Sv. Bernard je na skrivnosten način obiskal svoj samostan

Dne 20. avgusta je praznik sv. Bernarda. Srednjeveški življenjepis Exordium magnum pripoveduje, kako se je nekoč po službeni dolžnosti tri leta mudil v mestu Rimu, da bi odpravil shizmo Pierleona.

To je bila naloga, pri kateri je Kristus zelo počastil tega svojega služabnika. Potem ko se je vrnil v Clairvaux, je po molitvi vstopil v kapitelj bratov. Ker utrujen od potovanja ni mogel dolgo govoriti, je imel kratek, a tolažljiv nagovor: ”Slavljen bodi Bog, ki mi je povrnil vas, moji ljubljeni bratje, in mene vam, ki sem kot vedno vaš oče. In čeprav se je zdelo, moji sinovi, da sem bil v teh treh letih oddaljen od vas, vendar ne smete misliti, da sem bil vedno odsoten. Vedite namreč, da sem se v tem času trikrat vrnil k vam, obiskal to hišo in šel po sobah. Vedno sem odšel vesel in potolažen, ko sem videl vašo enodušnost in vašo zavzetost za potrebe vaše skupnosti.” Povedano je, kar je ta Božji služabnik rekel ter naredil in iz česar je razvidno, da je, obdarovan s preroško milostjo, bil v duhu tolikokrat prisoten, kolikorkrat se je zdelo, da je njegovo telo odsotno. Veliko skritega in tudi oddaljenega, o čemer so mislili, da mu je skrito, je spoznal po Gospodovem razodetju. To pa nam je pojasnil Gerhard, nekoč opat v Longpontu in eden izmed menihov iz prvega časa Clairvauxa; potrudil se je, da je vneto preiskal besede in dejanja svetega očeta. Tudi po njegovem poročilu smo zvedeli, da sta dva prisotna brata videla, kako se je, sedeč na stolu, gibal v zraku približno za višino noge od tal, medtem ko je ta Božji svetnik pridigal v meniškem kapitlju.

Romanje h koreninam naše vernosti

V soboto, 14. maja, smo se člani Bernardove družine in člani posvečenih Presvetemu srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu srcu Marijinemu, namesto na srečanje v Stični, podali na romanje. Tokrat na Koroško. Zakaj? Da bi prav v maju, v vstajenjskem pomladnem cvetju in zelenju doživeli kraje, kjer je v 8. in 9. stoletju vzklila, ozelenela tudi krščanska vera naših slovenskih prednikov. Kot pričajo Brižinski spomeniki, so se v tem času odpovedali »zlodeju« in izpovedali vero v Presveto Trojico, božjo Mater Marijo, v angele in svetnike…

Obiskali smo Koroško deželo, nekoč zibelko naše državnosti in svete vere, ki jo je v tamkajšnji deželi, poseljeni s poganskimi Sloveni, oznanjal in utrjeval iz Salzburga (Solnograda) poslani pokrajinski, misijonski škof, sv. Modest, po rodu Irec, s svojimi misijonarji. Kar preveč smo pozabili nanj, in na premnoge, ki so »orali ledino.«

Pozabili smo, da je na tedanjem slovenskem Koroškem dal postaviti kar tri zgodovinsko arheološko izpričane cerkve, med njimi Gospo Sveto kot svojo škofijsko cerkev. Stala je že davnega leta 760 kot prva Marijina cerkev, ne le slovenska, marveč slovanska sploh!

Gospa Sveta! Kako lepo, starodavno ime, ko naši predniki še niso poznali besede »kraljica«.

In pri njej sv. Modest tudi počiva v blaženem miru.

Čas, pretresljivi zgodovinski družbeno-politični pretresi, vojne, mnoge stiske, lakote, bolezni. Vsi ti žalostni dogodki so prekrili nekdanjo izvirno in pristno podobo življenja naših tamkajšnjih rojakov. Žal, tudi zabrisali slovensko besedo do te mere, da komaj kje še bolj prikrito klije na tleh prve slovenske kneževine 8., 9. in kasnejših stoletij – do prve svetovne vojne, ki nas je ob propadu Avstro-Ogrske dokončno, usodno razdvojila, ponižala naše rojake v lastni deželi na neznatno »manjšino«.

