PO MARIJI K JEZUSU 4. In po posvetitvi? Kako naj bi živel katoličan, ki se je posvetil Mariji?

V različnih knjižicah in zgibankah, ki jih je izdalo Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, so povsod dana tudi navodila, kako in na kaj posebno paziti po posvetitvi. Bistvo posvetitve je v skladu s posvetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, to je Jezusu in Mariji, kot odgovor na njuno ljubezen. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo, posnemali njune kreposti ter se varovali greha.

S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu obema damo častno besedo, da bomo v skladu s to posvetitvijo tudi živeli. Posvetitev ni nekaj zunanjega, čeprav ne veže pod grehom, ni le lepa slovesnost, ki jo danes obhajamo, jutri pa nanjo že pozabimo. Tudi po posvetitvi ostanemo nestanovitni. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba izprositi z redno molitvijo.

Zelo pomembno je pogostno zavestno obnavljanje posvetitve, morda vsak mesec na prvi petek in soboto, na obletnico posvetitve, ob življenjskih jubilejih itd. Primerna vsakdanja molitev nas lahko vedno znova spomni, kaj smo obljubili. Veliko pomaga k zvestobi zbiranje na skupnih molitvenih shodih. Za ohranitev zvestobe posvetitvi je potreben boj zoper zlo v nas in okrog nas.

 

PO MARIJI K JEZUSU 3. Kako se osebna posvetitev Mariji razlikuje od posvetitve naroda?

Prve pobude za posvetitev posameznikov in družin so se porodile takoj po znamenitem obisku fatimske Marije romarice v Sloveniji leta 1997. Med seboj se je povezalo nekaj duhovnikov, redovnikov in laikov. Njihovo pobudo je podprlo okrog 300 podpisnikov iz vrst duhovnikov, redovnikov in laikov. Pobudo so v novembru 1998 poslali slovenski škofovski konferenci, s prošnjo, da prizadevanje za posvetitev odobri in priporoči.

Naši škofje so na svojem tretjem plenarnem zasedanju v Ljubljani, 17. novembra 1998, to pobudo radi sprejeli. V vabilu slovenskim vernikom k tej posvetitvi so zapisali: »Ves slovenski narod se vsako leto na veliki šmaren posveti Mariji. Tako bo tudi za naprej. Hkrati priporočamo v letu 1999, kot pripravo na dvatisočletnico Jezusovega rojstva in za dober začetek tretjega tisočletja … bolj osebno in hkratno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Pri tej posvetitvi gre za posvetitev posameznikov in družin v okviru župnije, redovne skupnosti, krščanskega duhovnega gibanja ali drugih krščanskih občestev …« Gre torej za osebno, a skupaj z občestvom, h kateremu pripada (družina, redovna skupnost, duhovno gibanje, župnija …), svobodno, dobro pripravljeno posvetitev posameznikov in družin, s posebnim poudarkom na družine, kakršno so poznale naše družine še v predvojnem času. Potrebna je torej prostovoljna odločitev, temeljita molitvena priprava, dobro poznanje narave posvetitve, zlasti še bolj goreče in dosledno krščansko življenje. Preko apostolskega nuncija msgr. Edmonda Farhata smo o našem prizadevanju za posvetitev leta 2000 seznanili tudi svetega očeta. Prejeli smo odgovor: »Z veseljem vam sporočam, da je bilo Vaše pismo zelo skrbno preučeno. Prejel sem častno nalogo, naj Vas obvestim, da sveti oče Janez Pavel II. spodbuja to hvalevredno pobudo.«

Drugo pa je posvetitev sveta, naroda, župnije redovne skupnosti. Ta se izvrši po predstojniku: papežu, škofu, župniku, družinskem očetu itd. Tako so ravnali v preteklosti papeži, tako škofje in drugi predstojniki. Takšna posvetitev ima svoj pomen, saj jo predstojnik izvrši kot zastopnik skupnosti. Čim bolj so posamezniki v edinosti s predstojnikom in z njim sodelujejo, tem popolnejša je. Vendar pri tej posvetitvi pogosto manjka volja vsakega posameznika, njegova osebna odločitev in izročitev, in je zato manj popolna.

Odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je leta 2003 poslal slovenski škofovski konferenci pobudo za posvetitev naših župnij, ki naj bi jo opravili župniki. Škofovska konferenca je odgovorila: »Škofje se strinjajo s pobudo posvetitve župnij Jezusovemu in Marijinemu Srcu«. Lahko bi rekli, da je posvetitev naroda ali župnije goreča molitev predstojnika za izročene mu vernike. V tej molitvi župnik med drugim moli: »Posvetim in izročam ti vse župljane, začenši od najslabotnejših, od še ne rojenih do bolnih, invalidnih in ostarelih. Izročam ti naše družine, naše otroke, našo mladino ter samske in ovdovele. Posebej te prosim za neurejene, ranjene in razbite družine …«

PO MARIJI K JEZUSU 2.Zakaj živeti z Marijo, zakaj se ji posvetiti? Kaj nam prinaša odnos z njo?

Naj najprej spomnim, da je Marija že pri svojem drugem prikazanju v Fatimi 13. junija 1917 med drugim rekla: Da bi preprečila drugo svetovno »vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta, (…) bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote«. Ne pozabimo, da je papež Leon XIII. že leta 1899 ves svet posvetil Jezusovemu Srcu, da je papež Pij XII. leta 1942 ves svet posvetil Marijinemu Srcu, da je isto storil tudi ljubljanski škof Rožman leta 1943 za svojo škofijo in vso Slovenijo. Še posebej odmevna je bila posvetitev, ki jo je izvršil papež Janez Pavel II. skupaj s škofi leta 1984 in v svetem letu 2000, ko je skupaj s 1500 škofi ves svet izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Besedo posvetitev v vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo. Rečemo, da se je mati popolnoma posvetila svoji družini. To pomeni, da mati ves svoj čas in svoje moči žrtvuje za svojega moža in otroke, pa tudi, da se odpoveduje drugim dejavnostim, ki bi jo pri tem ovirale. Ali ne posveti športnik, atlet, kolesar, nogometaš ali kdor koli drug, največ časa na svojih treningih za uspeh in cilje, ki si jih je zadal. Enako drugi športniki, enako umetniki vseh vrst, glasbeniki in drugi. Čim bolj je cilj vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa je nekaj najlepšega in najplemenitejšega. Posvetitev so z veliko vnemo priporočali tudi papeži: Pij XII., Pavel VI. in Janez Pavel II. To je storila tudi Chiara s svojimi prvimi prijateljicami, ko jih je Božja ljubezen zlila v eno. »Čutili smo spodbudo, da se posvetimo Mariji, in smo Jezusa v evharistiji prosili, naj nas daruje svoji Materi tako, kakor zna storiti samo On … Imeli smo vtis, da nas je s tisto posvetitvijo Marija obdala s svojo brezmadežnostjo.«

Teologinja Marisa Cerini to posvetitev razlaga takole: »Posvetitev, za katero gre tu, odseva izviren značaj posvetitve Bogu, ki ga zasledimo pri vsaki biblični posvetitvi, bodisi občestveni (kot je bila posvetitev izvoljenega ljudstva) bodisi osebni. Pri tej ima prvo pobudo Bog: On kliče k posvetitvi in on 'posvečuje' tiste, ki se odzovejo njegovemu klicu, on jih naredi svete, kakor je svet on, to je, daje jim svojo svetost. Podobno tudi posvetitev Mariji … uresničuje On …«

Prvi, ki se je njunima Srcema posvetil, je bil sv. Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje njima. Vzor popolne posvetitve nebeškemu Očetu je Jezus. Ob svojem prihodu na svet pravi: »Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil …« To prvo darovanje je na viden način ponovil po Marijinih rokah v jeruzalemskem templju in ga v svojem življenju vedno znova ponavljal. Posvetitev ni le enkratno dejanje, kakor ni enkratno dejanje skrb matere za svojo družino …

