VALERIJINE VRSTICE Božični paket

Težka leta po vojni so nam pomagali premostiti tudi paketi, ki smo jih dobivali iz Amerike. Sorodniki z druge strani oceana so nam pošiljali predvsem oblačila, včasih pa tudi hrano: riž, kavo, konzerve. Toda takega paketa kot so ga za božič tam nekako pred 70 leti dobili Barbčevi na domačiji  vrhu hriba, še nismo videli. V njem je bilo poleg oblačil predvsem veliko igrač:  punčke podobne barbikam, plišasti medvedki, pobarvanke, plastične pištolice, orglice in veliko sladkarij. Vse to je pošiljala gospodarjeva sestra, ki je iz domače revščine še kot mlado dekle odšla po svetu. Pravzaprav smo skoraj vsi dobivali pakete iz Amerike, a malce čudno je bilo, da ni nobenega nikoli dobila soseda Pavlina, katere pokojni mož je bil doma iz Barbčeve hiše. Bila je vdova z dvema neubogljivima otrokoma, ki ju je komaj preživlja z delom na dnini in krpo lastne zemlje, kjer je preredila pujska. Ljudje so ji govori, da ni prav, da vse pakete dobi svakinja na domu. Pavlina pa  je zamahnila z roko: »Kar naj jih ima, saj več kot ene obleke na enkrat ne more obleči in več kot več ne more pojesti – torej sva na istem.« Toda ljudem nekaj ni dalo miru, pa so pregovorili poštarja, da jim je dal naslov tete iz Amerike. Pisali so ji o stiski, v kateri živi ovdovela svakinja in da bi bilo prav, če bi se spomnila tudi nje in njenih otrok. Dobili so odgovor, da oblačila, ki jih pošilja, niso njena, ampak jih zbere pri sodelavkah in znankah, ki nimajo svojcev v Evropi. Pakete je pošiljala na svoj dom misleč, da jih svakinja razdeli vsem sorodnikom. Zdaj pa ne bo poslala nikomur več ničesar. Jaz pa ob spominu na to zgodbo vedno pomislim na preprosto dejstvo, da več kot ene obleke hkrati ne moreš obleči, prav tako se več kot do sitega tudi ne moreš najesti.

Valerija

 

VALERIJINE VRSTICE Božične maše

V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik.

V Rimu  je polnočnica v baziliki sv. Petra; tretja – tako imenovana dnevna maša, je v baziliki Marije Snežne; druga – za katero se je prijelo ime pastirska maša –  pa v cerkvi sv. Anastazije. Sv. Anastazija je bila v srednjem veku zelo češčena svetnica, mučeniške smrti je umrla 25. decembra leta 304, zato goduje na sam božični dan.  Na Slovenskem pa očitno ni bila posebno znana, saj imamo njej posvečeno eno samo podružnično cerkev v Brestovici  na Krasu. Zato tudi kot krstno ime ni bila  priljubljena.  V mojih osnovnošolskih letih je bil ravnatelj v Stični Ivan Velišček, ki  je bil doma nekje s Primorske. Rekli smo mu tovariš ravnatelj,  njegovi ženi pa gospa Stazika. To je bila okrajšava za Anastazijo. V tistih časih smo dobivali ameriško pomoč v obliki mleka v prahu, sira, moke in podobnih živil. Gospa Stazika nam je kuhala šolske malice. Iz te moke in mleka je spekla čudovit kruh, kakršnega od doma nismo poznali. Ko nam ga je delila, je nismo bili nič manj veseli kot so bili prvi kristjani veseli, ko jim je  v rimske zapore sv. Anastazija prinašala hrano.

