Glavne oblike češčenja Presvetega Srca Apostolat molitve

Apostolat molitve pospešuje zlasti Zveza apostolata molitve, sicer pa je ta apostolat naloga vsakega kristjana. Resnični častilci Srca Jezusovega so po besedah Pija XII. »trdno prepričani, da Bogu ne služijo v prvi vrsti zaradi osebne koristi, telesne ali dušne, časne ali večne, ampak zaradi dobrote Boga samega. Njemu hočejo služiti s tem, da mu vračajo ljubezen, ga molijo in mu izkazujejo dolžno hvaležnost« (št. 63).

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (21) Glavne oblike češčenja Presvetega Srca

Pri češčenju Srca Jezusovega niso prva in najvažnejša stvar zunanje vaje, niti to, da bi si izprosili tistih dobrot, ki jih je Jezus obljubil v posebnih razodetjih. Razne pobožne vaje in molitve so sredstvo za rast v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato so te vaje zelo pomembne. Pomagajo nam, da se vedno bolj upodabljamo po Kristusu, po njegovem Srcu. Okrožnica Pija XII. o češčenju Presvetega Srca Jezusovega omenja apostolat molitve, posvetitev Srcu Jezusovemu in zadoščevanje.  

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanje Bernardove družine, posvečenih JMS

ter članov Apostolata darovanja in drugih

V decembru srečanje zaradi božičnega praznika odpade.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Advent ljubezni in zaupanja

Advent pomeni prihod. Gospod pravzaprav vedno prihaja, najbolj pri vsaki mašni daritvi. Ali smo pripravljeni nanj? V bogoslužju nam bo posebno blizu o Božiču, ko ga bomo gledali kot Otroka. Spominjali se bomo njegovega prvega prihoda v betlehemskih jaslih. Prišel bo tudi ob koncu sveta z veliko močjo in slavo. Prihaja pa tudi zdaj: v Božji besedi, pod podobama kruha in vina, v zakramentih, v molitvi, v pomoči potrebnih. Koliko se tega zavedamo?

V Božji besedi prve adventne nedelje v letu A prevladujeta besedi: »Bodite budni!« To pomeni: ne spite, bodite duhovno budni! Ne bodite duhovno zaspani! Sveti Pavel nas spodbuja: »Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, dnevu primerno.«

Kdo je duhovno buden? Kdor pazi na svoje čute, da ne vdere skoznje zviti sovražnik. Gledal, bral, poslušal, mislil, govoril in delal bo le tisto, kar ga duhovno dviga, ne pa tistega, kar ga vodi v greh. Lahko rečemo, da je duhovno buden tisti, ki se resno trudi za življenje po Božji volji.

Duhovno buden redno moli. Zaveda se, da vse dobro prihaja od Boga. Če je kje izginila večerna molitev ali je bolj mlačna, naj v adventu zopet zaživi. Molitev nas pripravlja na Gospodov prihod. Po molitvi on prihaja v naše domove. Po molitvi v njih tudi ostaja in nas spreminja. Naj nas na to spominja tudi adventni venec, goreča adventna sveča.

Na poseben način je buden tisti, ki je pozoren do bližnjega in mu izkazuje ljubezen. Pomenljivo je, da je prva adventna nedelja tudi nedelja Karitas in zaključuje teden Karitas. Misel letošnjega tedna se glasi: »Skupaj delajmo za dobro!« Začnimo najprej v domači družini in v skupnosti, v kateri največ živimo.

Ni človeka, ki ne bi imel kakega križa. To velja tudi za življenje v skupnosti, najprej v družini. Morda je kdo odvisnik od alkohola ali drog, ali ima bolj težak značaj. Marsikdo je brez službe. Kakšen je zelo razvajen. Vseh težav ni mogoče rešiti, nekatere pa bi se z dobro voljo dale. Velja skavtski rek: »Kjer je volja, tam je pot!«

Pomembno je, da drug na drugega gledamo z vesele plati. Nekdo je takole pripovedoval: »Pred časom sem se pogovarjal z gospo, materjo treh odraslih otrok. Ko se je spominjala let njihovega odraščanja, je dejala: 'Kolikokrat sta sinova vzela v roke kitaro, pa smo skupaj kakšno zapeli in je bilo tako lepo!'«

