ZA ZIDOVI SAMOSTANA V šoli Kraljice miru

Vsak dan sledimo vojni v Ukrajini. Poslušamo, kako se papež Frančišek prizadeva za mir. Poglejmo, kaj vse je zanj naredila naša nebeška Mati že v času prve svetovne vojne in za preprečitev druge. K drugemu delu fatimske skrivnosti spada pogojna napoved druge svetovne vojne. Da bi se tej vojni izognili, bi bili potrebni trije pogoji: ljudje bi morali prenehati žaliti Boga, papež bi moral skupaj s škofi vsega sveta pravočasno posvetiti Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu, Cerkev bi morala uvesti prvosobotno pobožnost z zadostilnim obhajilom. Dne 13. julija 1917 je namreč Marija razodela:

»Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir. Vojne bo konec. Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.

Da bi to preprečila, bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru.«

Ko je bila Lucija v postulatu pri dorotejkah v Španiji v mestu Pontevedra, se ji je ponoči 10. decembra 1925 v njeni mali sobi prikazala Marija z Detetom, ji pokazala svoje s trnjem obdano srce in ji dala naročilo glede širjenja pobožnosti prvih sobot: »Poglej, moja hči, moje srce, ovito s trni, ki jih nehvaležni ljudje vsak trenutek zabadajo vanj s svojimi žalitvami in nehvaležnostjo. Vsaj ti me skušaj tolažiti in v mojem imenu oznanjaj mojo obljubo: vsem, ki se bodo na prvo soboto pet zaporednih mesecev spovedali in prejeli sveto obhajilo, molili en del rožnega venca in mi petnajst minut delali družbo s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca, z namenom, da mi zadoščujejo, bom pomagala ob smrtni uri z milostmi, ki so potrebne za njihovo zveličanje.«

Glede posvetitve Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu je Devica Marija 13. junija 1929 sestri Luciji v mestu Tuy sporočila: »Prišel je trenutek, v katerem Gospod prosi, naj sveti oče skupaj z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu, in obljublja, da jo bo zaradi posvetitve rešil.«

Kardinal Ratzinger je leta 2000 zapisal glede besed 'Moje brezmadežno Srce bo zmagalo': »Kaj to pomeni? Za Boga odprto srce, očiščeno, z gledanjem na Boga, je močnejše kakor pa puške in vsakovrstno orožje. Marijin 'fiat', beseda njenega srca, je spremenila svetovno zgodovino, ker je privedla Odrešenika v ta svet – ker je v prostoru tega 'da' Bog mogel postati človek in ostane zdaj tako za večno. Zlo ima moč v tem svetu, to neprenehoma vidimo in izkušamo: moč ima, ker se naša svoboda vedno znova pusti odtrgati od Boga. Toda odkar ima Bog sam človeško srce, in je tako obrnil človekovo svobodo k Bogu, nima svoboda za zlo nič več zadnje besede. Od tedaj naprej velja beseda: 'Na svetu boste imeli stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal' (Jn 16,33). Fatimsko sporočilo nas vabi, naj se zaupamo tej obljubi.«

Papež Janez Pavel II. je 25. marca 1984 na trgu sv. Petra, v duhovnem zedinjenju z vsemi poprej 'sklicanimi' škofi vsega sveta posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse ljudi in ljudstva. Med drugim je molil: »Zato, o Mati ljudi in ljudstev, ki poznaš vse njihovo trpljenje in upanje, in ki z materinskim srcem čutiš vse boje med dobrim in zlim, med lučjo in temo, ki pretresajo naš današnji svet, sprejmi naš klic, s katerim se po navdihu Svetega Duha obračamo naravnost na tvoje Srce: objemi s svojo ljubeznijo Matere in Gospodove dekle ta naš človeški svet, katerega ti zaupamo in posvečamo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in ljudstev. Posebej ti posvečamo in izročamo v varstvo tiste ljudi in narode, ki najbolj potrebujejo te izročitve in posvetitve.«

Z zadnjim stavkom so mišljeni predvsem narodi Sovjetske zveze, iz katere se je širil komunizem po vsem svetu. Sestra Lucija je 8. novembra 1989 v pismu potrdila, da takšno slovesno in univerzalno dejanje posvetitve 25. marca 1984 ustreza temu, kar je hotela Naša Gospa.

