V bunkerju »Ljubljana« (24)

Brat Celestin je pred leti dobil protezo za roko. Dobro se je že navadil »lesene« roke. Že na začetku je dobil nekaj priključkov, s katerimi si je lahko pomagal pri delu. Brat Nivard mu je naredil še nekaj dodatnih. Tako je svoje delo nadaljeval v mesariji. Ni bilo več tako sproščenega ozračja. Vse je bilo zadržano. Poznalo se je, da je vojna z vsemi svojimi grozotami zarezala v srca ljudi. Vsak se je bal za svoje življenje in življenje svojih dragih. Pogosto je bilo slišati, da so koga ubili. V Ljubljani so komunisti pobili nekaj profesorjev in drugih zavednih krščanskih mož. Tudi med študenti ni bilo varno. Kateri so bili resnično verni, so bili v nevarnosti, da bodo ubiti. Po vaseh so strašili komunisti. Nabirali so fante in može za svoje enote. Ljudje se niso upali upirati. Dopustili so, da je kateri njihovih sinov šel med partizane. Mislili so, da bodo imeli pred njimi mir in ne bodo več v nevarnosti, da bi jim požgali domačijo ali jih celo pobili. Toda s tem so se izpostavili drugi strani. Tudi protikomunistične enote so zbirale fante in može. Pogosto se je zgodilo, da so bili sinovi ene družine pri različnih vojskah. H komunistom večinoma niso šli zaradi prepričanja, ampak zaradi strahu in ljubega miru. Tako so bili tudi partizanski odseki sestavljeni večinoma iz vernih slovenskih mož in fantov, ki z njihovo ideologijo niso soglašali. Bili so v njih po sili razmer.

Opat Avguštin je poklical na pogovor patra Tomaža. Zdelo se mu je preveč nevarno, da bi še naprej ostajal v Stični. Predlagal mu je, naj se umakne v Ljubljano. Tam je malo bolj varno in, če pride do česa, se lahko skrije med množico. Pater Tomaž je ubogal ter se čim manj opazno preselil v Ljubljano v Slomškov zavod. Tam je delal naprej, kar je imel trenutno zastavljenega. Po nekaj mesecih je za njim odšel še pater Metod. Tudi zanj je bilo v Stični preveč nevarno. Slišati je bilo, da so se terenci zanimali tudi zanj. To je bilo zelo slabo znamenje, saj je običajno taki radovednosti sledila likvidacija.

Opatu se je zdelo, da je v nevarnosti tudi pater Maver. Kot rodni brat patra Placida bi lahko bil še zlasti sumljiv za komuniste. Povrhu vsega je bil enkrat že aretiran in odpeljan v Novo mesto. Gotovo bi zanj bilo dobro, da izgine, dokler se razmere ne bi spremenile. Tudi njega je poklical na osebni pogovor.

»Pater Maver, zdi se mi, da je za vas preveč nevarno, da bi še naprej ostajali v Stični,« je zaskrbljeno dejal opat Avguštin.

»Meni se ne zdi tako zelo nevarno. Jaz bi rad ostal tukaj, saj je ta hiša moj dom. Poleg vsega vedno bolj zaupam varstvu in priprošnji patra Placida. Moj rodni brat je, zato verjamem, da mi je še posebno blizu,« je z gotovostjo odvrnil pater Maver.

»Da, tudi jaz tako mislim. A vseeno je treba biti previden. Jezus nam je naročil, naj bomo preprosti kakor golobje in previdni kakor kače. Mislim, da ni dobro podcenjevati komunistov. Zmožni so vsega. Žene jih neizmerno sovraštvo do vere. Če vas dobijo v kremplje, boste gotovo šli za patrom Placidom.«

Opat Avguštin je malo utihnil. Zdelo se je, da premišljuje, kako bi zaščitil in na varno spravil svoje menihe.

»Mislim, da bi bilo bolje, da ne grem v Ljubljano. Tam so že naši sobratje. Bolje bo, da smo razkropljeni, da nismo vsi na enem kraju, da bi lahko vsaj kdo ostal, če je taka Božja volja,« je tiho odvrnil pater Maver.

»No, če si najdete dobro skrivališče, lahko ostanete kje drugje. Toda nevarno bi bilo izpostavljati še druge ljudi. Zelo težko bi mi bilo, da bi še kdo drug izgubil glavo, ker bi skrival meniha,« je s skrbjo v srcu dejal opat Avguštin.

»Nisem mislil, da bi se skrival kje zunaj. Saj je samostan dovolj velik, da bi lahko tukaj našel skrivališče,« je odvrnil pater Maver.