Brez medsebojnega zaupanja ni ljubezni. Bog je prvi, ki nas ima rad in nam zaupa. Ustvaril nas je in nam dal različne darove. Ker nas ima Bog rad in nam zaupa, moramo tudi mi imeti drug drugega radi in si med seboj zaupati. Vsi smo Božji otroci, vsi smo poklicani, da bi tako živeli, da bi po smrti prišli k Njemu v nebesa. Če si med seboj zaupamo, drug na drugega dobro vplivamo. Nekdo se je leta in leta boril s slabostjo, ki je mnogim grenila življenje. Sam in mnogi so se trudili, da bi se spremenil. Karali so ga, a ni nič zaleglo. Začel pa se je spreminjati šele, ko mu je prijatelj rekel. »Veš, jaz te imam rad, tudi če se ne boš nikoli spremenil!« Ob tej prijateljevi besedi je našel potrebno zaupanje vase, ki ga prej sam ni imel. Tako se je poboljšal. Geslo Rad te imam, zaupam ti! velja tudi za odnos med starejšimi in mlajšimi. Tudi do mladih moramo pokazati ljubezen in zaupanje. Mladi potrebujejo potrditve, da jim zaupa Bog, da jim zaupajo starši in da jim zaupa Cerkev, ker jih imamo vsi radi.

Ko je neka oseba sprejela v vesoljni Cerkvi odgovornost za svoje gibanje, jo je novinar vprašal, za kaj si bo posebej prizadevala. Odgovorila je: »Predvsem si bom prizadevala za utrjevanje lepih medsebojnih odnosov, slonečih na medsebojni ljubezni in zaupanju.« Vzemimo si ta program za letošnji adventni čas tudi mi: Trudili se bomo za lepe medsebojne odnose, sloneče na ljubezni in zaupanju. Ker smo slabotni, bomo poživili redno molitev, da nam bo Bog dal potrebno milost. Dobra molitev vodi v medsebojno ljubezen in zaupanje. To bo dobra priprava na Jezusovo rojstvo v nas in med nami. Sveti Janez je v svojem Prvem pismu zapisal: »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). V takem človeku, ki ostaja v ljubezni, bo vedno Božič, novorojeni Bog. To velja tudi za skupnost, najprej družino. Jezus je zagotovil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). V takšnih skupnostih, v katerih vlada medsebojna ljubezen in edinost, je vedno božični praznik. Naj bo Božje Dete tudi v nas in med nami, da bomo v polnosti doživeli božične praznike, ki se bodo podaljšali v novo leto 2023.

p. Anton

 

DOMAČA ZDRAVILA Njivska preslica

Slovenska ljudska imena za njivsko preslico (Equisetum arvense L.) so hvošč, konjski rep, raba, rabozel, štukovac in fašec.

Njivska preslica je trajnica iz družine presličevk. Na vrtovih, kjer so ilovnata, mokra tla, se rada razraste in je je hitro preveč. V tleh ima črno, členasto in vejnato korenino, ki sega kar 1 meter globoko. Iz vej korenin in gomoljev poganjajo dvoje vrst stebel. Zgodaj spomladi poženejo krajša svetlo rjava plodna stebla, ki na vrhu nosijo plodni storž. Ko se spore raztrosijo, ta stebla odmrejo in začno poganjati iz zemlje nerodovitna, členovita 20 do 40 cm visoka zelena stebla s stranskimi zelenimi vejicami. Hranilne snovi s pomočjo fotosinteze nastajajo v zelenih poganjkih in se potem shranjujejo v koreniki, da lahko spomladi spet poženejo rjava plodna stebla. Uporabljamo posušena zelena stebla s poganjki (Equiseti herba). Poznamo še druge vrste preslic, npr. močvirsko preslico, ki je ne uporabljamo, saj je strupena.

Silikati in flavonoidi v njivski preslici delujejo diuretično, poveča se nastajanje urina. Zvečana količina urina spira sečila in s tem odnaša s sabo prisotne bakterije pri okužbah sečil. V preslici sta tudi aluminijev in kalijev klorid. Aluminij koagulira beljakovine in tako tudi uničuje bakterije, ki so npr. prisotne v sečilih. Tudi vitamin C v preslici pomaga imunskemu sistemu pri premagovanju okužbe.

EMA, Evropska agencija za zdravila, pravi, da lahko uporabljamo njivsko preslico za stanja, ko želimo povečati količino nastalega urina, kot je npr. okužba sečil, ter kot pomoč pri zdravljenju ran zaradi poškodb.