Zadnja posvetitev Cerkve in vsega sveta, posebej Rusije in Ukrajine, pri kateri smo se pridružili papežu Frančišku, je bila 25. marca 2022. Bistveno besedilo se glasi: “Božja Mati in naša Mati, slovesno izročamo in posvetimo Tvojemu brezmadežnemu Srcu sami sebe, Cerkev in vse človeštvo, posebno pa Rusijo in Ukrajino.”

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca pomeni prisrčen odnos do naše duhovne Matere. Hladen odnos do Marije je bil vedno znamenje upadanja vernosti. Poživitev češčenja naše duhovne Matere najbolj zanesljivo vodi k poživitvi vere, upanja in ljubezni. Smemo upati in v ta namen tudi kaj storiti, da bo v našem času za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca vedno več zanimanja. Poudarek mora biti na življenju, na posnemanju Marijinih kreposti, zlasti ljubezni, ki jo ponazarja simbol srca. Ko častimo Marijino brezmadežno Srce, pripravljamo svoje srce za Božje darove, ki jih prejemamo po Mariji, posrednici vseh milosti.

Kaj lahko konkretno storimo za mir? Tisto, kar je Marija naročala vidkinji Luciji: 1. ne žaliti Boga; 2. posvetiti se Marijinemu brezmadežnemu Srcu; obhajati pete prve sobote na fatimski način, kar bomo pri nas začeli na prvo soboto v oktobru ob 18h. Bo tudi možnost za spoved. Kdor nima možnosti v domači župniji, naj se nam pridruži v stiški baziliki. Pridite in naredite veselje Materi Mariji! Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

DOMAČA ZDRAVILA Krvavi mlečnik

Njegovo latinsko ime je Chelidonium majus L. Je zdravilna rastlina, ki ima zelo veliko ljudskih imen na Slovenskem: cengulja, draznica, krvnik, senedolka, skrobla, droznica, krošljak, aselnica, lastovičica, rdeči mleček, krivljek, grenica, kravje zelišče, mali lisjak, bradavičnik, dražnica, karoščik, kemenica, zlata korenina, kačji mleček, oranjšica, vodenična roža, sidolka, kačja trava, pasje zelje, krvavo zelječe, zlatič, skoblja, ceduljka, rumena draznica, krošelnik, krvošljink, cingola, drafna trava, krvno mleko, mleč, krvavo zelje, krvno mleko, rasopas, bolnica, zlateč, mlečnik, cindolka. Prav to, da imamo tako veliko število ljudskih imen, govori o tem, da so rastlino ljudje v preteklosti uporabljali in je bila dobro poznana rastlina. Verjetno po tem, da iz nje priteče sok, če rastlino ranimo.

Je trajno zelišče, visoko od 30 do 100 cm, ki se rogovilasto razraste. Sodi v družino makovk (Papaveraceae). Za zdravljenje predvsem uporabljamo celo rastlino brez korenine (Chelidonii herba). V nekaterih primerih pa tudi korenino (Chelidonii radix). Če rastlino ranimo v kateremkoli delu, predvsem v korenini, iz tega dela priteče oranžnorumen sok. Cveti od maja do septembra z rumenimi cvetovi, ki imajo 4 venčne liste. Listi so pri spodnjem delu stebla svetlo zeleni, v zgornjem delu pa motno zeleni. Listi so po obliki krpasti ter rahlo narezani.

Najdemo ga pogosto rasti ob zidovih v okolici hiš, ob ograjah, predvsem, če so tla pognojena, a neobdelana.

Nabiramo celo rastlino v času cvetenja, odrežemo jo 25 cm pod vrhom, predvsem tam, kjer je največ listov, in posušimo v senci. Nabiramo mlade rastline, ki so komaj začele cveteti in še niso zelo zrasle v višino. Iz 5 kg sveže nabranih krvavih mlečnikov dobimo 1 kg suhega zelišča.

V rastlini je odkritih več kot 20 alkaloidov, med katerimi so najvažnejši helidonin, heleritrin, homohelidonin, sanguinarin, helidoksantin, protopin itd. Tudi kisline so v rastlini: helidonska, jabolčna in citronska kislina ter amini, kot sta npr. histamin in holin. Holin je esencilano hranilo za telo, kar pomeni, da je nujno potrebno, da ga človek dobi v telo s hrano. Veliko ga je v jajcih.

