32. Novi kristjani
Ko pregledujem svoje zapiske in listine, vidim, da se je Petrov sloves, odkar je pri Lepih vratih čudežno ozdravil hromega Ozana, razširil ne le po Judeji in vsej Palestini, marveč je segel celo daleč čez morje. Vzrok je kaj preprost. Hromega Ozana so poznali vsi razpršeni Izraelci, to se pravi vsi, ki so prebivali v rimskem cesarstvu. Ko so namreč priromali v sveto mesto in zagledali nekdanjega hromca, ki je zdaj hodil in celo poskakoval ter bil popolnoma zdrav, so ga začudeni spraševali, kako je ozdravel. Ozan jim je povedal svojo zgodbo. Zdaj bi seveda vsi radi spoznali Petra in govorili z njim, ki je v Jezusovem imenu storil ta čudež. Če dodam še, da je Peter še naprej ozdravljal bolnike, ni čudno, če je apostolov ugled neprestano rasel. Zato je apostol od vseh strani, kjerkoli je bilo kakšno krščansko občestvo, neprestano dobival prošnje, naj jih pride obiskat. Ozdravljenja, ki jih je Peter storil v Jezusovem imenu, so bile nekakšne poverilnice, s katerimi je nebo potrjevalo poslanstvo Kristusovega namestnika. Peter je začel obiskovati krščanske občine v Judeji, potrjeval v veri tiste, ki so jo sprejeli, in jih organiziral.
Po takšnih opravkih je bil Peter nekoč namenjen k morski obali. Šel je po cesti iz Jeruzalema v Jafo ter se spotoma ustavil v Lidi. Ta kraj ni daleč od Arimateje in leži kakšnih dvanajst kilometrov jugovzhodno od Jafe. To je pravcati vrt, s samimi nasadi oranž in citron. Na tej poti je Petra spremljal Jožef Arimatejec, ki mi je potem pripovedoval, kaj se je v Lidi pripetilo.
»V Lidi so Petra zelo prisrčno sprejeli. Odšel je v shodnico ter začel, kakor ponavadi goreče in prepričevalno oznanjati Jezusov nauk. Ljudje so govorili: ‘On sam je bil priča, on je poznal Učenika in zdaj oznanja njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, ne da bi se koga bal.’
»So mu prinašali tudi bolnike, da bi jih ozdravil?« sem vprašal prijatelja.
»Si lahko misliš!« mi je odgovoril. »Želja po ozdravljenju najbolj vleče ljudi k človeku, ki jih lahko ozdravi. Peter jih je mnogo ozdravil. Najbolj pa je ljudi prijelo, ko je ozdravil moža z imenom Enej. Siromak je že osem let ležal v postelji, ker je bil hrom. Domači so prosili apostola, da bi ga prišel obiskat. Jaz sem ga spremljal.«
»Je bilo zraven še kaj drugih ljudi?« sem vprašal.
»Cela množica! Eneja so namreč vsi imeli radi, ker je ljudem naredil mnogo dobrega, ko je bil še zdrav. Ko je obolel, so ga iz hvaležnosti obiskovali. Peter je stopil v sobo, kjer je na postelji ležal Enej. Ubogi bolnik je apostola proseče pogledal. Ta pa mu je z vzvišeno oblastjo rekel: »Enej, Jezus Kristus te ozdravlja. Vstani in postelji si ležišče!«
»In je res vstal?«
»Pri tisti priči in brez vseh težav je Enej vstal in postlal posteljo. Potem pa je odšel s Petrom po mestu Lidi in nato celo do Šarona. Za njima pa je neizmerna množica pozdravljala Božjega odposlanca.«
»To so Petrove poverilnice!« sem zaklical. »Napovedi Jezusa, Božjega Sina, se izpolnjujejo, saj je Jezus svojim poslancem rekel, da bodo delali še večje stvari.«
»Torej potrpi,« je rekel Jožef, »ker ti povem za še večji čudež. Te 'poverilnice’, kakor jim ti praviš, so vplivale na ljudi v Lidi in Šaronu, da so prihajali željno prosit za krst.«
»Jih je Peter krščeval?«
»Sam ne bi zmogel vseh. Z nami je bilo več diakonov, ki so krstili. Peter je podnevi pridigal, ponoči pa je po Učenikovem vzgledu molil. Si kdaj bil v Jopi ali, kot ji tudi pravijo, Jafi?« me je vprašal Jožef.
