Škof Rožman – apostol rožnega venca FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Smo v oktobru, mesecu rožnega venca. Naše misli se vračajo za 70 let nazaj, v neizmerno težke čase 2. svetovne vojne, čase, ko je težo križa še posebej občutil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Trdno upamo, da zdaj v večnosti skupaj z Devico Marijo uživa plačilo križa, kakor je zapisal v svojem škofovskem geslu: Težo in plačilo križa!. Upravičeno ga lahko imenujemo »apostol rožnega venca«. Kakor je zavzeto širil pobožnost prvih petkov in prvih sobot ter v zvezi z njima posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tako je z veliko gorečnostjo priporočal molitev rožnega venca. K temu so ga spodbujali fatimski dogodki, ki jih je jemal zelo resno ter je v Devici Mariji kot najzanesljivejši vodnici h Kristusu videl rešitev za slovenski narod. Zelo si je vzel k srcu Marijino povabilo fatimskim pastirčkom, naj vsak dan molijo rožni venec za mir in za spreobrnjenje grešnikov.
Škof navaja dva razloga, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Prvega je navedla v Fatimi Devica Marija, ko je trem pastirčkom rekla, »da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje«. Če bi se grešniki spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. To je po škofovih besedah drugi razlog, da poživimo med verniki molitev rožnega venca. Ponovimo: rožni venec naj bi molili za grešnike, da se po smrti ne bi pogubili in da bi bilo življenje na zemlji mirnejše in lepše.
Škof nadaljuje: »Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine!« Duhovnikom naroča: »Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca.«
Škof nato nadaljuje: »V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša Mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Ob prikazanju 19. avgusta 1917 je pastirčke povabila: »Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Veliko duš pride v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.« Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa. Ob tem škof navaja tudi Marijine besede: »Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen!«
Še bolj kakor pred sedemdesetimi leti, veljajo danes Rožmanove ugotovitve: »Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži.«
Po molitvi rožnega venca se bodo mnogi spreobrnili. »Spreobrnjenje grešnikov vsebuje vse, kar si želimo: pravico, red, mir, ljubezen in tudi pravo svobodo. Ko bi se grešniki spreobrnili in začeli vestno izpolnjevati vse Božje zapovedi, bi med nami ne bilo več sovraštva, krivic, tatvin in laži, vladala bi pravica in Božja ljubezen, ne bilo bi bogokletja, ampak bi vsi vsepovsod Boga častili, molili in slavili.«
Škof spodbuja vernike: »Ljubite rožni venec, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja.«
Pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca.
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Ljubezen do molitve je poroštvo zveličanja. Vsakdanja molitev svetega rožnega venca bo naše krščansko delo za resnično osvoboditev iz vezi greha v svobodo Božjih otrok po Mariji, katera bo s svojo deviško nogo strla vse pogubne naklepe peklenske kače.«
Kaj naj za sklep rečemo ob teh očetovskih škofovih besedah. Vzljubímo rožni venec in ga vsak dan molímo, kakor obljubljamo v posvetilni molitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu: »Rad bom molil rožni venec osebni, v družini in v drugih skupnostih.«
p. Anton

Marija je vprašala pastirčke: »Ali se hočete darovati Bogu?«

Vprašanje, ki ga je Marija zastavila pastirčkom ob prvem prikazanju: »Ali se hočete darovati Bogu?« je obenem povabilo, da bi sledili njenemu zgledu celostne in brezpogojne podaritve Bogu in njegovi volji. Papež Pavel VI. je zapisal: »Marija je vzor tiste pobožnosti, ki ima za cilj podariti svoje življenje Bogu. To je nauk iz pradavnine, ki mu vsak vedno znova lahko prisluhne, tako da prisluhne glasu Device Marije, ko odgovarja Božjemu poslancu: 'Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.' Marijin 'da' je za vse kristjane nauk in zgled poslušnosti Božji volji, pot in sredstvo za lastno posvečevanje« (Marialis Cultus).
»Gospodova služabnica« nam je z zgledom svojega, Bogu darovanega življenja, vodnica v uresničevanju predlagane teme za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj v Fatimi, to je poglabljanje vere. Ob tako izvrstni učiteljici nas ne preseneča, da so se pastirčki tako dobro in tako globoko naučili odgovoriti na vprašanje: »Ali se hočete darovati Bogu?« (Fatima Luz e Paz)

