BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV Ambón te spominja na Božjo besedo

Začenja se besedno bogoslužje na ambónu poleg oltarja. Ambon in oltar sta dve zelo zgovorni znamenji, ki razodevata, da je mašna daritev sestavljena nekako iz dveh delov, namreč iz besednega in evharističnega bogoslužja, ki pa sta tesno povezana med seboj, da sestavljata eno samo bogoslužno opravilo. Zato mora biti ambon usklajen z oltarjem.

V Rimskem misalu je zapisano: »Dostojanstvo Božje besede terja, da je v Cerkvi poseben prostor, kjer se oznanja, in h kateremu se med besednim bogoslužjem sama od sebe obrača pozornost vernikov. Primerno je, da je ta prostor redno nepremičen ambon in ne samo preprosto premično stojalo. V vsaki cerkvi mora biti v skladu z njenim slogom ambon tako postavljen, da oznanjevalce besede verniki lahko dobro vidijo in slišijo.«

Nekdanje prižnice so bile že po svoji velikosti in bogati umetniški in pričevanjski okrasitvi bolj zgovorno znamenje Božje besede kakor marsikateri današnji ambon. Načrtovalci cerkvene opreme naj bi se tega zavedali.

Pri ambonu bralec bere berilo, psalm po berilu, drugo berilo in poje alelujo. Pri ambonu duhovnik ali diakon bere ali poje evangelij ter ima pridigo ali homilijo. Pri njem so tudi prošnje za vse potrebe. Ambon in oltar sta kakor dve mizi za kruh Božje besede in kruh Kristusovega telesa. Ambon nas spominja, da je Božja beseda »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

Ko prideš v cerkev in zagledaš ambon, se lahko spomniš, kdaj te je Božja beseda v tej ali v kaki drugi cerkvi posebej nagovorila in morda celo preusmerila tvoje življenje. Če tega nikoli ni bilo, morda s tvojim poslušanjem Božje besede nekaj ni v redu. Zanjo je namreč treba biti odprt, kakor je bil prerok Jeremija: »Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca« (Jer 15,16).

Vsekakor je prav, da se pogosto priporočaš Svetemu Duhu, naj ti on pomaga, da Božja beseda zate ne bo mrtva beseda, ampak živa in dejavna. Tako boš spoznal, da je namenjena prav tebi in za tvoje vsakdanje življenje, ki prav na podlagi Božje besede postaja vedno bolj Božje. Tako boš uresničil spodbudo v Jakobovem pismu: »Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22).

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023/24

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. novembra 2023, 28 januarja in 25. februarja 2024. 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 4. decembra 2023, 8. januarja! 5. februarja, 4. marca, 1. aprila, 6. maja, 3. junija, 1. julija, 5. avgusta, 2. septembra, 7. ktobra, 4. novembra in 2. decembra 2024.

Celodnevna duhovna obnova o molitvi bo 8. februarja v Stični (p. Anton Nadrah).

Postna duhovna obnova bo 9. marca v Stični.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Ptujski Gori, nadškofija Maribor, v soboto, 8. junija 2024. Potek srečanja bo objavljen kasneje.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo na Kureščku.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

bo v naši baziliki v soboto: 2. decembra 2023,

6. januarja 2024 in 3. februarja 2024, vedno ob 18.00.

Spored: možnost spovedi, sv. maša,

češčenje Najsvetejšega, rožni venec z razlago za premišljevanje,

litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve,

blagoslov z Najsvetejšim.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Priprava na Božič

Pred nami so štirje tedni priprave na podoživljanje Jezusovega človeškega rojstva pred več kot dva tisoč leti in doživljanje njegovega sedanjega rojstva v naših srcih, v naših družinah in drugih občestvih. Od priprave so predvsem odvisni sadovi. V pripravi že vnaprej okušamo sadove, že vnaprej praznujemo božič, to je prihod Boga med nas in v nas!

Vijolična barva mašnega plašča, prva adventna sveča, adventne pesmi, drugačna mašna berila in pridige, romanje Matere Marije od družine do družine – vse to nas spominja, da se mora tudi v nas samih nekaj dogajati. Adventni čas je čas veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Kaj lahko storimo?