 

Nasveti patra Simona Ašiča

Krvavi mlečnik topi žolčne kamne, zato za njihovo odstranitev pijemo čaj iz mešanice zdravilnih rastlin: listov poprove mete in regrata, skorje krhlike, korenine pirnice ter rastlin rmana, ptičje dresni, šentjanževke in krvavega mlečnika. Za drobitev kamnov in peska torej pijemo trikrat dnevno po 1 skodelico čaja, pripravljenega kot poparek, ¼ ure pred obroki. Poleg tega vsak večer pred spanjem popijemo 1 žlico surovega jedilnega olja. Takoj za tem pa popijemo 1 žlico olivnega olja s sokom 1 limone. To delamo 9 dni.

Na kurje oko nakapamo sok krvavega mlečnika. To ponavljamo, dokler kurje oko ne izgine. Enako ga vtiramo na bradavice. Alkaloidi v krvavem mlečniku, predvsem helerin, imajo učinek na kurje oko in bradavice. Zavirajo delitev celic ter razkrajajo beljakovine.

Berberin v krvavem mlečniku blaži krče gladkih mišic. Pater Ašič ga priporoča pri raznovrstnih krčih v obliki čaja. Npr. pri krčih srčne mišice ščepec listov krvavega mlečnika poparimo z ½ vrele vode, precedimo in pijemo po požirkih.

Z delovanjem berberina je še povečano izločanje žolča iz žolčnika in protibakterijsko delovanje.

Za urejeno delovanje jeter, ljudska medicina pravi, pijemo čaj iz čajne mešanice, ki vsebuje rastline krvavega mlečnika, liste melise, cvetove kamilice, lubje krhlike. Vsake rastline vzamemo po 20 g. Ščep čaja polijemo s skodelico vrele vode in pustimo, da se čaj ohladi. Pijemo ga po dve skodelici na dan, po jedi.

Pri uporabi krvavega mlečnika moramo biti pri samozdravljenju zelo pazljivi, saj alkaloid heleritrin zavira delovanje centralnega živčnega sistema ter povzroča bruhanje. Krvavi mlečnik tudi stimulira delovanje srca, zvišuje krvni tlak in deluje poživljajoče na maternico, zato ga nosečnice ne smejo uporabljati. Tudi za »nedolžno« natiranje bradavice ne.

Zaradi mnogih drugih zdravilnih rastlin, ki dobro učinkujejo na delovanje jeter in so bolj varne rastline za uporabo, se jemanje krvavega mlečnika za notranjo uporabo danes opušča. A za odstranitev kurjih očes in bradavic je krvavi mlečnik prava izbira.

Barbara Kozan, mag. farm.

Dan starih staršev

Skoraj vsak dan v letu je posvečen kakemu dogodku, osebnosti ali dejavnosti. Tako so dobili svoj praznik tudi stari starši in ostareli. To je četrta nedelja v juliju, blizu praznika sv. Ane in sv. Joahima, ki sta bila Marijina starša in torej stara starša Jezusova. Stari starši so bili včasih zelo pomembni pri vzgoji otrok, saj so veliko časa preživeli skupaj. Danes se to bolj redko dogaja, zato me je še toliko bolj ganil članek o Antonu Berusu iz Ceglenice pri Novem mestu v časopisu Slovenec iz leta 1899. Berusov oče so se bližali že stotim, pa so še vedno radi živeli. »Smrt me je pozabila. Ker sem vedno doma za pečjo, nikjer ne naleti name, da bi me vzela s seboj«, so govorili. Toda nekega dne so jih našli spečega za pečjo. V rokah so imeli konopec, s katerim so poganjali zibel najmlajšega pravnuka Tončka in na obrazu nasmeh – kakor zmerom, le da so zdaj zaspali za večno.

Valerija Ravbar

Verouk mojega otroštva

K verouku smo hodili tako rekoč vsi razen nekaj tistih, ki zaradi služb svojih očetov niso smeli. To nas sploh ni motilo, saj so nam očitno starši doma dobro razložili, kako je s tem. Nekoč pa smo imeli zelo vedoželjno sošolko, ki bi na vsak način rada videla, kako je pri verouku. Vabili smo jo, naj gre z nami, a je šla le do cerkvenih vrat, naprej pa si ni upala, čeprav smo mi kričali: »Boječka, boječka!« Na poti iz šole smo se marsikaj pogovarjali, pa očitno tudi verske zadeve. Ona je trdila, da sveta ni ustvaril Bog, mi pa smo se ji smejali. Nekoč je povsem izgubila potrpljenje in je v solzah zatrjevala, da tako piše v knjigi, in če piše v knjigi, je gotovo res. Takrat je bila priljubljena knjižica Pavla Kunaverja Nebo nad nami iz zbirke Čebelica, kjer je bil poljudno in otrokom primerno razložen nastanek vesolja. Toda zmagovalci tega pogovora smo bili mi. Rekli smo, da imamo mi knjigo, in to ne samo eno, kjer piše, da je svet ustvaril Bog. Če piše v knjigi, je gotovo res.

Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega X, Vesna

Potem, ko je bilo za njo več kot pol stoletja dejavnega življenja, lep del ga je preživela v tujini, kjer sta si ustvarila dom tudi njena otroka, sta se z možem vrnila v domovino. Ko je umrl, nekako ni več imela obstanka v Ljubljani. Sklenila je, da se vrne na Vrhovo. Kupila je zapuščeno hišo nekje pod gozdom, jo obnovila, zasadila vrt in začela novo obdobje svojega življenja.

Za rojstni dan so ji vnuki podarili gugalnik. Kako malo so jo poznali! Predstavljali so si jo kot babico iz pravljice, ki v gugalniku plete nogavice. Ker pa je sodobna babica, najbrž celo gleda TV. Ne, babica Vesna je bila na nogah ves dan. Vaščani so se nekako navadili, da je urejala stvari za druge, predvsem starejše. Vedno je bilo treba koga kam peljati, napisati kako prošnjo ali urediti pri zdravniku.

Kak večer je vendarle sedla v gugalnik in prelistala časopis. Tako je nekoč zagledala nekrolog z znanim imenom. Mihael. Fotografija ji ni pomenila ničesar. Popolnoma je že izginil iz njene zavesti. Ni ji bilo čisto jasno, kaj pravzaprav občuti zdaj ob spominu. Bolečino? Zakaj?

Spoznala sta se v knjižnici, kjer so prirejali srečanja za študente, ki so jih zanimala verska vprašanja. Ko so se predavanja nehala, je še vedno vsak teden prihajala na klepet z Mihaelom, ki je ob četrtkih popoldne pomagal v knjižnici. Toliko stvari sta morala predebatirati, ki so se jih na predavanjih komaj dotaknili. Z nežnostjo se je spominjala tistih popoldnevov.

Sanjarila sta, da bi šla nekam, nekam daleč, kamorkoli. Ponudil ji je Afriko; zaostalo deželo, trpeče ljudi in dolgo utrudljivo pot, po kateri naj bi nekoč hodila in delala dobro. Ja, v Afriko bi res lahko šla. Skupaj? Seveda. Ampak ne še zdaj. Nekoč, kadarkoli. Afrika je bila tako daleč in ideje o misijonarstvu tako stare in romantične, da bi morala vedeti, da se ne bodo nikoli uresničile. Potem pa ga je na zadnji četrtek v juniju zaman pričakovala v knjižnici. Ob koncu počitnic pa je prišlo pismo.

»Ja, v lemenat sem šel. Zdi se mi, da nimam misijonskega poklica. Za to je potreben še poseben Božji klic. Zase mislim, da bom lahko tu doma več naredil. Težko se vživim v novo okolje in v nove ljudi. Tudi telesno nisem dovolj močan. Ti lahko greš sama na to pot, če se čutiš dovolj močna. Fizično sama, saj duhovno bi bila še naprej povezana. Zakaj bi ne bila in morda bo še kaj več koristi od najine zveze.«

Čudno, to je bilo njegovo edino pismo. Tudi srečala se nista nikoli več v življenju. Celo popolnoma je pozabila nanj. Kakor da tisti popoldnevi v knjižnici niso bili del resničnega sveta. Gotovo se je odločil prav. Če ne drugo, so to dokazovala številna priznanja, nazivi in zasluge, ki so jih navajali nekrologi. Morala bi biti ponosna, da ga je poznala, a je čutila samo bolečino. Mihael je naredil, za kar se je čutil poklican. Pa ona?

