Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 18. februar 2019

Družina kot občestvo, ki veruje in evangelizira

To je njena preroška naloga. To pomeni z vsem spoštovanjem poslušati Božjo besedo, jo sprejeti in jo zaupljivo oznanjati naprej. Poslušnost vere se zahteva tudi od krščanskih zakoncev in staršev. V veri odkrivajo in v veseli hvaležnosti občudujejo Božji načrt o družini. Temeljnega pomena za vero poročencev je slovesnost ob prejemu zakramenta zakona, ki je v svojem notranjem bistvu razglasitev vesele novice o zakonski ljubezni v Cerkvi. Bog, ki je poklical poročenca v zakon, ju kliče še naprej in jima odkriva in nalaga konkretne zahteve. Te izhajajo iz njunega družinskega, družbenega in cerkvenega položaja in iz njune udeleženosti pri Kristusovi ljubezni do njegove Cerkve.
Družina je nadalje kraj, kjer se evangelij izroča poznejšim rodovom. Je pa tudi nositeljica evangelizacije za druge družine. Znotraj družine, ki se zaveda tega poslanstva, oznanjajo evangelij vsi njeni člani in ga drug od drugega sprejemajo. Ponekod je družina edino okolje, kjer je mogoča pristna kateheza.
Oznanjevalna služba krščanskih staršev je izvirna in nenadomestljiva. Oblikuje otroke za življenje in za nalogo v skladu s poklicanostjo vsakega. S tem je prvo in najboljše semenišče. Dolžna je braniti in širiti vero in se udeleževati misijonarske dejavnosti, ko pričuje za tiste, ki so daleč, in goji misijonarske poklice (prim. O družini 51–54).
dr. Alojz Snoj

nedelja, 17. februar 2019

Cerkvenostno poslanstvo družine

"K temeljnim nalogam krščanske družine spada tudi cerkvenostno poslanstvo; poklicana je k sodelovanju pri graditvi Božjega kraljestva v zgodovini, in sicer s svojo udeleženostjo pri življenju in poslanstvu Cerkve" (O družini 49,1). Mnogovrstne so namreč vezi med Cerkvijo in krščansko družino, po katerih postaja družina "Cerkev v malem" ali "domača Cerkev" in na svoj način tudi živa podoba in ponavzočenje skrivnosti Cerkve. Katere so te vezi?
Najprej je to seveda mati Cerkev, ki podarja krščanski družini življenje, jo vzgaja in oblikuje. To svoje odrešenjsko poslanstvo izvršuje z oznanjevanjem Božje besede, z obhajanjem zakramentov, s katerimi bogati in krepi krščansko družino s Kristusovo milostjo, in z nenehnim razglašanjem nove zapovedi ljubezni.
S svoje strani pa je tudi krščanska družina globoko vsajena v skrivnost Cerkve in udeležena pri njenem odrešenjskem poslanstvu; zakonci postajajo "odrešeno" občestvo in so poklicani k temu, da postanejo tudi "odrešujoča" skupnost. Kristusovo ljubezen ne le prejemajo, ampak so jo dolžni dajati tudi naprej.
Posebna in izvirna cerkvenostna naloga krščanske družine pa je, da se z vsem, kar je in kar dela, kot globoko občestvo ljubezni in življenja postavlja v službo Cerkvi in družbi. Njen delež pri tem ima občestveno oznako. Svoje služenje Cerkvi in svetu uresničuje skupno. Njena udeležba pri trojnem poslanstvu, preroškem, duhovniškem in kraljevskem, se uresničuje v zakonski in družinski ljubezni, z njenim izrednim bogastvom vrednot in z njeno zahtevo po celovitosti, edinosti, zvestobi in rodovitnosti. Ljubezen in življenje sta torej bistveno jedro njenega odrešenjskega poslanstva (prim. O družini 49–50).