»Premislite, kako bi se dalo urediti. Pa ne odlašajte preveč dolgo, da ne bi bilo prepozno. Mene skrbi za vsakega izmed vas. Kako bom dajal odgovor pred Bogom, če bi lahkomiselno ravnal z vašimi življenji. Vsak izmed vas mi je dragocen, zato moram varovati vsakega posebej.«

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (4) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Največja vrednost ljubezni

Ljubezen ima sama v sebi preobilje; kjer se pojavi, pritegne vase vsa druga čustva in si jih podvrže. Zato ljubi, kar ljubi, za drugo pa se ne meni. Tisti, kogar po pravici častimo, po pravici ob njem strmimo in ga občudujemo, ima vendar rajši, da ga ljubimo. Ženin in nevesta sta takšna. Med njima ni potrebna druga povezanost in vez razen medsebojne ljubezni.

Ta vez je močnejša kakor najtesnejša naravna vez, na primer povezanost staršev z otroki. Saj je končno rečeno: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi« (Mt 19,5). Vidite, to čustvo med poročenimi je močnejše od vseh drugih čustev, celo samo od sebe (št. 83,3).

Sedaj pa dodajte, da ta Ženin ne le ljubi, marveč je ljubezen sama. Ali je on čast? Nekateri bodo to potrdili, jaz pa nisem nič takega bral. Bral sem, da je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), ne pa, da je čast. S tem ni rečeno, da Bog ne mara časti, saj je rekel: »Če sem torej oče, kje je moja čast« (Mal 1,6)? To govori kot Oče; če pa se predstavi kot Ženin, bo po mojih mislih spremenil glas in bo rekel: »Če sem torej Ženin, kje je ljubezen, ki mi gre?« Že prej je namreč tako govoril: »Če sem Gospod, kje je strah, ki mi gre« (Mal 1,7)? Bog torej zahteva, da se ga kot Gospoda bojimo, da ga kot Očeta častimo in kot Ženina ljubimo. Katero teh čustev je višje, katero odličnejše? Seveda ljubezen. Brez ljubezni sledi stráhu kazen, části pa ne sledi naklonjenost. Strah je suženjski, dokler ga ne osvobodi ljubezen. In čast, ki je ne rodi ljubezen, ni čast, ampak prilizovanje. Sveti Pavel je zapisal: »Edinemu Bogu čast in slava« (1 Tim 1,17); toda Bog ne bo sprejel naše časti ne slave, če jima ne dodamo medu ljubezni (št. 83,4).

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (4) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Popolna ljubezen

Pokažite mi človeka, ki z vsem srcem in bolj kot vse drugo ljubi Boga; ki ljubi sebe in bližnjega, kolikor ljubi ta Boga; sovražnika pa kakor tistega, ki bo nekoč morda ljubil Boga; ki prisrčno ljubi svoje telesne starše, kakor naroča narava, svoje duhovne voditelje pa iskreno, kakor zahteva milost; in Božja pomoč bo uredila njegovo ljubezen, da bo vse gledal v pravi luči: prav cenil zemljo in hrepenel po nebesih, užival ta svet, kakor da ga ne bi užival, in z najglobljim občutkom razlikoval, kaj je treba uporabljati in uživati, ter skrbel, da se bo minljivih skrbi oklepal le začasno in v tiste namene in tako, kakor je potrebno, večnih stvarnosti pa z večnim hrepenenjem: pokažite mi, pravim, takega človeka in brez bojazni ga bom razglasil za modrega. Tak človek ceni vsako stvar po njeni resnični vrednosti ter more upravičeno in mirno reči: »Uredil je ljubezen v meni.« Toda kje je ta človek in kdaj se bo to zgodilo? Jokaje pravim: kako dolgo bomo vonjali, ne da bi okusili prijetnost, gledali domovino, ne da bi stopili vanjo, po njej koprneli in jo od daleč pozdravljali? O Resnica, domovina izgnancev, kjer se bo nehalo naše izgnanstvo! Vidim te, vstopiti pa ne smem, ker mi brani telo, in nisem je vreden, ker sem omadeževan z grehi. O Modrost, ki segaš od kraja do kraja, ki ustvarjaš in ohranjaš vse stvari z močjo in z voljnostjo urejaš naša čustva! … (št. 50,8).

