Zgodba ve povedati, kako je nekoč pri nekem odličnem učitelju Bog sam iskal nasveta: "Rad bi se z ljudmi igral skrivalnice. Vprašal sem svoje angele, kje bi se lahko najbolje skril. Nekateri so rekli, da v globini oceana, drugi na najvišjem gorskem vrhu, zopet drugi, na zadnji strani meseca ali na oddaljeni zvezdi. Kaj predlagaš ti?"
Učitelj je odgovoril: "Skrij se v človeškem srcu. To je zadnji kraj, na katerega bodo pomislili."
Če je Bog navzoč povsod, v vsem svojem stvarstvu, je seveda navzoč tudi v človeškem srcu, saj je človek krona stvarstva. Z Bogom se torej lahko srečam v sebi. Stalno me ustvarja, vzdržuje v bivanju, zato je v meni navzoč.
Nekemu pridigarju, ki je neprestano ponavljal: "Boga moramo sprejeti v svoje življenje," je učitelj rekel: "Saj je že v njem. Naša naloga je, da to spoznamo."
Bog je še na poseben način navzoč v nas, če živimo v prijateljstvu z njim, to je če smo v posvečujoči milosti. Véliki sv. Avguštin pravi:
"Ne bi me torej bilo, sploh bi me ne bilo, ko bi ti ne bival v meni. Ali bolje: ne bilo bi me, ko bi ne bival v tebi, iz kogar je vse, po komer je vse, v komer je vse."
Na nagrobnem spomeniku vélikega nemškega filozofa Immanuela Kanta so vklesane besede: "Dve stvari vedno znova in v vedno višji meri zbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in čim temeljiteje se moja misel ukvarja z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni." To je zadnji stavek Kantove znamenite knjige Kritika praktičnega razuma. Zvezdnato nebo in moralni zakon sta Kanta vodila k veri.
V sebi imamo vest, ki nam govori: Delaj dobro, varuj se hudega! To pravilo, ta "glas" velja za vsakega človeka kakor zakon, moralni zakon. Tudi neveren človek ima vest. Če človek tega glasu ne uboga in dela zlo, ga vest graja. Tako doživlja občutek krivde.
Noben človek se stoodstotno ne ravna po vesti. Kadar človek ne posluša svoje vesti, ve, da ni prav ravnal. Od kod ta zakon in ta glas? Človek si ga ni izmislil, saj je nad človekovo voljo. Človek pa ve, da mora ta zakon spoštovati. Govorica vesti ni človekova govorica. Čeprav bi človek rad, da bi ga po slabem dejanju vest ne grajala, ga vseeno graja. Vest je sodišče v človekovi notranjosti, ki obsoja vsako slabo dejanje in človeka vabi k dobrim dejanjem.
Človek ni samemu sebi sodnik, ampak gre v njem za Božji glas. Bog je v nas razsodnik. Mnogi kristjani so tako poslušni glasu vesti, da se po njem ravnajo, čeprav morajo žrtvovati svoje življenje. To so krščanski mučenci. Uresničili so geslo: "Rajši umreti kakor grešiti!" Če ni Boga, je ta "glas" nerazumljiv, neutemeljen.
Razmišljanje o moralnem zakonu in ravnanje po njem je že mnoge pripeljalo do Boga Stvarnika. Moralni zakon je za marsikoga močnejši dokaz za Boga kakor vesolje. Moralni zakon: Delaj dobro, varuj se hudega! nam kaže svetega Boga, ki je v človeško naravo dal ta zakon.
Pomen človekove vesti na poti do Boga zelo naglaša kardinal Newman: "Kakor pridemo do prvih spoznanj o vesolju po čutih, tako se naše spoznanje Gospoda vesoljstva in Boga začne najprej po vesti ...
Če torej – kar vse se dejansko dogaja – čutimo odgovornost, če smo osramočeni in doživljamo strah, kadar prestopimo glas vesti, potem to pomeni, da biva Nekdo, ki smo mu odgovorni; Nekdo, pred komer se sramujemo in čigar zahtev se bojimo. Če smo spričo svoje krivde žalostni do solz in tako potrti, kakor da smo prizadeli bolečino svoji materi, ali če po dobrem dejanju občutimo sončno vedrino in isto notranje pomirjenje in zadovoljstvo, kakor da smo dobili priznanje svojega očeta, potem je to očitno znamenje, da nosimo v sebi podobo nekoga, kateremu velja naša ljubezen in spoštovanje ...
Dejstvo vesti, ki nam to in ono narekuje, nam potemtakem pomaga ustvariti in izoblikovati podobo Najvišjega Gospoda, svetega, pravičnega, mogočnega, vsevednega in vse povračajočega Sodnika, in v tem je obenem ustvarjalno počelo religioznosti ..."
Newman je svojo vero v Boga utemeljil z vero vase: "Katoličan sem zato, ker verujem v enega Boga. In če me kdo vpraša, zakaj verujem v enega Boga, mu odgovorim: zato ker verujem vase. Kajti nemogoče se mi zdi, da bi veroval v svoje bivanje (in tega sem do kraja gotov!), ne da bi veroval v bivanje Njega, ki kot osebno, vsevidno, vsesodeče Bitje živi v moji vesti."
Franc pripoveduje, kako je ravno na podlagi nemirne vesti zopet prišel do trdne vere:
"Prišla je doba odraščanja. Pojavila so se vprašanja. Ali je res vse, kar vem, kar so mi povedali drugi ... Kaj če vse skupaj ni res, če je vse skupaj samo laž, nauk o Kristusu bajka za stare ljudi in moralni nauk Cerkve ječa za svobodnega človeka? ... In človeška duša? Kakšna neumnost! Človek je višje razvita žival, ki je prišel do te stopnje razvoja v teku svoje dolge zgodovine in nikakor ni res, da bi bil ustvarjen po Božjih rokah iz zemeljske prsti. Cerkev uči pravljice, ki so le za otroke! Resen in pameten človek se jih mora čimprej otresti in vreči s sebe jarem tiranije cerkvenih zapovedi.
Dejstva, da sem kristjan, sem se tako vedno bolj sramoval. Začel sem se oddaljevati od Cerkve, od Boga, opuščati molitev. K maši sem sicer šel, ker je bila taka navada, zaradi drugih. Hvala Bogu, da ta doba v mojem življenju ni trajala dolgo. Začela se mi je oglašati vest. Kar naenkrat sem v sebi začutil grozovit nemir in nepotešenost, imel sem občutek nebogljenosti in slabosti. Vse, kar je bilo v zvezi z vero, me je začelo vznemirjati. Večkrat sem se sam v sebi zgrozil: »Moj Bog, kje sem, kam sem padel?«"
p. Anton