Vzeti si moramo čas za svojo dušo, za Boga in za bližnjega. To je težko, ker nam vedno primanjkuje časa. Vsak pa bo imel čas, ko bo treba umreti. Da si bomo našli čas za svojo dušo, za Boga in za bližnjega, se je treba nekaterim stvarem odreči. Ni druge rešitve! Čas za dušo, za Boga in za bližnjega pomeni: Nimam časa za nekoristne ali celo škodljive programe na televiziji in računalniku; nimam časa za prazne ali celo grešne pogovore in klepetanje ali celo za opravljanje in obrekovanje ljudi. Znam se odpovedati manj koristnim opravkom.

Vzeti si čas za svojo dušo, pomeni: poskrbeti za svojo duhovno rast, za dobro adventno spoved, varovati se grehov in narediti čim več dobrega. Poglobiti se v branje Svetega pisma. V evangeliju bomo večkrat slišali besedo »čujte«. Druga beseda za »čujte« je: »Ne spite!« Ne bodite duhovno zaspani, bodite duhovno budni!

Kdo duhovno čuje? Kdo je duhovno buden? Kdor pazi na svoje čute, da ne vdere skoznje sovražnik. Gledal, bral in poslušal bo le tisto, kar ga duhovno dviga, ne pa tistega, kar ga vodi v greh. Lahko rečemo, da duhovno čuje tisti, ki izpolnjuje Božje zapovedi, ki se ravna po Božji volji.

Duhovno čuje, kdor redno in dobro moli, kdor se zaveda, da vse dobro prihaja od Boga. V berilu na 1. adventno nedeljo imamo pri preroku Izaiju lepo misel: »Ti, Gospod, si naš oče.« Naj nas ta misel spremlja ves advent. Prerok Izaija moli: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« To je tisto pravo hrepenenje, ki nas povezuje z Bogom!

Če je kje izginila večerna molitev ali je bolj mlačna, naj v adventu zopet zaživi. Molitev nas pripravlja na Gospodov prihod. Po molitvi on prihaja v naše domove. Po molitvi v njih tudi ostaja in nas spreminja. Naj nas na to spominja tudi adventni venec, goreča adventna sveča. V dokumentu, ki mu na kratko rečemo PIP, to je: Pridi in poglej, so nam zapisali naši škofje program: Več in bolje moliti! Slovenski kristjan: Več in dobro moli!

Kdor redno in dobro moli, si je vzel čas za Boga. Jezus nas spodbuja: »Čujte in vsak dan molite!« Naj bo naše adventno geslo: Noben večer brez dobre večerne molitve! Če je doslej ni bilo, jo bomo v adventnem času postavili na dnevni red, kakor so na dnevnem redu obroki hrane. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je dejal: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«

V adventu naj bi imeli tudi čas za bližnjega, zlasti za tistega, s katerim skupaj živimo. Vzeti si čas za bližnjega, pomeni: biti pozoren na potrebe bližnjega, priskočiti mu na pomoč, zlasti, če je v stiski. Morda je to prijazna beseda, pogovor, kakšna konkretna pomoč, obisk. Vsakdanje življenje nam ponuja nešteto priložnosti, predvsem v družinskem življenju. Jezus nas bo sodil po tem, kako smo dajali lačnemu jesti, žejnemu piti, kako smo sprejemali tujce, nage oblačili, bolnike in jetnike obiskovali. Vse to ne bo pretežko, če bomo v vsakem človeku gledali Jezusa. Kar storimo bližnjemu, storimo Jezusu.

Ponovimo: Advent pomeni: Imam čas za svojo dušo, za Boga in molitev ter za bližnjega!

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Jabolčni kis

Pater Simon Ašič (1906–1992) je v svojem pismu enkrat napisal: »Jaz redno pri hrani uporabljam jabolčni kis, samo pri mleku in kavi ne. Pri mesu obvezno, juha dobi dober okus pri treh čajnih žličkah kisa.«

Zdravilnost jabolčnega kisa za telo je znana že tisočletja, saj ugodno vpliva na človeški organizem, ker vsebuje številne flavonoide, encime, minerale in vitamine. Pater Ašič je uporabljal pripravke iz zdravilnih rastlin in tudi jabolčni kis, da je lahko ljudem, ki so prihajali k njemu v Cistercijansko opatijo Stična po drugi svetovni vojni, pomagal oziroma dal nasvet, kako ozdraveti s pomočjo ljudske medicine, ter jim bil v tolažbo. Bil je vedre narave, rad se je pošalil. Tako kot piše v knjigi Pregovorov (Prg 17,22) v Svetem pismu, da »veselo srce podarja zdravje, potrt duh pa suši kosti«.