Ko je blizu, kar ljubimo, ljubezen oživi, hira pa, ko se oddalji. To ni drugega kot nekakšna pobitost nepotrpežljivega hrepenenja, s katerim je treba napolniti duha ljubečega človeka, ko ni tistega, katerega ljubi, on pa živi ves v pričakovanju in se mu vsaka naglica zdi počasnost. (št. 51,3).

TAKOLE MOLIM Poti in stranpoti življenja (1) Molitev

Bil je čas vojne Bil sem krščen še istega dne. Krstil me je takratni bolnišnični kurart Ignacij Slana. Botri sta bili sestra usmiljenka in dežurna babica.

Molitev je prav za prav čudna stvar. Je lahka in »zelo« težka hkrati. Zelo lahko je ponavljati naučene molitvene obrazce, zelo težko pa je vztrajati v zbrani molitvi, moliti tako, da dobi vsaka beseda svojo težo in svoj pomen.

Moliti me ni nihče učil. Kot otrok sem poslušal odrasle. Ko sem bil toliko sposoben, sem ponavljal posamezne besede in kasneje molil skupaj z odraslimi.

Molitev je bila del vsakodnevnega življenja, pred jedjo, po jedi in večerna molitev, to je bil obvezni dnevni ritem.

Rožni venec je bil vsakodnevna molitev. Poleti, ko se je delalo do noči, vsaj ena desetka. V zimskih večerih pa včasih vsi trije deli. Za svoje potrebe sem rožni venec prilagodil in primerno skrajšal. Moja pokojna sestra – približno dve leti sva bila skupaj v domu, zadnjih deset mesecev je bila priklenjena na posteljo – mi je velikokrat rekla: »Hvala Bogu, da imamo rožni venec.«

Zjutraj se vedno mudi. Vstajali in odhajali smo ob različnih urah, tako da je bil zjutraj samo križ, mogoče še Sveti angel.

Pri verouku nas katehet ni učil molitev, saj smo vsi znali vsaj osnovne molitve. Tega, kar smo molili, nismo razumeli. Nihče pa nam molitev ni nikoli razložil.

To je bistveni problem molitve, molitvene obrazce se je zelo lahko naučiti na pamet. Lahko jih je odrecitirati, težko pa je zbrano moliti, še posebej, če ne razumeš tega, kar govoriš.

Očenaš sem začel razumevati šele pred kakšnimi 15 leti, ko sem bral pisma sv. Avguština vdovi Probi v Emono. V njih je očenaš razložen na zelo dojemljiv način. Zanimiva je Avguštinova ugotovitev, da ni treba ničesar drugega prositi, saj je vse, kar potrebujemo, obseženo v očenašu.

Kasneje pa sem bral tudi knjigo pok. papeža Benedikta XVI. Če se prav spomnim je bil naslov knjige Jezus iz Nazareta. V knjigi je razlaga očenaša, se pa velikokrat sklicuje na sv. Avguština.

V takratni nižji gimnaziji nam je katehet rekel, da je molitev pogovor z Bogom. Kadar sem o tem razmišljal, te definicije nisem nikoli ponotranjil. Vse molitve so bile neskončni monologi, neskončna vrsta prošenj, nikjer pa ni prostora za Božji odgovor.

Že po birmi nam je katehet rekel: »Molitev je dihanje duše.« To definicijo sem lahko takoj ponotranjil in sprejel za svojo. V življenju sem lahko velikokrat ugotovil resničnost te trditve. Kadar iz katerega koli razloga nisem opravil vsaj najnujnejših molitev, sem bil razdražljiv, prepirljiv, dokler se nisem vrnil v običajni molitveni ritem.

Ko ne moreš moliti

Vse se je zgodilo v stotinki sekunde. Ko so me vozili iz ordinacije v ordinacijo, sem čutil, kako postajam neobčutljiv za svet okrog sebe. Ne vem, kolikokrat so me vprašali: priimek, ime, naslov. Je bilo to nujno, ali so samo preverjali, če sem pri zavesti.

Ne vem, kaj je bil vzrok; motnje v zavesti, posledica udarca, pretres možganov ali učinek zdravil. Zagrnila me je nepredirna tema. V podzavesti, ki je delovala, sem čutil, da sem prišel do točke, s katere ni povratka. To je torej konec. Tu se konča čas in se začenja večnost. Poti nazaj ni.

Poskusil sem moliti, vendar nisem mogel izgovoriti niti besede. Obupno sem si prizadeval moliti. Samo en očenaš, vendar se nisem mogel spomniti niti besede. Samo eno besedo, eno molitvico, potem bom prestopil mejo.

Zbudil me je mehanski glas dežurne sestre. Rutinska vprašanja in rutinski odgovori. In spet sem se znašel v brezčasju.