Vsi ljudje smo Jezusovi že zato, ker je naš Stvarnik in Odrešenik. Še boj smo postali njegovi pri svetem krstu. Nismo pa le Jezusovi. Smo tudi Marijini, saj je naša duhovna mati, ki nam hoče pomagati. Biti moramo tesno povezani z njo. Posvetitev pomeni pripravljenost, da bomo stalno živeli v prijateljstvu z Jezusom in Marijo in posnemali njune kreposti ter se varovali greha.

Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca niso najpomembnejše različne vaje in ustne molitve. Tudi ne gre v prvi vrsti za češčenje bodisi Kristusovega bodisi Marijinega telesnega srca kot odličnega dela človeškega telesa. V ospredju sta Kristus in Marija sama, njuno telesno srce pa je pri tem simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Eden najlepših primerov »posvetitve« Mariji je v meditaciji Chiare Lubich pred tabernakljem: »Zakaj si hotel ostati na zemlji, na vseh krajih sveta, v presladki evharistiji in Ti, ki si Bog, nisi našel načina, da bi pripeljal in pustil na zemlji tudi Marijo, mater vseh nas, ki potujemo?« V tišini se je zdelo, da odgovarja: »Nisem je pripeljal, ker jo hočem zopet videti v tebi.« Biti podobni njej, znova zaživeti Marijo, je nedvomno najlepša posvetitev, upodobitev po Mariji.

PO MARIJI K JEZUSU Posvetitev Mariji 1.Kakšna je Marijina vloga v našem življenju? V življenju posameznikov, narodov, človeštva?

Predvsem je potrebno najprej vsaj nekoliko odkriti, kdo je Marija, da bi lahko gojili globoko ljubezen do nje. V zgodovini človeštva so trenutki, ko je vse odvisno od ene osebe. Tako je bilo pri oznanjenju. Ko je angel sporočil Mariji, da bo rodila sina, ki naj mu da ime Jezus, je bilo resnično vse odvisno od njenega sodelovanja. »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi«. Tako je bilo, ko je obiskala sorodnico Elizabeto, ki ji je na pozdrav odgovorila: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« Podobno tudi v Kani Galilejski: »Karkoli vam reče, storite.« Karkoli katoličani verujemo o Mariji, temelji na tem, kar verujemo o Kristusu. Prava marijanska pobožnost nujno vodi h Kristusu. Marija dejansko preseva Boga.

Marija je kot edinstveno bitje vključena v Sveto Trojico, vsa odeta v Božjo besedo. O tem nam govori Magnificat, ki je sestavljen iz stavkov Svetega pisma. Marija ni bila samo dekle iz Nazareta, najlepše bitje na svetu, temveč Božja Mati. Marija je radost nebes, najljubša hči nebeškega Očeta, Mati Božjega Sina, nevesta Svetega Duha ter naša nebeška Mati. Ko se je Jezus s križa ozrl nanjo, je dejal: »Žena, glej tvoj sin«. In Janezu: »Glej, tvoja mati.« S posvetitvijo Mariji, nas ona obdaja s svojo brezmadežnostjo. Marija je Mati lepe ljubezni. Božji načrt nad nami je, da znova zaživimo Marijo. Tudi mi moramo biti samo Božja beseda. Vsak izmed nas naj bi postal mala Marija.

Obstaja pa še en trenutek iz njenega življenja: Marija ob vznožju križa v svoji osamljenosti. Jezus je v svoji zapuščenosti na križu v polnosti izrazil bogastvo, ki ga je imel v sebi. V zapuščenosti izrazi vrhunec bolečine in jo spremeni v ljubezen. Enako kot Jezus ima tudi Marija svoj vrhunec: To je njena osamljenost, njena zapuščenost.