Lucija je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
Romanje portugalskih otrok v Fatimo

V sozvočju s temo fatimskega svetišča za drugo leto priprave na stoletnico prikazovanj, se je romanje otrok osredotočilo na prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917.
Na tem romanju smo želeli poudariti globoko vero fatimskih pastirčkov, ki se je razodela v njihovem darovanju in brezpogojni razpoložljivosti za Marijin klic. In ravno ta dejavna in razpoložljiva drža je spodbudila pastirico Lucijo, da je vprašala Marijo: »Kaj hočete od mene?«
To vprašanje je bilo obenem odgovor, kot pri dečku Samuelu, ki je na Gospodov klic odgovoril: »Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša!«
To vesoljno vprašanje, ki ga je Božji Materi zastavila pastirica Lucija, zaobjema vse človeštvo. In prav to vprašanje smo izbrali za temo romanja otrok 2012: »Kaj hočete od mene?«
Sveto pismo pravi, da »ima vse svoj čas«. In vendar ima sodobni človek vedno več težav z organiziranjem svojega časa. To je paradoks. Družba ima na voljo vsakovrstne pripomočke, ki delujejo pri pridobivanju časa, in vendar se zdi, da na koncu le povečujejo nenasitno željo: potrošiti vse, tudi čas.
Na tem romanju smo si zadali za cilj: dati čas Bogu. Zato smo otrokom predstavili zgled fatimskih pastirčkov, pot, ki so jo prehodili v notranji naravnanosti prepoznavanja Božje volje, da bi se mogli odločiti zanjo in ji ostati zvesti do konca.
Pripravljalni odbor romanja je pripravil prizadevanje za otroke, ki bo potekala v naslednjem obdobju in ima za cilj spodbujati pri otrocih notranjo držo popolne razpoložljivosti Bogu.
Drža popolne razpoložljivosti Bogu, ki so jo imeli pastirčki, je kot svetilka, ki danes razsvetljuje poti tako odraslih kot otrok. Njihov zgled nam pomaga razviti to držo velikodušne odprtosti Bogu.
Pripravljalni odbor

Podariti se Bogu
Fatimski pastirčki so naredili iz svojega življenja daritev

Podariti se Bogu je zahtevno. Zahteva neprestano prizadevanje, da se ne bi zaprli sami vase in v lastne interese. Podariti se Bogu terja trpljenje, napor, kot je Marija napovedala pastirčkom: »Morali boste veliko trpeti.« Vendar Bog ne dopusti, da bi zmanjkalo moči tistim, ki se iskreno odločijo, narediti iz svojega življenja daritev Bogu; in Marija jih bodri z besedami: »Božja milost vas bo krepčala.«
S tem ko sta se blažena Jacinta in Frančišek odločila, da bosta svoje življenje živela kot nenehno daritev Bogu, sta zavestno sprejela trpljenje, s katerim se bosta v življenju srečavala, od tistega trenutka dalje. Žrtve, ki sta jih sprejemala in ki nas morda vznemirjajo in celo pohujšujejo, so bile izraz te odločitve, tega odgovora, ki sta ga dala Mariji ob prvem prikazanju: »Da, hočemo.« Bile so izraz Božje ljubezni, kateri sta podarila svoje življenje. Razlog in cilj njunih žrtev ni bilo nikoli trpljenje. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki sta jo ob srečanju z Marijo spoznala in izkusila ter se ji hotela odzvati. Žrtve in trpljenje so bile zanju priložnost, da sta lahko izrazila podaritev svojega življenja Bogu in drugim.
V pričevanju njunega življenja je vedno navzoča ta neprestana skrb: živeti v podaritvi samega sebe Bogu in ljudem. K tej drži je namreč Marija povabila pastirčke ob prvem prikazanju v Fatimi. Za nas pa je pomemben predvsem njihov zgledni odziv, kot je dejal papež Benedikt XVI. ob svojem obisku v Fatimi: »Zgled in spodbuda so nam pastirčki, ki so naredili iz svojega življenja daritev Bogu in služenje ljudem iz ljubezni do Boga.«.
Ne moremo posnemati otroške nedolžnosti fatimskih pastirčkov, lahko pa posnemamo junaštvo njihove kreposti in svetosti. Izziv je v tem, da premišljujemo njihov zgled, dopustimo, da se nas dotakne in ga posnemamo tako, da se tudi sami podarimo Bogu.
Rektor fatimskega svetišča, na praznik blaženih pastirčkov, 20. 2. 2012

