Škof Rožman – fatimski škof

Evangelij poroča, kako je Marija hitro šla v gore, v mesto na Judovem in obiskala sorodnico Elizabeto (prim Lk 1,39–56). Od 13. maja do 13. oktobra 1917 pa je ista Devica Marija šestkrat obiskala tri pastirčke v Fatimi, v mestu na Portugalskem. Kot je njen obisk pred dobrimi 2000 leti prinesel poseben blagoslov Elizabeti in njenemu sinu Janezu, ki ga je še nosila pod srcem, tako je pred 95 leti prinesel poseben blagoslov ne le trem pastirčkom in vsej Portugalski, ampak vsemu svetu.
Posezimo 70 let nazaj, ko je papež Pij XII. 31. oktobra 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu in je naš takratni škof dr. Gregorij Rožman pripravil in izvršil posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Kakor Pija XII. imenujejo »fatimski papež«, prav tako bi škofa Rožmana lahko imenovali »fatimski škof«, kajti on je bil prvi slovenski škof, ki je Slovence uradno seznanil s fatimskimi dogodki. Doslej noben slovenski škof ni bil tako zavzeto povezan s fatimskimi dogodki in jih je v življenju prav do konca tudi uresničeval kakor prav škof Rožman, saj je pobožnost petih prvih sobot izpolnjeval prav do svoje smrti.
V septembru leta 1942 je pri nas prvič izšla knjiga o Fatimi, ki jo je napisal Srečko Zamjen in je že med vojno dosegla štiri izdaje. Po tej knjigi smo se Slovenci podrobno seznanili z Marijinimi prikazovanji in naročili v Fatimi. Ko je bil škof Rožman 19. novembra 1942 pri papežu, se je z njim pogovoril o posvetitvi svoje škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ko se je vrnil iz Rima, je napisal pastirsko pismo duhovnikom in vernikom pod naslovom Posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V uvodu pove, da je 31. oktobra 1942 papež Pij XII. med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom »posvetil katoliško Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu in je Kraljico miru prosil za mir in za tiste milosti, ki morejo v hipu spreobrniti človeška srca.«
Škof nato razloži, kako je prišlo do te posvetitve, in poseže nazaj do 13. julija 1917, »ko je Mati božja dovolila trem pastirčkom: Luciji, Frančišku in Jacinti za hip pogledati trpljenje pogubljenih duš v peklu in potem od groze trepetajočim rekla: 'Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi grešnike obvaroval pogubljenja, hoče Gospod uvesti pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. … Prišla sem, da dosežem posvetitev sveta mojemu brezmadežnemu Srcu.'« Škof dalje pravi: »Da bomo deležni sadov posvetitve, ki jih je Mati božja obljubila, se moramo tudi mi posvetiti brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Sveti oče nas je že posvetil, a mi se moramo papežu pridružiti ter odkrito, iskreno in ponižno ponoviti papeževo molitev, da tako odpremo svoje duše onim milostim, katere nam Marija namerava posredovati in ki so zmožne spremeniti človeška srca tako, da bodo z božjo pomočjo pripravila, sklenila in zagotovila mir. To posvetitev more opraviti po primerni pripravi vsak posamezni vernik zase, pa tudi posamezne družine, organizacije in društva…
Poleg teh bolj zasebnih posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija po temeljiti notranji duhovni pripravi. Ta načrt je posebej odobril sv. oče v avdienci 19. novembra 1942.«
Velika večina vernikov se je tega načrta oprijela z velikim zaupanjem v Marijino materinsko Srce. Nastalo je pravo duhovno gibanje, ki je zajelo ljudi mnogo globlje kakor pobožnost prvih petkov.
Najprej so se Marijinemu Srcu posvetile dijaške Marijine kongregacije na praznik Brezmadežne 8. decembra 1942. Čez 1500 članic in članov je bilo zbranih v ljubljanski stolnici. V prisrčnem nagovoru jim je škof Rožman opisal fatimske dogodke in razložil naročila, ki jih je nebeška Mati priporočila za rešitev sveta.
Na cvetno nedeljo 1943 je opravila skupno posvetitev fantovska kongregacija na Rakovniku v Ljubljani. Slovesnosti se je udeležil tudi škof Rožman, ki je imel za zbrane Marijine častilce pomenljiv nagovor. –Na veliko sredo so v ljubljanski stolnici končali velikonočno duhovno obnovo možje in fantje iz vseh stanov in slojev in se posvetili Marijinemu Srcu. –Za vse duhovnike, ki so bivali v Ljubljani, je bila skupna posvetitev na velikonočni ponedeljek v stolnici.
Na prvo majniško nedeljo se je zbralo v stolnici okrog 4000 učencev in učenk ljubljanskih nižjih šol in odmolilo posvetilno molitev. –V nedeljo, 23. maja 1943, je bila po vseh ljubljanskih župnijskih cerkvah posvetitev mož in žena, očetov in mater.
Poleg stanov in skupin so se Marijinemu Srcu posvečevale tudi družine. Škofijski odbor peterih prvih sobot je založil posebno knjižico z naslovom: Posvetitev družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu (decembra 1943), kateri je škof Rožman napisal kratek, a zelo prisrčen uvod: »Slovenske družine! Preberite to knjižico in premislite jo in dajte prostora brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti – rešila ga bo po njegovih družinah. Kako? S tem, da se družine posvete njenemu brezmadežnemu Srcu in v duhu te posvetitve živé. – Storite tako! Resno se posvetite in po Marijini obljubi bo tudi nam zasijala spet doba miru.«
Na veliki šmaren 1943 so ljubljanske matere in očetje prinesli dojenčke in pripeljali predšolsko mladino, da so jo izročili mogočnemu Marijinemu varstvu. Po prisrčnem nagovoru škofa Rožmana so prejeli poseben blagoslov, bili deležni molitev in bili darovani materinskemu Marijinemu Srcu. –Teden pozneje, osmi dan po velikem šmarnu, so bili v stolnici zbrani bolniki. Škof Rožman jim je pred Marijo Pomagaj govoril in jih posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Vse to kaže, kako goreč častilec brezmadežnega Marijinega Srca je bil škof Rožman in s kakšno zavzetostjo so se ljudje odzivali njegovemu povabilu. Naj nam bo to v spodbudo, da se s celim srcem izročimo svoji nebeški Materi in v soglasju s to izročitvijo tudi živimo! »Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti.«
p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI

Škof Rožman, apostol češčenja Jezusovega Srca

Janezov evangelij govori o Jezusovem prebodenem Srcu (prim. Jn 19,31–37). Zaključi se z besedami: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.« Skupaj z Marijo glejmo danes tudi mi v to prebodeno Srce, polno ljubezni do nas. Glejmo ga tudi skupaj s škofom Rožmanom, ki je bil velik častilec Jezusovega in Marijinega Srca.
1. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je v Ljubljanskem škofijskem listu 8. novembra 1941 napovedal obhajanje devetih prvih petkov od 5. decembra 1941 do 4. septembra 1942. Letos mineva 70 let, kar so verniki za prve petke napolnili cerkve, kakor so jih napolnili ob nedeljah.
Škof najprej razloži, da je bistvo »pobožnosti k presv. Srcu Jezusovemu v zadoščevanju za grehe iz hvaležne ljubezni. Z večjo in gorečnejšo in zvestejšo ljubeznijo naj bi mu skušali nadomestiti ono ljubezen, katero mu mnogi odrekajo.« Nadpastir ugotavlja, da je tudi v ljubljanski škofiji mnogo žalitev in nehvaležnosti. »Molitev za Božje varstvo in za lastno ohranitev in za večno zveličanje vsega ljudstva moramo podpreti z dejanji zadoščevanja. In to hočemo storiti s tem, da devet prvih petkov dobro pripravljeni prejmemo zadostilno sveto obhajilo.« S to pobožnostjo naj bi dali presv. Srcu odkritosrčno zadoščenje za grehe ljudstva, hkrati pa naj bi privedla do temeljitega spreobrnjenja k Bogu in zvestejšega izpolnjevanja njegovih zapovedi. Za dosego obeh namenov je škof hotel, »da se čim večje število vernikov te pobožnosti udeležuje, tako da bo to res vseljudska pobožnost«. To se je res zgodilo.