Da bi se posamezniki znali použiti v edinosti, bi morali znati žrtvovati svoj jaz in pozabiti nase. Enako velja tudi za narode. »Vsak narod bi moral preseči lastne meje in gledati onkraj njih; prišel je trenutek,« pravi Chiara, »ko je treba ljubiti domovino drugega, kakor svojo … ni dovolj, da se odpovemo sami sebi. Današnji časi od Kristusovega učenca zahtevajo več: krščansko družbeno zavest, s katero bo mogel oblikovati po Kristusovi postavi ne le svoje dežele, temveč bo pomagal graditi tudi druge dežele z vesoljno naravnanostjo Cerkve, z nadnaravnim pogledom …«. Zato Marija ni samo moja Mati, ampak je tudi Mati Slovencev, Hrvatov, Portugalcev, Poljakov, Nemcev, Francozov in Italijanov, je preprosto Mati vsega človeštva.

 

SKRIVNOST KRIŽA Skrivnost križa (29) Križ skupnosti (2)

Življenje v skupnosti ni mogoče brez odpovedi. Potrebno se je zavedati, da smo v skupnosti tako zelo drug ob drugem, da že eno samo sebično dejanje naredi trpljenje drugemu. Preprosto je treba sprejeti, da ne gledaš na svojo korist, marveč na korist vseh. Bog nas v skupno življenje kliče zato, da bi bili drug drugemu v pomoč in oporo. S skupnimi napori lahko naredimo več kakor pa posamezno. Drug ob drugem se brusimo in zorimo v zrele in odgovorne ljudi. Celo v pomoč smo drug drugemu, da se lažje brusimo in oblikujemo. Vsak, ki živi z menoj, me pomaga oblikovati. Oblikujejo me njegove slabosti, ker me kličejo k bolj zvesti odpovedi svojim željam. Oblikujejo me njegova dobra dela, ker me navdušujejo za še bolj zvesto služenje. V skupnosti, kjer sem, je treba narediti vse, česar sem sposoben, in ne sanjati o drugi bolj idealni skupnosti, kjer bi lahko bolj koristno razvil vse svoje bogate sposobnosti.

Tudi Jezus v apostolski zbor ni poklical samo svetih mož. Če spremljamo njihovo obnašanje, lahko vidimo, da so bili kdaj prav nerodni. Niso zmeraj mislili na svete reči. Med svojimi je imel celo Judeža, ki ni bil zazrt v Boga, ampak v čast in denar. Ni se pustil oblikovati Jezusu, marveč se je prepustil hudobnemu duhu. Tedaj je šel satan v Juda, ki se je imenoval Iškariot in je bil izmed števila dvanajsterih. Odšel je k vélikim duhovnikom in poveljnikom in se z njimi domenil, kako bi jim ga izročil. Razveselili so se in se pogodili z njim, da mu dajo denarja. Privolil je in iskal priložnost, da bi ga izročil, ko ne bi bilo blizu množice.

V tem primeru se lahko vprašamo, zakaj je Jezus Juda sploh poklical med apostole. Bil je potreben, saj je tudi on imel svoje poslanstvo. Jezusu je bilo žal za Juda, a ni mogel drugače. Med izbirami, ki jih je imel Juda, so bile tako kot pri vseh drugih tudi dobre možnosti, a bil je prešibek, da bi izbral le-te in se uprl slabim. Pri zadnji večerji se očitno vidi, kako zelo je bil Jezus z Judom rahločuten in ga nikakor ni hotel osramotiti pred drugimi. Čeprav je Juda nečedni posel že začel, mu Jezus ni hotel nič hudega. Prepustil mu je popolno svobodo v odločitvi in ga celo obvaroval pred napadi drugih apostolov, ko jim ni dal razumeti, kaj bo Juda naredil. Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškariota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč. Gorje svetu zaradi pohujšanj! Pohujšanja sicer morajo priti, toda gorje človeku, po katerem pride pohujšanje.