Bil sem najstarejši v sobi, ena od sester me je klicala atek. Zjutraj je prišla preverit življenjske funkcije. Pokliče me: »Atek, zbudi se, ti si že mrtev, aparat te sploh ne zazna.« Očitno je organizem sam tako upočasnil metabolizem, da aparat ni mogel zaznati življenjskih funkcij. Ko sem se začel premikati, se je takoj oglasil signal. »Si že naš,« je rekla sestra«.

Znašel srm se pred ogromno sestavljanko. Bila je kot redka mreža, veliko delčkov je manjkalo. Nekaj dni so ti delčki prihajali iz podzavesti. Tako sem lahko povezal preteklost in sedanjost, sem se lahko orientiral v času in prostoru.

Moj Bog, zakaj, zakaj? Zgodi se Tvoja volja. Pomagaj mi sprejeti to kot del tvojega odrešilnega načrta, ki ga ne poznam.

Nekje iz daljave je do ušes prišla melodija, začel sem jo ponavljati, vedno bolj mi je postajala poznana. Pojavile so se besede, Spoznal sem pesem: »Marija, Mati moja«. Začele so se vračati molitve. To prav za prav še niso bile molitve, bile so posamezne vrstice molitev, psalmov,Taizejskih molitev. Počasi se je ta zmeda vrstic začela urejati, končno sem lahko spet molil.

Ko se je vrnila sposobnost molitve, se je povrnil mir. Prihajali so zdravniki z različnimi informacijami in vprašanji.

Mašna daritev

Maše so bile v latinščini. K mašam smo hodili z »bukvicami«. Odrasli so nam pokazali, kaj naj beremo, in brali smo, ne da bi razumeli, kaj beremo, ne da bi razumeli kaj se dogaja pri maši. Takrat so bile pri maši tri kategorije udeležencev. Mašnik z ministranti, ločen od ostalih z oltarno ograjo. Pevci in organist na koru so bili kategorija zase. Ostali v cerkvi pa vsak po svoje, nekateri so brali, nekateri, zlasti starejše gospe, so molili rožni venec. Spet drugi čakali na zadnji blagoslov.

Tudi po preureditvi bogoslužja, ko je bil oltar obrnjen proti vernikom, molitve v slovenščini, se ni kaj bistveno spremenilo. Naučili so nas odgovorov v slovenščini, pomen in vsebina pa je bila še nadalje neznanka.

Pri verouku nam je katehet razložil zgradbo maše, kar pa mi ni kaj dosti pomagalo, da bi doumel skrivnost maše. Tudi, ko nam je govoril o besedah posvetitve: »To je moje telo ...To je moja kri ...«. Nisem kaj dosti razumel, kaj to pomeni.

Maša je zame tako postala nekakšen folklorni ritual brez vsebine, nekaj, kar je stvar preteklosti, lep običaj. Spominjam se pogovora na osamljeni kmetiji. Gospodar reče: »K maši grem zato, da zvem, kaj je novega.«

Zato, ko je nastopila kriza vere, nisem imel nobenih težav s tem, da sem mašo opustil in zavrgel kot neuporabno folkloro, kot lepo navado in nič drugega.

Nedelja

Nedeljo smo takrat (razen oblastnikov) spoštovali in praznovali. Spominjam se, da je bila na veliko noč obvezna delovna akcija, čiščenje parka Tivoli; udeležila se je vsa zavedna mladina. Delovna akcija je bila ne glede na to ali je bila velika noč zgodnja in je še ležal sneg ali pozna in je bila trava že 10 cm visoka.

Praznovanje nedelje se je začelo v soboto po kosilu. Moralo je biti kakšno zares nujno opravilo, da se je delalo v soboto popoldne. Otroci smo morali očistiti in okrasiti »bohkov kot«, ženske so pospravile po hiši, moški pa okrog hiše. Pripravili smo vse, kar je bilo mogoče za nedeljo. Nedelja je bila res nedelja. Še domače naloge smo morali spisati v soboto popoldan.

Jožef Vodopivec

JEZUS NAS UČI MOLITI (30) Za kaj naj prosimo? (1)

 Iz Jezusovega nauka o prosilni molitvi vemo, da ni nobene omejitve glede tega, kaj smemo prositi. Samo po sebi se razume, da mora iti za dobro stva r. Sv. Avguštin je učil: »Vse, kar si smemo želeti, smemo v molitvi tudi prositi.« Zato nas sv. Ambrož spodbuja: »Kadar moliš, prosi velikih stvari!« Starodavni pisec Tertulijan si je celo upal zapisati: »Samo molitev je, ki Boga premaga.« Seveda moramo prepustiti Bogu, kako bo našo molitev uslišal. Očenaš kaže, da imajo prednost prošnje za duhovne potrebe. Poglejmo nekaj primerov prosilne molitve.