2. Po škofovem naročilu so se ljudje na začetek obhajanja prvih petkov pripravljali z devetdnevnico, na vsak nadaljnji prvi petek pa s tridnevnico. Že med devetdnevnico in tridnevnico so opravljali sveto spoved. Duhovniki so na nedelje pred začetkom obhajanja prvih petkov to v pridigah vernikom dobro razložili. Pobožnost prvih petkov so izpolnjevali po vsej Sloveniji.
Na koncu pastirskega pisma je škof Rožman določil pri obhajanju prvih petkov poseben namen: »K osebnemu namenu, ki ga bo vsak zase napravil, imejmo vsi skupno ta namen: 'Tebi, presveto Srce Jezusovo, darujemo to pobožnost prvih petkov v zadoščenje za tiste grehe, zaradi katerih nas je zadela težka preizkušnja, in te prosimo, skrajšaj dneve preizkušnje, reši nas vsega hudega, daj nam kmalu svoj mir in pritegni nas za stalno k sebi.«

3. V 1. številki Ljubljanskega škofijskega lista za leto 1942 je 28. januarja na prvih osmih straneh objavljeno škofovo pastirsko pismo za leto 1942 o ljubezni presvetega Srca Jezusovega. Minila sta že dva prva petka s presenetljivo veliko udeležbo vernikov. Škof vernike najprej pohvali, da »v velikem številu in vneto« opravljajo pobožnost devetih prvih petkov, in poudari, da »je to leto pri nas prav posebno posvečeno presvetemu Srcu Jezusovemu. Njegovemu posebnemu varstvu smo se izročili. Trdno zaupam, da nas ne bo zapustilo, če le mi pri njem zvesto vztrajamo.«
Nadpastir ljubljanske škofije omeni dve milostni leti: 1935 kot leto evharističnega kongresa in 1939 kot leto mednarodnega kongresa Kristusa Kralja. Za leto 1942 pa pravi, da »se je začelo v znamenju Jezusovega presvetega Srca. To znamenje nam obeta vse dobro, saj je znamenje in sedež neizmerne Božje ljubezni do nas. Ko častimo in molimo presveto Srce, častimo in molimo božjo ljubezen, kateri smo dolžni vso hvaležnost. Da bi mogli božjo ljubezen bolj razumeti in jo razločneje videti, se je Božji Sin učlovečil, si privzel pravo in resnično človeško srce, da nas je mogel ljubiti tudi s človeškim srcem in na človeški način (…)

4. Jezusovo presveto Srce za vso neizčrpno ljubezen do nas ne zahteva in ne pričakuje od nas nič drugega kakor to, da ga tudi mi ljubimo, resnično, vdano in hvaležno. Glavni namen pobožnosti do presvetega Srca je, da se naše duše vnamejo v ljubezni do Jezusa.«
Škof na podlagi Svetega pisma in posebnega razodetja sv. Marjeti Mariji Alacoque razlaga, kako nas Jezus ljubi in kako mu moramo vračati našo ljubezen. Ljubiti ga moramo »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37).
Dr. Rožman poudari pomen izpolnjevanja Božjih zapovedi: »Koliko Jezusa v resnici ljubimo, spoznamo po tem, kako spolnjujemo Božje zapovedi.« »To je namreč Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3). Škof nato razloži, da niso težke tistim, ki Jezusa ljubijo in izpolnjujejo zapovedi iz ljubezni do njega.
Na koncu pastirskega pisma se škof z vprašanjem, ki terja odgovor vsakega posameznega vernika, očetovsko in prisrčno obrne na vernike svoje škofije:
»Ko smo zdaj nekoliko premislili ljubezen Jezusovega Srca do nas in smo spoznali, kako naj ga ljubimo z vsem mišljenjem, z vso dušo in z vsem srcem, kaj bi, dragi verniki, odgovorili Jezusu, če bi vas vprašal imenoma kakor Simona – Petra: 'Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?' (Jn 21,16). Ali bi mogel ti mož in ti žena, ti fant in ti dekle in ti nedolžni otrok, ali bi mogli vsi odgovoriti vsevednemu Jezusu tako odkrito kakor Peter: 'Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad?' Če morete takoj tako odgovoriti, blagor vam. In če si še ne upaš tako odgovoriti, ker se bojiš, da bi Jezus videl neresnico v tvojem srcu, naj bi to, presvetemu Srcu Jezusovemu posvečeno leto v tvojem za Boga že mrzlem srcu vnelo veliko in gorečo ljubezen, ki te bo osrečila za čas in za večnost. Če boste pobožnost prvih petkov prav opravljali, tako da se boste spovedovali skesano in odkritosrčno in sveto obhajilo prejemali ponižno in pobožno, bo presveto Srce v vas vžgalo to ljubezen in boste v njej rastli od meseca do meseca. Potem se ne bojim več za vas in za vaše duše, naj pride nad nas, kar hoče, ker 'vemo, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu' (Rim 8,28)«.
p. Anton