Jezus nam hoče povedati, da bodo v naših skupnostih vedno ljudje, ki bodo delali zase namesto za skupnost. Razdirali bodo skupnosti in napravljali veliko trpljenja in gorja. Toda tudi taki ljudje imajo v skupnosti svoje poslanstvo. Bog je dopustil, da so se pridružili skupnosti, da jo prečiščujejo in preizkušajo. Ob njih se v skupnosti sicer veliko trpi, toda pravi člani ob njih najdejo še več priložnosti za odpoved. Bog jih po takih članih vzgaja za nekaj velikega. S takimi člani nas Bog kliče k najbolj koreniti odpovedi in služenju do nespameti. Lažje je razumeti, da naredi hudo tisti, ki te ne mara. Bolj težko pa je, če se obrne proti tebi tisti, ki ti je kakor prijatelj. To bridkost ugotavlja že psalmist, ko pravi: Zares, ni sovražnik tisti, ki me zasramuje, to bi prenesel; ni se moj nasprotnik povzdigoval nad mano, pred njim bi se mogel skriti. To si ti, človek, ki je enak meni, moj prijatelj in moj zaupnik, s katerim sva imela skupaj sladek dogovor v Gospodovi hiši, hodila sva z množico.

Sveti papež Janez XXIII. je imel med kardinali nekoga, ki mu je vedno nasprotoval. Ko je pripravljal koncil, je vse njegove zamisli kritiziral in mu naredil veliko gorja. Tudi drugi kardinali so to čutili. Eden od zvestih kardinalov mu je nekega dne rekel: »Izključite tega iz pripravljalnih skupin, saj vidite, da vam naredi veliko gorja in vse obrne na glavo.« Toda Janez XXIII. je odgovoril: »Nikakor, njega je Bog poslal, da naše delo zavira. Brez njega bi lahko v prevelikem navdušenju zašli predaleč.« Razumel je, zakaj so v skupnostih tudi ljudje, ki povzročajo trpljenje. Vedel je, da jih je poslal Bog in so Božji dar. Tako bi morali ravnati tudi mi v svojih skupnostih: take člane bi morali razumeti kot Božji dar. Po njih nas Bog kliče k popolni zvestobi, ki je vedno na preizkušnji. Mogoče bi v svoji gorečnosti lahko omrznili, če nas ne bi nekdo vsak dan podžigal. Očitne napake takih članov v naših skupnostih nam na zelo jasen način povedo, da mi ne smemo tako delati. Služijo nam za zgled, kako ne smemo ravnati, kar je velikokrat tudi dragoceno.

Res se nam postavi vprašanje, zakaj Bog dopušča, da nas nekateri naši nergaški člani tako ponižujejo. Povrhu vsega bi človek rekel, da bi opomin na bolj kulturen način bolj zalegel, ko pa da te sobrat nergač do konca poniža. Vprašanje je, ali bi bil pripravljen sprejeti bolj dobrohotno kritiko. Mogoče bi našel sto opravičil, da bi ravnal drugače. Bog nas v naših skupnostih vzgaja za visoke cilje. Pisatelj Pisma Hebrejcem nas jasno opominja, naj ne pozabimo na vzgojo: »Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti. Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo.«

Tudi za nergača ima skupnost svoj pomen. Gospod mu je dal najboljšo možnost za spreobrnjenje. Ob njega je postavil tiste, ki so mu sposobni svetiti kot luč, da bi spregledal svoje napake in začel drugačno življenje. Bog ve, zakaj tako naredi. Zaupajmo mu, da dela prav. Življenje v skupnosti je lahko res velik križ, s katerim nam Bog odpira vrata nebes. Trpljenje v skupnosti nam spreminja v duhovno rast, ki nas vodi v najvišja nebesa. Nergači v naših skupnostih so nam dani od Boga, da bi se ob njihovem nemogočem ravnanju učili ponižnosti in popolne odpovedi. Bog nas po njih vzgaja za velike cilje, za katere je potrebna korenita odpoved vsemu, tudi časti. Tako kot Jezus moramo tudi mi znati sprejemati ponižanja, zasramovanja in izdajstva celo od tistih, s katerimi sedimo pri isti mizi. Bog nam daj moči in pravega spoznanja ob taki vzgoji.

