišljevanje pa nas vodi k sklepu, da je potrebno življenje vzeti resno. Škoda je vsakega dneva, ko človek nič dobrega ne naredi za svojo večno srečo. Morda si mislim, da bo jutri nova priložnost, toda ali jo bom dočakal?
p. Branko Petauer

Kati

Tokrat je bilo tako težko, da sem boječe priznala in rekla: »Gospod, ne morem več.« Toda Bog se je zopet izkazal močnega in mogočnega v boju, kajti podprl me je, da sem vztrajala do konca. Spodbudila in ohrabrila me je tudi beseda prijateljice. Rekla mi je: »To boš zmogla, samo pogumna bodi. Korajša velja!«
Kati

Silva

Zelo sem bila ganjena vaših toplih pozdravov s skupnega romanja k Materi Božji, ko sem dobila kartico s skupnimi podpisi. Zelo lepo je, ko vas spremljam na romarskih potovanjih, ker vem, da tudi mene ne pozabite pri naši skupni Materi Božji. Kako rada bi šla z vami, a mi visoka leta ne dopuščajo.
Silva

Pepi Dragar

ODMEVI

Želel bi bralce revije spodbuditi, da si ob obisku Medžugorja v živo ogledajo tudi tako imenovane sončne čudeže. Številni ljudje so jih tam že videli – v različnih, nerazložljivih inačicah, poimenovanih: sončni ples, igra, sončno utripanje, vrtenje, nihanje sonca. Brez bojazni za vid si jih lahko vsakdo ogleda, zlasti v zgodnjem dopoldanskem in poznem popoldanskem času. Nekoliko trenutkov je treba zreti v sonce in zagleda se čudovito dogajanje. Veliko tega je posnetega in si je možno ogledati na internetu www.you tube.com (vpisati ) miracle of sun at medjugorje
Pepi Dragar

Obisk pri Marjetki Smrekar

Obisk pri Marjetki Smrekar

Že dolgo nisem imela stikov z Marjetko, niti nisem vedela za njeno zdravstveno stanje. Ko sem prišla s hčerkami Favstino, Marjeto in Lucijo v Dom, kjer živi Marjetka Smrekar, smo najprej srečale njenega strežnika Branka. Malo smo poklepetali. Opisal nam je Marjetkino zdravstveno stanje, njene zaplete v bolnici in njeno trenutno stanje, ki je stabilno. Nato smo šli skupaj v Marjetkino sobo. Branko nas je predstavil Marjetki in prebil led ob tremi, ki je za trenutek nastala pri meni in pri punčkah, nato pa odšel opravljat svoje obveznosti in nam obljubil, da se še vrne. Marjetka se nas je razveselila. Zaradi svoje bolezni je priklenjena samo še na posteljo in tudi govori z zelo veliko težavo. Opazovala nas je. Predstavila sem ji svoje punce. Favstina je stara 9 let in gre že v četrti razred. Njena soimenjakinja Marjeta je stara 6 let in gre letos v prvi razred, naša najmlajša Lucija pa je stara 4 leta in obiskuje vrtec.
Marjetka je premikala samo oči in nas opazovala in nisem bila čisto prepričana, če nas pozna in če nas razume. Pred leti sem se z njo srečavala v Stični vsak zadnji petek v mesecu. Opazila sem, da mi želi nekaj povedati. Bila sem tiho in ji pustila čas, ki ga je potrebovala, in čisto počasi, a zelo razločno, je rekla: "Klementina, vse se spomnim."
Bila sem ganjena in radostna. Marjetki sem povedala, da je danes 20. avgust, ko praznuje sv.Bernard in Bernardova družina, ter jo vprašala, če je za to, da skupaj molimo. Marjetka se je strinjala. Moje punce so predlagale, da bi molili rožni venec Božjega Usmiljenja, ki ga rade molijo, in tako smo začele z molitvijo.
Joj, koliko radosti smo doživele ob tem srečanju. Bila sem zelo vesela, ko sem videla, kako lepo Branko skrbi za Marjetko. Njena gladka in negovana koža na obrazu mi je dala vedeti, da ima Marjetka ob svojem telesnem trpljenju, ki ga doživlja, vsaj malo utehe v Brankovi pozornosti za njene telesne, psihične in duhovne potrebe. Preden smo se poslovile, smo naredili spominski posnetek, ki ki vam ga posredujem.

Hvala, Marjetka, da sem te smela obiskati skupaj s svojimi puncami in da si nam vsem zgled, kako je potrebno potrpežljivo nositi križ in hoditi za Jezusom.
Klementina Plavčak