sobota, 16. februar 2019

PO MARIJI K JEZUSU ŽIVLJENJE DRUŽINE IZ POSVETITVE (7) Družina, domača Cerkev

Drugi vatikanski koncil je v dogmatični konstituciji o Cerkvi družino s posrečeno in vsebinsko polno podobo označil za "tako rekoč domačo Cerkev" (C 11,2). Družinski dom je skupnost milosti in molitve, šola človeških kreposti in krščanske ljubezni (prim. KKC 1666). Krščanska družina je namreč kraj, kjer otroci prejmejo prvo oznanilo vere.
Katekizem katoliške Cerkve je ta nauk koncila razložil takole: "Kristus se je hotel roditi in rasti v krogu svete družine Jožefa in Marije. Cerkev ni nič drugega kakor Božja družina. Od vsega začetka so jedro Cerkve pogosto sestavljali tisti, ki so z vso svojo hišo sprejeli vero. Ko so se spreobrnili, so tudi želeli, da bi se zveličala vsa njihova hiša. Te družine, ki so postale verne, so bili otočki krščanskega življenja sredi neverujočega sveta.
V naših dneh so v svetu, ki je pogostokrat tuj in celo sovražen veri, verne družine kot živa in izžarevajoča ognjišča vere prvenstveno pomembne. Zato 2. vatikanski koncil poimenuje družino s starim izrazom Ecclesia domestica – domača Cerkev. V krogu družine so starši svojim otrokom z besedo in zgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic.
Tu se na prednosten način uveljavlja krstno duhovništvo družinskega očeta, matere, otrok in vseh družinskih članov v prejemanju zakramentov, v molitvi, v zahvaljevanju, s pričevanjem svetega življenja, z zatajevanjem samega sebe in z dejavno ljubeznijo. Družina je tako prva šola krščanskega življenja in šola za bogatitev človeškosti. Tu se človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja.
Treba je spomniti še na nekatere ljudi, ki so zaradi konkretnih razmer, v katerih morajo živeti – in to pogostokrat proti svoji volji – posebno blizu Jezusovemu Srcu in torej zaslužijo naklonjenost in gorečo skrb Cerkve ter posebno njenih pastirjev: veliko število samskih ljudi. Mnogi od njih ostanejo brez človeške družine pogostokrat zaradi revščine. Obstajajo taki, ki živijo svoj položaj v duhu blagrov, ko na vzoren način služijo Bogu in bližnjemu. Vsem tem je treba odpreti vrata družin, domačih Cerkva in velike družine, ki je Cerkev. Nihče ni na tem svetu brez družine; Cerkev je dom in družina za vse, zlasti za tiste, ki se trudijo in so obteženi" (KKC 1655–1658).
Družina torej ni samo sestavni del ali celica Cerkve, ampak je sama na sebi nekaj svetega in ima cerkvenostno naravo. V njej se namreč uresničuje neko posebno duhovništvo v odnosih ljubezni in predanosti med možem, ki predstavlja Kristusa, in ženo, ki predstavlja Cerkev. Krščanski zakonci imajo poseben poklic, da bi bili drug drugemu in otrokom prve priče vere in Kristusove ljubezni.

petek, 15. februar 2019

Častitljivi del rožnega venca


(Kraljica venca rožnega)

1.Obličje glejmo Kristusa,
z Marijo občudujmo ga;
od mrtvih vstal je in živi,
naj hvalna pesem mu doni.