Valerija Ravbar

 

V bunkerju »Ljubljana« (20)

Doktor Gregorij Fedran je bil že dolga desetletja stiški zdravnik. Bil je zelo priljubljen pri ljudeh. Imeli so ga radi in so mu zelo zaupali. Njegovo zdravniško znanje je bilo zelo obsežno. Manjše operacije je naredil kar sam, doma v svoji ordinaciji. Šele ko je bolezen ali poškodba presegla njegove moči, je bolnika poslal v Ljubljano. Bil je poročen. Njegova žena je bila tiha in mirna. Stala mu je ob strani v vseh težkih trenutkih. Zelo se je zanimala za glasbo. V stanovanju sta imela klavir. Pogosto je sedla za klavir in v čudovitih melodijah odplavala v dalje. Z glasbo si je krajšala dneve in večere, kadar je mož moral obiskovati bolnike, ki so klicali na pomoč.

Zdravnik je bil veren mož. Zavedal se je, da je kot zdravnik veliko prejel od Gospoda. Hotel je biti ljudem kot Simon iz Cirene. Na vse načine jim je skušal lajšati bolečine in jim pomagati nositi križ trpljenja. Za zgled sta mu bila stanovska tovariša, mučenca sveti Kozma in Damijan. Bila sta zdravnika, ki sta vse delala v Božjo slavo. Nikoli nista sprejela plačila za svoje delo. Tudi doktor Fedran je naredil vse za čim manjše plačilo. Zavedal se je, da je lahko bolezen v družini velik križ, še zlasti za revne družine. V samostansko družino je rad zahajal. Velika prijatelja sta si bila z opatom Avguštinom. Pogosto sta se dolgo pogovarjala. Vesel je bil njegovih pobud za napredek stiškega samostana. Trudil se je, da bi menihom čim bolj pomagal ohranjati zdravje. Nekatere mlade patre je zelo zanimalo zdravnikovo delo. Mladi pater Simon Ašič ga je pogosto vpraševal o zdravilnih zeliščih. Zbiral jih je in pripravljal za čaje. Imel je kar čedno zalogo, tako da jih zdravniku ni bilo treba prinašati s seboj.

Svetoval je opatu Avguštinu, naj za tuberkulozne bolnike napravijo posebno hišico na drevesih. Na klavzurnem vrtu pri ribniku so rasle lepe smreke. Bilo jih je kakih deset. Niso bile daleč narazen. Krošnje so se jim lepo razrasle in naredile čudovito senco. Zdravnik je svetoval, naj v krošnjah smrek naredijo leseno hišico s posteljo in klopjo. Vanj naj hodijo za tuberkulozo bolni menihi. Vonj po gozdu in smrekah takim zelo koristi. Tudi vse bolnišnice za pljučne bolezni so običajno gradili v smrekovih gozdovih.

Bratje mizarji so postavili med smreke močno lestev in v krošnjah naredili lepo in prostorno hišico. Bila je odprta. Okna je bilo sicer mogoče zapreti, a zaradi bolnih je bilo bolje, da so vdihavali osvežujoči vonj smrek. Ko je bilo toplo, so tisti, ki so bili bolni, v njej počivali. Tudi ponoči je bilo mogoče prespati v hišici. Imela je streho in eno posteljo. Ko so bile tople noči, je bila hišica redno zasedena.

Zdravniku je bilo všeč, da je opat Avguštin tako resno sprejel njegov nasvet. Bilo mu je težko, da so že toliko mladih menihov, ki so imeli še vse življenje pred seboj, položili k večnemu počitku. Pogosto je svetoval opatu, naj menihom da narediti tanke in lahke habite. Poleti je težko delati v debelih in težkih redovnih oblekah. Posebej so trpeli tisti, ki so delali na travnikih in na polju. Bili so popolnoma premočeni. Ko pa so prišli med hladne samostanske zidove, so se prehladili in se nalezli jetike. Kolikor je bilo mogoče, je opat upošteval zdravnikove nasvete. Toda brez redovne obleke pa le niso smeli delati. Te, ki so zboleli, je večkrat obiskoval in jim svetoval različne reči, da bi se bolezni, kolikor je bilo mogoče, upirali.

Doktor Fedran je bil zdravnik z vsem srcem. Dobro se je zavedal, kaj je prisegel, ko je postal mlad zdravnik. Vedel je, da ga zaprisega obvezuje. Zanj Hipokratova prisega ni bilo samo simbolično dejanje. Pomenila mu je enako kot redovnikom večna zaobljuba. Razumel je, da je obljubil, da bo varoval življenje in po svojih najboljših močeh pomagal zdraviti. Tudi svojih mej se je zavedal. Po zgledu svetih bratov Kozma in Damijana se je zavedal, da je zdravje v Božjih rokah. Zdravnik je samo tisti, ki neguje, zdravi pa Bog, od čigar vse zdravje prihaja.