Nekaj nasvetov patra Simona Ašiča pri zdravljenjih s pomočjo njivske preslice

Pri okužbah sečil večkrat dnevno pijemo čaj, pripravljen kot poparek iz mešanice naslednjih zdravilnih rastlin: zeli zlate rozge, njivske preslice in bazilike, listi breze in koprive ter koruzni laski. Danes lahko kupimo to čajno mešanico z imenom UroSIT. Pri blagih okužbah sečil lahko s pitjem čaja pozdravimo vnetje. Pri hudih okužbah potrebujemo pomoč zdravnika in zdravljenje z antibiotikom. In hkrati pijemo čaj, saj bomo s tem pospešili zdravljenje okužbe sečil.

Pri rani na želodcu v pol litra vode zavremo 1 žličko njivske preslice, odstavimo za 3 minute in precedimo. Pijemo po eno skodelico 3 krat dnevno. Preslica deluje kot adstringens, zaustavlja krvavitve in pospešuje celjenje ran.

Pri zvišanem krvnem tlaku 2 krat na dan pijemo 1 skodelico čaja zjutraj in zvečer. Čaj si pripravimo kot poparek iz korenin baldrijana, cvetov bezga in gloga, rastlin vinske rutice in bele omele ter plodov šipka.

Pri sklepnem revmatizmu zmešamo 1,5 žličke brinovih jagod, 1,5 žličke lubja krhlike, 2 žlički zrezanih peteršiljevih korenin in ½ žličke njivske preslice. V ½ vode kuhamo 5 minut, precedimo. Pri zajtrku pijemo 1 do 2 skodelici.

Za pomoč pri celjenju ran uporabimo najprej mazilo ognjiča, s katerim namažemo robove ran, nato vse izpiramo s poparkom njivske preslice in slezenovca.

Z raziskavami so potrdili, da njivska preslica deluje protimikrobno, antioksidativno ter zaščitno na celice jeter. Na miših so dokazali, da izboljša tudi spomin, deluje protivnetno in rahlo protibolečinsko.

Pri popuščanju srca in boleznih ledvic, ko je zmanjšana sposobnost delovanja ledvic, njivske preslice ne uporabljamo.

Njivska preslica je koristna zdravilna rastlina za pomoč pri raznovrstnih zdravstvenih težavah. Bog nam jo je dal - veliko je lahko naberemo, kjer se razraste, in jo imamo doma za primere, ko bi jo potrebovali.

Barbara Kozan, mag. farm.

Vsestranski stiški gozdar Josef Heinrich STRATIL (1793–1884)

V času, ko se je stiški samostan imenoval grad [od 1784 do 1898, ko v njem ni bilo menihov], so v njem stanovali (po službeni dolžnosti) mnogi zelo zanimivi in pomembni ljudje. Škoda, da se zanje ne ve več. J.H. Stratil je gotovo eden izmed najbolj zagonetnih.

Dne 14. 2. 1830 so v časopisu Blatte Bohemia v Pragi objavili nek članek J.H. Stratila in pripisali, da je avtor »gozdar v Stični, kraju ne daleč od turške meje v Iliriji«. Za svetovljansko Prago je bila tedaj Stična na robu Avstro-0grske in daleč od civiliziranega sveta. Kako je bilo torej v Stični pred 200 leti? Menihov že od leta 1784 ni bilo več v samostanu. Za župnijo je skrbel župnik Janez Kopecky. V samostanskih prostorih so stanovali državni uradniki s svojimi družinami; med njimi tudi J.H. Stratil z ženo in štirimi otroki. Bil je silno zanimiv človek – predvsem pa vedno prvi. Prvi je pisal o halštatskem grobišču na Viru, prvi je opisal razmnoževanje človeške ribice, prvi je napisal življenjepis Petra Pavla Glavarja, pa pesnitev o Postojnski jami, predlagal je načrt za osušitev ljubljanskega barja, zavzemal se je za ustanovitev muzeja v Ljubljani, zbiral gradivo o čarovniških sodbah in bil eden prvih spiritualistov. Zanimivo, da je o vsakem poizkusu napisal protokol – se pravi poročilo o dogodku s podpisi prič. V znanstvenih krogih je najbolj znan njegov protokol o človeški ribici.

Poglejmo najprej, kaj ga je prineslo v Stično? Njegov oče Johann Baptista Stratil (1743–1823), po rodu Čeh ali Slovak, je prišel na Kranjsko okoli leta 1772 v skupini zemljemercev, ki so pripravljali Jožefinski kataster. Ostal je v Ljubljani in risal zemljevide po Kranjskem in Istri. Tu se je tudi oženil in imel dva sinova: Vincenc je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, Josef pa je končal gozdarsko in lovsko akademijo v Marienbrunnu pri Dunaju.

Na ozemlju Kranjske so skušali organizirati javno gozdarsko upravo že leta 1816, a so uspeli šele dve leti kasneje. Gozdni uradi so delovali pri okrožnih glavarstvih. Kandidati za delovna mesta so morali imeti spričevalo urada najvišjega lovskega mojstra na Dunaju, znati pa so morali slovensko ali kateri drug slovanski jezik. Na Kranjskem je bilo takrat nastavljenih kar nekaj znanih gozdarjev, najimenitnejši med njimi je bil gotovo izumitelj ladijskega vijaka Josip Ressel, gozdar v Pleterjah.

Naloga gozdnih uradov je bila skrbeti za ohranitev in pospeševanje gozdnih kultur, vendar so distriktni (okrožni) gozdarji imeli največ opravka s primeri pretiranega izkoriščanja gozdov. Zato so morali pogosto prepotovati svoje revirje ter ugotavljati pustošenja v njih. J.H. Stratil je najbrž vestno opravljal svoje delo gozdarja, saj je nasploh veljal za zelo delavnega moža. Vendar nikjer ne beremo o njegovih zaslugah na gozdarskem področju, kot je to značilno za njegove kolege. Pač pa ga je zanimalo nešteto drugih stvari. V Stično je prišel marca 1817 in se najbrž kmalu nato poročil z Ano von Sternkranz, saj se je aprila naslednje leto rodil njegov prvi otrok. Čeprav je seveda pogosto obhodil okoliške gozdove, mu je nudila nič koliko zanimivosti kar najbližja okolica Stične.

Leta 1827 je v časopisu Illirysches Blatt objavil članek, v katerem je opisal prazgodovinsko naselje nad Virom pri Stični in pripadajoče gomilno grobišče. Članek je prvi resnejši zapis o kakih gomilah na Kranjskem. Izdelal je tudi načrt virskega gradišča, ki ga je geodetsko izmeril in mu izračunal površino. Stratilovo pozornost na Viru pa so pritegnile predvsem človeške ribice. Ni jih le opazoval, ampak celo znanstveno proučeval. Iz leta 1825 se je ohranil zapisnik, ki ga poznamo pod imenom Stratilov protokol, poroča pa o opazovanju človeške ribice iz tega izvira, ko je »porajala mladiče« na kmetiji Kek (danes Grofija) na Vrhu.

Toda organizacija gozdarske upravne službe se na Kranjskem ni obnesla in tako so bila mesta distriktnih gozdarjev ukinjena, gozdarji pa so si morali poiskati nove, največkrat uradniške službe. Tako najdemo Stratila leta 1829 v Ljubljani kot uslužbenca višjega gozdarskega urada. Vendar je najbrž pogrešal delo na terenu, saj je pisal prošnje za mesto gozdarja v tistih pokrajinah, kjer so te službe še obstajale. Leta 1832 je odšel v Avstrijo. Bil je gozdar in lovec v kraju Tulbing - Mauerbach. Pozneje je z ženo in tremi otroki (eden od sinov je ostal na pokopališču v Stični) živel v Moedlingu pri Dunaju.V tistem obdobju se je posvečal predvsem spritualizmu. Spiritualisti so ljudje, ki verjamejo v življenje po smrti in v to, da je s pomočjo medijev mogoče komunicirati z duhovi umrlih. Težko je razumeti, kako je človeka Stratilovega kova, ki je bil tako zavzet za znanost, zaneslo v spiritualistične vode. Sicer se je zanj zanimal že v Stični, a zares se je temu posvetil šele kasneje. V tistem obdobju je bil spiritualizem zelo moderen in Stratil je med svojimi somišljeniki užival velik ugled. Mizico, s pomočjo katere naj bi v njegovem stanovanju klicali duhove, hranijo v spiritualističnem muzeju v Muenchnu.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE ŽENSKE Z VRHOVEGA VII Fanika