Danes je strokovnjak za pripravo kisa v podjetju Sitik v Stični, kjer izdelujejo izdelke po recepturah patra Simona Ašiča, gospod Marjan.

Pri nekaterih težavah si lahko pomagamo s pripravki iz jabolčnega kisa po nasvetih patra Ašiča:

ANGINA

Kopel celega telesa s kisom in soljo ali s poparkom žajblja. Pripravimo si jo zvečer pred spanjem. Priporočljiva je tudi lahko samo nožna kopel.

ASTMA

1.Strok česna, sok 1 limone, 1 žličko poprove mete in 1 žličko žajbljevih listov damo v 1 liter hladne vode. Segrejemo do vretja in pustimo vreti še 5-10 minut. Dodamo 1 dl jabolčnega kisa. Precedimo in pijemo 2 skodelici dnevno.

2. Olupljeno korenino hrena narežemo na kolobarje ter jih zalijemo z jabolčnim kisom, da se zmehčajo. Nato vse skuhamo in precedimo. Dodamo med in zopet vse skuhamo, da se zgosti. Z nastalo vsebino napolnimo steklenice. Jemljemo 1 žličko zjutraj in zvečer.

BOLEČE NOGE

V umivalnik damo toplo vodo, ki jo razredčimo z enako količino kisa. Noge si nežno umijemo.

BOLEČE GRLO

1 žličko jabolčnega kisa vmešamo v 1 skodelico mlačne ali tople vode,

grgramo in popijemo.

GLIVIČNO VNETJE STOPAL IN NOHTOV NA NOGAH

Pri glivičnem vnetju stopal in nohtov si obujemo bombažne nogavice, ki smo jih prej namočili v malo razredčenem jabolčnem kisu. Čez damo plastično vrečko in nato obujemo še en par suhih nogavic. Po dveh urah vse odstranimo in s strgalom previdno, a učinkovito odstranimo odmrlo in obolelo kožo s stopal. Noge bodo še potem nekaj časa dišale po kisu.

GRIPA

Prsni koš natremo z jabolčnim kisom. Dobro je, če kis tudi pijemo. 2 čajni žlički razredčimo v kozarcu vode in pijemo enkrat dnevno.

IZPADANJE LAS

Natiranje lasišča s koprivo. V pol litra jabolčnega kisa 10 minut kuhamo 1 pest korenin koprive. Ohladimo, precedimo in natiramo lasišče enkrat dnevno.

LUSKAVICA

Mesta, kjer je koža luskava, izmivamo z jabolčnim kisom.

NESPEČNOST

Pred spanjem si pripravimo obkladek z jabolčnim kisom. Nogavice namočimo v kis, jih ožamemo in obujemo; čez damo volnene nogavice in se dobro pokrijemo in zaspimo.

OTEKLE NOGE

1.Obkladek s kisom. Počivamo.

2.Čaj iz cvetov črnega bezga, listov koprive in rastlin njivske preslice. Pri oteklih nogah zjutraj z 1 litrom kropa poparimo 4 žlice mešanice teh zelišč. Osladimo z medom. Pijemo trikrat dnevno po 2 skodelici pred glavnimi obroki. Istočasno masiramo noge s tinkturo listov bršljana in orehovih listov trikrat dnevno po 10 minut. Nato bolna mesta izmijemo z mlačno vodo in jih 10 minut masiramo še z jabolčnim kisom ter za 2 uri namažemo z oljčnim oljem.

ODRGNINE, PODPLUTBE, UDARNINE

Obkladki s peteršiljem, kisom in vinom. V 2,5 dl rdečega vina, ki smo mu prilili 2 dl vinskega kisa, primešamo 3 žlice listov peteršilja in kuhamo 10 minut. Tople obkladke dajemo na prizadeto mesto štirikrat dnevno.

PEGE

Mazilo s hrenom. Naribamo hren in ga za 1 do 2 dni namočimo v kisu. S to zmesjo zvečer pred spanjem previdno namažemo kožo s pegami.