Podali smo se čez prelaz Ljubelj na koroško stran, čez zasnežene vršace, ki so nas stoletja brezčutno ločevali. Slabe so bile poti čez neprehodne hribe tja preko, zato nismo rojaki bili trdno povezani. Za pot na kranjski strani je v »starih časih« skrbel stiški cistercijanski samostan, na koroški strani pa vetrinjski. In v preteklosti so potovali le tisti, ki so morali … Zdaj se po gorskih klancih vzpenja in vijuga udobna avtocesta s predorom, ki je razdalje še skrajšal. Vendar so stare prepreke dosegle svoje. Odtujenost rojakov ostaja, kljub sodobnim »človekovim pravicam.«

Vso pot navzgor in navzdol nas je spremljalo od sonca obsijano zelenje. Komajda smo opazili kakšno že napol opuščeno, mrko hiško, kakšno koroško znamenje, cerkvico. Vendar nas je kljub vsemu navdajalo pravo velikonočno veselje – prepevali smo. Kaj kmalu smo bili na koroški strani, se ob vznožju Karavank hitro pomikali med polji, naselji, ob prijazni zeleni Dravi. Bližali smo se našemu cilju. Kam smo bili najprej namenjeni v tej danes dvojezični deželi? Najprej v sodobno središče slovenstva. V Tinje/Tainach, s staro cerkvijo Marijinega vnebovzetja in sv. Valentina, s častitljivo proštijo. Romali smo v Tinje, ki ležijo med hribovjem na robu Gornjega Roža in Podjune, na »slovenski otok«, ki se dviga pod proštijo, v Katoliški dom slovenske vernosti in prosvete. Tinje so bogato versko duhovno središče Slovencev, ki deluje vse povojno obdobje (od l. 1961) kot Katoliški dom prosvete. Tokrat pod uspešnim vodstvom častitega gospoda Jožeta Kopeiniga. Dom duhovnih vaj in versko-prosvetnih in umetniških dejavnosti za vse Slovence, od najmlajših do najstarejših. Odprt je za vse, ki se želijo duhovno okrepiti, tudi za nas, preko meje. Mnogi smo bili tam prvič. Gostoljubno sprejeti, pozdravljeni, povabljeni, da bi spoznali vsakdanji utrip življenja v zgledno urejenem Domu, kjer ima prvo mesto vsakdanje bogoslužje, saj gre prvenstveno za kraj molitve.

Ko smo vstopili v kapelo, nam je zastal dih. Kot da smo vstopili v nebeško preddverje! Kapela Presvete Trojice, ki jo je s svojimi sodelavci ustvaril in izoblikoval sloveči svetovni mojster sodobne cerkvene umetnosti, p. Ivan Marko Rupnik. Kot povabilo k novemu življenju v Duhu! Kako edinstveno umetnik povezuje biblijski dogodek, srečanje Abrahama in treh popotnikov pod Mambrovim drevesom, z našo odrešenjsko stvarnostjo, z našo zgodovino, s sodobnim vsakdanjim utripom danes dvojezične dežele! Vsi njeni zaslužni zavetniki so prisotni. Domači in evropski, vsak na svoji strani. Domači: sv. Modest, sv. Hema, blaženi A. M. Slomšek na zahodni, in sv. Benedikt, sv. brata Ciril in Metod, sv. Janez Pavel II., na vzhodni steni. Pod njimi, v zgodovini, pa še sv. Liharda Kamenska in njen sin, briksenski škof Albuin…

Brez temeljite razlage g. Kopeiniga bi ne mogli dojeti, razbrati tako bogate simbolike in umetnikove, nam zastrte govorice. Vse te podobe so žive, nas nagovarjajo, v nas budijo upanje, navdušenje, občudovanje. Vsa ta duhovna lepota nas očiščuje, vabi k ponižni zbranosti. Tu ni kaj reči. Treba je v tišini strmeti, darovati … Da, naša mašna daritev je bila zares sveta. Kar je izgubljeno, more biti po Božji milosti na novo pridobljeno. Božji Duh ustvarja, »dela vse novo.«

Poživljeni, okrepljeni smo nadaljevali romanje proti Gospe Sveti. Cerkev, prvotna stvaritev škofa Modesta, v večkrat prenovljeni arhitekturni podobi, trdno stoji na Gosposvetskem polju. Stoletja že čuva, spremlja Slovence, vse od časov ustoličevanja koroških vojvod v jeziku Slovenov pri knežjem kamnu na Krnskem gradu. Tu smo se zazrli v preteklost, ki nemo govori v različnih zgodovinskih slogih: na zunanjih stenah antično-rimske umetnine, romanska zasnova cerkve, gotska predelava, nato z njo skladna baročna prenova notranjščine. Ena sama veličastna lepota, postavljena v Božjo čast! Saj v naglici ni mogoče vsega dojeti. V spominu sta mi ostala dva prelepa gotska krilna oltarja in veličasten baročni oltarni okvir, kjer domuje s prijaznim pogledom Gospa Sveta z Jezuščkom v naročju. Tako prijazno, domače! Kako bi ne imeli zaupanja Vanjo? Saj vedno usliši prošnje, če so skladne z Božjo voljo …

Kot odkriva legenda, je z Gospo Sveto povezan tudi praški škof, sv. Vojteh-Adalbert. Nekaj pred svojo mučeniško smrtjo (+997 so ga ob misijonskem delu med Prusi, le-ti ubili), je še s Prage poslal dva plemiča v Italijo, da bi v Recanato blizu Loreta vrnila čudežno podobo Marije Device. Na dolgi poti sta se ustavila v Beljaku, da bi se odpočila in prenočila. V sanjah jima je bilo naročeno, naj čudežno podobo odneseta h Gospe Sveti. Sanjam nista verjela, vendar se zjutraj konji niso premaknili z mesta. Tako sta spoznala, da je naročilo Božja volja. Množica vernikov ju je v cerkvi na Gosposvetskem polju z veseljem pričakala. Romarji pa so prihajali, in prihajajo, od blizu in daleč, da bi počastili Gospo Sveto…

Počastili smo tudi grob sv. Modesta, našega prvega, blagega misijonarja. V oglejskem otroškem sarkofagu počiva, pod oltarno mizo. Ljudstvo veruje, da se sarkofag premika; ko bo pridrsel ob vzhodni rob oltarne mize, bo konec tega stvarstva! Nekoliko v desni kot oltarja Sv. Križa odmaknjen, skromno stoji kip sv. škofa Modesta, ki se mu verniki še dandanes živo priporočajo, mu prižigajo svečke. Tako velik misijonar! Pa ima samo eno cerkev na Slovenskem. Nova župnija, Kranj-Zlato Polje, mu je posvečena. Za nas vse pa se mu je oddolžil p. Marko Rupnik s prelepo, skrivnostno oltarno upodobitvijo, ki nam živo in zgovorno kliče v zavest veličino Modestovega misijonskega poslanstva v nekdanji Karantaniji …

Še vojvodski prestol na Gosposvetskem polju smo obiskali, da bi si vtisnili v zavest veličino zgodovinskih dogodkov, kje je »tekla naša zibelka«. Na Krnski grad se nismo podali, ker se je približevala nevihta in naš program skrajšala. Morda pa se tja podamo še kdaj drugič. Potrebno je in spodobi se.

Naše romanje je doseglo svoj namen. Poglobilo je našo vero in našo narodno zavest.

Martina Orožen

Dve novi občasni razstavi v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični 2.

Filatelistična razstava o lanskoletnem romanju kipa fatimske Marije po slovenskih župnijah

Na predvečer 100. obletnice prikazovanj Device Marije v Fatimi na Portugalskem smo v petek, 12. maja 2017, slovesno odprli filatelistično razstavo o lanskoletnem romanju kipa fatimske Marije po slovenskih župnijah. V sodelovanju s Slovensko filatelistično akademijo jo je pripravil Tadej Weilguny, slovesno pa jo je odprl zaslužni stiški opat p. dr. Anton Nadrah. Naslednji dan, točno na dan 100. obletnice, je bil na pošti 1295 Ivančna Gorica dan v uporabo priložnostni poštni žig, ki je bil na voljo do 28. maja 2017.

Lani, ob 99. obletnici prikazovanja Device Marije trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem, je med 12. majem in 13. oktobrom kip fatimske Marije obiskal več kot 600 cerkva po vsej Sloveniji. Da bi ta Marijin obisk v Sloveniji ostal v trajnem spominu, so v Društvu slovenska filatelistična akademija pripravili serijo ilustriranih priložnostnih poštnih žigov, ki so bili na dan obiska Marije v posameznem kraju v uporabi na krajevni pošti. Kdor je želel, si je tudi tako ohranil spomin na obisk fatimske Marije. Ilustracija fatimske Marije v poštnem žigu je delo akademske slikarke Maje Šubic, žig pa so oblikovali v Društvu Slovenska filatelistična akademija.

Ker pa priložnostni poštni žigi niso mogli biti v uporabi na poštah vseh krajev, ki jih je Marija obiskala, so na mnoge spominske kuverte odtisnili kar običajen poštni žig, ki je edinstven dokument časa in prostora. Poštni žig je namreč dokumentiran grafični odtis datuma in kraja, odtis na kuverti pa pomeni, da je določena pošiljka določenega dne bila na tem kraju, na določeni pošti. Torej je današnji odtis poštnega žiga jutri že zgodovina!