1.Za odpuščanje svojih grehov. V mnogih molitvah je vključena ta prošnja, saj smo pred Bogom vsi grešniki. V očenašu prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« V zdravamariji se obračamo na sveto Marijo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.« Kdor je v velikih grehih, naj si pred vsako drugo prošnjo z molitvijo najprej izprosi od Boga milost popolnega kesanja in temeljitega spreobrnjenja. To lahko stori po Marijinem posredovanju. Kar je voda za ogenj, to je skesana molitev za odpuščanje grehov.

Sv. Avguštin pravi: »Če mora moliti že tisti, ki je brez večjih grehov in živi v milosti, koliko bolj je šele potrebna molitev tistemu, ki živi v grehih in je brez Božje milosti.«

Fant, ki je zabredel globoko v nečisto življenje, se je hotel greha rešiti, a ni imel moči. Duhovnik mu je svetoval, naj vsako jutro in vsak večer zmoli molitev O Gospa moja in v vsaki skušnjavi naj še posebej pokliče Božjo Mater na pomoč. Fant je pozneje povedal, kako je z Marijino pomočjo zaživel novo življenje.

2. Za grešnike. Veliki grešniki pogosto za svoje spreobrnjenje ne molijo, zato je to naloga drugih kristjanov. Že Abraham je prosil za grešno Sodomo, Mojzes za godrnjave Izraelce. Kristus je molil za omahljive apostole in druge učence.

Sv. Avguštin pripoveduje, kako je njegova mati Monika dolga leta vztrajno molila za njegovo spreobrnjenje. Ko je bil še manihejec, se je obrnila na nekega škofa, da bi Avguština odvrnil od zmotnega nauka. A škof je poznal Avguštinovo trmo in zaverovanost v zmotne nauke, zato je rekel ženi: »Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solzá izgubil.« Mati Monika sinu Avguštinu ni izmolila samo spreobrnjenja. Postal je celo odličen duhovnik in škof ter nazadnje eden največjih svetnikov.

Bl. Janez Neumann je sredi prejšnjega stoletja dejal: »Svet se bo spreobrnil bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.«

Naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga je zapisal: »Velikokrat se kakšen grešnik spreobrne le zaradi gorečih molitev, ki jih ta ali ona bogaboječa, pred svetom skrita, duša pošilja iz svoje samote k Bogu.«

Zelo pomembno je, da ljudi ne obsojamo. Zavračamo le grehe, grešnike pa ljubimo. Človek, ki veliko in dobro moli, ne kritizira negativnosti v Cerkvi, duhovnikov in vernikov, ampak vse zadeve in ljudi v molitvi izroča Bogu.

3.Za zmago v skušnjavah. Molitev je v skušnjavah, zlasti v hujših, nujno potrebna. Še posebej to velja za skušnjave, ki jih povzroča hudobni duh. V očenašu prosimo: »Ne vpelji nas v skušnjavo.

Sv. Avguštin je zapisal: »Če se držimo za Božjo roko, bomo premagali hudobnega duha, če pa se zanašamo samo na svoje moči, bomo podlegli njegovim skušnjavam.«

Menih Izak je imel hude skušnjave zoper čistost. Ves obupan je prišel k sv. Janezu Klimaku in mu potožil svoje težave. Svetnik ga je povabil: »Moj sin, iščiva pomoči pri Bogu v molitvi.« Pokleknila sta in goreče prosila pomoči. Od tistega časa Izak ni imel več nečistih skušnjav.

Mnogi svetniki so se v različnih skušnjavah - posebej v skušnjavah zoper čistost - zatekali k Devici Mariji. Ona jih ni nikoli razočarala. Sv. Alojzij je v cerkvi v Firencah pred Marijino podobo pogosto molil. Pred to podobo je naredil zaobljubo, da bo vse življenje živel čisto in deviško. Marija ga je obvarovala vseh skušnjav zoper čistost. Sv. Frančišek Saleški se je v svojih težavah pogosto zatekal k Božji Materi. Sv. Koleta in sv. Ivana Šantalska sta se z velikim uspehom zatekali k Devici najčistejši. Sv. Marijo Magdaleno Paciško, karmeličanko, so pet let mučili verski dvomi in skušnjave bogokletja, obupa, nečistosti in napuha. Branila se je s skrajnimi napori in se ostro pokorila. Molila je in se še posebej zatekala k Božji Materi.