2. Obličje glejmo Kristusa,
z Marijo občudujmo ga;
k Očetu je v nebesa šel,
nikoli več ne bo trpel.

3. Obličje glejmo Kristusa,
z Marijo občudujmo ga;
je Svetega Duha poslal
in Cerkev z njim obdaroval.

4. Obličje glejmo Kristusa,
z Marijo občudujmo ga,
ker Mater je v nebesa vzel,
ji večno srečo preskrbel.

5. Obličje glejmo Kristusa,
z Marijo občudujmo ga,
ker svojo Mater kronal je,
človeštvu zbudil upanje.
An

četrtek, 14. februar 2019

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI

Moč molitve rožnega venca

Nihče ne bo mogel nikoli dojeti čudovitih zakladov posvečevanja v molitvi in v skrivnostih rožnega venca. Premišljevanje skrivnosti življenja in smrti našega Gospoda Jezusa Kristusa je vir čudovitih sadov za tiste, ki ga molijo. Danes iščejo doživetja, ki človeka zadenejo, ganejo in mu zapustijo v duši globoke vtise. Vendar, ali je kdaj obstajala bolj ganljiva zgodba od Odrešenikove, ki se odpre pred našimi očmi v skrivnostih rožnega venca, ki nas spominjajo na ganljive prizore življenja, smrti in slave Odrešenika sveta? Posebni hudičevi iluziji nasedejo tisti, ki verjamejo, da obstajajo bolj vzvišene molitve od molitve očenaš in zdravamarija, in te svete molitve – ki so opora, moč in zaščita za dušo – opuščajo. Namreč, duša, ki ostane zvesta vsakodnevni molitvi rožnega venca, ne bo nikoli znatno zašla, ker je hudič ne bo mogel prevarati. To trditev bi podpisal z lastno krvjo.
Sv. Ludvik G. Montfortski

Molitev rožnega venca v družinah je ohranila vero.

Albanski škofje so povabili fatimsko Marijo Romarico od januarja do aprila 2014 v zahvalo za njeno priprošnjo v času preganjanja. Predsednik škofovske konference msgr. Angelo Masafra je prepričan, da je vero v albanskem narodu ohranila molitev rožnega venca v družinah. »Medtem ko je družina ob večerih molila, je eden od članov stal zunaj na straži, da jih ne bi zasačili pri molitvi!« Fatimsko sporočilo je bilo v Albaniji prisotno že leta 1942 in v albanščini je takrat izšla knjižica Pet prvih sobot.

Z Njo bomo premagali zlo v svetu.

Apostolski vikar Svetega sedeža v Nepalu msgr. škof Paul Sinich je vernikom Nepala v oktobru 2014 pisal: »Častimo presveto Devico Marijo z molitvijo rožnega venca, ki je vsemogočna in kontemplativna molitev.« Škof omenja misel papeža Benedikta XVI., ki pravi: »Rožni venec ni kakšna pobožna molitev iz preteklosti, ampak prinaša novo pomlad.« Škof še piše: »Če molimo rožni venec, prosimo Marijino, naj posreduje v naših družinah, v skupnostih, v Cerkvi in družbi. V teh zelo težkih časih preizkušenj je Marija naše upanje in naša sopotnica. Z njo bomo premagali zlo v svetu.« Škof vabi nepalski narod, naj vsak dan moli rožni venec za edinost kristjanov, za trpeče in bolnike in za dobrobit Nepala.

Zakaj rožni venec molita po tihem?

Peljal sem se iz Luksemburga v Bruselj. Bilo je leta 1944. Začel sem moliti rožni venec. Bil sem sam v oddelku.
V Marbehanu je vstopila neka gospa. Opazila je, da molim rožni venec. Dala mi je znak kot pozdrav, potem pa je tudi ona začela moliti rožni venec v tišini. Občudoval sem njeno umirjenost, pogum in spoštljivost. Na postaji Longlier je vstopil mož obilnejše postave, slikovit. Usedel se je v najin oddelek, precej glasno.
Gospa mi je dala znak da bo ona nadaljevala z molitvijo rožnega venca. Na kar sem tudi jaz odgovoril prav tako, da ne bom odnehal. Sopotnik naju je gledal precej zmedeno, gledal najine roke z rožnim vencem. Lahko bi se posmehnil. Toda nikakor. Na najino presenečenje je snel svoje pokrivalo in vprašal: "Zakaj vidva molita rožni venec potihoma in zakaj ga ne molimo na glas skupaj?« Molili smo do postaje Jemelle, ko sta sopotnika izstopila.
princ Xavier de Burbon-Parme, v: Cvetke Device Marije, 129–130.