Valerija

V bunkerju »Ljubljana«

Kako so z njimi ravnali v kočevskih zaporih, si lahko samo predstavljamo. To ni bil hotel. Tisti, ki so jih zaprli, niso imeli nikakršnega spoštovanja do vernih ljudi. Duhovniki so jim bili največji trn v peti. Poniževali so jih. Morali so spati na golih tleh. Da so jim še bolj vzeli dostojanstvo, jim niso dovolili niti na stranišče. Pogosto so jih zbujali sredi noči in jih napol zaspane silili, da so morali podpisovati razne zapisnike. Razumljivo je, da zapisnikov niso podpisali prostovoljno in iz prepričanja. Komunisti so v svojih časopisih celo objavili, da so vodilni izmed katoliških duhovnikov podpisali izjave in da obžalujejo, da so bili tako slepo pokorni silam, ki so nasprotne domovini.

Razmere v zaporu so bile nečloveške. Bili so zelo natlačeni. Hrana je bila slaba. Dobivali so umazano čorbo, v kateri je plaval tu in tam kak košček krompirja ali korenja. Še zlasti jih je pestila žeja. Imeli so en galon vode za vse, ki so bili v celici. Vsak je dobil komaj kak požirek. Tudi higienske razmere so bile obupne. Niso jim dovolili, da bi se umivali. Uši so se razpasle in jih grizle. Zaradi nenehne žeje so jim razpokale ustnice. Nekateri so imeli tako suha usta, da so težko govorili. Zaradi nepravilne prehrane so dobili hudo drisko, nekateri celo krvavo. Vse to jih je še dodatno izčrpavalo.

Po koncu procesa, ko so bili že obsojeni, so jih začeli odvažati in streljati. Kljub temu da so bile razmere tako nemogoče, je bilo med njimi veliko upanja. Sprejeli so razmere take, kot so bile, in skušali tudi na ta način služiti Bogu. Trudili so se, da so veliko molili. Ker so imeli med seboj duhovnike, so imeli možnost, da opravijo sveto spoved. Kolikor mogoče so bili pripravljeni na vse. Bolj ko so bili od ljudi zavrženi in ponižani, bliže jim je bil Bog ter jim dajal poguma in moči za zvesto pričevanje.

Nemci so se takoj potrudili, da bi naredili red v deželi. Zaradi bližajoče se nemške ofenzive so partizani zapustili Kočevje. Seveda je mesto moralo zapustiti tudi tako imenovano sodišče. Vse ujetnike so morali nemudoma preseliti. Naložili so jih na tovornjake in jih prepeljali v Grčarice. Vas je bila že popolnoma porušena in požgana, za kar so bili zaslužni partizani. Pred vasjo so zavili malo v gozd. Tam so ujetnike mučili in zastraševali s strojnicami. Po več kot dveh urah so jih odpeljali v vas in jih namestili v že precej razdejanem župnišču. Bili so močno zastraženi in niso niti smeli pogledati skozi okno. Eden izmed njih se je spozabil. Pri priči je bil ustreljen v glavo in prsi. Bili so zelo lačni, a jim nihče ni dal ničesar. Vse tri skupine so bile zaprte v raznih sobah. Med seboj pa niso mogli imeti stika.

V vsaki skupini je bil en duhovnik. Ti so se potrudili, da so vsak svojo skupino dobro pripravili na smrt. Molili so rožni venec in prejeli odvezo.

Dne 24. oktobra 1943 so jih z žicami privezali na vrv. Močno zastraženi so odšli v gozd nad vasjo. Po kaki uri hoje so prišli na jaso sredi gozda. Bil je laz, ki so ga domačini redno kosili. V njem je bila kraška vrtača. Tam so nekatere zelo mučili, preden so jih pobili. Med najbolj mučenimi je bil najbrž tudi pater Placid, saj so stari ljudje v Stični vedeli povedati, da je neki domačin partizan pripovedoval, da ne more pozabiti kako grozno so mučili patra Placida. Vseh jetnikov, ki so bili umorjeni na isti dan, je bilo 23.

