Frančiškova ljubezen do skritega Jezusa

Lucija je v četrtem Spominu opisala nekaj značilnih dogodkov, ki dobro razodevajo, kakšen je bil Frančišek.

Ko je iz Aljustrela šel z Lucijo v Fatimo v šolo, ji je včasih med potjo rekel:

»Glej, ti pojdi v šolo, jaz pa ostanem tukaj v cerkvi pri skritem Jezusu. Ne splača se več, da bi se učil brati, saj grem kmalu v nebesa. Ko se boš vračala iz šole, me pokliči.«

Danes se nam ta Frančiškova odločitev zdi zelo nenavadna in napačna. Vendar je treba vedeti, da takrat obiskovanje šole ni bilo tako obvezno, kakor je danes.

Prav tam Lucija poroča: »Ko sem nekega dne odhajala od doma, sem srečala svojo sestro Terezijo, ki se je pred kratkim poročila v Lombo. Prišla je na prošnjo neke žene iz sosednje vasi, kateri so zaprli sina. Ne spomnim se, kakšnega zločina so ga obtožili. Če ne bo dokazal svoje nedolžnosti, bo izgnan ali vsaj obsojen na mnogo let zapora. V imenu uboge žene, kateri je hotela pomagati, me je sestra goreče prosila, naj dosežem to milost od naše Gospe.

Ko sem prejela naročilo, sem odšla v šolo in po poti sem svojima bratrancema povedala, kaj se je zgodilo. Ko smo prišli v Fatimo, mi Frančišek reče:

'Glej, medtem ko greš v šolo, bom jaz ostal pri skritem Jezusu in ga bom prosil za to milost.'

Po vrnitvi iz šole sem ga šla poklicat in ga vprašala:

'Si prosil našega Gospoda za tisto milost?'

'Sem. Povej svoji sestri Tereziji, da se fant čez nekaj dni vrne domov.'

In res je bil ubogi fant čez nekaj dni že doma in trinajstega se je z vso družino prišel zahvalit naši Gospe za prejeto milost.«

Nekega dne je Frančišek hodil zelo počasi. Lucija ga je vprašala:

»Kaj ti je? Videti je, kot da ne moreš hoditi!«

»Zelo me boli glava in zdi se mi, da bom padel.«

»Pa ne hodi, ostani doma.«

»Ne morem ostati doma! Raje bom v cerkvi pri skritem Jezusu, medtem ko boš ti v šoli.«

Lucija je nekega dne prišla do Martove hiše v družbi šolarjev obiskat bolnega Frančiška in Jacinto. Frančišek jo je opozoril:

»Ne hodi z njimi, lahko bi se naučila grešiti. Po šoli obišči skritega Jezusa in potem pridi sama nazaj.«

Frančišek je Luciji »pripovedoval o skupini, ki ga je v bolezni obiskala. 'Bila je tudi neka žena iz Alqueidãa, ki je hotela, da molimo za ozdravljenje nekega bolnika in spreobrnjenje nekega grešnika. Za to žensko bom molil jaz, vidve pa molita za druge, ki jih je zelo veliko.'

Ta ženska se je vrnila kmalu po Frančiškovi smrti. Prosila me je, naj ji pokažem, kje je njegov grob, ker se je hotela zahvaliti za obe milosti, za kateri je takrat prosila.«

Lucija je o Frančišku zapisala tudi tale dogodek:

»Nekega dne je v Frančiškovo sobo vstopila neka ženska iz kraja Casa Velha, imenovala se je Marijana. Bila je zelo žalostna, ker je njen mož napodil sina od hiše. Prosila je za milost sprave med očetom in sinom. Frančišek ji je odgovoril:

‘Bodite mirni! Kmalu bom šel v nebesa, in ko bom prišel tja, bom našo Gospo prosil za to milost.’