4.Drug za drugega. Ljubezen nam narekuje, da molimo za tiste, ki se nam priporočajo v molitev. Prav tako je prav, da mi sami prosimo druge, da molijo za nas. Drug za drugega smo lahko posredniki pri Bogu. Takšna molitev za drugega je več vredna, ker je bolj nesebična, kakor je molitev samo zase.

Če naši odnosi z bližnjim niso urejeni, je molitev najboljše sredstvo, ki nas pripravi za učinkovit pogovor z njim. Angleški general Gordon je nekoč rekel: »Kadarkoli grem h kakemu človeku, poprej molim. To mi pomaga, da uredim tudi najtežja vprašanja.«

5. Za sovražnike. Molitev za sovražnike ni lahka, je pa najboljše znamenje, da sovražnikom odpuščamo in jih ljubimo. Jezus je molil za tiste, ki so ga križali. Prvi mučenec sv. Štefan je prav tako molil za svoje mučitelje. Jezus je učil:«Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,44s).

V 19. stoletju je v Ameriki živel neveren mož, ki je imel globoko vernega sužnja Kuffa. Ta je zelo rad in pogosto molil. Gospodarju to početje sužnja ni bilo prav, zato mu je molitev prepovedal z besedami: »Kuff, nikomur na svojem posestvu ne dovolim moliti, zato moraš tudi ti prenehati.« Kuff je odgovoril, da ne more prenehati z molitvijo. Gospodar je odločil, da bo Kuff vsako jutro in vsak večer prejel po petindvajset udarcev, dokler ne bo nehal moliti. Pri priči je dobil določeno mero udarcev, a to ga ni potrlo. S pesmijo na ustnicah je odšel. Gospodar ponoči zaradi velike razburjenosti in notranje tesnobe ni mogel spati. Opolnoči je zbudil ženo in jo prosil, naj zanj moli. A žena mu je odgovorila, da ne zna moliti, ker še nikoli v življenju ni molila. Nato mu je svetovala, naj se obrne na Kuffa, ker v vsej hiši edino on zna moliti. Žena je vstala in šla po Kuffa. Ko je prišel, ga je gospodar vprašal: »Kuff, ali moreš moliti za svojega gospodarja?« Ta je odgovoril: »Gospod, molil sem za vas, odkar ste me dali bičati.« Ta dogodek je bil začetek spreobrnjenja gospodarja in njegove žene.

6. Za blagoslov pri delu. Po molitvi nam Bog pomaga, da dobro opravljamo svoje stanovske in poklicne naloge. Abrahamov hlapec se je v molitvi priporočil Bogu in tako Abrahamovemu sinu Izaku srečno preskrbel nevesto (prim. 1 Mz 24,12-27). Mojzes je po neprestani molitvi, ki se je začela ob srečanju z Bogom v gorečem grmu, postal zelo uspešen voditelj starozaveznega izvoljenega ljudstva. Preroki so bili glasniki Božje volje, ker so bili najprej sami po molitvi in življenju povezani z Bogom. Spomnimo se na Jezusovo in Marijino molitev in na molitev svetnikov! Vsa njihova dejavnost je rasla iz molitve. Nikoli ne bi bilo silne dejavnosti sv. Pavla, sv. Avguština, sv. Bernarda, sv. Frančiška Asiškega, sv. Dominika, sv. Ignacija Lojolskega, sv. Frančiška Ksaverja, sv. Petra Kanizija, sv. Terezije Velike, sv. Janeza od Križa, sv. Janeza Vianneya, sv. Janeza Boska, sv. Maksimilijana Kolbeja in toliko drugih svetnikov in svetnic, če ne bi bilo v ozadju njihove molitve.

Sv. Gregor Nacianški je ljudem priporočal, naj pred vsakim delom molijo. Kovač sv. Pamfilij, ki je živel v 5. stoletju v Egiptu, je vsako delo začel in končal z molitvijo. Sv. Bonaventura je pred vsakim opravilom prosil Svetega Duha za razsvetljenje.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo za tri zrna. Hvala vsem, ki sodelujete pri veliki žetvi. Bog tudi danes kliče na duhovno žetev, a človeku pušča svobodo. Mlademu človeku se je danes težko odločiti za semenišče, za samostan, za misijone ... Mora doživeti močno Božjo ljubezen, ki ga privlači in mu da moči za popolno podaritev Bogu in njegovim načrtom. Bodimo velikodušni in z zgledom in molitvijo ter žrtvijo prispevajmo k obilni žetvi.