Bil je Gospodov dan. Vsa Cerkev je praznovala misijonsko nedeljo. Ni naključje, da je pater Placid daroval svoje življenje za Kristusa ravno na nedeljo. V tem lahko vidimo Božjo ljubezen, saj je svoje zemeljsko življenje dopolnil ravno na dan, ko je Gospod vstal od mrtvih. Njegova daritev je bila misijonska. Tudi s svojo smrtjo je bil povezan z njim, ki mu je vse življenje pripadal. Mučitelji so mislili, da bodo v njem zadušili Gospoda, a ga je s smrtjo še bolj poveličal kot z vsem svojim življenjem. Življenje patra Placida je bilo kakor seme položeno v zemljo, da bi vzklilo in obrodilo mnogoteren sad.

Na hitro so skopali skupen grob na dnu vrtače. Zmetali so jih v grob in ga površno zasuli. Nekateri, ki so izvedeli za vse, kar se je zgodilo, so obvestili župnika v Ribnici. Ta pa je obvestil tudi domače. Oče p. Placida je onemel. Lasje na glavi so se mu pobelili. Obvestili so tudi samostanske v Stični. Ti so za pokojnega patra Placida 16. novembra opravili sedmino.

Vsem, ki so bili v skupini, je pater Placid naročil: »Če se bo kdo izmed vas rešil, naj sporoči v župnišče v Ribnico pozdrave za domače. Naj molijo zame. V Stično pa naj sporoči, da imam naročenih 120 svetih maš.« Te svete maše je pozneje opravil njegov rodni brat pater Maver.

V samostanu je smrt patra Placida povzročila neke vrste zadržanost. Niso veliko govorili o vsem, kar se je zgodilo. Tudi zapisali niso v samostanske dokumente skoraj nič. Komunistično nasilje je pognalo mnogim strah v kosti. Opat Avguštin je bil pretresen. Ni mogel verjeti, da se je lahko komunistična ideja tako razpasla med Slovenci. Tiho je trpel in se bal, kdo bo naslednji. Bil je trdno odločen, da se ne bo umikal in ne bal. Skrbelo ga je za njegove menihe. Tistim, ki so bili bolj izpostavljeni, je predlagal, naj bodo čim bolj zadržani in ne dajejo nikakršnih izjav, s katerimi bi lahko dražili komuniste. Z vso ljubeznijo je nadaljeval molitev za svoje menihe in za slovenski narod. Slutil je, da se bodo dogajale še hude reči. Toda ni izgubljal upanja in ni se prepuščal strahu. Vedel je, da v vsem, kar se dogaja, ni sam. Jezus je z njimi in on drži svojo roko tudi nad slovensko zemljo. Še posebno pa je bil gotov, da Bog varuje stiški samostan. Ne bodo se izognili trpljenju, a imeli bodo moč, da bodo vztrajali v zvestobi do konca. Pater Placid je že končal svoje zemeljsko popotovanje. Z apostolom Pavlom bi lahko vzkliknil: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal in vero ohranil.« Da, bil je zvest do konca. Tudi v mučeništvu ni klonil. Jezus sam je trpel z njim in v njem. Sedaj je sobrat že pri Bogu. Opat je bil prepričan, da so dobili v patru Placidu novega priprošnjika pri Bogu. Pogosto je iz vsega srca vzdihnil: »Pater Placid, prosi za nas pri Gospodu!«

Menihi se o vojnih rečeh niso veliko pogovarjali. Posebno molčeči so bili pred delavci. Vse je bilo tako čudno, da nikoli nisi vedel, kdo lahko kaj pove naprej. Bal se je, da bi komunisti med samostanskimi koga pridobili, da bi jim pripovedoval, kaj se v samostanu dogaja, o čem se menihi pogovarjajo. Vse, kar je opravil opat Avguštin, je opravil na štiri oči. Zelo je bil zaskrbljen za vse, ki so sodelovali pri reviji Božje kraljestvo. Pater Metod in pater Tomaž sta bila glavna sodelavca. Naročal jima je, naj bosta pazljiva, da ne bi po nepotrebnem izzivala nesreče.