p. Branko Petauer

 

Odmev na molitveno srečanje v Stični

Zgodnji jesenski dan. Zadnji petek v mesecu. Opatova kapela v stiškem samostanu je sprejela v svoje zatočišče srca, ki so z molitvijo in darovanjem dajala slavo Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Tokrat me je nagovoril sveži duh. Veselo je gledati, da na naše bedenje prihaja vedno več mladih, ki s svojo živostjo in mladostnim hrepenenjem bogatijo naše vzdušje. Pripoved dveh deklet o srečanju mladih v Torontu, topli dih sv. Favstine Kowalske; misli iz njenega Dnevnika so me tokrat ponovno objele z vdanostjo Jezusu. Molitev rožnega venca k Božjemu usmiljenju …

Vzdušje, ki kliče Ljubezen in se odpira miru, ki ga svet ne more dati … vse to je naše skupno darovanje, je zahvala Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Vsako srečanje, ki temelji na Božjem, na iskrenem iskanju ljubezni in usmiljenja, pušča v človeku neizbrisno sled in moč, da pogumno zre preko križa v vsakdanjost in da tudi v stiski vidi dobro in v tem dobrem vztraja naprej. Zato se vsak zadnji petek v mesecu ob 20. uri z veseljem udeležujem srečanja tistih, ki so se izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu in živijo iz Božjega usmiljenja.

+Marjetka Smrekar

 

SADOVI POSVETITVE PRED 25 LETI IN DANES Posvetitev župnije Ruše

Potem ko smo na seji Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu obravnavali pobudo za posvetitev župnije, sem sklenil, da bom to svečanost opravil ob sklepu ponovitve misijona v postnem času 2002.

Misijon in pripravo na posvetitev župnije je vodil član Odbora p. dr. Leopold Grčar. Z veliko gorečnostjo je vabil župljane, naj se odzovejo ljubezni Ruške Matere B ožje, ki že stoletja deli na tej romarski poti velike milosti s posvetitvijo njenemu in Jezusovemu Srcu. Spomnil jih je na posvetitev posameznikov in družin, ki so jo nekateri že opravili ob sklepu jubilejnega leta 2000, in jih spodbujal, naj bodo luč in kvas za posvetitev celotne župnije. Ta posvetitev, ki jo sicer opravi župnik, zajema vse prebivalce župnije, ki jih je Bog zaupal njegovi pastoralni skrbi, vendar z njim sodeluje celotno župnijsko občestvo. Tisti, ki so se že posvetili, pa so še posebej poklicani, da z zglednim krščanskim življenjem izpričujejo svojo pripadnost Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Po posvetitvi župnije smo začeli z rednim češčenjem Najsvetejšega ob četrtkih. Ustanovili smo Frančiškovo družino, ki se srečuje v župniji vsako prvo soboto v mesecu. Na pobudo župljanov je prišlo tudi do ponovne oživitve krščanskega pogrebnega obreda, ki je bil v povojnem času zelo sekulariziran. Pokojnika zopet prinesejo v cerkev, kjer zanj darujemo sveto mašo. Pobudo je sprejel tudi pogrebni zavod. V zadnjem času smo vpeljali lepo adventno pobožnost »Marijo nosijo«, ki zbližuje družine in sosede v skupni molitvi. Marijo spremlja tudi župnik. Neka gospa se je ob tej priložnosti prvič srečala z molitvijo rožnega venca. Sicer pa si Marija utira pot tudi v zelo posebne situacije ...

S tistimi, ki so se posvetili, smo letos poromali na prvo vseslovensko srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v Stično in bili tam deležni bogatih duhovnih darov.

Srečko Fras, takratni župnik