sreda, 13. februar 2019

Razstave v Muzeju krščanstva na Slovenskem v letih 2017 in 2018

Na pobudo p. Antona Nadraha želim v tem sestavku bralce glasila V Materini šoli spomniti na razstave, ki smo jih v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični pripravili v zadnjih dveh letih. Pripravljanje in postavitev razstav je tista dejavnost, ki je v muzejih še najbolj vidna in obiskovalcem znana, mnogo pa je še skritega, tihega dela, ki ga je potrebno čim bolje opraviti v skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. Med ta dela zagotovo sodijo vsakoletna priprava in prijava finančnega in vsebinskega programa dela pri Ministrstvu za kulturo, vključevanje muzeja v evropske projekte, popisovanje muzejskih predmetov v inventarno in druge knjige, fotografiranje muzejskih predmetov, restavriranje predmetov, delo na terenu, iskanje umetnin pri zasebnikih in na trgu z umetninami, študij gradiva, skrb in dopolnjevanje stalnih razstav, snovanje novih pedagoških programov, sprejem in koordinacija najav turističnih skupin in posameznikov, ki si želijo ogledati muzej itd. Rezultati našega dela so vidni na razstavah, zapisani so v izdanih publikacijah, obiskovalcem so posredovani v vodstvih po razstavah, šolski mladini so predstavljeni na pedagoških delavnicah, širšo javnost pa o našem delu in naših zbirkah sakralne premične dediščine seznanjamo tudi preko različnih medijev.

Če se omejim le na občasne razstave, je naša »žetev« naslednja. V letu 2017 smo pripravili šest občasnih razstav, v letu 2018 pa štiri.

V postnem času leta 2017 smo odprli skupno gostujočo razstavo z naslovom Arma Christi ali vsak svoj križ nosi, ki jo je pripravila kustosinja Barbara Trnovec iz Pokrajinskega muzeja Celje. Odprtje razstave je bilo pravo duhovno doživetje, saj ga je pospremil pogovor Barbare Trnovec s stiškim menihom p. Brankom Petauerjem o različnih razsežnostih pasijona in evangeljskega poročila o trpljenju Jezusa Kristusa. Večer je z izvedbo postnih pesmi pospremil stiški župnijski zbor Chorus Sitticensis. V Materini šoli smo o tej razstavi že natančneje poročali. Glej: Nataša Polajnar Frelih, Dve novi občasni razstavi v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični, V Materini šoli, XXXII, julij–avgust 2017, str. 5–7.

Na predvečer 100. obletnice prikazovanj Device Marije v Fatimi na Portugalskem smo v petek, 12. maja 2017, slovesno odprli filatelistično razstavo o lanskoletnem romanju kipa fatimske Marije po slovenskih župnijah. V sodelovanju s Slovensko filatelistično akademijo jo je pripravil Tadej Weilguny, slovesno pa jo je odprl zaslužni stiški opat p. dr. Anton Nadrah. Naslednji dan, točno na dan 100. obletnice, je bil na pošti 1295 Ivančna Gorica dan v uporabo priložnostni poštni žig, ki je bil na voljo do 28. maja 2017. V Materini šoli smo o tej razstavi že natančneje poročali. Glej: Nataša Polajnar Frelih, Dve novi občasni razstavi v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični, V Materini šoli, XXXII, julij–avgust 2017, str. 5–7.

26. septembra 2017 smo v okviru Dni evropske kulturne dediščine 2017 gostili regijsko razstavo izbranih del mladih likovnikov osrednje Slovenije z naslovom Zakaj je polje jezero? Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Javnim skladom za kulturne dejavnosti OI Ivančna Gorica.

18. novembra 2017 smo že tradicionalno odprli vrata 18. Festivalu Stična, ki ga že vrsto let organizira Kulturno društvo Stična. Tokrat smo v okviru 18. Festivala Stična gostili kar dve razstavi: fotografsko razstavo Tanje Ahčan, Parallel Universis / Vzporedni svetovi, in likovno razstavo Marije Tratar, Sakralna arhitektura.