PIK, UGRIZ

Obkladek z jabolčnim kisom.

POVIŠANA TELESNA TEMPERATURA

Pripravek s kisom, ki vsebuje sveže maline, pijemo.

PRHLJAJ NA LASIŠČU

2 žlici jabolčnega kisa zmešamo z 2 žlicama vode ter 2 žlicama oljčnega olja. To vtremo v lasišče. Po 20 minutah speremo in umijemo lase s šamponom.

SRBEČICA; SUHA KOŽA, KI SRBI

Kopel z jabolčnim kisom. Kopel celega telesa: v kopelno vodo vlijemo ¼ litra kisa.

ZAPRTJE

Sok z jabolčnim kisom. V 1 dl mlačne vode damo 2 žlički kisa in spijemo na tešče.

Poleg naravnega domačega jabolčnega kisa lahko v Sitiku kupimo tudi jabolčni kis s hrenom, medom, zelenimi orehi, česnom in s čemažem. Za pripravo solat je okusen tudi zeliščni kis, ki vsebuje korenine angelike in peteršilja, liste poprove mete in rožmarina, rastline majarona in plodove kumine.

Barbara Kozan, mag. farm.

 

VALERIJINE VRSTICE Očetova zadnja zima

Tisto leto, ko je umrl, bi izpolnil 90 let. Zadnjo zimo je – sicer vedno dobrovoljni mož – nekam čudno onemogel. Zdelo se je, kakor da odhaja, hkrati so minevale stvari, s katerimi je bil povezan vse življenje.

Prvi večji sneg je polomil starodavno hruško ob poti. Oče jo je vse življenje skrbno obrezoval in ji potem, ko je vanjo udarila strela, pomagal, da je spet oživela. Zdaj je padla čez cesto, se zlomila in njeno trhlo deblo nam je povedalo, da je umirala. Na križpotju stoji križ, leseno znamenje, ki ga je bilo treba v več kot sto letih pogosto obnoviti ali celo zamenjati leseni del. Podrl ga je močan veter in čakali smo, da bo odlezel sneg, da ga spet postavimo.

Čas mu je merila dvesto let stara ura. Nihče je ni znal več popraviti razen p. Simona Ašiča. A tudi on je odšel s tega sveta in ura je za vedno obstala, oče pa ni mogel brez njenega bitja. Kupili smo novo, dokaj podobno stari, a je ni maral. Visela je sicer na zidu, a ni dovolil, da bi jo navili. Umrl je med sredozimci.

Pričakovali in pričakali smo pomlad. Bukve v gozdu za hišo so ozelenele, razveselili smo se kukavice in njenega pomenljivega oglašanja, le lastovic nismo pričakali. Vedno so gnezdile pod nadstreškom, oče jim je pripravljal opore za gnezda. Tokrat se niso vrnile. Pa tudi naslednje leto ne. V nekatera njihova gnezda so se naselili vrabci. A lastovic nismo pozabili, kakor ne očeta.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega, XI., Marija

Umrla je stara 94 let na dan svojega godu za praznik Device Marije. Zadnje leto ni več hodila med ljudi. Vedeli so, da je zelo bolna, zato so bili presenečeni, ko so jo prihajali kropit, da na njenem obrazu ni bilo opaziti sledov njenega trpljenja.

Ko ji je bilo najhuje, ko pri najboljši volji ni mogla premagovati stokanja in joka, so jo skušali tolažiti : »Saj ni rečeno, da moraš ravno vse pretrpeti. Če se boš odločila za evtanazijo, ti bodo gotovo ugodili.«
»Mogoče res ne bom zdržala. Ampak, če bom naredila konec, ga bom naredila sama. Moja duša bo odgovarjala za moj greh, ne bom pa s svojim samomorom obremenjevala vesti zdravnika ali kogar koli drugega.« Pa se je Bog usmilil njene duše in jo končno odrešil trpljenja. Umrla je obdana z najdražjimi na predpraznično noč – pokončna, kot je vedno bila.

Zgodaj je izgubila moža, več kot 40 let je bila vdova. Namigovali so ji, da bi se lahko še enkrat poročila, a se o tem ni hotela niti pogovarjati.

»Poročila sem se enkrat za ta in oni svet,« jih je zavrnila.

