Ko se je mudil z učenci v krajih Cezareje Filipove, jih je spraševal, kaj menijo, kdo je on. V imenu vseh je Peter izpovedal vero, da je Mesija, Sin živega Boga. Jezus mu je napovedal, da mu bo izročil ključe nebeškega kraljestva. »Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih‹« (Mt 16,18–19).
V teh Jezusovih besedah vidimo napoved odpuščanja grehov, torej zakramenta svete spovedi.
Sveta spoved je v zgodovini Cerkve imela različne oblike. Običajno je bila vedno osebna spoved. V prvih stoletjih ni bila tako pogosta. Nekateri so z njo odlagali na čas tik pred smrtjo, da bi umrli v posvečujoči milosti.
Cerkev naroča, naj se kristjan spove svojih grehov vsaj enkrat na leto, v velikonočnem času, in vsaj takrat prejme sveto obhajilo. To je najmanj, kar Cerkev pričakuje od vsakega kristjana. Spoved naj bi bila priprava na največji krščanski praznik, ki je velika noč, Jezusovo trpljenje in vstajenje.
Kdor hoče poglobljeno krščansko živeti, hodi mesečno k spovedi, če pa je storil smrtni greh, pa čimprej je to mogoče. Pri velikih ali smrtnih grehih je treba povedati tudi število, vsaj približno. Ni pa dolžnost, da se spovemo vseh malih grehov, saj male grehe odpuščajo tudi kesanje, spokorna opravila, različne molitve (očenaš, zdravamarija), dobra dela, pobožna pokropitev z blagoslovljeno vodo itn.
Učitelji duhovnega življenja priporočajo redno spoved, čeprav se človek ne zaveda velikih grehov, saj spoved človeku zelo pomaga, da ima boljši pregled nad svojim notranjim življenjem, prejme pa tudi milost, da se v prihodnje lažje varuje grehov. Redna spoved se zelo priporoča ob prvih petkih in prvih sobotah v mesecu. Omenjeni pobožnosti vključujeta dobro sveto spoved.
Vsaka sveta spoved je v prvi vrsti odpuščanje grehov in sprava z Bogom in Cerkvijo. Bog grešniku odpusti grehe in obnovi prijateljstvo z njim. Po vsaki dobri spovedi je človek v stanju posvečujoče milosti, torej v popolnem prijateljstvu z Bogom. Odpuščeni so mu mali in veliki grehi, če jih je imel, se jih kesal in se jih spovedal.
Pri spovedi prejmemo poleg odpuščanja grehov še dejansko ali pomagajočo milost. To je milostni dar, ki nam pomaga krepostno živeti v vsakdanjem življenju. To je nekaj dragocenega, saj z Božjo milostjo sploh lahko živimo v prijateljstvu z Bogom in med seboj ter se izogibamo greha.
Za vsako dobro spoved je potrebna skrbna priprava. To pomeni, da grem v globino svojega srca in premislim, kakšni grehi so se mi zgodili od zadnje spovedi. Prav je, da človek premisli, kateri greh se mu najbolj pogosto ponavlja, in odkrije glavno grešno korenino v svoji notranjosti. Ko jo odkrije, se s spovednikovim nasvetom ali tudi sam odloči, da se bo v prvi vrsti boril proti glavnemu grešnemu nagnjenju, ki ga vodi v greh. To pomeni, da sekiro nastavi na glavno korenino.
Pripravo na spoved lahko vsak oblikuje osebno, lahko pa si pomaga z raznimi brošurami, tiskovinami ali knjigami, ki so na voljo. Nekatere župnije imajo celo na svojih spletnih straneh dobra besedila, ki grešniku pomagajo, da lažje spozna svoje grehe in se jih spove.
Drugi korak k dobri spovedi je ponižno in iskreno priznanje svojih grehov. Zelo pomembno je, da se kakšnih velikih ali smrtnih grehov pri spovedi vedé in namerno ne zamolči. Takšna spoved ni iskrena, je celo neveljavna. Bog ne more odpustiti, če mu grehov ne izročimo in zanje ne prosimo odpuščanja.