Pričevanje o posvetitvi JMS - ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ko sem pred enim mesecem na prvo soboto pri frizerki čakala, da pridem na vrsto, sem pisala SMS sporočila. Frizerka se je temu čudila in me vprašala, kaj neki pišem. Povedala sem ji, da želim spomniti svoje prijatelje na prvosobotno pobožnost, ki jo je Marija naročila v Fatimi. Hotela je vedeti več in proseče dejala: »Povejte mi, gospa, povejte mi kaj lepega!« Ko sem ji razložila, da je Marija v Fatimi prosila za posvetitev njenemu Brezmadežnemu Srcu in za zadostilno pobožnost petih prvih sobot v mesecu, da bi nam pomagala ustaviti vojne in zlo v svetu, se je temu zelo čudila in me vprašala: »Ja, gospa, od kod pa vi to veste? Res je, da ne hodim več v cerkev, vendar sem hodila k verouku, prebrala sem Sveto pismo in druge knjige z versko vsebino, pa tudi kakšno versko oddajo na radiu in TV tu in tam še ujamem, vendar za to Marijino naročilo nisem še nikoli slišala. Menim, če bi ljudje vedeli za to Marijino naročilo in njeno obljubo, še zlasti sedaj, ko je tako hudo na svetu, bi se je zagotovo mnogi oklenili.« Tako frizerka.
Rojena sem bila v prvih povojnih letih. In tudi to je bil čas, ko je bilo na svetu hudo. V naši hribovski vasici je bila ob nedeljah cerkev odprta tudi takrat, ko ni bilo svete maše. Spominjam se, da sem se kot predšolski otrok, na mamino spodbudo, sama odpravila v cerkev, pokleknila pred Marijin oltar in molila. Ko sem se vrnila domov, me je mama vprašala, če sem molila in za koga sem molila. Odgovorila sem: »Seveda! Za Marijo sem molila!« Mama se je začudila in me poučila, da se za Marijo ne moli, ker je sveta, moliti je treba za nas, grešnike. Meni pa je bilo tako toplo pri srcu, saj sem se tam, pred Marijinim oltarjem, spomnila maminega naročila, naj molim za tiste, ki jih imam rada.
Kmalu za tem je našo vasico, po prizadevanju gorečega župnika, doseglo fatimsko sporočilo in nas zelo navdušilo. Po zgledu treh fatimskih pastirčkov smo tudi mi otroci začeli na paši moliti rožni venec, da bi prišli v nebesa. Na pobudo župnika in pod njegovim vodstvom pa smo nekateri, v težkih razmerah, opravili pobožnost prvih sobot in se posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Lahko rečem, da je moja vera po tej posvetitvi postajala vedno bolj osebna, čutila sem vse globljo pripadnost Bogu in Cerkvi ter neko notranjo moč za pričevanje. Ko so nas v šoli zasliševali in spraševali, kdo hodi k maši in k verouku, tega, za razliko od nekaterih drugih, nisem mogla nikoli zatajiti, čeprav so me pritiski, ki so sledili, kdaj spravili tudi v jok.
Marijino Srce pa me je postopoma pripeljalo do Jezusovega Srca, do spoznanja njegove velike ljubezni, ki ga je vodila na križ, tudi zame. Ta njegova ljubezen me je tako zelo pritegnila, da so mi vsi drugi življenjski ideali zbledeli in odločila sem se, da Mu posvetim svoje mlado življenje.
Ko sem takrat v mladostni gorečnosti vse zapustila, da bi hodila za Jezusom, mu nisem postavila vprašanja, ki mu ga je postavil Peter: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj. Kaj bomo torej prejeli? (Mt 19, 27)«. Vendar mi je bil odgovor, ki ga je Jezus dal Petru, velikokrat v oporo, in sicer, da bodo tisti, ki so zaradi Njega in evangelija vse zapustili, poleg večnega življenja, prejeli stokratno že tu na zemlji, sredi preganjanj … (prim. Mr 10, 29–30). V trenutkih preizkušnje je bila zame Cerkev, zaradi stalne Jezusove navzočnosti v njej, zaradi zakramentov in občestva svetih, trdno sidro na razburkanem morju. Najsvetejši Srci Jezusa in Marije, h katerima sem se zatekala, pa sta me spodbujali, naj v trpljenju ravnam tako, kot sta ravnala Jezus in Marija. V tvoje roke Oče izročam svojo dušo.
Mati Terezija je zapisala: »Osamljenost je začetek velike ljubezni.« Na podlagi te izkušnje sem se pred 12 leti z veseljem pridružila vseslovenski pobudi za oživljanje češčenja ter posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Sloveniji in tudi širše.
Škof Rožman dejal: »Slovenski narod bo rešen, če se bo rešiti dal, po Mariji!« Njegovo veliko zaupanje v Marijo in v njeno obljubo v Fatimi nam je lahko velik vzgled. V zelo težkih trenutkih za naš narod je 1943 kot prvi škof v Evropi (pred njim so to storili le Portugalski škofje) prisluhnil Marijini prošnji in po temeljiti pripravi, z obhajanjem petih prvih sobot, opravil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Portugalski škofje so posvetitev opravili v 30 letih prejšnjega stoletja in Portugalska je bila obvarovana druge svetovne vojne in komunizma. Škof Rožman je posvetitev izvršil med vojno pod italijansko okupacijo 1943 in Slovenija je bila obvarovana Balkanske vojne in dosegla samostojnost. Ne smemo pozabiti, da je bil to dar od zgoraj, ki nam ga je izprosila Marija zaradi posvetitve njenemu brezmadežnemu Srcu. Še naprej zaupajmo Mariji in pričujmo mlademu rodu o velikih milostih, ki jih je izprosila Slovenskemu narodu, da nam ne bo treba nekoč ob bridkem spoznanju vzklikniti, kakor je vzkliknil Ivan Cankar: Mater sem zatajil.
D. Č.