»Kaj bi ne bil! Saj tja prihajajo moje ladje z blagom. Navadno stanujem v hiši neke ženske, ki je nenavadno dobrih rok in ki mi je nekoč dala več svojih draguljev, da jih prodam in denar razdelim revežem. Ta ženska je pravi apostol, ki je s svojimi dobrimi deli mnogo vernikov pridobila za Kristusovo vero.«
»Se ni imenovala Tabita?«
»Ne, mislim, da ji je ime Dorka.«
»To je le grški prevod njenega hebrejskega imena, ki pomeni ‘Gazela’. Naj ti povem, kaj je bilo z njo. Kakor si rekel, je polna dobrih del in rada je delila miloščino. Revnim vdovam je sama šivala obleke in jim jih dajala z denarjem vred. Tem dobrim delom je dodajala še duhovna dobra dela, ko jih je tudi z besedo učila ljubiti Jezusa Kristusa.«
»Rekel si, da jih je učila. Je mar umrla? To bi bila velika izguba za občestvo vernikov v Jafi.«
»Čudeži, ki jih je storil Peter, zlasti pri Eneju v Lidi, so se razvedeli po vsej deželi, in Jopa ni daleč. Zgodilo se je torej, da je Tabita v Jopi umrla, ko je bil Peter v Lidi. To je bil hud udarec za vdove, katere je pokojnica podpirala. Hvaležne so Tabitino truplo umile in jo položile v dvorano njene hiše, da jo zavijejo, preden jo pokopljejo. Vsi v občestvu so bili potrti, ker je umrla ženska, ki jim je toliko pomagala razširjati blagovest. Ker so vedeli, da je Peter po Enejevem ozdravljenju še v Lidi, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: ‘Brez odlašanja pridi k nam!’ Peter je nemudoma odšel. Bil je ganjen, ko je videl žalovati vdove, ki so imele solze v očeh in so mu razkazovale halje in obleke, ki jih je sešila Gazela, ko je živela med njimi.«
»In kaj je storil?«
»Peter je žalujoče ženske odpravil ven, ker so s svojim tarnanjem povzročale velik trušč. Stopil je v dvorano, kjer je počivalo Tabitino truplo. Apostol je pokleknil in molil. Nato se je obrnil k truplu in rekel: 'Tabita, vstani!' Odprla je oči, in ko je zagledala Petra, je sedla. Dal ji je roko in ji pomagal vstati. Potem je poklical vernike ter vdove in jim jo predstavil živo.«
»Sklepam, da so tiste vdove zdaj od samega veselja še bolj vreščale,« sem omenil.
»Saj tudi so, in po vsej pravici. Seveda je po teh novih ‘poverilnicah’ spet mnogo ljudi v Jafi sprejelo vero v Gospoda.
Tabita je zato prosila apostola, da bi še ostal v mestu, jih učil in organiziral. Ponudila mu je stanovanje v svoji hiši. Peter je obljubil, da ostane nekaj časa, ni pa sprejel ponudbe, da bi stanoval tam. Za bivališče si je izbral hišo ubožnega strojarja Simona, ki je prebival ob morskem obrežju zunaj mesta. Tam, na strehi strojarjeve hiše, pred katero se razgrinja neizmerno morje, je prebil noč v molitvi.«
–––––––––
Nekega dne me je Kvart sicer prijetno, vendar povsem nepričakovano presenetil. Prišel je, me objel in zaklical: »Brat! Zdaj sem tvoj brat!«
Začuden sem ga pogledal in mu odgovoril: »Že dolgo te imam za brata, za svojega najboljšega prijatelja …«
Tedaj mi je Kvart s solznimi oči povedal: »Brat moj, zdaj sem – kristjan!«
»Kdo te je pa krstil?« sem se čudil. »Si se mar dal obrezati?«
»Nikakor ne! Nisem se dal obrezati. Ampak nebesa so že odprla vrata Kristusove vere poganskemu svetu: Peter me je krstil!«
Takrat je bilo še nekaj nezaslišanega misliti, da bi v nebeško kraljestvo, obljubljeno zgolj Abrahamovim otrokom, mogli biti pripuščeni tudi drugi, ki niso bili obrezani. Zato sem kar obstal od presenečenja. »Razloži mi to!« sem rekel.
»Ne čudim se tvojemu presenečenju, vendar je tako, kakor sem ti povedal. Nebeško kraljestvo je odprlo svoja vrata vsem, ki verujejo v Kristusa, v katerem se je dopolnila napoved, ki jo je Bog dal Abrahamu. Kakor je Učenik naročil: ‘Pojdite in učite vse narode!’ tako se zdaj evangelij oznanja tudi nam, ki smo bili pogani.«
»Razloži mi, kako se je moglo kaj takega primeriti?«
»Poznaš Kaja Kornelija?« me je vprašal Kvart.