Fanika je umrla v drugem valu korone, ne da bi bila kaj posebno bolna. Našli so jo sedečo pred kuhinjskim oknom. Njeni dnevi so bili že dolgo podobni drug drugemu. Ko se je prebudila, je še nekaj časa obsedela na postelji. Potem se je počasi in z muko začela oblačiti. Nato je šla oprijemaje se za pohištvo v kopalnico in vzela protezo iz kozarca. Bi se umila? Navadno se ji ni ljubilo. Poiskala je očala, vzela berglo in počasi oddrsala v kuhinjo. Vzela je zdravila, za hrano ji še ni bilo. Pojedla tako ni veliko. Kuhati se ji ni ljubilo. Kvečjemu je zavrela vodo za kako instant juho. Privoščila si je tudi jogurt, celo malo salame in veliko kruha. Kaj je lepše kot počasi trgati kosme kruha in jih nositi v usta kot bonbone. Nakupovala je zanjo dekle, ki je v času covida v bloku obiskovala starejše. Hrano je preprosto pustila pred vrati. Fanika ji je sprva dajala listek z naročilom, sčasoma sta se navadili, da je dekle prinašala vedno isto. Prejšnje čase je sama hodila v trgovino skoraj vsak dan. Če ne po drugo, po četrt kruha. Dostikrat samo zato, da je s prodajalko izmenjala pozdrav in nekaj vljudnostnih besed. Dokler je mogla, je hodila ob nedeljah v cerkev. Zdaj niti tega ni pogrešala. Kar nekako je pozabila ljudi, s katerimi je nekoč davno delila življenje, in ni se spraševala, kam so izginili vsi.

Cele ure je sedela ob kuhinjskem oknu. Včasih, ko je bila ulica živahna, ni marala gledati, kako se pri semaforju ustavljajo avtomobili in potem divje speljejo. Niti hrupnih družb v bifeju čez cesto ni marala poslušati. Zdaj pa je bilo zaradi karantene zunaj vse prazno in tiho. Opazovala je drevo s koreninami v asfaltu. Spremljala je vsak list, kdaj bo ozelenel. Slišala je slabo, pa je vendar razločila ščebetanje ptic, ki so se spuščale na balkon. Včasih jim je nasula drobtin. Spodaj na dvorišču pa so se okoli mlake šopirile in vreščale tri črne vrane.

»Grda, neumna, lena!« Grda? Najbrž. Neumna? Tudi. Nikakor pa ni bila lena.

Moževa mati, sestra in svakinja doma na Vrhovem! Ne samo, da niso bile lepe, bile so zares grde; ne samo da niso bile pametna, bile so naravnost butaste … delovne pa, ja. Cel dan so lahko tolkle z motiko ali drgnile umazana tla, pa jih je to osrečevalo. Njihovi moški so jih cenili in kovali v zvezde. Kdo ve, s čim so jih prepričale? Ko je tašči umrl mož, je skočila za njim v jamo, da so jo komaj spravili iz nje in so lahko nadaljevali z obredom. Ko je sestra izgubila moža, je tekala naokoli z vrvjo, češ da si bo vzela življenje. Ko je svakinja ostala sama, je samo še jokala in vsem razlagala, kako je to zanjo konec sveta. Do konca življenja so vse tri nosile črnino in na njivi so bile videti kot tri črne vrane. Ob spominu nanje so oživeli trenutki ponižanj, ki jih je doživela v zakonu. Ni bila Vrhovka. Primožila se je iz sosedje vasi. Z možem nista imela ničesar razen skromnih služb. Stanovanje sta dobila na njegovem domu, kjer je gospodaril brat. In odslužiti sta ga morala tako, da sta pomagala pri delu na kmetiji. Pravzaprav je pomagala le ona. Mož je imel vedno kako dodatno delo v službi, ali pa je šel h gasilcem. Tisto, kar je naredila ona, ni bilo nikoli cenjeno, čeprav si je za svoje gospodinjstvo in otroka komaj lahko utrgala kaj časa. Potem sta dobila priložnost za stanovanje v Ljubljani. In sta šla. Bila je prepričana, da bo zdaj vse drugače, ko bo imela več časa za družino. Pa ni bilo. Trudila se je , da bi skuhala tako kot tašča, a ni bil mož nikoli zadovoljen. Tudi ne s tem, kako je pospravila stanovanje ali se oblekla.

Čudno – njegovih očitkov se je nalezla tudi hči.

Fanika je včasih pomislila, kakšno olajšanje bi občutila, če bi nenadoma izginil iz njenega življenja. Toda, ko je umrl, ni čutila ničesar. Ni imela volje, da bi začela na novo. Želela je samo preživeti. Skrila se je vase, proč od ljudi, zatrla je vse spomine.

Na njenem pogrebu ni bilo nikogar, razen pogrebcev in župnika. Hči, za katero je že pozabila, da obstaja, je bila v tujini in ni mogla priti domov. Samo ptiči so jo pozdravili ob slovesu, pa ne zlovešče vrane, ampak jata vrabcev, ki se je zapodila iz cipres.

Valerija Ravbar