Šopek Materi Mariji (7)

V Marijinem Srcu je vse stvarstvo

Obstaja lep način, na katerega je sveti Gregor Veliki opisal svetega Benedikta in ga lahko uporabimo tudi za Marijo: sveti Gregor Veliki pravi, da je srce svetega Benedikta postalo tako veliko, da je vanj moglo vstopiti vse stvarstvo. Še bolj to velja za Marijo, ki je popolnoma zedinjena z Bogom, ki ima tako veliko srce, da vse stvarstvo lahko vstopi vanj, in votivne podobe na vseh koncih sveta to dokazujejo. Marija je blizu, lahko posluša, lahko pomaga, je blizu vsakemu izmed nas. V Bogu je prostor za človeka, in Bog je blizu, in Marija, zedinjena z Bogom, je zelo zelo blizu, ima srce, ki je veliko kot Božje srce.
Benedikt XVI., 15. avgusta 2012

Božja volja

Božja volja naj se zgodi na nas kot na Mariji. Potem bo vsaka solza, ki jo tukaj potočimo, onstran postala morje, polno blaženosti. Tako nam bo naša vdanost v Božjo voljo postala cvetlica, s katero dokončamo kot Marija našo krono kreposti.
bl. Anton Martin Slomšek

Srednica milosti

Ne obupujte! Obrnite se na Marijo, ona je vaše pribežališče, ona je vaše zaupanje. Le kdo more spraviti svojega otroka z očetom, če ne ljubeča mati, kar je Marija nam? Človek ima svojega srednika, Božjega Sina, pred svojim Očetom, Mater pred Sinom. Kristus kaže Očetu svoje rane, Mati pa Sinu telo, ki ga je nosilo, in prsi, ki so ga dojile.
bl. Anton Martin Slomšek

Marijina ponižnost

Glejte Marijo, blagoslovljeno svojega rodu, ona ostaja vedno Gospodova dekla, čeprav jo je Bog povzdignil nad vsa bitja. Bog poniža ošabne in poviša ponižne. Ljubka vijolica cveti skrita dalje, medtem ko se ponosen hrast zlomi. Le v ponižnosti in skromnosti boste ohranili svojo nedolžnost.

bl. Anton Martin Slomšek

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Izpolnjevanje Božjih zapovedi

