Odmevi p. Klemen

Letošnjo Stično mladih sem zelo zadovoljno, veselo in lepo doživel. Vnaprej sem se javil za spovedovanje. Imel sem že vnaprej narejen ves razpored z urami. Drugič bom štel, pa mislim, da sem jih vsaj 50 spovedal; in če nas je bilo 12 spovednikov, hvala Bogu za tiste, ki so vzeli srečanje resno. Čutil sem, da so se lepo in iskreno spovedovali. Hvaležen sem bil, da je še precej mladih, za katere upam, da bodo prispevali k svetli prihodnosti naše Cerkve in domovine.

p. Klemen

VEČ IN BOLJE MOLITI (29) Klicanje imena Jezus (Jezusova molitev)

To molitev poznamo pod nazivom »Jezusova molitev«. Bolje bi bilo reči »KLICANJE IMENA JEZUS«, saj te molitve ni molil Jezus, ampak se mi obračamo nanj z najkrajšo molitvijo. Že sv. Bernard je v 12. stoletju dejal: »Jezus je v ustih med, v ušesu spev, v srcu pa vesela pesem.«

Neki duhovnik je zapisal: »V času, ko nisem zaposlen s posebnim delom ali sem na poti, rad molim 'Jezusovo molitev'. Ob enakomernem ponavljanju z ritmom dihanja Jezusovega imena: 'Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika,' doživim notranji mir in na poseben način občutim Božjo bližino. Ta molitev mi je blizu tudi, ko čutim težave v premišljevalni molitvi in ko čutim v sebi nemir.«

Pri tej ustni in premišljevalni molitvi neprestano ponavljamo Jezusovo ime, kar pospešuje potopitev v Božjo navzočnost, hkrati pa nas vodi v ponižen in zaupljiv odnos do Jezusa. Da dosežemo potrebno pozornost razuma, volje in srca, je treba, da se telo popolnoma umiri. Ta molitev zajame vsega človeka. Treba je, da se volja in srce zbereta in da se čustva umirijo ter da smo v miru z vsem stvarstvom, spravljeni z vsakim človekom in sproščeni. Odpovedati se moramo lastnim interesom, iskanju lastne tolažbe in vse zaupanje staviti samo v Boga. Takšna molitev prinaša mir in osvoboditev.

Ko človek v molitvi bolj napreduje, ne deluje pri njej toliko razum, temveč bolj srce, čustva. V tem stanju se človek ustavi in v posamezni misli mirno počiva. Molitev je bolj kontemplativna in zelo preprosta. Izgovarjanje imena Jezus dobi polno vsebino. Gre za to, da se zberemo v samem sebi, da z vsem svojim bitjem, s telesom in dušo, stopimo pred Boga z enim samim dejanjem. Ta preprostost je nujno potrebna, če hočemo dobro moliti.

Klicanje imena Jezus je zelo razširjeno med grškimi in ruskimi pravoslavnimi kristjani in je zanje trden temelj molitvenega in sploh duhovnega življenja. Uporabljajo obliko, ki je nastala v 8. stoletju na gori Atos: »Gospod Jezus Kristus, usmili se me!« Pozneje je prevladala oblika: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!«

Da bo Jezusova molitev občestvena in da bomo z njo priporočali Jezusu svoje skupnosti ali kar vso Cerkev in vse človeštvo, je dobro moliti v množini: »Gospod Jezus Kristus, usmili se nas!« »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas grešnikov!«

Pri tem se poglobimo v skrivnost naše vere, da smo člani novozaveznega Božjega ljudstva, živi udje na skrivnostnem Kristusovem telesu, mladike na trti-Kristusu, živi kamni Cerkve kot duhovne hiše. Če molimo v ednini, prav tako lahko mislimo na vso Cerkev, ki je edina nevesta edinega ženina Kristusa.

Dovolj je, če izgovarjamo samo ime Jezus. Najprej poprosimo Svetega Duha za pomoč, saj moremo le v njegovi moči vredno izgovarjati Jezusovo ime. Potem si živo predstavimo Jezusa, zdaj Dete, drugič Križanega, zopet drugič Vstalega. Lahko pa imamo pred seboj njegovo podobo, kar nam bo molitev olajšalo. Še bolj to velja za molitev pred Najsvetejšim.

Dobro je – a ni nujno – če prilagodimo izgovarjanje imena Jezus ritmu dihanja, npr. pri vsakem izdihu ali na vsakih nekaj izdihov. Klicanje imena Jezus je zelo lahka in primerna molitev tudi za ponoči, če ne moremo spati, ali med lahkim ročnim delom.

Ime Jezus bomo izgovarjali z različnimi čustvi: s hrepenenjem, zaupanjem, češčenjem, ljubeznijo, kesanjem, izročitvijo. Pozneje bomo morda dodajali: Jezus, moje veselje ...