Bila je preprosta ženska, a videti je bila dama. Kar koli je oblekla, ji je pristajalo. Imela je le osnovno šolo in nekaj tečajev, a je dajala vtis, da je izobražena. Ko je postala vdova, se je v glavnem zadrževala doma. Skrbela je za vnuke, kuhala za družini svojih hčera in obdelovala vrt. Imela je tudi nekaj dobrih znank, s katerimi so si vsake toliko časa olajšale duše z nedolžnim opravljanjem. Ob nedeljah je hodila k maši, ne pa tudi ob delavnikih, ker je menila, da se z ničemer ne sme pretiravati. Tudi božjih poti ni obiskovala. Pač pa je navdušeno prepevala v cerkvenem zboru. Njeni sopevci so sicer menili, da bi bilo veliko bolje, če bi samo odpirala usta, ali pa še tisto ne. Toda reči se ji tega niso upali, saj so do njene pojave občutili nekakšno strahospoštovanje. Marija je imela s kora prelep pogled po cerkvi oziroma ljudeh, ki so sedeli po klopeh. Tako je vedela za vsako faranko, kako zanemarjeno frizuro ima. Znala je ošvrkniti tudi tiste, ki so skrbele za okrasitev cerkve; včasih je bilo rož preveč, drugič premalo ali pa niso zanje izbrali prave vaze.

V cerkvene reči se sicer ni vtikala, a včasih je znala župniku malce zagreniti življenje. Njeno največje veselje so bila ročna dela. Stalno je prenašala s seboj 'cekarček' s pletilkami in volno ali potiskano 'kotenino', iz katere je ustvarjala najrazličnejše prtičke in z njimi obdarovala vse sorodnice. Potem pa se je odločila, da bo izvezla nov prt za oltar v cerkvi. Podučila se je, kako se veze z zlato nitko in res ji je uspel izdelek, kakršnega domača cerkev ni premogla. Vsem znankam je povedala zanj in komaj čakala 'žegnanjsko' mašo, ko naj bi ga župnik posebej blagoslovil. Toda na praznik pred mašo je namesto svoje umetnine zagledala na oltarju stari prt. Poiskala je župnika in terjala odgovor. Ves prestrašen ji je priznal, da ga je prejšnji večer pokapal z voskom. Skušal ga je oprati, a čeprav se je prt do jutra posušil, ga ni uspel zlikati. Marija je prt vzela domov in poskrbela, da je bil spet kot nov. Toda pričakovana velika predstava je bila mimo in ni imela več veselja z njim.

Župnik, ki je ob grobu povedal nekaj poslovilnih stavkov, je pristavil, da bo v večnosti gotovo sedela pri nebeški mizi, ki bo pogrnjena s prtom, kjer bo gledala svoje zlate angelčke. Verjamem, da sta bila njena zlata angelčka ob njej tudi, ko je zaprla oči za bolečine in trpljenje tega sveta.

Valerija Ravbar

 

V bunkerju »Ljubljana«

Tudi menihi so bili udeleženi v vsem tem dogajanju. Ljudje so v njih videli pomočnike, ki jim lahko pomagajo. Opat Avguštin in ekonom pater Placid sta pogosto posredovala za ljudi, ki so jih Italijani hoteli odpeljati v izgnanstvo. Veliko sta jih rešila. Tudi imetje sta pomagala reševati. Velikokrat sta posredovala tudi za ujete partizane in njihove sorodnike, da jih niso poslali v tuje kraje. Menihi so imeli to prednost, da so dobro znali jezik novih gospodarjev. Ljudje so jim zato zaupali in jih prosili za pomoč. Za stiške menihe ni bilo pomembno, kaj je bil kdo. Vsakemu, ki je bil v stiski, so priskočili na pomoč, pa četudi je bil drugačnega mišljenja. Vsak človek je bil dragocen v njihovih očeh. S početjem komunistov se seveda niso strinjali, nikoli pa jim niso odrekli pomoči.

Stiško gospodarstvo je bilo zaradi vojnega dogajanja zelo okrnjeno, a kljub temu je samostan živel dalje. Treba je bilo dobro pomisliti, kako preživeti vso samostansko družino, duhovnike begunce in še komu pomagati. Pater Placid je bil mož molitve, zato mu je to dobro uspevalo.