Šopek Materi Mariji (8)

ROŽNI VENEC, Slomškove misli
Marija tudi ni manjkala pod križem ob smrti svojega lastnega Sina. Kako koristna je molitev rožnega venca, če ga molimo v resnici. Rožni venec je molitev vere, ljubezni in blaženega upanja. Rožni venec je vzvišeni psalter za tiste, ki hočejo Boga moliti v duhu.

Če pogledamo lepo mavrico na nebesnem svodu, vidimo na njej tri barve. Zelena je barva upanja, rdeča barva vere in zlata simbol ljubezni. Prav tako se lesketa pet skrivnosti veselega rožnega venca v zeleni barvi, pet skrivnosti žalostnega v rdeči in pet skrivnosti častitljivega rožnega venca v zlati barvi. Te skrivnosti molitve rožnega venca sestavljajo slavolok našega odrešenja in upanja za vso večnost.

Blagor človeku, ki je kot Marija tukaj srečno prestal svojo preizkušnjo, ker če je bil spoznan za pravičnega, bo dosegel neminljivo krono, ki jo je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo.

Celo ubogi slepec ima v rožnem vencu najlepši vzorec za molitev in premišljevanje. Tudi ti, krščanska duša, ne boš umrl v grehih, če boš skrivnosti svetega rožnega venca prav pogosto premišljeval.

Danes je Medjugorsko molitveno srečanje na Dunaju, pričevanje vidca Ivana in UKAZANJE

Danes je Medjugorsko molitveno srečanje na Dunaju, pričevanje vidca Ivana in UKAZANJE. Pošiljam 2 linka, ki bosta prenašala dogajanje v tamkajšnji katedrali. Maševal bo dunajski kardinal. Obilo milosti po odprtosti srca želim. Program se prične okrog 16.00 ure. Lp, Dragica 

 

www.kathtube.at (deutsch) und www.marytv.tv

PRVOSOBOTNO ROMANJE NA PTUJSKO GORO

V soboto 6. oktobra ob 6.30 izpred cerkve sv. Petra v Ljubljani

Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu organizira pobožnost petih zaporednih prvih sobot na Ptujski gori v zadoščenje za žalitve Jezusovega in Marijinega Srca, ki jo je Devica Marija naročila fatimskim pastirčkom. Avtobus iz Ljubljane bo odpeljal v soboto 6. oktobra ob 6.30 izpred cerkve sv. Petra v Ljubljani. Prijavite se čimprej na tel. 051353178.