Jezus, moja moč ... Jezus, moja sreča ... Jezus, moj mir ... Jezus, moje vse ... Tudi litanije Jezusovega imena in Srca Jezusovega lahko molimo na tak način.

Lahko bi molili tudi tako, da bi počasi izgovarjali prošnjo, ki je čisto na koncu Nove zaveze in lepo izraža krščansko hrepenenje po Jezusovem prihodu: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).

Podobno kakor Jezusovo ime bi lahko izgovarjali tudi IMENI OČETA IN SVETEGA DUHA PA TUDI MARIJINO IME, tudi s primernimi dostavki.

Sv. Roza iz Lime je v trpljenju smrtnega boja počasi in premišljeno ponavljala: »Jezus, Jezus, ostani pri meni!«

Študentka je povedala o svoji molitvi: »Počasi vse življenje postaja molitev. Velik dar je to in z ničemer si ga nisem zaslužila. Vendar se moram zanj truditi tudi sama. Na začetku poti sem in veliko je padcev, velikokrat ostajam sama, se opiram le nase. V veliko pomoč pri iskanju mi je bilo srečanje z Jezusovo molitvijo. Nekaj besed, ki so jih stoletja učili ruski starci, ki so jih stoletja ponavljali ruski možje in žene: 'Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnice.'

Ta molitev je postala moja stalna spremljevalka. Na avtobusu, na poti domov, med delom. Veže me na Boga, spominja me, da sem z Njim, počasi v meni pripravlja prostor za sprejem resnice o meni sami, o moji majhnosti, počasi mi odpira pogled na druge. Kliče v mojo notranjost svetopisemske besede: 'V ponižnosti imejte drug drugega za boljšega od sebe.' Počasi odpira moje življenje temu, po čemer sem vedno hrepenela: živeti bratstvo in sestrstvo v Kristusu brez iskanja koristi zase; sprejeti svojo grešnost in talente in vse podariti Bogu, da bo On zame dovršil začeto.«

Jezusovo ali Kristusovo ime večkrat kličejo tudi tisti, ki za to obliko molitve sploh ne vedo. Morda molijo nekoliko drugače, kakor je splošna praksa, a to ni pomembno.

Redovnica je povedala: »V doraščajoči dobi me je molitev začela neverjetno privlačevati. Odprl se mi je nov svet osebnega, prostega pogovora z Bogom. Spominjam se, kako sem nekoč sedela v svoji sobi na tleh s Svetim pismom v rokah. Hotela sem premišljevati ob Božji besedi, pa sem prebrala samo eno besedo: Kristus. Bilo je dovolj. Potem sem dolgo, morda uro, ponavljala polglasno: 'Kristus – kristjan' in pri tem občutila, kakšen kristjan sem in kakšna bi morala biti - drugi Kristus.«

p. Anton

Odmevi - Mojca

Pri stojnici Jezusovega in Marijinega Srca smo imeli 100 srčkov in kar 99 smo jih razdelili med tiste mlade, ki so pri igri odgovorili vsaj na nekaj vprašanj. Med mladimi sem pri nekaterih začutila, da jih kliče Gospod in jim to tudi povedala. Nihče izmed njih tega ni zanikal. Posebej sem bila vesela tudi s. Štefke Klemen, ki ima čudovito poslanstvo oskrbništva novih duhovnih poklicev in sva si izmenjale veselje ob delu za Božje kraljestvo.

Ob igri so mladi spoznavali fatimska sporočila, karmelski škapulir, spodbude za pot svetosti, spodbude za iskanje Božje volje, da ne bi zgrešili in delali po svoji volji … ipd. Vsak srček z napisom JMS je predstavljal BOŽJE SRCE, v katerega smo z »zlatimi črkami« zapisali tudi ime vsakega posebej in mu na ta način sporočili, da je neskončno ljubljen. Da jih nihče ne ljubi tako kot Bog.

Ko sem na srčke pisala njihova imena, mi je vsakdo povedal tudi svojega krstnega zavetnika in kdaj goduje. Neka deklica Zala tega ni vedela in me je prosila, če mi lahko pride kasneje povedat. Čez kaki dve uri se je vrnila in mi povedala, da goduje 4. septembra. Vsem sem razložila velik pomen praznovanja godovnega dne za kristjane in vsi so se strinjali, da ima rojstni dan vsaka žival, godovni dan pa samo Božji otroci. Zanimiva je posebnost, da jih je bilo med dekleti več kot deset z imenom Ana.