7. decembra 2017 smo odprli lastno občasno razstavo o stiških urbarjih iz 16. stoletja. Avtor razstave in obsežne strokovne publikacije je bil naš kustos Tadej Trnovšek. Istočasno smo gostili razstavo Dolga zgodovina urbarjev, ki so jo pripravili sodelavci Arhiva R Slovenije in slovenskih arhivov. V Materini šoli smo o tej razstavi že natančneje poročali. Glej: Tadej Trnovšek, Stiški urbarji iz 16. stoletja, V Materini šoli, XXXIII, februar 2018, str. 4–6.

Ob 130. obletnici rojstva in 50. obletnici smrti dr. Paula Schebeste smo 21. decembra 2017 odprli občasno razstavo na temo delovanja misijonarjev po svetu in spoznavanja drugih kultur. S panojsko razstavo Baba wa Bambuti in z izbranimi muzejskimi eksponati, ki nam jih je v imenu muzeja posodil avtor razstave, dr. Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, smo predstavili avstrijskega misijonarja in antropologa dr. Paula Schebesto (1887–1967) ter njegove povezave s Slovenijo. Izdali smo tudi istoimensko publikacijo. V Materini šoli smo o tej razstavi že natančneje poročali. Glej: Nataša Polajnar Frelih, Občasna razstava Baba wa Bambuti, V Materini šoli, XXXIII, februar 2018, str. 7.
V letu 2018 smo pripravili štiri občasne razstave.
8. maja 2018 smo odprli razstavo z naslovom Ljubezni vere, in miru in sprave, ne branim se je vere Bogomile. Na razstavi smo v sliki in besedi predstavili zgodnjekrščanska središča na Slovenskem v pozni antiki in v zgodnjem srednjem veku. Avtor razstave je bil naš kustos Tadej Trnovšek. Ob odprtju razstave smo organizirali tudi zanimivo predavanje priznanega arheologa dr. Slavka Ciglenečkega na temo novih arheoloških odkritij za obdobje zgodnjega krščanstva na Slovenskem.
27. septembra 2018 smo v okviru Dni evropske kulturne dediščine 2018 gostili regijsko razstavo izbranih del mladih likovnih ustvarjalcev osrednje Slovenije z naslovom V objemu zvoka in slike. Razstavo smo pripravili, tako kot že vrsto let, v sodelovanju z Javnim skladom za kulturne dejavnosti OI Ivančna Gorica.

14. novembra 2018 smo ponovno odprli vrata Festivalu Stična, tokrat 19. Festivalu Stična. Mlada slikarka Ajda Kadunc je na ogled postavila svoja likovna dela, razstavo pa je poimenovala Definirano.

4. decembra 2018 smo v Evropskem letu kulturne dediščine 2018 slovesno odprli jubilejno razstavo, ki je posvečena 200-letnici uglasbitve in prve izvedbe božične pesmi Sveta noč, blažena noč (v originalu Stille Nacht! Heil’ge Nacht!). Leta 1818 sta pesem v Oberndorfu na Salzburškem prvič zapela Joseph Mohr, kaplan ter avtor besedila, in Franz Xaver Gruber, učitelj, organist in skladatelj. Pesem je danes prevedena v več kot tristo jezikov in narečij. Na ozemlju današnje Slovenije so jo v 70. letih 19. stoletja v Tržiču prvič v nemščini zapeli šolarji, tamkajšnji kaplan Jakob Aljaž pa je pesem pozneje prevedel tudi v slovenščino. Na razstavi sta predstavljena avtorja pesmi, zgodovina nastanka pesmi in njena izjemna širitev po svetu, vključno na Slovenskem. Odmev te svetovno znane pesmi pa se odraža tudi v materialni sakralni dediščini, to je v jaslicah. Zbirka jaslic v Muzeju krščanstva na Slovenskem obsega 20 različnih jaslic, tri so na ogled tudi na tej jubilejni razstavi. Razstavo in spremno publikacijo je pripravila avtorica tega prispevka, mag. Nataša Polajnar Frelih. Razstava bo na ogled do 9. 2. 2019. Več na: www.mks-sticna.si
Vljudno vabljeni v Muzej krščanstva na Slovenskem tudi v novem letu 2019.
mag. Nataša Polajnar Frelih,
direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem