Razmišljanja ob zmedi

22. Lastnosti za zmago

V spopadih idej in pri tekmah koristi

sta spretnost in moč potrebni za hiter uspeh,

vztrajnost in znanje pa končno prineseta zmago.

23. Kreposti in vrednote

Koristi in ugodja,v tekmi za prevlado

s krepostjo in z vrednotami

v človeškem srcu in v mišljenju družbe,

prednjačijo na kratkih progah, ker so lažje, vidne, tvarne,

med tem ko druge, težje, manj opazne,

zmagujejo na dolgih, ker so trajne.

24. Beg pred izzivi

Resničnost nas postavlja pred izzive,

a ti zahtevajo premislek, tveganje, napor.

Zato zatekamo se radi v nezahtevni videz,

ki je odsev strahov in lažnih sanj

ter sad prividov bolne domišljije.

Ta nas zavaja in megli pogled,

da pravočasno ne zapazimo ovir,

da nezaupljivi smo do drugih in do sebe

in novih ne uvidimo poti.

Vir največje sile (8) Molitev sama

Tu mislimo na tisto, za kar prosimo, in način, kako prosimo. Prosimo lahko za duhovne in časne dobrine. Molitev ni niti krajevno niti časovno omejena. Seveda imajo duhovne zadeve prvo mesto, kar je že Kristus jasno povedal z besedami: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse drugo se vam bo navrglo« (Mt 6,33). Tri prošnje v očenašu se nanašajo na te duhovne dobrine: a) »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«; b) »Ne vpelji nas v skušnjavo«; in c) »Temveč reši nas hudega«. Ta zadnja prošnja pa se nanaša na duhovno in časno hudo.

Druge tri prošnje te temeljne molitve se nanašajo na duhovne dobrine višjega reda: č) »Naj bo posvečeno Božje ime«; d) »Naj pride k nam njegovo kraljestvo« e) »Naj se zgodi njegova volja, kakor v nebesih tako na zemlji«.

Zemeljske dobrine so prav jasno zaobjete v oni prošnji: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, kar pa ne obsega le vsakdanje hrane, temveč tudi reči, ki so potrebne za telesno življenje.

Tisto, kar lahko prosimo, se ne nanaša le na časne in duhovne dobrine nas samih, temveč tudi na potrebe naših bližnjih. Kakor namreč vemo iz »Rimskega obrednika«, sveta Cerkev, naša mati, s posebnimi molitvami prosi Boga za odvrnitev javnih stisk, kakršne so kuga, suša, vojska, itd. Cerkev ima molitve, v katerih prosi celo za živali. Nobene niti časne niti duhovne potrebe ni, ki bi Cerkev zanjo ne molila.

Prošnja molitev za druge je med nami tako močna, da je ni treba razlagati. Katera krščanska mati ne moli za svoje otroke? Kdo izmed nas ne bi prosil Boga pomoči, kadar vidi sorodnika ali prijatelja v kaki stiski? Prošnjam za druge se trajno posvečajo pobožne duše, ki prejmejo od Boga za nas veliko milosti in koristi, večkrat ne da bi se mi za to zmenili.

Molimo lahko ne samo za sedanje in prihodnje reči, marveč tudi za pretekle, ker ima molitev moč tudi za nazaj.

Kar bom zdaj povedal, mi je v pogovoru o molitvi pripovedoval newyorški kardinal Hayes:

»Mr. Thomson se je pred nekaj leti spreobrnil h katoliški veri. Hudo ga je bolelo, ker se je ob času svoje nevere trdovratno upiral, da bi njegove otroke krstili, ter je njegova hčerka, ki jo je imel posebno rad, umrla, ne da bi bila krščena. Nekega dne me je obiskal, da bi mi potožil to svojo neutolažljivo bridkost. 'Kaj naj storim, oče?' mi je rekel, 'kaj bi mogel storiti za svojo hčer?'

'Molite zanjo!' sem mu odgovoril.

'Kaj pa pomaga moja molitev, ko je umrla brez krsta?'

'Vi kar molite zanjo in jo izročite v Božje roke! Bog, ki je zanj vse le sedanjost, bo videl vašo sedanjo molitev za hčerko in jo lahko upošteva, še preden ste molili.'

Nekega dne je moj prijatelj spet prišel. Ves vesel je pripovedoval: 'Oče, končno je Bog uslišal mojo molitev. Moja hčerka je bila krščena in je med svetniki v nebesih! Včeraj nas je prišla obiskat stara irska služkinja Betsy, ki je pri nas služila veliko let. Povedala je, da je, ne da bi jaz vedel, dala krstiti mojo hčerko. Molitev je torej imela moč tudi za nazaj.'«

Kristus ni v ničemer omejil, kaj smemo prositi, če le pametno prosimo. Bog želi, da se zavedamo svoje odvisnosti od njega in da to odvisnost rade volje sprejmemo, zato tudi rad usliši naše prošnje. Bog nam hoče napraviti veselje in pokazati, da nas celo v malenkostnih rečeh usliši, da bi v svojem zaupanju bili popolnoma od njega odvisni.

V neko katoliško šolo v Ameriki je hodila deklica, ki ji je bilo ime Helena. Bila je zelo revna, imela pa je prisrčno zaupno vero. Helenina mati je bila vdova v skrajni bedi s šestimi otroki. Ni si mogla privoščiti, da bi za svojo družino kupila presnega masla. Helena pa si je na vso moč želela, da bi vsaj enkrat mogla namazati košček kruhka s surovim maslom, česar že dolgo ni bila deležna.

Otroci, ki so med šolsko molitvijo stali blizu Helene, so se med molitvijo začeli smejati. Sestra je bila zaradi tega huda in je stopila pogledat, kaj se je zgodilo, da se otroci med molitvijo smejejo. Pa ji pove eden od otrok:

»Pomislite, sestra, Helena moli tako čuden očenaš!«

»Kadar molimo očenaš, Helena vselej pravi: 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pa z maslom!' ….«

Sestra, ki je vedela, kako revna je Helena in je dobro poznala njeno pobožnost, se je nasmehnila in rekla:

»Prav imaš, Helena, da prosiš Jezusa za maslo. Pa nikar tega ne reci na glas, ker se drugi otroci smejejo«.

Helena je obljubila, da ne bo več na glas tako molila, zato pa je toliko bolj goreče svoje prošnjo nadaljevala po tihem in vedno ponavljala: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pa z maslom!«

Nekaj dni nato je Helenina mati vsa začudena našla pred vrati svoje borne hišice poleg steklenice mleka, ki jo je vsako jutro tam puščal mlekar, tudi zavoj, naslovljen na njeno hčerko Heleno. Brž jo je poklicala in vprašala, kaj to pomeni, in ko je Helena vzela v roke zavoj, ga otipala in povohala, je veselo vzkliknila:

»To je maslo, za katerega sem prosila Jezusa!«

Res je bil funt zelo dobrega presnega masla. In od tega dne je vsak teden prihajal zavitek, ki mu je Helena rekla »Jezusovo maslo«. Njena molitev je bila uslišana, ne da bi Bogu bilo treba storiti kakšen čudež …

Ena od Heleninih sošolk je namreč doma pripovedovala svoji mami zgodbo o prošnji »daj nam danes naš vsakdanji kruh, pa z maslom« in je njena dobra mama sklenila prevzeti vlogo Previdnosti. Poizvedela je, kje otrok stanuje, pa je mlekarju naročila, naj v tisti hiši vsak teden navsezgodaj zjutraj izroči zavitek presnega masla.

Dodajmo še, da Boga lahko prosimo tudi za »stvari v večnosti«, za življenje v nebesih. Tak je npr. zgled Male Terezije, o kateri bomo na drugem mestu bolj obširno govorili. V svojem življenju je prosila Boga, naj bi v večnosti mogla deliti dobrote nam, ki živimo v tej solzni dolini. Prosila ga je, naj bi ji dal, da bo mogla »rositi rožni dež«, kakor hitro bo v nebesih. Hotela je biti misijonarka v drugem življenju, ker v tem življenju to ni mogla biti. Bog je njeno prošnjo uslišal. »Rožni dež«, ki je malo Terezijo tako proslavil, ni nič drugega, kakor njena v življenju izražena prošnja, katero je Bog sprejel za večnost.

Molitev torej ni omejena na sedanjost. Bog naše prošnje usliši za sedanjost, preteklost in prihodnost. O tem, kako naj molimo, da bo naša molitev uspešna, pa bomo govorili v naslednjem poglavju.

C. M. de Heredia

Sv. Bernard o varstvu pred prevzetnostjo

1.Človek mora biti vedno na preži, da se vanj ne vtihotapi greh prevzetnosti. Iz lastne izkušnje vem: ni boljšega sredstva, da si milost pridobimo, jo ohranimo ali spet nazaj dobimo, kakor je biti vsak čas pred Bogom, ne prevzemati se, ampak se bati. »Blagor človeku, ki je vedno v strahu« (Prg 28,14).

2. Boj se torej, kadar se ti milost smehlja, boj se, kadar se umakne, boj se, kadar se spet povrne – to pomeni, biti vedno v strahu. Naj si v duši izmenoma sledijo te tri bojazni, kakor pač čutiš, ali da je milost dobrotno navzoča, ali da se je užaljena umaknila, ali se je potolažena spet vrnila. Kadar je navzoča, se boj, da boš nevredno z njo ravnal …

3. Sam duh prevzetnosti, kolikor bolj skrito, toliko bolj nevarno, »preži kakor lev v svojem brlogu«, kakor pravi psalmist (Ps 9,30). Zakaj, če ne more preprečiti dobrega dela, skuša popačiti namen: prišepetava in navdihuje ti, da domišljavo sebi pripišeš, kar je naredila milost.

Jezus nas uči prositi

»Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme, in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga prosi za ribo? Če torej vi, čeprav ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo« (Mt 7,7–11).

Jezus je svoje učence na prosilno molitev pogosto navajal. Najlepša molitev, ki nas jo je naučil, očenaš, je sestavljena iz sedmih prošenj. Poglejmo nekaj Jezusovih navodil, ki so nam jih ohranili evangelisti:

»Če živite v meni in moje besede živijo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,7). »Resnično resnično vam povem: če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno« (Jn 16,23s).

Apostol Janez, ki je te Jezusove besede v evangeliju zapisal, je v svojem prvem pismu govoril o prošnji k Božjemu Sinu: »Zanesemo se, da nas sliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, kadar ga česa prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili« (1 Jn 5,14s).

Jezus naglaša pomen zaupne vere. Moramo pa tudi sami spolniti nekatere pogoje. Ko v prošnji nekaj pričakujemo od Boga, ne smemo pozabljati, da tudi Bog nekaj pričakuje od nas. Potrebno je odpustiti, če imamo kaj proti komu. Očeta je treba prositi v Jezusovem imenu, kar pomeni v povezanosti z Jezusom, ki je naš srednik pri Očetu. To se uresničuje, če smo po veri in ljubezni tako tesno povezani z njim, da smo neposredno deležni njegovega občestva z Očetom. Kristus nam je s svojo smrtjo in vstajenjem vse milosti zaslužil. On jih tudi deli. Pri tem je njegova »desna roka« Mati Marija, ki je v odvisnosti od svojega Sina srednica vseh milosti..

Pisatelj Alessandro Manzoni je skupaj s svojimi otroki stal ob bolniški postelji svoje žene. Otroke je povabil: »Zmolimo eno zdravamarijo za bolno mater.« Ko so jo odmolili, je dodal: »Zdaj pa zmolimo še eno zdravamarijo za vse, ki so nam storili kaj hudega ali nam še vedno želijo kaj hudega. Tako bo Bog raje sprejel in uslišal molitev za našo bolno mater.«

p. Anton

Prosilna molitev. Kaj je prosilna molitev?

Če smo v sinovskem odnosu do Boga, je nekaj normalnega, da se nanj v različnih potrebah pogosto obračamo. Sv. Pavel nas spodbuja: »Ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvami, s prošnjami in z zahvalami« (Flp 4,6). »Ob vsaki priložnosti molite v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen čujte z vso vztrajnostjo in molite za vse svete« (Ef 6,18).

Slovenski pregovor pravi: »Ne sramuj se česa prositi, kajti ves svet stoji na prošnji.« Že otrok, ki komaj pride na svet, z jokom prosi svojo mamo za hrano. Še dolgo je odvisen od staršev, na katere se obrača v svojih prošnjah. Tudi odrasli smo drug od drugega odvisni, drug drugemu potrebni, drug pred drugim berači.

Še posebej smo berači pred svojim Bogom, od katerega vse neposredno ali posredno prejemamo. Tu ima posebno mesto prosilna ali prošnja molitev. »Molitev je človekova moč in Božja šibkost,« je dejal sv. Avguštin.

Neka redovnica je zapisala: »Prosim ga marsikaj: za to, da bi svoje delo dobro opravila, da bi znala biti dobra do drugih, da bi opazila njihove potrebe. Prosim ga za sodelavce, za sosestre, za tiste, ki me težko prenašajo ali jih jaz težko prenašam, za ljudi, ki me srečujejo, za duhovnike. Večkrat, ko sem stala v avtobusu poleg sedeža, sem se zalotila, da molim za človeka, ki je tam sedel. To mi je postalo všeč in sedaj pogosto tako delam. Ne vem, kdo je tisti človek, toda prosim Gospoda, naj vodi njegovo pot, naj ga privede čim bliže k sebi.«

Bog je človeku tako blizu, da se mu človek lahko brez skrbi odpre in mu izpove vso svojo notranjost. V stiku z Bogom v molitvi vernik doživlja hkrati veliko Božjo bližino in vzvišenost. Pri molitvi pride do izraza naše prijateljstvo z Bogom. Z njim se lahko čisto po domače pogovorimo. On nas popolnoma razume. Jezus »nam vliva srčnost, da se po veri vanj bližamo Bogu v popolnem zaupanju« (Ef 3,12). Čim bolj smo v Kristusu, tem bolj prisrčen in domač je naš dostop do Očeta.

Če smo združeni s Kristusom, smo deležni občestva, ki ga ima Sin z Očetom. S tem smo deležni tudi njegove gotovosti glede uslišanja pri Očetu. Preden je Jezus mrtvega Lazarja obudil k življenju, je molil k Očetu:           »Oče, zahvalim se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš« (Jn 11,41s).

V Stari zavezi imamo lepe prosilne molitve. Abraham je posredoval za grešno Sodomo, Mojzes je pogosto molil za svoje ljudstvo. Lep primer je prerok Elija, ki je med drugim izprosil dež in ogenj z neba, ki je použil žgalni dar. Tudi na Judito in Estero, ki sta Boga prosili za svoje ljudstvo, ne smemo pozabiti.

Pomen Fatime za naš čas (10)

»Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.«

Tu je pogojno napovedana druga svetovna vojna, če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga. Ker ljudje nismo nehali žaliti Boga, je Bog kaznoval svet z drugo svetovno »vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta«. Pravzaprav smo se ljudje sami kaznovali, saj vsak greh prinaša s seboj tudi kazen, če se ne spreobrnemo in za greh ne zadostimo.

Napovedano znamenje za drugo svetovno vojno je bila noč z 'neznano svetlobo' med 25. in 26. januarjem 1938. V Sloveniji smo začetek “neznane svetlobe” videli nekoliko pred 21. uro in je trajala več ur. V Evropi je bila vidna od 20.45 do 1.15 s kratkimi presledki. Tega znamenja niso v vseh deželah videli na enak način in ob istem času. Ves severni del neba od Vzhodne Evrope do Kanade je bil do velike višine močno ožarjen, kakor da bi šlo za odsev velikanskega požara. Močni sij je prehajal od temno rdeče do modre barve.

Pomen neznane svetlobe je leta 1938 spoznala samo Lucija, saj drugi še niso vedeli, da je bilo to svetlobno znamenje napovedano 13. julija 1917 v Fatimi. Lucija je to v tretjem Spominu napisala šele 31. avgusta 1941, ljudje pa so zanj zvedeli leta 1942.

Hitler je zasedel Avstrijo 11. marca 1938, 44 dni po svetlobnem znamenju. Lucija ima ta datum za začetek druge svetovne vojne, torej še pod papežem Pijem XI., kakor je Marija napovedala 13. julija 1917 v Fatimi.

Marija je v blaženem gledanju Boga vnaprej videla, da ljudje ne bodo zvesti in bodo še naprej žalili Boga, zato jim je vnaprej v Božjem imenu in v svoji materinski ljubezni predlagala še dve sredstvi, da se rešijo druge svetovne vojne. To razodeva naslednje besedilo drugega dela fatimske skrivnosti:

»Da bi to preprečila [drugo svetovno vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta], bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni, končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru.«

Jezus in Marija sta 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji Luciji izrazila željo, naj bi ljudje prejemali zadostilno obhajilo in na fatimski način obhajali pet prvih sobot.