Ne spomnim se več natančno, po koliko dneh je šel v nebesa, spomnim pa se, da je popoldne na dan Frančiškove smrti sin tiste ženske očeta slednjič prosil za odpuščanje. Ko ga je sin prosil prvič, ga je oče zavrnil, ker sin ni hotel sprejeti njegovih pogojev. Zdaj je sin privolil v vse, kar je oče zahteval, in mir se je vrnil v tisto hišo.«

p. Anton

Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Stični

Ta petek ob 20.00 bo v stiškem samostanu
redno mesečno češčenje Jezusovega in Marijinega Srca.
Dva spovednika bosta na razpolago za zakrament sprave.
Molili bomo rožni venec, poslušali nagovor, častili Najsvetejše, sodelovali pri mašni daritvi.
Pridite, molimo!
                                        p. Anton Nadrah

Občutek, kakor da bi prišla v cerkev

Frančišek je bil vedno nasmejan, ljubezniv in razumevajoč. Igral se je z vsemi otroki. Nikoli ni nikogar pokaral, ampak se je samo umaknil, če je videl, da niso bili dobri.

V času bolezni so ga obiskovali in se z njim pogovarjali tudi skozi okno. Vendar si ni posebej želel druge družbe kakor Lucijo in Jacinto. Odrasli obiskovalci so pogosto dolgo sedeli ob njegovi postelji, ker so se dobro počutili. Zastavljali so mu razna vprašanja, na katera je na kratko odgovarjal. Sosede, ki so dolgo sedele pri njem, so govorile:

'To je skrivnost, ki je človek ne razume. Sta otroka, kot so drugi, ničesar nam ne povesta, vendar pri njiju čutiš nekaj posebnega!'

Značilna je izjava neke sosede:

„Ko vstopim v Frančiškovo sobo, imam isti občutek, kakor da bi prišla v cerkev.“

Lucija je na koncu četrtega Spomina takole razložila, zakaj so obiskovalci pri Frančišku in Jacinti občutili nekaj posebnega:

»Ne čudim se, da so ljudi obhajali takšni občutki. Bili so navajeni, da v vsem vidijo samo osnovno stran bežnega in minljivega življenja. Zdaj pa jim je samo pogled na ta dva otroka dvigal misel k naši nebeški Materi, s katero sta se ta dva pogovarjala. Ob njiju so mislili na večnost, kamor bosta tako hitro odšla, vesela in srečna; na Boga, za katerega pravita, da ga ljubita bolj kot lastne starše, in tudi na pekel, za katerega ta otroka govorita, da bodo prišli tja, če bodo še naprej grešili.«

FATIMA – OKNO UPANJA (29) Vsi vedo, da se ti je prikazala Gospa

Frančišek je duhovno življenje jemal zelo resno. Za vsako ceno je hotel biti zvest Marijinim naročilom. Dokončno je s svojo odločnostjo odpravil plese. Bilo je takole. Približal se je pust leta 1918. Dekleta in fantje so se zbrali k običajnim zabavam, ki so trajale več dni. Dekleta so pripravila okusno slovesno kosilo. Otroci do štirinajstega leta so imeli svojo zabavo posebej v drugi hiši kakor starejši. Lucijo so povabili, da bi skupaj z drugimi pripravila veselico. Na začetku se je branila, a na koncu je pod pritiskom otrok privolila, čeprav jo je vest kričeče obsojala. Ko je o vsej zadevi poročala Frančišku in Jacinti, jo je Frančišek resno vprašal:

»In ti se vračaš k tem pojedinam in veseljačenju? Si že pozabila, da smo obljubili, da se nikdar več ne vrnemo tja?«

Lucija se je opravičevala, ker je prišlo na zabavo veliko deklet in jih ni hotela pustiti na cedilu:

»Nisem hotela iti, toda kot vidiš, me ne nehajo prositi, naj grem. Ne vem, kaj naj storim.«

Tedaj je Bog navdihnil Frančiška, da je zadevo modro rešil:

»Veš, kaj boš naredila? Vsi vedo, da se ti je prikazala naša Gospa. Zakaj ne rečeš, da si ji obljubila, da ne boš več plesala, in da zato ne moreš priti. Potem se umaknemo v votlino v Cabesi. Tam nas nihče ne najde!«

Ko se je premislila Lucija, ni nihče več hotel pripravljati takšnih veselic. Lucijine prijateljice so zdaj ob nedeljah popoldne prihajale k Luciji, da so skupaj z njo odšle na kraj Marijinih prikazovanj in tam molile rožni venec.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Pripravljamo se z rožnim vencem (1) Molitev je govorica vernega srca