Apostol Janez je zapisal: “To je Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi” (1 Jn 5,3). “Kdor pravi: 'Poznam ga,' pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice.V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna” (1 Jn 2,4 s).
Za Jezusa ljubezen ni trenutno čustvo, ampak je tesno povezana z izpolnjevanjem njegove volje: “Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed” (Jn 14,23 s).
Ljubiti moramo, kar Bog ljubi, in zametati, kar on zameta. V nas je težnja, da bi izpolnjevali svojo voljo ter da bi se tudi drugi ravnali po njej. V očenašu bi najraje prosili: “Zgodi se moja volja.”
Bog ima z vsem svetom in z vsakim posameznikom svoje načrte, da bi vse pripeljal do končnega poveličanja. Vsakemu je dal svoje darove. Moramo jih uporabljati in ne zakopati. Da bi se ravnali po Božji volji, nam je dal tudi deset zapovedi. Svojo voljo nam posreduje po naši vesti. Ljudje se moramo vključiti v Božji načrt in izpolnjevati Božjo voljo. Tako sodelujemo pri izpopolnjevanju vsega stvarstva. Če se ne ravnamo po Božji volji, to izpopolnjevanje zaviramo.
Da bi zvesto izpolnjevali Božjo voljo, nam Bog daje svojega Svetega Duha, ki ga je obljubil že v Stari zavezi po preroku Ezekijelu: “Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali” (Ezk 36,27).
Če izpolnjujemo Božje zapovedi, smo z Bogom kar najtesneje povezani. Ostajamo v Bogu in on v nas, kakor nas uči apostol Janez: “Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal” (1 Jn 3,24).
Jezus nas vabi: “Ostanite v moji ljubezni” (Jn 15,9). V Jezusovi ljubezni ostane tisti, ki izpolnjuje njegove zapovedi: “Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni” (Jn 15,10).
Če iščemo samo Boga, smo pripravljeni izpolniti njegovo voljo. Šele takrat smo popolnoma svobodni. Bog, ki je popolna svoboda, nas osvobaja. Čim bolj se oddaljujemo od Božje volje, tem bolj zapadamo v suženjstvo. Kdor ravna zoper Božjo voljo, pade v greh. “Vsak, kdor dela greh, je suženj greha,” je učil Jezus (Jn 8,34).
Kako naj razumemo stavek sv. Avguština: »Ljubi – in delaj, kar hočeš«? Le tisti, ki resnično ljubi Boga in bližnjega, bo smel delati, kar hoče. Kdor resnično ljubi, hoče biti dober in hoče delati samo dobro. Kdor ljubi Boga, želi izpolnjevati njegovo voljo. Hoče samo to, kar hoče Bog. Njegova volja je skladna z Božjo voljo.
p. Anton

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ljubezen Božjega Srca (8)

Ljubezen do Boga je v izpolnjevanju njegove volje

Pri ljubezni do Boga ima najvažnejšo vlogo človekova notranjost, njegovo srce. S srcem ljubimo Boga samega in to, kar on ljubi. Če je ta ljubezen pristna, se pokaže tudi v zunanjih dejanjih. Kadar imamo koga radi, nam ni težko izpolniti njegovo voljo. Če Boga ljubimo, bomo radi uresničevali tudi njegovo voljo. Kadar ne izpolnjujemo Božje volje, se nam ljubezen do Boga ohladi.
V Stari zavezi, v peti Mojzesovi knjigi, beremo: “Kaj zahteva od tebe Gospod, tvoj Bog? Samo to, da se bojiš Gospoda, svojega Boga, da hodiš po vseh njegovih poteh, ga ljubiš in služiš Gospodu, svojemu Bogu, z vsem srcem in z vso dušo, da izpolnjuješ Gospodove zapovedi in njegove zakone, ki ti jih danes zapovedujem, da ti bo dobro” (5 Mz 10,12 s).
Ker kralj Savel ni ubogal Gospoda, mu je Samuel rekel: “Poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov” (1 Sam 15,22).
Kralj David je naročal sinu Salomonu: “Drži se postave Gospoda, svojega Boga, da boš hodil po njegovih potih in se držal njegovih zakonov, zapovedi, odlokov in pričevanj, da boš imel srečo pri vsem, kar boš delal, in pri vsem, česar se boš lotil” (1 Kr 2,3).
Da bomo izpolnjevali Božjo voljo, je potrebna odprtost za Boga, kakor se kaže pri preroku Jeremiju: “Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca” (Jer 15,16).
Modri Sirah je zapisal: “Kateri se bojijo Gospoda, ne bodo nepokorni njegovim besedam, kateri ga ljubijo, se bodo držali njegovih poti” (Sir 2,15).
Po zunanjih dejanjih, po sadovih, presojamo notranjost. Jezus je učil: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe” (Mt 7,16 s).
Glede svoje notranjosti se namreč kaj hitro motimo. Če čutimo pri molitvi prijetno notranjo toplino in zadovoljstvo, to še ni znamenje, da resnično ljubimo Boga. Zunanja dejanja pokažejo, kako je z našo notranjostjo in ljubeznijo. V izpolnjevanju Božje volje se pokaže, koliko je naša ljubezen do Boga pristna. Od tega izpolnjevanja je odvisna tudi naša večna sreča: “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21).
Papež Pij XI. je aprila 1923 o sv. Tereziji Deteta Jezusa izjavil, da nam odkriva, v čem je popolnost, h kateri smo vsi poklicani. “Ugajati Bogu, ljubiti ga; mu ugajati in ljubiti ga tako, da izpolnimo Njegovo voljo. To je najlepši nauk, ki ga nam daje Mala Terezija. Pravi nam, da morejo priti vsi k Bogu, polni srčnega miru, če se vdano prepustijo Njegovi Božji volji, kakor se otrok prepusti v naročju svojega Očeta.”