p. Branko Petauer

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (3) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Ljubezen do Boga in bližnjega

Če torej ljubite Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem (Mt 22,37), če v vas bolj goreča ljubezen presega to ljubezen, s katero se zadovolji dejavna ljubezen; če plamenite v tej ljubezni, sprejeti v polnost Duha, ki je skoraj Božja ljubezen, h kateri vodi: boste v resnici uživali Boga, seveda ne takšnega, kakršen je, saj to je nemogoče vsakemu ustvarjenemu bitju, pač pa takšnega, kakršnega more človek uživati. Končno boste uživali tudi sami sebe takšne, kakršni ste, ko boste spoznali, da nimate prav ničesar, zaradi česar bi se ljubili, razen kar ste prejeli od Boga, in vsa vaša ljubezen se bo obrnila k njemu. Uživali boste, pravim, sami sebe takšne, kakršni ste, kajti z ljubeznijo, ki jo boste imeli sami do sebe, boste spoznali, da nič ni vredno ne vas ne vaše ljubezni, razen zaradi njega, brez katerega ste nič (št. 50,6).

Hkrati bo tudi vaš bližnji, ki ga morate ljubiti kakor sami sebe, da ga boste uživali, kakršen je, imel za vas isto slast kakor vi; je namreč človek kakor vi. Zato ne ljubite sami sebe, razen če ljubite Boga; dosledno kakor sami sebe ljubite vse, ki enako ljubijo Boga. Dalje svojega sovražnika, ki ni nič, ker ne ljubi Boga, ne morete ljubiti kakor sami sebe, ki ljubite Boga; vendar ga boste ljubili, da bi tudi on ljubil. Ni namreč isto ljubiti nekoga, da bi ljubil, in ljubiti, ker ljubi. Da bi ga uživali, kakršen je, ga ni treba vzeti takega, kakršen je, ker ni nič, marveč takšnega, kakršen bo morda postal; to je blizu niča, pa še to je dvomljivo. O komer pa je gotovo, da se ne bo vrnil k ljubezni do Boga, do tega vaša ljubezen ni le blizu niča, ampak popoln nič, ker ta človek ostane za vekomaj nič. Z izjemo človeka, ki ga nismo dolžni ljubiti, ampak celo sovražiti [tu bi Bernardu lahko oporekali, da moramo sovražiti greh, grešnika pa ljubiti}, kakor je pisano: »Mar ne sovražim tvojih sovražnikov, Gospod, se mi ne studijo, ki se vzdigujejo zoper tebe?« (Ps 139,21), nam vse objemajoča ljubezen ne dovoljuje, da bi komu odrekli ljubezen, pa naj bo tudi najhujši sovražnik. Kdo je moder in bo to doumel? (št. 50,7).

 

Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (3) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Urejena ljubezen

»Uredil je ljubezen v meni« (Vp 2,4). Katero? Obojno, toda v nasprotnem redu, zakaj ljubezen v dejanju daje prednost nižjim dejanjem, čustvena pa višjim. Ni namreč dvoma, da na primer od ljubezni prevzeta duša daje ljubezni do Boga prednost pred ljubeznijo do človeka in med ljudmi bolj ceni popolnejše od slabotnih, nebesa bolj od zemlje, večnost bolj od časnosti ter dušo bolj od telesa. V pravilno urejenih dejanjih pa se dostikrat ali celo vedno držimo nasprotnega reda. Tako nas skrb za bližnjega bolj priganja in se večkrat oglaša; onemoglim bratom z večjo vnemo strežemo. Po človeški postavi in nujnosti se bolj trudimo za mir na zemlji kakor za nebeško slavo in stiska zemeljskih skrbi nam komaj dovoljuje, da mislimo na večnost. Skoraj neprenehoma se ubadamo s svojimi telesnimi tegobami ter pri tem zanemarjamo skrb za dušo; in po apostolovih besedah tistim svojim udom, ki se nam zdijo manj vredni časti, izkazujemo večje spoštovanje (1 Kor 12,23) in na ta način izpolnjujemo Gospodovo besedo, ki pravi: »Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji« (Mt 20,16) … Red je obrnjen na glavo, toda sila kola lomi. Dejanska ljubezen se drži svojega reda po naročilu gospodarja, začenši pri zadnjih. To je dobro in pravično pravilo, ki se ne ozira na osebo, marveč na potrebe ljudi in tudi ne gleda na ceno stvari (št. 50,5).

Drugače pa ravna čustvena ljubezen, ki začenja pri prvih. To je modra ljubezen, ki razlikuje stvari po njihovi vrednosti. Čim večja je na primer vrednost neke stvari same po sebi, tem bolj jo ceni tudi ljubezen; manj vredne ceni manj, najmanj vredne pa najmanj. Oni red ljubezni ustvarja resnica, ta red ljubezni pa si prilašča ljubezen. V tem je namreč resnična ljubezen, da prej prejmejo tisti, ki so bolj potrebni; nasprotno pa je darežljiva resnica, če se z ljubeznijo držimo reda, ki ga resnica določa z razumom.

Kako molim

Če primerjam molitev z dihanjem ali z bitjem srca, želim s tem nakazati to nenehnost molitve, brez prekinitve, mnogokrat celo nezavedno.

Spomin se mi vrača na neko davno razlago molitve, ki pravi, da je najvišja oblika molitve slavljenje, ker Bog vse ve in razume in je v to slavljenje vključeno vse drugo, tudi zahvale in prošnje.

Imam možnost, da začnem z najvišjo obliko molitve, to se pravi s slavljenjem, in se potem spuščam na nižjo stopnjo zahvaljevanja in na koncu na najnižjo, prošnje. Lahko pa storim tudi obratno, da se vzpenjam.

Vendar v mojem načinu molitve začenjam na višini in ostajam v slavljenju tako dolgo, dokler se da. Potem se spuščam, tako da se slavljenje prelije v zahvaljevanje, na kar v svojem življenju pogosto pozabim. Na koncu so prošnje za vse to, kar mi leži na srcu. Spontano in preprosto, brez olepšavanja in ovinkarjenja, izrazim vse svoje želje, potrebe in hrepenenja. Prosim tudi za potrebe bližnjih.

Še druga razlaga stopenj molitve mi pogosto stopi pred oči:

1. stopnja: jaz govorim in Bog posluša;

2. stopnja: Bog govori in jaz poslušam;

3. stopnja: dialog, pogovor;

4. stopnja: tišina, brez besed, besede niso več potrebne. To je nekakšno zrenje, mir, sreča, ljubeča navzočnost. Gre za globok mir, ljubezen, zaupanje in predanost.

In še molitev srca. Obstoji v tem, da na primer kar naprej ponavljamo te ali podobne besede: »Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!« Kako se je naučiti? Spomnim se, kako je duhovnik katehet pri verouku  razlagal svojim učencem molitev srca. Rekel je, da je prvih stokrat težko ponoviti eno in isto kratko molitev in da potem naprej gre lažje, srce moli samo od sebe. Teh besed se večkrat spomnim, predvsem v trenutkih, ko se molitev upira, ali sem utrujena in podobno. Prvih stokrat je težko, treba se je potruditi in tako premagati samega sebe in potem naprej gre samo od sebe, srce moli …

Nekateri pravijo, naj bi bile besede pri molitvi srca vedno iste. Tega se ne držim. Vedno znova iščem nove oblike molitve srca, in to z namenom, da bi res molilo srce, da ne bi bila to le molitev ustnic in volje, ampak res iz srca.

Ljubiti in moliti … moliti in ljubiti … zaupati, odpreti se, se izročiti, dopustiti, da On moli v meni … in vedno znova začenjati, nikoli se ne naveličati …

Še kratek pogled v prihodnost: kaj je cilj moje molitve, kam me vodi, kaj se dogaja, ali se spreminjam, ali pa ostajam vedno ista, z istimi napakami in s ponavljanjem istih grehov?