Ljubezen arškega župnika sv. Janeza Vianneya do preblažene Device Marije

Ko je bil Janezek Marija star štiri leta, je dobil v dar lep rožni venec. Njegova mlajša sestrica Marjeta ga je tudi hotela imeti. Otroka sta se zanj sprla in stepla. Mati je razsodila, naj ima rožni venec Marjeta. Janezku je rekla: »Daj ji ga, iz ljubezni do Boga.« Janezku pa je dala lesen kipec Matere Božje, ki je bil na zidku pri peči. Silno se ga je razveselil. Ko je bil star enaindvajset let, je o tem kipcu rekel: »O kako sem imel rad ta kip. Nisem se mogel ločiti od njega ne podnevi ne ponoči. Nisem mogel mirno spati, če ga nisem imel s seboj v postelji. Ljubezen do preblažene Device je bila moja prva ljubezen. Ljubil sem jo, preden sem jo poznal.«

Različne priče so povedale, kako je Janez Marija že od zgodnjih otroških let na različne načine gojil ljubezen do Device Marije. Ko je zazvonilo Angel Gospodov, je pokleknil in molil. Večkrat je postavil kipec na stol, pokleknil in molil. Pri starosti štirih let je nekega dne izginil. Mati ga je iskala in klicala, a ga ni mogla priklicati. Vse je preiskala. Končno ga je našla v hlevu. Na jasli je položil kipec Matere Božje in pred njim pobožno molil. Klečal je med dvema živalima. Mati ga je pokarala: »O otrok, zakaj se skrivaš, da bi molil, saj veš, da skupno molimo.« Janezek je odgovoril: »O mati, odpusti, nisem vedel.«

Janez Marija in njegova mlajša sestra Marjeta sta bila že zgodaj pastirčka. Dvakrat na dan sta gnala osla, krave in ovce na pašo. Tako sta večino časa prebila na paši. Tam sta pletla volnene nogavice, kakor je bila takrat navada pri pastirjih. Pobožna mati ju je navadila, da sta na pašniku najprej pokleknila in molila. Tako sta darovala Bogu svoje delo.

Janez se je večkrat umaknil v samoto k potoku Planches (izg. Planš), da je tam molil. Marjeti je rekel: »Pleti ti mojo nogavico, jaz moram iti k potoku molit.« Tam je v vdolbino neke trhle vrbe postavil kipec Matere Božje in molil rožni venec. Vrba mu je bila za oltar, grmovje pa za zidove cerkve. Včasih pa se je igral z drugimi otroki.

Janezovo zavzetost za vse Božje kaže tudi dejstvo, da sta s sestro Marjeto iz ilovice večkrat gradila cerkev in izdelovala kipe. V domači hiši so dolgo časa hranili kip Brezmadežne, ki ga je izdelal Janez Marija, oče Matej pa ga je dal žgati.

Janez je že zelo zgodaj začel delati na polju skupaj s starejšim bratom Francem in hlapcem. Treba je bilo orati, okopavati vinograd, kositi in žeti ter opravljati živino v hlevu. Ko je bil star trinajst let, je nekoč skupaj s petnajstletnim Francem okopaval vinograd. Francu, ki je bil dve leti starejši in tudi sicer močnejši, je šlo delo hitreje od rok in je naredil veliko več kakor Janez. Janez, ki je tekmoval s starejšim bratom, je bil zvečer zelo utrujen. Svoji materi je priznal: »Zelo sem utrujen, ker sem tekmoval s Francem.«

Mati se je hotela zavzeti za Janeza, zato je rekla Francu: »Delaj bolj počasi, tako kot on, ali pa mu pomagaj.« Franc pa je odgovoril: »Toda, mati, saj Janezu ni treba toliko narediti kot naredim jaz. Starejši mora vendar narediti več kakor mlajši. Kaj bi ljudje rekli, če bi starejši naredil ravno toliko kakor mlajši?«

Naslednje jutro je prišla k Vianneyevim neka redovnica in je dala Janezu Mariji kipec Matere Božje. S tem kipcem je šel naslednji dan z bratom Francem v vinograd. Ko sta prišla tja, je Janez kipec poljubil in ga nesel precej daleč naprej. Kakor hitro je prikopal do kipca, ga je poljubil in spet nesel naprej. Tako je delal do večera. Ko sta prišla z bratom domov, je povedal materi: »Mati, imejte vedno zaupanje v preblaženo Devico. Danes sem pri delu dohajal svojega brata in nisem nič utrujen.«

