Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
petek, 28. avgust 2015
Shod častilcev Jezusovega in Marijinega Srca
Ne pozabite, da je danes ob 20.00 v samostanu v Stični srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega Srca.
Pripravljamo se na obisk fatimske Marije Romarice, ki bo obiskovala slovenske župnije od maja do oktobra 2016. Poglabljamo se v fatimska sporočila.
Lepo vabljeni v Stično.
p. Anton Nadrah
Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Četrti del]
Pri duhovnem oblikovanju se je dal
voditi navodilom duhovnega voditelja. To nakaže med drugim v sledečem zapisu,
prav tako z dne 10. oktobra 1938: »Če pomislim na to, kar nam je naznačil g.
spiritual dr. Janez Kraljič, ko je govoril o naši pripravi na duhovniški stan,
ki naj bo podobna vzoru priprave Jezusa Kristusa, tedaj mi more biti celo
šolsko leto pred
očmi Jezus sam. Kaj bi zdajle Jezus
delal? Kako bi Jezus ob taki priliki nastopil, kako odgovoril na tako žalitev?
Kaj bi Jezus cenil, ali čast ali ponižanje in kaj bi na ponižanje rekel? Ali bi
Jezus čez to in to zabavljal? Čez jed, čez profesorje, celo čez ljubljansko
meglo? – O Jezus, samo ti mi bodi pred očmi, nič ne razni »vzori«, ki jih hočem
poiskati med tovariši, razni oboževalci, ki jih vidim in ki mi imponirajo. Ne,
samo Jezus! Zakaj se potem spraševati, kaj bi storil ta in ta tovariš, ki je v
semenišču najbolj ugleden, saj mi mora biti za vzor nekaj višjega kakor pa
navaden človek, ki ga morda svet ceni ne toliko zaradi podobnosti s Kristusovim pojavom, pač pa bolj zaradi
lastnosti, ki svetu imponirajo, ki pa nasprotujejo duhu krščanstva, ki je
bistveno duh otroštva božjega in zato bistveno duh ponižnosti, – ne pa duh
onega, ki je rekel in ki še vedno pravi »non serviam«, – ne, Jezus, ki je Bog,
mora biti moj vzor, saj je Jezus rekel, da moramo biti popolni kakor je njegov
nebeški Oče, torej Bogu podobni, in kako naj bomo drugače Bogu podobni
kakor tako, da iščemo svojega vzora v Bogu–človeku Jezusu Kristusu.
sreda, 26. avgust 2015
Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Tretji del]
Ob teh drugih
duhovnih vajah je imel Strle priliko tako rekoč iz prve roke soočiti se z ignacijanskim
podajanjem duhovnih vaj. Hkrati pa ga je nagovorila povezanost med filozofijo,
teologijo in duhovnostjo. Tu je imel živ zgled tiste harmonije, ki je bila
značilna za sv. Frančiška Saleškega in za katero si je tudi sam tako zelo
prizadeval.
Na duhovnih vajah je redno napravil
konkretne sklepe za svoje duhovno življenje. Tako je pri omenjenih Patetovih
duhovnih vajah napravil 8. januarja 1938 sledeč sklep: »Po zajtrku angleščina; ob času pouka
prve ca. pol ure, ki je na razpolago za duhovno branje; popoldne, če
mogoče, pred študijem obisk N[ajsvetejšega]. Najprej dolžnost, čeprav je
odvratno. Ne bom govoril o tem, da nimam časa, da imam veliko dela itd. Pravi
namen pri delu. Usque at finem, potem Alleluia! Po večerni molitvi sv.
pismo, pesmice na pamet, nekoliko gimnastike in k spanju!« Drugi sklep, ki ga je napravil isti dan, pa se
je glasil: »Čim manj bom govoril o sebi, čim manj se razburjal, kadar pride
kako ponižanje. O svojih redih – naj bodo slabi ali dobri – bom neizprosno
molčal. Zato bom uporabljal examen particulare (posebno spraševanje vesti) in
tudi molitev. Včasih bom vzel na piko to, da bom govoril pogosteje s tistimi,
ki bi z njimi ne govoril rad. Ob mesečni rekolekciji pregledam najvažnejše
sklepe. To naj bo glavna smer mojega dela, v tem letu, in pa še
urejenost v delu!«
Kot rečeno, pa
so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je
Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je
bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal
na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra
1938: »Danes
je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto.
Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in
umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v
svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri
na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res
je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne«
(Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost
gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož
molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega
semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda,
urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev
navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje
življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec.
Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je
Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.
ponedeljek, 24. avgust 2015
Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Drugi del]
Zanimivo je to,
da pretežni del dnevnika zavzemajo prav povzetki duhovnih vaj s konkretnimi
sklepi ter mesečne duhovne obnove, kjer je te sklepe preverjal. Že prve duhovne
vaje so ga temeljito zaznamovale. Spolnjevanje dolžnosti, ki je pot k svetosti
ter plodovita vez med znanostjo, teorijo in prakso sta dva glavna poudarka. Še
posebno krepko se je Strle boril za uravnovešenost in harmonijo, pri čemer mu
je bil velik vzor zlasti sv. Frančišek Saleški, katerega življenjepis je po
nasvetu semeniškega duhovnega voditelja Cirila Potočnika prebiral v
francoščini. Pred mašniškim posvečenjem je Strle vstopil v tretji red in tedaj
si je za svojega zavetnika izbral prav sv. Frančiška Saleškega, ki ga večkrat
omenja v svojem dnevniku in je bil gotovo eden od svetnikov, ki je imel nanj
velik vpliv.
Od vseh duhovnih
vaj, bile so enkrat na leto, redno januarja, so mu bile najbolj všeč od jezuita
p. Rudolfa Pateta. Imel jih je v drugem letniku in ob koncu teh duhovnih vaj je
Strle 10. januarja 1938 zapisal: »Danes zjutraj so končane duhovne vaje, ki jih
je vodil jezuit p. Patè. Mož je videti zelo učen, mnogo razglablja v čisto
filozofskem smislu in izpelje duhovne vaje v logičen sistem, v katerem en govor
sledi iz drugega, v katerem je zaslediti simetrijo, a kljub vsemu je vse tako
polno življenja. Videti je, da je silno veliko študiral ne samo filozofijo (v
Louvainu tako n. pr. eksperimentalno psihologijo) in njene pomožne znanosti,
ampak predvsem asketsko literaturo. Naravnost iz rokava ti stresa najlepše
stvari, ki jih zasledimo pri raznih svetnikih, seveda največ navaja jezuitske,
pri slavnih možeh, pripoveduje iz lastnega izkustva reči, ki prijemljejo. To je
mož širokega razgleda in globoke izobrazbe, nad vso to izobrazbo pa tako
suveren. Pa ne samo, da je zelo izobražen, ampak je tudi izklesana osebnost.
Mislil sem velikokrat na sv. Ignacija, ki ga tako zelo pozna in ceni ter ve o
njem najmanjše podrobnosti.«
sobota, 22. avgust 2015
Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Prvi del]
Za sprejem v
semenišče in s tem posredno tudi za sprejem na teološko fakulteto je bilo
potrebno, da je vsakega kandidata sprejel škof. V ta namen pa je moral vsak, ki
je želel postati duhovnik napisati prošnjo, domači župnik pa je napisal še
svoje priporočilo. 25. 8. 1936 je prof. Strle napisal prošnjo za sprejem v
semenišče. Odposlal jo je 29. 8. 1936 župnik Karel Žužek in pripisal sledečo
priporočilo: “Ker je g. prosilec vsestransko fest fant, priden, nadarjen,
zglednega obnašanja in globoko pobožen in je upravičeno upanje, da bo postal
duhovnik po Srcu Kristusovem, njegovo prošnjo toplo priporočam.” 10. 9. 1936 je
bil napisan odlok, da je sprejet. Tako se je jeseni 1936 začelo Strletovo
bivanje v semenišču in obiskovanje teološke fakultete. Gre torej za teološko in
duhovno oblikovanje. Prvo se je odvijalo predvsem na teološki fakulteti, drugo
pa v semenišču. Oboje pa se je medsebojno prepletalo.
Pomemben vir
poznanja Strletove priprave na duhovništvo je zlasti njegov dnevnik, ki ga je
začel pisati v prvem letu bogoslovja, in sicer so prvi začetki dnevnika
povezani s prvimi duhovnimi vajami, ki jih je vodil salezijanec dr. Franc
Volčič. Dan po duhovnih vajah je zapisal: »Izredno sem vesel po teh duhovnih
vajah! … Hočem postati izoblikovan značaj, klesati se hočem, da bo polagoma
nastal lep kip.« Svojo pripravo na duhovništvo je že od vsega začetka videl v
tem, da se izoblikuje v lep kip. In treba je reči, da se je kar krepko klesal.
Naročite se na:
Objave (Atom)