»Centurija italske stotnije, s sedežem v Cezareji?«
»Njega! Čeprav je rimski vojak, je vendar zelo pobožen mož.«
»Kaj bi ga ne poznal,« sem odgovoril. »Kakor si rekel, je Božji mož, poln vere, čeprav je pogan, kakor tudi njegov sin, Kaj Oppij, o katerem je rekel Učenik, kakor se spominjam, da tolikšne vere, kot je Kajeva, ni našel v vsem Izraelu.«
»Kornelij ima prav tolikšno vero kot njegov sin Oppij. Odkar je videl, kaj se je godilo najprej na Kalvariji in potem o binkoštih, je začel trdno verovati, da je Jezus Božji Sin. Ker pa je vedel, da pogani nismo pripuščeni v Kristusovo kraljestvo, je v ponižnih molitvah prosil Boga, naj njega in njegove izjemoma sprejme v svoje kraljestvo, kakor je bil sprejel tudi razbojnika Dizmo. V Tobitovi knjigi je bral, da molitev, podkrepljena z dobrimi deli, pred Gospodom vse premore. Zato je revežem delal dobro in prav ponižno ter zaupljivo večkrat na dan molil.«
Kar zmedlo me je, ko sem slišal pogana tako govoriti.
»V prevodu je prebral nemalo vaših knjig, na pamet je znal psalme, ki jih je večkrat goreče ponavljal. Odkar pa sem ga naučil moliti Oče naš, ki sem ga slišal prvič iz ust tvojih otrok, se je najraje obračal k Bogu s to molitvijo. Ne moreš si misliti, kako mi je bilo pri srcu, ko sem videl rimskega vojaka klečati in moliti: 'Oče, Oče naš, ki si v nebesih ... Pridi k nam tvoje kraljestvo …' In njegova molitev je bila uslišana. Božje kraljestvo je prišlo k njemu, pa tudi k nam – poganom.«
Čudil sem se Kvartovemu pripovedovanju. Opazil je moje začudenje in se mi nasmehnil: »Ne čudi se, da sem tudi jaz prejel Svetega Duha. Počakaj in vse boš zvedel!«
»Zgodilo se je v Kornelijevi hiši,« je pripovedoval Kvart. »Bilo je podnevi, približno ob deveti uri. Naenkrat je Kornelij ves razburjen prihitel iz svoje sobe in rekel: 'Pravkar sem v prikazni razločno videl, kako prihaja k meni Božji angel, ki me je ogovoril: Kornelij! Zastrmel sem vanj in prestrašen vprašal: Kaj je, gospod? Angel mi je rekel: Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle k Bogu in spomnil se je nate. In zdaj pošlji nekaj mož v Jopo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter. Ta je gost pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.' Poklical je služabnika in enega vojaka ter jima ukazal takoj odriniti v Jafo in izvršiti, kar je angel naročil.
Ko sem slišal, da gredo po Simona Petra, ki ga tako dobro poznam, sem tudi jaz odšel z odposlancema. Drugi dan, ko smo se že bližali mestu, smo povprašali, kje je hiša strojarja Simona. Začudili smo se, ko smo zvedeli, da stojimo pred njo. Tedaj je stopil Peter s strehe, na kateri se je mudil, in rekel odposlancema: ‘Glejta, jaz sem tisti, ki ga iščeta. Kaj vaju je pripeljalo do mene?’ In povedala sta mu, kar jima je bil naročil Kornelij. Zdaj pa pomisli! Peter nas je povabil v hišo, nas pogostil in prenočil, čeprav smo bili pogani!«
»Da je Peter gostil in prenočil pogane, ne da bi se bal onečaščenja? Tega pa skoraj ne verjamem,« sem se zgražal.
»Pa je vendarle bilo tako! Saj sem tudi jaz, ki sem tudi pogan, bil z njimi v strojarjevi hiši. Ker sva s Petrom že stara prijatelja, mi je kasneje tole razodel: 'Okrog poldne sem se vzpel na teraso, da bi molil. Postal sem lačen in zaželel sem si jesti. Ko so jed pripravljali, me je naenkrat obšlo zamaknjenje. Videl sem odprto nebo, s katerega se je spuščala posoda, podobna velikemu platnenemu prtu; s štirimi vogali je obstala na zemlji. V njej so bile vsakovrstne štirinožne živali in laznina zemlje in ptice neba. In do mene je prišel glas: Vstani, Peter, zakolji in jej! Odgovoril sem: Ne, Gospod! Še nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega. Glas pa mi je drugič rekel: Kar je Gospod očistil, ne imenuj nečisto! To se je ponovilo še tretjič in posoda se je v hipu dvignila v nebo.'
'Kaj bi to pomenilo,' sem potem vprašal Petra. Tedaj mi je apostol rekel: 'Prav to sem se tudi sam spraševal, ko mi je rekel Duh: Glej, dva moža te iščeta. Vstani in stopi dol! Brez odlašanja odpotuj z njima, kajti jaz sem ju poslal.'«
»Ali sta bila odposlanca pogana?« sem hitel spraševati Kvarta.
»Kar nič ne dvomi o tem! Prav toliko sta pogana, kolikor sem jaz!« mi je zatrdil Kvart, nato pa nadaljeval svojo pripoved: »Drugi dan je Peter v družbi šestih bratov z odposlanci odšel v Cezarejo. Kornelij ga je že pričakoval s svojimi sorodniki in najbližjimi prijatelji. Ko je rimski stotnik zagledal Petra, je padel pred njim na kolena in ga počastil.«
»Rimljan, in še centurij povrhu, da je pokleknil pred Juda in ga počastil?« Kar ostrmel sem.
»Pa je le bilo tako,« je zatrdil Kvart. »In še hujše! Celo mi drugi pogani, ki nas je tam bilo mnogo, smo storili isto kot rimski centurij.«
»Kaj pa Peter na to?«
»Ganjen je prijel Kornelija za roke in mu velel vstati z besedami: 'Vstani, tudi jaz sem samo človek!' Kornelij je vstal, nakar smo odšli za njim v najlepšo dvorano v njegovi hiši.«
»Ali so izraelski bratje, ki so prišli s Petrom, tudi stopili v poganovo hišo?« sem vprašal.
»O, tisto pa ne, zunaj so ostali. Pač pa so skozi okna kukali, kaj se godi notri,« se je zasmejal Kvart. »Notri pa je bilo zbranih veliko ljudi. Tem je stoje spregovoril Peter, kakor govori človek, ki ima oblast: ‘Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu. Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega. Zato sem brez ugovora prišel, ko ste me poklicali. Toda rad bi vas vprašal, zakaj ste poslali pome?’
Nato je Kornelij povedal, da se mu je prikazal angel in kaj mu je naročil. Svojo pripoved je končal z besedami: ‘Lepo si storil, da si prišel. In tako smo zdaj vsi zbrani vpričo Boga, da slišimo vse, kar ti je naročil Gospod.’
Tedaj je Peter spregovoril: ‘Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in pravično ravna.’
Potem pa je Peter začel oznanjati Kristusa,« je nadaljeval Kvart. »Slovesno je pričal o Njem in zaključil svoje oznanjanje rekoč: ‘Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in je dal, da se je očitno prikazoval, ne vsem ljudem, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem, ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudem in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki. Vsakemu, kdor veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.’ V tem trenutku se je zgodilo nekaj čudežnega. Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh nad vse, ki smo poslušali. Začutili smo, kakor bi v hiši zapihal prav hud veter, potem pa so se nad vsemi, ki smo bili v hiši, pokazali ognjeni jeziki in Sveti Duh je razlil nad nas svoje darove.«
»Kaj pa so k temu rekli Izraelci, ki so ostali zunaj?« sem vprašal Kvarta.
»Verniki judovskega rodu, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so namreč, kako govorijo v različnih jezikih in hvalijo Boga. Vsi prestrašeni so se menili in ugibali sem in tja. Tedaj je Peter stopil pred vrata in spregovoril: ‘Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?’
Nato je naročil diakonom, ki so prišli z njim, naj vse krstijo. Izjema sva bila le Kornelij in jaz. Naju je krstil Peter.«
Ves prevzet sem rekel Kvartu: »Ali še veš, kolikokrat sem se spraševal: Kaj pa zdaj?«
»Na to vprašanje zdaj odgovarjajo nebesa. Gorčično zrno je pognalo in zrastlo, da že razteza svoje veje daleč prek Izraela. Nebo daje Petru nove poverilnice in oznanja, da je on skala, na katero je Kristus zgradil svojo Cerkev. Peter kot poglavar je odprl vrata nebeškega kraljestva poganom, saj so njemu bili izročeni ključi.«
In objel sem svojega novega brata. Tako sva se Jud in pogan združila v isti veri v Boga Kristusa in v istem krstu.
P. M. de Heredia