Pomen sposobnosti za duhovni poklic

Pomen sposobnosti za duhovni poklic

Otrok ima pogosto zelo nestvarne želje. Ne upošteva še svojih sposobnosti, ki tudi sicer še niso dovolj razvite. Ni dovolj človekovo zanimanje za duhovni poklic in njegova želja po njem, čeprav je seveda oboje nujno potrebno, kajti brez tega se nihče ne bo odločil za duhovni poklic. Za vsak poklic je nujno potrebno upoštevati človekove sposobnosti.
Če človek za kak poklic nima sposobnosti, tega poklica ne bo v redu opravljal, v njem ne bo uspel; zato bo v njem običajno nezadovoljen in nesrečen. Ni torej dovolj, če človeka kak poklic veseli, ker iz tega še ne sledi, da je za ta poklic tudi sposoben.
Psihologi ugotavljajo, da le polovica mladih izbere svoj poklic v skladu s svojimi sposobnostmi. Zato je mnogo ljudi v svojem poklicu ali na svojem delovnem mestu nesrečnih. Danes pri marsikom težko govorimo o poklicu. Pravimo, da hodi v to in to službo, opravlja to in to delo. Pogosto svojo službo menjava. Pri duhovnem poklicu pa gre in mora iti za odločitev za vse življenje, odločitev, katere se potem človek ne bo kesal, odločitev, ki mu bo tudi v osebno zadovoljstvo in srečo.

p Anton

Pomen veselja do duhovnega poklica

Pomen veselja do duhovnega poklica

Ne moremo se odločiti za poklic, ki nas ne veseli, ki se nam morda celo upira. Če vprašamo zdravnika ali profesorja, zakaj sta si izbrala poklic zdravnika ali profesorja, najbrž ne bosta rekla, da zato, ker ju ta poklic ni veselil. Tudi duhovnik, redovnik in redovnica morajo najti v svojem poklicu svojo osebno srečo in zadovoljstvo.
Če kak poklic človeka veseli, se bo zanj z vsem srcem zavzel. Da doseže ta poklic, je pripravljen žrtvovati svoj čas, svoje moči in materialna sredstva.
Če Bog hoče, da si človek izbere duhovni poklic, mu da tudi veselje da tistega poklica, prav tako tudi sposobnosti, ki so nujno potrebne za dobro izvrševanje tega poklica. Človek se mora kljub temu z osebnim trudom pripravljati na ta poklic, se šolati in se tudi potem, ko je začel izvrševati svoje poslanstvo, izpopolnjevati.
Vedeti pa je treba, da ni vsako veselje že znamenje poklica. Če koga privlači lepota cerkva, veličastnost obredov, mogočno petje, morje luči in ubranost mašnih oblačil, to še niso zanesljiva znamenja duhovniškega poklica.

p Anton

Žetev je velika, delavcev pa malo

Žetev je velika, delavcev pa malo

Z zadnjim klasom gremo že proti koncu. Bog povrni vsem sodelujočim z obilnimi nebeškimi darovi in še posebej z uresničitvijo namenov, za katere ste molili. Imejmo zaupanje, da bo dobri Bog naše molitve ob svojem času uslišal. Dobro bo pri nas in v Evropi takrat, ko bo veliko več novih maš kakor duhovniških pogrebov; ko bo več slovesnih zaobljub redovnic in redovnikov kakor napolnjenih grobov. Letos sta bila za vso Slovenijo le dva škofijska novomašnika in pet redovnih, kar je zelo zaskrbljujoče. Toda če bomo vztrajali v molitvi, se bo sčasoma zadeva izboljšala. Vse kaže, da se danes, ko je taka gonja proti Cerkvi, mladi ljudje zelo težko odločajo za duhovne poklice. Ko molimo za duhovne poklice, moramo moliti predvsem za to, da bi Cerkev zasijala v novi luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!«


Bog nas kliče (19)