Potruditi se moram za nesebičnost v molitvi, da bolj molim za druge kot zase. Večkrat se zalotim, da je moja molitev sebična in se potem čudim, da sem kljub celodnevni molitvi slabe volje in da ne čutim ljubezni do bližnjih.

V drugi točki pa želim delati za to, da se stopnja molitve dvigne čim više in da tako dobim tudi sadove molitve, ki so v bistvu sadovi Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir …Vsega tega želim v obilici zase in za druge, da bi med nami rastlo Božje kraljestvo, kraljestvo ljubezni in edinosti v Svetem Duhu.

Marie – Agnès de Jésus FCJ

 

TAKOLE MOLIM Pogovor z Jezusom

Na kratko bi rekla: Vsa moja molitev se začenja, nadaljuje čez dan in končuje zvečer ob misli na najsvetejši Srci.

Jutro začnem z molitvijo:

Glej, moj Jezus, prihajam, da izpolnim Tvojo voljo. O dobri Jezus, Jagnje Božje, ki se neprenehoma daruješ na naših oltarjih za zveličanje sveta, združena s hčerami Srca Jezusovega se združujem s Teboj. V ta namen sprejmem vse trpljenje, križe in ponižanja, ki mi jih je Tvoja Božja Previdnost namenila. Vse Ti darujem v tisti namen, za katerega se Ti sam daruješ. Naj izprosi moja neznatna žrtev obilo blagoslova sveti Cerkvi, duhovščini, naši domovini in za spreobrnjenje grešnikov.

Opoldan molim:

Jezus želim Te to uro, združena z Marijo, prav posebej ljubiti, hvaliti in tolažiti. Sprejmi v ta namen vse moje misli, besede in dejanja, posebno moje srce, da ga razžariš v ognju svoje ljubezni.

O trikrat sveti Bog: Oče, Sin in Sveti Duh, iz globočine te molim in ti darujem predragoceno kri, dušo in bogastvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za vse žalitve, božje rope in preklinjanje, s katerimi ga žalijo ljudje. In po neskončnem zasluženju presvetega Srca in brezmadežnega Srca Marijinega Te prosim: Spreobrni uboge grešnike!

Čez dan se mi porajajo razni vzdihljaji in prošnje k Srcu Jezusovemu, na primer za ljudi, ki želijo podporo v molitvi. Vse izročam presvetemu Srcu Jezusovemu, posebno ob uri Usmiljenja – ob 3. uri popoldan. To so milostni trenutki.

Po uslišanih prošnjah mi raste zaupanje in ljubezen, z njo pa se obnavlja hvaležnost. Vsak dan zmolim litanije Srca Jezusovega.

Zvečer se poslavljam z naslednjo molitvijo:

Jezus, ti nežno počivališče vseh Tebi ljubečih src. Tebi priporočam za to noč svoje srce, dušo in telo, da ju varuješ nečistih skušnjav in predstav hudobnega duha. Moj najdražji Jezus, počivat grem s tistim namenom, s katerim si ti v slavo svojega Očeta dovoljeval svojemu telesu počitek. Kolikorkrat mi bo udarilo srce, toliko tisoč pozdravov naj velja Tvojemu Srcu.

O preljubeznivo Srce Marijino, ker ponoči sama ne morem hvaliti Boga, te prosim, hvali ga ti namesto mene. Ob vsakem utripu mojega srca ponesi tisočero hvalo in čast Presveti Trojici in presvetemu Srcu Jezusovemu.

Vsak moj dihljaj sprejmi kot znamenje ljubezni do Tebe in Tvojega ljubega Sina.

Ljuba Mati, sprejmi me nocoj v svoje posebno varstvo in me blagoslovi v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. Amen.

s. Ksenija