Če je le bilo mogoče, je vsako leto poromal skupaj z ženo na bližnjo Krko, kjer je bilo daleč naokoli znano svetišče svetih bratov Kozma in Damijana. Njuni priprošnji je izročil svoje zdravniško delo, da bi bil z Božjo pomočjo čim bolj uspešen.

Brat Celestin je spet odprl oči. Pater Placid je opazil. Vprašal ga je: »Ali vas zelo boli?«

»Pravzaprav ne čutim tako velike bolečine. Zdi se mi, da postajam zaspan,« je komaj slišno odgovoril brat Celestin.

»Veliko krvi ste izgubili, zato pa postajate zaspani,« ga je poučil pater Placid.

»Smo že na Škofljici,« je še dodal mladi menih.

»Ali je odrezana roka ostala doma?« je tiho vprašal poškodovani menih.

»Da, doma smo jo pustili. Nevarno bi bilo, da se kaj prisadi, če bi jo hoteli prišiti nazaj,« ga je poučil pater.

Zajel je sapo in mirno nadaljeval: »Brat Celestin, danes so zdravniki že tako spretni, da vas bodo lepo operirali. Roke sicer ne bo več, a gotovo vam bodo naredili protezo, da boste lahko še marsikaj naredili.«

»Saj veste, da sem proteze že vajen. Brez noge sem že od svojih najlepših fantovskih let.«

Pater Placid ga je komaj razumel, tako tiho je izgovoril zadnje besede. Bolnik je nagnil glavo in zadremal, naslonjen na mladega sobrata.

Doktor Fedran je nekajkrat močno zatrobil, da si je pridobil prednost. Bližala sta se bolnišnici. Zdravnik je bil vajen takih primerov. Ustavil je pred sprejemnico za nujne primere. Sestre usmiljenke so jih prijazno sprejele. Hitro jim je razložil, da je primer zelo nujen. Bolnik je izgubil veliko krvi in je že malo omotičen. Potrebna bo takojšnja operacija in transfuzija krvi, da bo bolnik prišel k sebi.

Brata Celestina so urno naložili na bolniški voziček. Pater Placid ga je še enkrat potolažil:

»Brat Celestin, lepo vas bodo oskrbeli. Tudi dobre sestre so okoli vas. Ne bo vam težko. Ko bo mogoče, vas pride kateri iz samostana obiskat.«

Redovni brat se je skušal rahlo nasmejati. Pomahala sta mu v slovo. Sestre so ga odpeljale v prosto operacijsko sobo. Vse so pripravile za operacijo. Previdno so mu odstranile habit. Odeja in rjuhe, v katere je bila roka zavita, so bile precej prepojene s krvjo. Na poti je izgubil veliko krvi. Ena izmed sester je šla iskat zdravnika kirurga, ki je bil še prost. Na kratko mu je razložila, kakšno je stanje. Kirurg se je hitro pripravil in odšel v operacijsko sobo. Brat Celestin je bil že pripravljen za operacijo. Zdravnik je začel v Božjem imenu. Skupaj s sestrami so se zbrano pokrižali in začeli opravilo.

Tiho je bilo v dvorani. Samo tu in tam je bilo slišati tihe besede, ki jih je izrekel kirurg. Kateri od sester, ki so pomagale, je naročil, kako naj pomagajo ali katero orodje potrebuje.

Po operaciji je brat Celestin ostal nekaj tednov v bolnišnici. Rana se mu je lepo zacelila, tudi šive so mu že pobrali. Večkrat na teden so ga obiskali domači sobratje. Tisti, ki so stanovali v Slomškovem zavodu na Poljanski cesti, pa so prihajali bolj pogosto.

Brat Celestin je hitro prišel k sebi. Kmalu je bil spet dobre volje. Tudi sestre so ga bile vesele, saj je na druge bolnike v sobi zelo dobro vplival. Pogosto so kar pozabili na tegobe, ki so jih pestile. Prisluhnili so bratu Celestinu, ki je znal marsikaj pripovedovati. Govoril jim je o prvi svetovni vojni pa tudi o življenju v stiškem samostanu. Zvečer, ko so drugi že zaspali, je vzel v roko rožni venec ter tiho molil za svoje sotrpine in za stiške menihe, ki doma pridno nadaljujejo svoje delo. Svoje bolečine in trpljenje je daroval za blagor domovine in stiškega samostana.