Jernejevi starši so zelo verni in hodijo ob nedeljah in praznikih redno k sveti maši ter se trudijo, da bi živeli v soglasju z Jezusovim evangelijem. Z njimi hodi s sestro in mlajšim bratcem tudi on. Bil je že pri sveti birmi. V družini se večkrat pogovarjajo o verskih vprašanjih. Vsak večer molijo skupaj rožni venec. Ko pride na vrsto, ga tudi Jernej moli naprej. V zadnjem času pogosto premišljuje. Ima mnogo nerešenih vprašanj. Tudi glede molitve, in posebej rožnega venca, mu marsikaj ni jasno. Z očetom se dobro razumeta, zato se s svojimi vprašanji rad obrača nanj. Oče za odgovore ni v zadregi, saj je v verskih vprašanjih dobro podkovan. V šolskih letih ni hodil samo k osnovnošolskemu verouku, ampak tudi k mladinskim srečanjem in pozneje je naredil celo teološko-pastoralno šolo. Prebral je več verskih knjig in s svojo ženo redno hodita na duhovna poglabljanja za zakonce. Sledimo pogovoru med Jernejem in očetom:

»Oče, vidim, da rad moliš in molitev jemlješ resno. Ko opazujem druge može tvojih let, imam vtis, da marsikomu ni veliko do vere in molitve. Pri tebi je drugače. Zakaj je tako?«

- Jernej, vesel sem tvojega zanimanja za verska vprašanja. Tudi jaz sem se zavzeto z njimi ukvarjal, ko sem bil v tvojih letih. V tem je verjetno korenina, zakaj mi vera in molitev veliko pomenita. Ne moreš mi napraviti večjega veselja, kakor bo to, če bo enako veljalo tudi zate. Rad si bom vzel čas in se o tvojih vprašanjih pogovarjal s teboj. Mnogi moji vrstniki so se vrgli v delo. Skrbijo samo za materialni napredek, ugled in napredovanje v službi. Iz življenja hočejo iztisniti kar največ užitkov. Za vero in molitev pri njih ni ne časa ne zanimanja. Ne bova jih zato obsojala, vendar njihovega ravnanja ne moreva odobravati in še manj posnemati. Treba je plavati proti toku, večina pa se, žal, prepušča toku. To je lažje, a ni možato.

»Moli lahko le tisti, ki je zares veren. Še vernemu človeku je molitev težka. S teboj se lahko pogovarjam, ker te vidim pred seboj in ker vem, da me poslušaš. Boga pa ne vidim in ne slišim ter lahko le z vero sprejemam, da me posluša.«

- Jernej, prav ugotavljaš, da je za molitev potrebna vera. Vendar je tudi pri veri od človeka do človeka velika razlika. Kakšen človek je le površinsko veren, pri drugem pa vera sega v globine in ga popolnoma prešinja: njegove misli, voljo, čustva in fantazijo. Samo tisti je globoko veren, pri katerem je Bog v središču vsega njegovega življenja in delovanja. Bog je res neviden. Toda vera je podobna daljnogledu, saj nam Boga približa. Pri veri ne gledamo samo z očmi. Pri veri gledamo predvsem s srcem. Tako lahko bližino Boga na različne načine doživljamo in se z njim pogovarjamo. Pri tem nam Bog sam pomaga s svojo milostjo. Moliti je treba s srcem in z vsem svojim bitjem. Kakšnemu pri tem pomaga čudovito lepa narava, drugemu branje in premišljevanje Svetega pisma, tretjemu udeležba pri lepem bogoslužju, četrtemu srečanje s skupino globoko vernih ljudi. Meni veliko pomeni, če se spomnim, da sem od Boga ustvarjen, da me Bog s svojo ljubeznijo vedno vzdržuje v bivanju. Sv. Pavel je novic željnim Atencem pojasnil, da Bog »ni daleč od nobenega izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,27–28).

Dobra molitev rožnega venca ohranja in poglablja človeku vero. Človek, ki redno s premislekom prebira jagode rožnega venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala, naj vsak dan molimo rožni venec. Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim zdravilom za današnji svet.

p. Anton