Opat Avguštin je vedel, kaj vse lahko prinesejo vojna leta. Imel je izkušnjo iz prve svetovne vojne. Skušal je, da bi ostalo vsaj malo rezervnih sredstev, če bi bilo treba zapustiti samostan in bežati. Bratu mizarju je naročil, naj predela stopnico na pevskem koru. Dal je staro odstraniti. Nova, ki jo je brat mizar naredil, je bila votla. Kljub vsemu je bila zelo masivna in težka, da nihče, ki je stopil nanjo, ne bi začutil, da je votla. Vanjo je skril nekaj denarja, ki bi ga razdelil med brate, če bi bilo treba na hitro bežati. Mislil je na vse. V tem času je bil v skrbeh za svoje menihe. Še bolj dolgo v noč je ostajal v cerkvi in molil, da bi ljubi Bog varoval vsakega brata, saj so mu bili vsi dragoceni. Še zlasti je molil za tiste, ki so bili najbolj izpostavljeni. Za ekonoma patra Placida, za šoferja brata Hijacinta in druge.

Kljub temu da je bil vsak brat dragocen v samostanu, je bil opat Avguštin toliko velikodušen, da je poslal tri svoje menihe na pomoč v Poblet. To je bil znamenit samostan v Španiji kakih 60 kilometrov oddaljen od Barcelone. Italijanska kongregacija ga je želela obnoviti, zato je prosila za pomoč tudi v Stično. V Poblet so odšli pater Evgen Fiderer, ki je postal prior v obnovljenem samostanu, pater Rafael Ašič je postal v Pobletu učitelj novincev, pater Stanislav Mali pa je pomagal, kjerkoli je bilo potrebno. Treba se je bilo naučiti jezika. A doma je bilo premalo časa. Odšli so jezikovno nepripravljeni. Toda imeli so dobro podlago v odličnem znanju latinskega jezika.

Čeprav se je vojna vihra razbesnela do konca, menihi v Stični niso počivali. Svoja opravila so opravljali vestno in načrtno. Lotili so se prevajanja mašne knjige. Voditelja tega načrta sta bila pater Metod Turnšek in pater Tomaž Kurent. Pridno so sodelovali tudi drugi menihi. V veliko pomoč jima je bil pater Rafael Ašič, dokler ni odšel v Španijo. Kolikor je imel prostega časa, se je tudi pater Simon Ašič posvetil prevajanju Rimskega misala. Bil je dobro podkovan v latinskem jeziku pa tudi druge jezike je dobro obvladal.

Vojna se je razbesnela po vsem svetu. Povsod je bilo veliko trpljenja, bede, in smrt je kosila na vseh koncih. Tudi v slovenskih deželah je bilo tako. Veliko gorja je naredil okupator, ki je zasedel Slovenijo in ji vsiljeval tuj jezik in drugačne običaje. Ljudje so se znašli, kakor so vedeli in znali. Dodaten strah pa so po vaseh naredile komunistične enote, ki so se skrivale po gozdovih. Veliko nedolžnih ljudi so pobile brez kakršne koli obsodbe in ne da bi jim dokazale kakšno krivdo. Pogosto so botrovale stare zamere, ki so kdaj bile med sosedi.

Ker so se ljudje bali likvidacij, so se možje po vaseh organizirali v skupine, ki so vasi vsaj nekoliko stražile pred komunističnimi skupinami. Tako so nastale vaške straže. Bile so odgovor v sili na strah in grozo, ki so jo po vaseh sejali komunistični odredi. Ko je poleti 1943 kapitulirala Italija, je nastala še večja zmeda. Partizanske skupine so se večale in organizirale v prave vojaške formacije. Tudi orožja so si nabrale. Začele so delovati kot edine sile, ki bi lahko osvobodile domovino. To je lepo in domoljubno dejanje. A za bregom so komunisti imeli druge načrte. Skupaj z osvobodilno vojno so hoteli izvesti tudi komunistično revolucijo po vzoru Rusije. Zato so bili v najvišjih organih samo zavedni komunisti.

Ker so ubijali nedolžne ljudi, ki se z njimi niso strinjali, so se vojaki iz jugoslovanske vojske in tudi domači možje organizirali v pravo vojaško enoto, ki je varovala Stično in okolico pred partizanskimi vdori in tudi pred Nemci, ki so zagospodarili v Ljubljanski pokrajini. Po kapitulaciji Italije so jih z zvijačo zajeli partizani in razorožili.