V srcu sem čutila, da bo Marija izprosila lepo vreme za Stično. Ko sem se zjutraj zbudila, je grmelo in močno padalo, a ko sem sedla v avto in se odpeljala proti Stični, je skozi oblake pokukala sestra luna in je prenehalo deževati in vse dopoldne je bilo lepo. Prve kaplje dežja so bile šele takrat, ko smo že začeli pospravljati stojnico. Medtem ko sem pospravljala stojnico, je začelo vse bolj deževati in mladi brez dežnikov so jo popolnoma okupirali. Vesela sem bila, da sem jim jo lahko odstopila, da jim bo stojnica med sveto mašo še zavetje pred dežjem.

Mojca

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Ta mesec smo napredovali za dve zrni. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Kip fatimske Marije romarice se bo 13. oktobra od nas poslovil, a Marija nas ne bo zapustila, saj je naša duhovna Mati. Naj ona prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost. Ona je Mati še posebej vseh poklicanih. V mesecu oktobru so se iz slovenskih škofij odločili in vstopili v semenišče fantje, ki bi radi postali duhovniki. Naj jim naše molitve pomagajo, da bodo dosegli ta vzvišeni cilj.

Odmevi - Slavi

Že dolgo ni bilo pri nas tako ubrane, globoke molitve veselega rožnega venca. Po vsaki desetki je pesem še globlje in bolj ubrano odmevala. Da so bila vsa srca v prošnjah in zahvali pri Mariji, so poskrbeli pevci z litanijami Matere Božje. Vrhunec milostnega večera je bila sveta maša. Daroval jo je župnikov sošolec. Natančno je opisal Fatimske dogodke, orisal pomembnost Marijinih prikazovanj za današnji zapleteni čas, ker Marija prihaja tam, kjer je stiska velika, kjer ni več človeškega izhoda, prihaja Romarica, prinaša upanje, kaže svetlobo tudi tam, kjer je zgodovina najtemnejša.

Slavi

Odpuščeni so ti grehi

Jezusovo usmiljenje se razodeva v vsem njegovem javnem delovanju, tudi v čudežnem ozdravljanju bolnikov. Poseben primer je ozdravljenje hromega. Preden ga je Jezus ozdravil, mu je odpustil grehe. Evangelist Matej o dogodku takole poroča:

»Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto. In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: 'Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!' In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: 'Ta govori bogokletno.' Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: 'Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,' je tedaj rekel hromemu: 'Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!' In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast« (Mt 9,1–8).

Šlo je za mlajšega hromega človeka, kar kaže naziv otrok. Marko in Luka poročata, da nosilci zaradi množice niso mogli v hišo skozi vrata. Zato so odkrili ravno streho in hromega skozi odprtino na postelji spustili pred Jezusa. Vse to početje je jasno izražalo prošnjo: »Jezus, ozdravi ga!« in hkrati veliko zaupanje, da ga bo Jezus res ozdravil. Ne hromi ne kdo drug pa ni prosil Jezusa za odpuščanje grehov.

Jezus je videl v dušo hromega človeka. Videl je njegove grehe, videl tudi njegovo kesanje. Bolezen je bolnika zresnila in ga pripravila na Božje usmiljenje in odpuščanje. Gospod je videl, da mu za prihodnost manjka poguma. Zato ga je ob odpuščanju grehov tudi opogumil: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« Šele po ozdravljenju duše mu je ozdravil ohromelost telesa: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!«

Človek je iz duše in telesa. Popolnoma zdrav je le takrat, kadar sta duša in telo zdrava. V Jezusovih očeh je najhujša bolezen prav greh. Greh prizadene človekovo dušo. V njej uniči Božje življenje.

Katekizem katoliške Cerkve takole opisuje smrtni greh: »Smrtni greh z veliko kršitvijo Božje postave odstrani ljubezen iz človekovega srca; smrtni greh človeka obrne stran od Boga, ki je njegov poslednji cilj in njegova blaženost, ko nižji dobrini daje prednost pred Bogom« (št. 1855). »Smrtni greh napade v nas življenjsko počelo, ki je ljubezen, s čimer povzroči, da sta potrebna nova pobuda Božjega usmiljenja in spreobrnjenje srca, ki se redno izvrši v okviru zakramenta sprave« (št. 1856). »Smrtni greh ima za posledico izgubo ljubezni in izginjenje posvečujoče milosti, tj. stanja milosti. Če ni popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči izključitev iz Kristusovega kraljestva in večno smrt pekla (pogubljenja), kajti naša svoboda se je sposobna odločati za vekomaj, nepreklicno« (št. 1861).

Tudi za največjega grešnika je vedno možna rešitev. Jezus je sv. Favstini Kowalski naročil: »Razglašaj, da je usmiljenje največja lastnost Boga. Vsa dela mojih rok so kronana z usmiljenjem.« »Največji grešniki naj imajo zaupanje v moje usmiljenje. Oni imajo pred drugimi pravico zaupati v globine mojega usmiljenja.«

p. Anton