Najbolj pomemben del spovedi je iskreno kesanje nad storjenimi grehi. Kesanje je iskrena žalost, da sem z grehi žalil ljubega Boga in ranil Cerkev. Z drugimi besedami, žalil in ponižal sem nekoga, ki me neskončno ljubi. Zavrgel sem njegovo ljubezen. Z vsakim mojim grehom je tudi Cerkev manj sveta. Zaradi tega mi mora biti iskreno žal. Nekateri rečejo, da je kesanje stud nad storjenimi grehi.
Naslednji korak je trden sklep, da v prihodnje ne bom več grešil. To seveda ne pomeni napovedi, da nikoli več ne bom grešil. To bi bilo resnično dobro, a zaradi človeške slabosti je to težko živeti. Zato je potrebno pri trdnem sklepu v volji skleniti, da se bom z Božjo pomočjo grehov v prihodnje ogibal z vsemi svojimi močni, najprej vseh velikih, če sem jih storil.
Za izpoved kesanja, ki ga pri sveti spovedi molimo, uporabimo običajno obrazec, ki smo se ga naučili za prvo sveto spoved. Ni pa nujno, da z omenjenim obrazcem izpovemo iskreno kesanje. Lahko ga oblikujemo s svojimi besedami.
Sledi odveza, ki nam jo podeli duhovnik. Od grehov nas v resnici odveže Bog. Duhovnik je samo njegovo orodje, po katerem odpušča grehe. Zato grehe, ki jih izpovemo duhovniku, izpovemo Bogu samemu. Duhovnik je zavezan k spovedni molčečnosti za vse, kar je pri spovedi slišal. To pomeni, da tudi ob grožnji s smrtjo ne sme povedati, katerih grehov se je kdo spovedal.
Spovednik lahko da nekaj nasvetov in pred odvezo naloži pokoro. Pokora ni kazen za storjene in spovedane grehe. Tudi ni odkupnina za grehe. Pripravljenost sprejeti in opraviti pokoro je znamenje resničnega kesanja in obnovljene ljubezni do Boga. Pokora je lahko v obliki molitve, dobrega dela ali dela usmiljenja. Lahko je kratka, na primer, molitev. Lahko pa je za velike in številne grehe dolgotrajna, kar pomeni, da obsega dejanja ali molitve, ki jih spokornik opravlja več ali veliko dni. Pokoro je spovedanec dolžan opraviti. Če je ni opravil, ali jo je pozabil opraviti, naj pri naslednji spovedi spovedniku to pove. More pa spovedanec sam predlagati spovedniku, kaj bi opravil za pokoro. Če se spovednik s tem strinja, mu predlagano pokoro potrdi.
Pomemben je tudi čas po sveti spovedi. Bogu se je potrebno zahvaljevati za odpuščanje, saj je to njegov milostni dar. S pomočjo pomagajoče milosti se je potrebno truditi živeti v posvečujoči milosti. To pomeni v prijateljstvu z Bogom in brez smrtnega greha. Treba se je ogibati grešne priložnosti. Ker pa smo ljudje slabotni in nagnjeni, da v skušnjavah pogosto podležemo, se lahko zgodi naslednji smrtni greh kaj hitro. Tega se je dobro zavedati, saj je človek po vsakem grehu bolj slaboten in manj sposoben za krepostno življenje. Zato je zelo priporočljivo, čim prej po velikem grehu poiskati spovednika in opraviti ponovno spoved. Nikakor ni dobro čakati, da bo minilo leto, ko bo čas za novo spoved.
Odrasel in zrel kristjan mora sam bedeti nad svojo notranjostjo in čutiti, da z velikim grehom v srcu ne more mirno živeti. Sam se mora odločiti za ponovno spoved in poiskati spovednika.
Jezus nam je dal spoved zato, da bi nam omogočil, da bi živeli v čim lepšem prijateljstvu z njim. Zato nam grehe odvzema in nam daje po vsaki spovedi možnost za nov začetek. Od nas pričakuje, da mu grehe izročimo in jih obžalujemo. Samo na ta način nam lahko izkaže usmiljenje in grehe odpusti. Dal nam je popolno svobodo in je nikoli ne bo odvzel ali preklical. Zato je na nas več odgovornosti.
p. Branko Petauer