Nebeška Gospa je 13. junija 1929 v Tuyu v Španiji sporočila sestri Luciji, da Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Obe prošnji nista bili izpolnjeni pravočasno, ampak mnogo prepozno. Leirijski škof José Correia da Silva [žozé koréja da sílva] je pobožnost petih prvih sobot razglasil 13. septembra 1939, trinajst dni po vdoru Hitlerja na Poljsko, ki je uradni začetek druge svetovne vojne. Posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu skupaj s škofi sveta je izvršil šele papež Janez Pavel II. 25. marca 1984.

Zato je razumljivo, da je prišlo do druge svetovne vojne, ki je doslej najstrahotnejša vojna človeštva z največjimi žrtvami. Rusija je razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve, ki je doseglo vrhunec v atentatu na papeža, napovedanem v tretjem delu skrivnosti.

Že v drugem delu skrivnosti je napovedano, kar se je tudi izpolnilo: »Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni.« Spomnimo se na številne mučence, ki so bili pobiti zlasti takoj po 2. svetovni vojni pri nas in drugod v komunističnih deželah in so jih pometali v skupne jame. Že papež Pij XII. je med 2. svetovno vojno in po njej veliko trpel.

Glede napovedi, da bodo razni narodi uničeni, je treba vedeti, da beseda 'narod' v portugalščini [nasões] pomeni narod in državo. Dejansko je razpadlo več držav. V tem primeru bi veljalo: Različne države bodo uničene. Res je bilo več držav »uničenih« tako, da so razpadle. Med njimi so tudi Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češkoslovaška. Lahko bo v prihodnosti še katera. Če pa ima beseda 'narod' isti pomen, kakor ga ima pri nas, potem še lahko pride v prihodnosti do uničenja različnih narodov. Morda se bodo uničili sami, ker ljudje ne marajo otrok in jih celo morijo v materinem telesu, zato bodo polagoma izumrli. Morda jih bodo (na miren način) »zasedli« muslimanski narodi, katerih družine imajo veliko otrok.

Napovedana zmaga Marijinega brezmadežnega Srca se je na zunaj izvršila v zmagi nad komunističnim sistemom pa tudi nad nacizmom in fašizmom. V svetu je zavladal mir v tem smislu, da se je druga svetovna vojna končala, tretja pa (še) ni nastopila. Vendar prave notranje duhovne zmage Marijinega brezmadežnega Srca še čakamo. Obljubljena je brezpogojno, k sodelovanju pri tej zmagi pa smo povabljeni prav vsi. Jezus nas vabi kakor nekoč svoje učence: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mr 4,9). On bo z nami »vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Peklenska vrata Cerkve »ne bodo premagala« (Mt 16,18).

Marija brezpogojno obljublja, da bo svetu »podeljeno nekaj časa miru«. Čeprav so po svetu različne krajevne in državljanske vojne, vendar do tretje svetovne vojne, kljub grešnosti človeštva in mnogim mednarodnim napetostim, (še) ni prišlo. Minilo pa je že sedemdeset let od zaključka druge svetovne vojne. Koliko časa bo še trajalo »nekaj časa miru«, seveda ne moremo vedeti. Vemo pa, da je ljubezen tista sila, ki zmaguje nad sovraštvom in vodi do medsebojne edinosti in miru.

Iz besed »Na Portugalskem se bo prava vera zmeraj ohranila,« lahko sklepamo, da se ne bo ohranila povsod. Da vernost ljudi pri nas in v Evropi upada, ni treba dokazovati. Ni pa s tem rečeno, da bo tako tudi za naprej. Od nas in našega sodelovanja je odvisno, kako bo pri nas.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev jedelavcev pa malo

Ta mesec smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. V tem času so bili posvečeni novi diakoni, ki bodo drugo leto postali novomašniki. Med diakoni je v našem samostanu brat Jona Vene. Hvaležen bo za vašo nadaljnjo molitveno podporo. Prav tako potrebuje molitvene podpore naš novinec Blaž Stipančević, ki je s preobleko v bela oblačila začel enoletno preizkusno dobo pred triletnimi začasnimi zaobljubami. V večnosti bomo spoznali, kako smo mnogim pomagali na poti duhovnih poklicev, da so se odločili in vztrajali do smrti. Naj bo vse naše prizadevanje Bogu v čast in vsej Cerkvi v korist. Posebno so potrebni molitve tisti, ki na poti duhovnega poklica omagujejo.