Pričujoča filatelistična razstava, ki je na ogled v Muzeju krščanstva na Slovenskem, z odtisi poštnih žigov (priložnostnih in običajnih) na spominskih kuvertah dokumentirano in edinstveno predstavlja lanskoletno Marijino romanje po slovenskih krajih, na ogled pa so tudi že nekateri priložnostni bloki z eno znamko, ki so jih izdale nekatere poštne uprave po svetu in tako na svoj način počastile letošnjo 100. obletnico prikazovanja Device Marije trem pastirčkom v Fatimi.

Razstava, s katero se pridružuje tej častitljivi obletnici tudi Muzej krščanstva na Slovenskem, bo na ogled do 13. oktobra 2017, ko bo 100. obletnica zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi.

Vljudno vabljeni!

Mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica

Dve novi občasni razstavi v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični 1.

Arma Christi ali vsak svoj križ nosi

V Muzeju krščanstva na Slovenskem smo v postnem času odprli občasno razstavo z naslovom Arma Christi ali vsak svoj križ nosi. Razstava je dopolnjena razstava, ki je bila na ogled leta 2016 v Pokrajinskem muzeju Celje. Njena avtorica je tamkajšnja kustosinja Barbara Trnovec.

Razstavo sta 30. marca 2017 odprla direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem, mag. Nataša Polajnar Frelih, in direktor Pokrajinskega muzeja Celje, Stane Rozman. Tokratno odprtje razstave pa je bilo pravo duhovno doživetje, saj ga je pospremil pogovor Barbare Trnovec s stiškim menihom p. Brankom Petauerjem, o različnih razsežnostih pasijona in evangeljskega poročila o trpljenju Jezusa Kristusa. Izredno zanimiv in duhovno bogat in globok pogovor je z izvedbo postnih pesmi pospremil stiški župnijski zbor Chorus Sitticensis.

Kot je zapisala Trnovčeva, je frazem vsak svoj križ nosi, močno razširjen. V nemščini se glasi Jeder hat sein Kreuz zu tragen, v angleščini We all have our own cross to bear … Razumejo in uporabljajo ga tako verujoči kot neverujoči, kadar hočejo povedati, da so skrbi, težave in trpljenje sestavni del življenja. Njegov izvor je povezan s Kristusovim pasijonom.

Pasijonu so bile – in so še vedno – posvečene različne upodobitve in uprizoritve, ki so nagovarjale k vživljanju v Kristusovo trpljenje, spodbujale h kontemplaciji in prek tako pogojene religiozne izkušnje prispevale k utrjevanju in poglabljanju vere posameznika. To so med drugim tudi trije poznosrednjeveški ikonografski motivi Arma Christi, Kristus trpin in Maša sv. Gregorja, katerih pojav in uveljavitev sta med seboj povezana. Sooblikovale so jih sočasne družbene, psihološke, politične, ekonomske in druge okoliščine, njihov pojav pa ni vezan na nobeno zgodovinsko dejstvo ali versko dogmo, temveč korenini v nepredvidljivosti folklore. Občasna razstava z zgornjim naslovom odstira skrivnosti omenjenih treh motivov, med drugim je predstavljena edinstvena upodobitev maše sv. Gregorja na Slovenskem. Razstava bo na ogled do 3. septembra 2017.

Slovesne zaobljube br. Jona 4. junija 2017

1. Brat Jona, na binkoštni praznik si v baziliki v Stični izpovedal slovesne zaobljube za vse življenje pred Bogom in Cerkvijo. Kako presojaš ta dogodek?

Ta dogodek je kot nekakšen vrh mojega redovnega življenja, če upoštevam ves čas, kar sem v samostanu, od kandidature in začasnih zaobljub do današnjega dne. Zelo podobno, kot se ostali odločajo za življenjske spremljevalce in na koncu potrdijo zavezo z poroko.

2. Kako gledaš na prihodnost svojega življenja v samostanu?

Mislim, da se kaj veliko ne bi smelo spremeniti. Podobno kot sem živel doslej, v nenehnem ritmu spreminjanja molitve in dela. Seveda s poudarkom na molitvi.

3. Kakšno poslanstvo ima po tvojem stiški samostan v življenju Cerkve na Slovenskem?

Samostan Stična je znana in prepoznavna »stična« točka slovenske Cerkve. Del Cerkve, ki prispeva molitve in različne duhovne dejavnosti ter s tem posvečuje ostali del. Zanimivo, da ga vedno bolj prepoznavajo tudi neverni ljudje kot takšnega in priznavajo njegov pomen v zgodovini. Kakšen vpliv bo imel v prihodnosti pa ni odvisno le od sedanje skupnosti, ampak tudi od tistih, ki se nam bodo še pridružili. Seveda je pa vedno najvažnejši, Tisti, ki daje rast, Bog sam.