p. Anton

Še enkrat: Teden molitve in dela pri cistercijanih

Najprej velika zahvala, da organizirate takšne tedne. Ko sem pisal prvi meil, si nisem upal misliti, da bom z vami preživel tako lep in bogat teden. Tudi ekipa, ki se je zbrala z vami, je bila po svoje božji izbor. Hvala za vaše gostoljubje in odprtost vseh, še posebej zahvala patru Krištofu, ki je znal trkati na naša notranja vrata in poskušal zasejati »gorčično seme«. Ob izjemnem poznavanju svetopisemskih resnic, nam je znal to prenesti skozi »zgodbo ali vidik« v naše vsakdanje življenje. Prav tako me je presenetil s poznavanjem in skrbjo za najnovejše tehnologije, ko nam je predstavil del vaših gospodarskih aktivnosti.
Res sem bil vesel, ko sem od blizu spoznal, da znate čuvati in ohranjati naše in vaše narodno bogastvo, ki je spomenik zgodovine in hkrati učni primer, kako se da gospodariti z zemljo, ker niti enkrat nisem slišal, kaj vse se ne splača, kot slišim med svojimi kolegi v gospodarstvu ali med kmeti.
Dobro bi bilo, da si vaš koncept dela ogleda čim več ljudi, še posebej mladih, da zaznajo, kaj je bilo zjutraj v zemlji ali na drevesu in zvečer že na krožniku. Odlično ekipo imate tudi v kuhinji, ki z dobro voljo in Božjo pomočjo zna vse, kar ponudi narava, ponuditi kot odlično hrano na krožniku ali predelati in vložiti za zimske dni.
Lepo je videti, da znate lepo in spoštljivo poskrbeti za starejšega brata in imate med sabo vse več mladih. Hvala za blagoslove ob molitvah, za katere se še vdano priporočam. Verjamem, da bodo zopet prišli dnevi, ki nam jih bo Bog namenil, da jih bomo vsaj nekaj ponovno preživeli skupaj.
Tone Beja

Nenavaden rožni venec

Bog ima neskončne možnosti, ki jih uporabi, da pritegne k sebi svoje otroke. Naša redovna sestra Terezija Turicova ne bi nikoli pomislila, da bo uporabil njeno bivanje v bolnišnici in ga spremenil v misijon molitve.