Po nekajtedenskem okrevanju so ga odpustili domov. Brat Hijacint ga je prišel iskat in ga odpeljal domov. Ni še dobil proteze, ker je bila rana preveč boleča. Potrebno bo kakšno leto, da se vse zaraste in utrdi. Bolečine bodo počasi ponehale, so mu dejali zdravniki. Paziti je moral, da se ni kam udaril, kar je močno zabolelo. Doktor Fedran ga je hodil pregledovat in mu svetoval, kaj naj počne, da bo najbolje. Svetoval je, naj mu v kuhinji skuhajo velik lonec kamilic. Te naj ohladijo, da bodo mlačne. V kamiličnem čaju naj vsak dan razgibava roko, da se bo sklep v laktu čim bolj razgibal. V času, ko je bil v bolnišnici, mu je sklep precej otrdel.

Brat Celestin se je trudil, da bi čim bolj izpolnil zdravnikova naročila. Kmalu je opazil, kako postaja sklep vedno bolj gibljiv. Pogosto je šel ven med druge brate, ki so pridno delali. Ni pozabil na mesarijo in sodelavce. Hodil jih je obiskovat. Gospod Bubeniček, ki je bil vodja mesarske delavnice, je poostril varnostne ukrepe. Naročil je, da je treba izključiti glavno stikalo za stroje, kadar jih čistijo.

Tudi za brata Celestina se je življenje počasi vračalo v normalne tire. Delati seveda ni mogel veliko, a bil je pogosto med brati. Več časa je posvetil molitvi. Veliko rožnih vencev je zmolil vsak dan. Kolikor je mogel, si je poskušal pomagati tudi s poškodovano roko. Zato se mu je okrepila. Spoznal je, da bo kljub poškodbi in invalidnosti lahko še marsikaj naredil. Bil je mož, ki je imel v sebi veliko življenjske moči. Pogosto je kar prekipeval od delavnosti. Vedno nove ideje so mu prihajale na misel in veliko je bilo uporabnih.

p. Branko Petauer

 

Misli sv. Bernarda (Iz Govorov o Visoki pesmi) Ponižnost in napredovanje v svetosti

Kdor se želi povzpeti više, mora o sebi skromno misliti, da ne bi tedaj, ko se povišuje nad sebe, padel nižje od sebe, če ni sam v sebi utrjen s pravo ponižnostjo. Ker se največje reči dosežejo samo s ponižnostjo, se mora tisti, ki hoče napredovati, najprej ponižati in si zagotoviti zasluženje ponižnosti.

Če torej vidite, da vas ponižujejo, imejte to kot dobro znamenje, da se vam bliža milost. Kakor se srce povišuje pred padcem, tako se ponižuje pred povišanjem. V Svetem pismu beremo oboje, da se namreč Gospod prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ali ni Bog poskrbel, da je bil njegov služabnik Job najprej v mnogih ostrih preizkušnjah ponižan, da bi tako pripravil pot blagoslovu, saj je po sijajnem zmagoslavju menil, da mora takšno in tako preskušano potrpežljivost poplačati z obilnim blagoslovom? (34,1).

Gotovo je redka in velika krepost, če kdo izvršuje velika dela, pa se nima za tako velikega, in če ne vidi svoje svetosti, ki jo vsi vidijo. Po moji sodbi je najvišja krepost, če je kdo vreden občudovanja, sam pa se ima za ničvrednega. Zares zvest služabnik je tisti, ki si nič ne prisvaja velike slave svojega Gospoda, ki ne izhaja iz njega, a prihaja po njem … Tedaj bo po Gospodovem naročilu njegova luč svetila pred ljudmi, da ne bodo hvalili njega, ampak njegovega Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16).

Tako bo posnemal Pavla in druge oznanjevalce, ki niso oznanjali sebe, in ne bo iskal svoje koristi, ampak to, kar je Jezusa Kristusa (prim. Flp 2,21) (13,3).

Če vidim pri svetnikih kaj takega, kar je vredno hvale ali občudovanja in pregledujem to ob jasni luči resnice, spoznam, da je treba častiti in občudovati pravzaprav nekoga drugega, ki to zasluži: Zato hvalim Boga v njegovih svetih, pa naj bo Elizej ali veliki Elija (13,6).