Sploh je rad govoril o Devici Mariji in o Bogu. Ko je pozneje študiral modroslovje (filozofijo) kot pripravo na bogoslovje (teologijo), se je po navodilih sv. Ludvika Grigniona Montfortskega posvetil Bogu po Mariji. Postal je popoln Marijin služabnik. Ona, ki je po besedah papeža Janeza Pavla II. evharistična žena, je Vianneya usmerjala k Jezusu, ki se pri sveti maši za nas daruje, je pri svetem obhajilu naša hrana in nas v tabernaklju z ljubeznijo pričakuje. Uresničeval je geslo: Po Mariji k Jezusu!

Janez Marija Vianney je prisrčno pobožnost do Matere Božje ohranil vse življenje. Obdržal je navado, da je »blagoslavljal uro«. Ko je bíla ura, je zmolil zdravamarijo v vseh okoliščinah, celo med pridigo. Takoj po prihodu v Ars je zelo pospeševal češčenje preblažene Device. V cerkvi je povečal in polepšal Marijino kapelo in tja postavil lesen pozlačen Marijin kip, ki je po lepoti presegal vse ostale v cerkvi.

Dne 1. maja 1836 je svojo župnijo posvetil Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti. Kot spomin na to posvetitev je bila pred vhodom v Marijino kapelo obešena podoba. Dal je napraviti iz srebra pozlačeno Marijino srce, ki še danes visi okrog vratu »Čudodelne Device«. V srcu so na belem traku napisana imena vseh tedanjih arških župljanov. Župnik je na prižnici prebral imena vpisanih. Mladi so pri Marijini kapeli zapeli Salve Regina, župnik pa je stavil trak z imeni Mariji posvečenih v njeno srce. Na pročelju arške cerkve je od 1844 dalje stal velik kip Brezmadežne, ki ga je dal tja postaviti Vianney.

Marijine praznike je arški župnik obhajal zelo slovesno. Pri svetem obhajilu je bilo zelo veliko ljudi. Na večer pred Marijinimi prazniki je imel Vianney pridigo v čast Devici Mariji, ki so jo ljudje zelo radi in v velikem številu poslušali. Župnik je govoril z veliko gorečnostjo o Marijini svetosti, mogočnosti in ljubezni.

Na vseh pročeljih arških hiš so bili Marijini kipi. V vseh hišah so visele barvne slike Matere Božje, ki jih je daroval župnik in se nanje tudi podpisal.

Izredno slovesno je bilo v Arsu praznovanje Brezmadežne leta 1854. V Rimu so se tega leta pripravljali na slovesno razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Tudi Vianney je z veliko zavzetostjo pripravljal svojo župnijo in romarje. Imel je več govorov. Vse vernike je pretreslo, ko je na koncu pridige vzkliknil: »Če bi se mogel prodati, da bi še kaj storil za presveto Devico, bi se prodal.«

Dne 8. decembra zvečer je pri svojem govoru Vianney vzkliknil: »Kolikšna sreča! Kolikšna sreča! Vedno sem mislil, da v vencu svetih katoliških resnic manjka še ta žarek. To je bila vrzel, ki v sveti veri ni mogla dalje ostati.«

Posebno slovesna je bila razsvetljava in zvonjenje. Katarina Lassagne pripoveduje: »Preden je šel svetnik gledat razsvetljavo, je sam zamajal zvonove. In zvonili so dolgo, dolgo, da so prihiteli ljudje iz sosednjih župnij gledat. Mislili so, da je požar. Medtem pa se je župnik ves vesel sprehajal v siju bakel med navzočimi duhovniki in brati.«

Življenjepisec Jakob Kolarič zaključuje: »Ta praznik je bil eden najlepših v njegovem življenju. Bil je že 60 let star, a ta dan je bil videti vsaj 20 let mlajši. Še nikoli ni bil noben otrok bolj srečen ob veselju svoje matere, kakor Vianney ta dan, ko je videl zmagoslavje svoje nebeške Matere.«

O Marijinem brezmadežnem Srcu je svetnik učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«

Po zgledu Janeza Marije Vianneya imejmo tudi mi veliko zaupanje v svojo duhovno Mater, vzornico in priprošnjico pri dobrem Bogu ter se ji popolnoma izročimo. Ona nas bo vodila k Jezusu, ki se nam v sveti Evharistiji najbolj približa.

p. Anton