Avgusta 2009 so mi v bolnici v Hallu na Tirolskem odstranili dve cisti. Po posegu sem delila bolniško sobo z Heidi Ehrhardt, družinsko materjo, štiridesetih let, iz Salzburga, in Iris Amort - Kloiber, tridesetih let, tudi poročena. Kot je med bolniki navada, smo si izmenjale informacije o bolezni, družinah in poklicu. Moji sostanovalki sta bili presenečeni, ko sta odkrili, da sem redovnica. Z velikim zanimanjem sta me spraševali o moji skupnosti, o našem poslanstvu, o naši duhovnosti. Nisem jima mogla dovolj povedati, zato sem prosila sestre iz skupnosti in so mi prinesle nekaj izvodov naše revije in nekaj CD-ejev z našo glasbo. Iris je naročila možu naj ji prinese laptop za poslušanje glasbe, medtem ko je Heidi prebirala naše revije Trionfo del Cuore (Zmaga Srca), drugo za drugo. Obeh se je dotaknila novost in lepota naše vere.
Vendar pa sta tudi onidve mene presenetili: naslednje jutro sta me prosili, da bi skupaj molile. Tega nisem pričakovala! Takoj sem pomislila na molitev rožnega venca in jima pojasnila, da je ta molitev zelo primerna za premišljevanje Jezusovega in Marijinega življenja. Heidi in Iris sta se strinjali. Ali najlepše je moralo še priti. Glasno sem pričela moliti prvi del prve skrivnosti, a onidve sta molčali. Zmolila sem še drugi del, toda nobena od njiju ni črhnila besedice.
Tako je šlo 50 zrnc rožnega venca skozi moje roke. Vseh pet skrivnosti sem molila glasno in sama zmolila oba dela Zdrave Marije. Ker sta bili popolnoma tiho, sem mislila, da sta morda zaspali. Ali pa le poslušata? Kaj se je zgodilo? Nisem vedela!
Popoldne je med našim drugim rožnim vencem vstopila v sobo medicinska sestra in jaz sem prekinila z molitvijo. Moji somolivki pa sta na moje presenečenje rekli: »Prosimo vas, da pridete malo kasneje, sedaj molimo!« Tako smo »skupaj« zmolile, na ta nenavaden način, dva ali tri rožne vence na dan: enega zjutraj, drugega popoldne, tretjega zvečer. Takrat sem pa jaz potrebovala malo tihote, onidve pa sta poslušali CD-je.
Iris, ki je bila očarana z vzhodnjaško meditacijo, je po molitvi rožnega venca rekla: »Veš, ta molitev mi napolni srce z mirom. Čutim, da mi je zelo blizu ta žena, Marija!« medtem ko mi je Heidi zaupala: »Molitev rožnega venca je v meni oživela lepe spomine iz otroštva, ko sem molila skupaj z babico. Potem je, žal, molitev izginila iz mojega življenja!«
Čas, ki smo ga skupaj preživele v bolnici, je bil resnično poln miru. Ko sem bila po štirih dneh odpuščena prva, me moji dve novi prijateljici skoraj nista pustili oditi in smo sklenile, da ostanemo povezane. Zelo sem se razveselila, ko sem na sveti večer v našem misijonu v Gratzenu na Češkem našla elektronsko pošto od Heidi. Med branjem sporočila sem se zahvaljevala Bogu za njegovo dobroto, saj sem se v bolnici počutila izredno slabotno in povsem odvisno od Njega. Tako se glasi sporočilo od Heidi:
Ravnokar sem prejela tvoje božično voščilo, ki me je zelo osrečilo. Za menoj je zelo stresno obdobje, zato se veselim božičnih praznikov. Moje misli se pogosto vračajo v tisti lepi čas, ki smo ga preživele skupaj. Veliko dolgujem srečanju s teboj in se zavedam, da je bila bolezen le izraz Božje previdnosti. Ponovno sem namreč našla vero in od takrat hodim zopet redno v cerkev in tam najdem vedno svoj mir.
Krištof, naš sin, bo aprila prejel zakrament svete birme in, pomisli, meni je zaupana njegova priprava in priprava treh njegovih najboljših prijateljev za ta korak na poti k Bogu. Če te ne bi spoznala, si ne bi upala sprejeti te naloge. Prisrčno se ti zahvaljujem.
Če bomo danes po kosilu molili rožni venec, bom goreče mislila nate in na lepoto 'naših rožnih vencev'. Želim ti vse najboljše, naj te Bog vedno spremlja! Tople pozdrave iz Pinzaua, kjer danes sije sonce! Tvoja hvaležna Heidi.
Trionfo del Cuore, september-oktober 2011, 34–35

Bl. Janez Pavel II. o rožnem vencu

ROŽNI VENEC me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušenj. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel moč in tolažbo!
ROŽNI VENEC je povzetek vsega evangelija!

S. Lucija dos Santos – fatimska vidkinja:

Bog je dal molitvi SVETEGA ROŽNEGA VENCA takšno moč, da ni nobenega osebnega, narodnega ali mednarodnega problema, ki se ne bi dal rešiti z molitvijo sv. rožnega venca in z našo žrtvijo!