Izkustvo Božje ljubezni in človekove bede

Pri nekaterih na razvoj duhovnega poklica bolj vpliva izkustvo Kristusove in Očetove veličine, pri drugih pa bolj doživetje človeške duhovne in materialne bede in potrebe po pomoči. Vendar mora pri razvoju vsakega duhovnega poklica iti za oboje. Samo socialna zavzetost za večjo pravičnost in odpravo duhovne in materialne bede za duhovni poklic ne zadostuje.
Neka sestra je zapisala:
»Moj delavnik je trajal od osme ure zvečer do četrte ure zjutraj. Vse vrste ljudi sem tu srečevala - tudi uživalce mamil. Kolikokrat sem se tu soočila s stisko in trpljenjem sočloveka! Izkustveno sem spoznavala življenje brez Boga. Bila mi je podarjena milost vere in spoznala sem bedo človeka brez Boga. Razmišljala sem o življenju in delu sester, s katerimi sem se srečevala. Odločila sem se, da se jim pridružim. Starše je to pretreslo. Mama me je v svoji materinski ljubezni svarila, naj tega ne počnem, in mi naštevala vse mogoče stvari, ki se jim bom morala odpovedati. Zelo je bil prizadet oče … Do konca so bili razočarani moji sorodniki in prijatelji ... Rada imam svojo družino, še zdaleč pa je nisem hotela prizadeti s svojim ,novim' življenjem, toda ljubezen, ki sem jo čutila do Boga in njegovega klica, je bila veliko močnejša.«
Odločilno je torej, ali je doživljanje Božje veličine in človeške revščine povezano z ljubeznijo. Pisatelj Dostojevski je v Bratih Karamazovih zapisal o Aljoši, ki si je izbral samostanski poklic:
»In če si je izbral samostanski poklic, je storil to samo zato, ker ga je ta pot tisti čas edina presunila in se mu zazdela tako rekoč idealen izhod za ljubezen njegove duše, trgajoče se iz mraka posvetne zlobe k luči ljubezni.«
Kako doživetje neizmerne Božje ljubezni in neodrešenosti ljudi vpliva na nastanek in rast duhovnega poklica, se lepo vidi iz izjave neke sestre:
»Kot drobni cvetlični popek sem čakala, ne da bi se tega zavedala, kdaj me bo ogrnilo sonce s svojo toplo močjo ter me odprlo svetu. Ko sem bila srednješolka, me je prestrelil naveličan in utrujen pogled sošolke, težki obraz alkoholika, nepoštenost in koristolovstvo v tovarniški hali ... sleherni dan se mi je navrgel v svojih krikih po veselju in dobroti ter pozornosti do osamljenih in zaničevanih.
Premišljevala sem o tistem, ki mi je dal topli dom, dobre prijateljice, lepe veroučne večere. Vsepovsod sem premišljevala o njem. Tišina nekega večera moje petnajste pomladi mi je odkrila, da nas Bog zelo zelo ljubi.
Zelo velika sreča je preplavila moje srce kot planinski hudournik. Bil je klic, ki ga ni mogoče ubesediti, dovolj zaznaven tudi takrat, ko se mi je zazdelo, da bo življenje redovne sestre zame pretežko.
Danes bi rada vsem povedala: Kadar Bog kliče, ne ustrašite se njegovega glasu. Sleherni dan doživljam: Ko začneš ljubiti, takoj tudi začutiš, da si ljubljena, to pa je vir radosti in miru.«
Doživljanje Božje veličine in iz nje izvirajoča gorečnost v ljubezni do Boga je kakor pokončni tram, ki druži zemljo z nebesi; doživljanje človeške bede in iz tega rastoča ljubezen do najbolj bednih in zapuščenih, je kakor prečni tram, ki povezuje ljudi med seboj. Če združimo oboje, nastane križ, sredstvo odreševanja. Pravi duhovni poklici so vedno rojeni na Kalvariji, Kristusovi in naši. Biti moramo blizu Bogu, ker le od njega more priti odrešenje. Biti moramo blizu trpečemu svetu, kajti njemu je predvsem namenjeno Kristusovo odrešenje.
Ljubezen do Kristusa in do človeštva ne sme biti le na začetku redovnega in sploh duhovnega poklica, temveč mora spremljati poklicanega prav do groba. Ljubezen do Boga in do bližnjega sta kakor dve sestri, ki morata stalno živeti v medsebojni edinosti. Oboje je temelj vsakega posvečenega poklica in je važnejše kakor posamezne naloge, ki jih imajo posamezniki ali skupnosti v duhovnem poklicu. Kdor bi na ta temelj pozabil, bi zašel v brezkoristni aktivizem ali v mlačnost in brezbrižnost.

p. Anton