Istega dne je bil na poti tudi pater Placid. Nič hudega sluteč je šel na vlak in bil namenjen v Ljubljano. Partizani so ga opazili, ustavili so vlak in ga pridružili drugim ujetnikom v gostilni. Tam je bil skupaj z njimi zaprt. Nameravali so jih odpeljati z vlakom v Trebnje, da bi jih sodili na partizanskem sodišču. Pater Placid je zastavil vso svojo besedo in se tako dolgo pogajal, da so vse ujetnike premestili v Stično. Čeprav so bili v samostanu, so bili zelo zastraženi. V samostanu so bili zaprti štiri dni. Bila je možnost, da bi pobegnili. Posebej pater Placid, ki je poznal vsak kotiček samostana. Toda mislil je na druge. Če bi pobegnil on, bi se komunisti maščevali nad drugimi. Zato je hotel biti z njimi deležen trpljenja. Bil je miren, saj se je zavedal, da ni nič hudega storil.

Po štirih dneh so jih odpeljali na vlak in naprej v Trebnje. Tam so bili zaslišani in sojeni. Imeli so možnost, da so se zagovarjali. Pater Placid je bil glavni pogajalec. Na koncu so jih spoznali za nedolžne, a morali so obljubiti, da se bodo takoj po vrnitvi domov pridružili partizanskim enotam. Če so si hoteli rešiti življenje, so morali obljubiti tudi to.

Z vlakom so se vračali domov. V Stični so se morali javiti partizanski oblasti, saj je bila Stična do prihoda Nemcev v partizanskih rokah. Ob vrnitvi so se možje dogovarjali o pobegu. Toda pater Placid ni o tem hotel nič slišati. Bil je prepričan, da se mu ne more nič hudega zgoditi, saj je bil nedolžen.

Po nalogu komunističnih vrhov je bil pater Placid z nekaj drugimi spet zaprt. Stiški komunisti so dobili opozorilo iz Ljubljane, da so izpustili nekaj hudih belogardistov. Odpeljali so jih v novomeške zapore. Skupaj s patrom so aretirali še njegovega rodnega brata patra Mavra Grebenca in patra Tomaža Kurenta. Tam jih niso obdržali dolgo. Patra Mavra in patra Tomaža so v Novem mestu izpustili, patra Placida pa so odpeljali naprej v Kočevje.

Ko so partizani zajeli Turjak, so tam ujeli skupino bogoslovcev in duhovnikov. Tudi te so odpeljali v kočevske zapore, ki so bili takrat v Auerspergovem gradu. Tam so bili tako imenovani kočevski procesi, na katerih so mnoge obsodili.

Imeli so možnost, da so se zagovarjali. Toda njihovi zagovori niso imeli nikakršne veljave. Tedaj je med komunisti veljal dogovor, da je treba pobiti vse, ki ne soglašajo z Osvobodilno fronto. Kot duhovnik pater Placid z njo ni mogel sodelovati.

Kot cistercijan je sodeloval pri urejanju revije Kraljestvo Božje. V njej so stiški menihi pogosto svarili ljudi pred zankami brezbožnega komunizma. Zato mu domači komunisti niso mogli biti naklonjeni. Pater Placid je imel kot ekonom veliko stikov z ljudmi. Gotovo je bil seznanjen z nastajanjem komunističnih skupin v okolici samostana in je tudi poznal vsaj nekatere izmed aktivistov.

Velik vpliv na potek sojenja so imeli domači aktivisti, ki so običajno že pred »pravo obsodbo« obsodili svojega ujetnika na smrt. Tako se je zgodilo tudi v primeru patra Placida. Skupina stiških aktivistov je napisala smrtno obsodbo. Navzoči so jo podpisali in oddali naprej. Eden izmed njih se je pozneje izgovarjal, češ da je bil zelo vinjen in ni vedel, kaj podpisuje. Sodili so jim in jih obtoževali vseh mogočih stvari, za katere niso niti vedeli. Ujetniki pa so še vedno imeli upanje, da bodo izpuščeni. Pod prisilo so morali podpisati izjavo lojalnosti z Osvobodilno fronto.

p. Branko Petauer