ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (29) »Srečno me pripeljita v večno domovino«

Tu prosimo Jezusa in Mater Marijo za srečno zadnjo uro. To je najbolj odločilna ura. Za našo večnost gre. Seveda je zadnja ura odvisna od prejšnjih ur našega življenja, predvsem od naše ljubezni do Boga in do bližnjega. Sv. Janez Vianney vzklika: »Biti ljubljen od Boga, biti združen z Bogom, živeti v Božji navzočnosti, živeti za Boga: o, kako lepo življenje! In lepa smrt! V ljubezni do Boga bomo našli svoj mir, svojo popolnost, svoje zasluženje, svojo slavo in srečo na tem in na drugem svetu.«

Posvetitev in izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in življenje iz te posvetitve nas zelo dobro pripravlja na srečno zadnjo uro in srečno večnost. Zato ima češčenje Jezusovega in Marijinega Srca za kristjane prav poseben pomen. Že simbolika srca kaže na to. Srce je znamenje ljubezni. Jezus in Marija sta se v zadnjih stoletjih v posebnih razodetjih pogosto prikazovala z izrazitim srcem. S tem občečloveškim simbolom sta hotela poudariti svojo prisrčno ljubezen do nas. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je oddaljilo od ljubezni do Boga in do bližnjega. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati ter se jima z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva. To nas bo vodilo k svetosti, svetost pa je vstopnica za nebesa.

Sv. Marjeta Marija Alacoque je zapisala: »Zdi se mi, da ni krajše poti, da pridemo do popolnosti in da ni bolj gotovega sredstva za zveličanje, kakor je posvetitev Božjemu Srcu.« Večkrat je dejala: »Mislim, da se ne bo pogubil nihče, kdor bo Jezusovo Srce častil in se mu posvetil.« Ne samo dvanajsta ali vélika obljuba, ki govori o pobožnosti devetih prvih petkov, ampak tudi več drugih Jezusovih obljub sv. Marjeti se nanaša na srečno smrt. To je skladno s Svetim pismom. Bog namreč »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4). Zveličamo se lahko le v Jezusu Kristusu, »ki je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Lk 19,10). Ker Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, daje tudi vsem možnost za to, svojo milostno pomoč. Treba pa je z Božjo milostjo sodelovati.

Tudi v Fatimi imamo podobne obljube. Devica Marija je pastirici Luciji leta 1917 razodela Jezusov načrt: »Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Devica Marija fatimskim pastirčkom pokazala pekel, nato je rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca.«

Sv. Janez Vianney nazorno oznanja: »Človek je bil ustvarjen za nebesa, hudič pa je zlomil lestev, ki je vodila vanje. Naš Gospod nam je s svojim trpljenjem obnovil drugo; odprl je vrata. Presveta Devica je na vrhu lestve, jo drži z obema rokama in nam kliče: 'Pridite, pridite!' O, kako lepo vabilo! Kako lepa je človekova usoda! Gledati Boga, ga ljubiti, slaviti, zreti vso večnost!«

p. Anton

 

Pomen nedelje 2. Različni nazivi naglašajo pomen nedelje

2. Različni nazivi naglašajo pomen nedelje. Novozavezni izraz za nedeljo je Gospodov dan. Apostol Janez je o svojem doživetju na otoku Patmos zapisal: »Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zaslišal mogočen glas kakor glas trobente« (Raz 1,10). Izraz »Gospodov dan« pomeni, da je nedelja dan poveličanega Kristusa, dan njegove zmage nad grehom in smrtjo, praznovanje velike noči.

Dalje je nedelja pričakovanje in vnaprejšnje praznovanje Gospodovega drugega prihoda. V stari zavezi so pogosto govorili o Gospodovem dnevu kot o posebnem Božjem posegu v zgodovino, ki bo nastopil v poslednjih časih. S Kristusovim vstajenjem so se poslednji časi že začeli. Tako je nedelja napoved ponovnega Gospodovega prihoda. Na našem zemeljskem potovanju je Gospodov dan kakor sonce, ki razsvetljuje našo temo.

Nedelja je Gospodov dan tudi zato, ker je za zbrano občestvo in za vsakega posameznika srečanje s poveličanim Gospodom, tistim Gospodom, ki je prek trpljenja in smrti kot zmagovalec prešel v vstajenje. Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in edinosti, se uresničujejo njegove besede: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi« (Mt 18,20).

Nedeljo – tedensko veliko noč – so že zgodaj začeli imenovati dan vstajenja. Svetopisemska poročila govore o srečanju z vstalim Gospodom na nedeljo. Na velikonočno nedeljo se je Jezus prikazal Simonu (prim. Lk 24,34; 1 Kor 15,5), Mariji Magdaleni in drugi Mariji (prim. Jn 20,11–18; Mt 28,9s), apostolom brez Tomaža (prim. Jn 20,19–23) in dvema učencema na poti v Emavs (prim. Mr 16,12; Lk 24,13–35). Na drugo velikonočno nedeljo se je prikazal apostolom skupaj s Tomažem (prim. Jn 20,24–29).

V Novi zavezi je najpogostejši izraz za nedeljo »prvi dan tedna« (Mt 28,1), »prvi dan v tednu« (Mr 16,2; Jn 20,1.19) v zvezi z Jezusovim vstajenjem in njegovimi prikazovanji učencem. Je pa to tudi dan skupnega obhajanja evharistije, »lomljenja kruha« (Apd 20,7). Izraz kaže na povezavo s prvim stvarjenjem, ko je Bog začel ustvarjati svet. Še bolj pa kaže na novost, ki se je začela s Kristusovim vstajenjem: začelo se je novo stvarjenje.

Že zelo zgodaj so raje govorili o nedelji kot osmem dnevu. Tudi Drugi vatikanski cerkveni zbor ima ta izraz. Pravi, da velikonočno skrivnost »obhaja Cerkev vsak osmi dan« (B 106). To je dan za sedmimi dnevi zemeljskega Gospodovega stvarjenja, dan, na katerega se z Gospodovim vstajenjem začenja nov začetek novega stvarjenja, novih nebes in nove zemlje. Sv. Avguštin pravi, da je dan, ki je bil prvi, postal osmi. Nedelja je simbol nebeškega življenja, poslednje dovršitve, vdora večnosti v čas. Zato je povzetek celotnega krščanskega odrešenjskega dogajanja.

p. Anton

Pomen nedelje 1

1. Prvi in glavni praznični dan. Že v apostolskih časih so kristjani obhajali spomin na Gospoda z evharistično daritvijo ob nedeljah. Te so bile osnovna sestavina nastajajočega cerkvenega leta. Na nedelje so se spominjali smrti in vstajenja našega Gospoda. Nekaj desetletij so praznovali samo nedelje. Šele zatem so posebno slovesno praznovali tisto nedeljo, na katero je Jezus vstal od mrtvih. 

Evangelisti govorijo o Jezusovem vstajenju in njegovem prikazovanju na nedeljo. Apostolska dela poročajo, kako so se kristjani »prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha« (Apd 20,7).

Drugi vatikanski cerkveni zbor se je s praznovanjem nedelje resno ukvarjal in nedeljo posebno poudaril. Koncil je bil pastoralen, praznovanje nedelje pa je danes velik pastoralni problem.

Nedelja je po nauku koncila »prvi in glavni praznični dan« (B 106). Koncil pravi, da na nedeljo Cerkev obhaja velikonočno skrivnost. Torej ne samo Kristusovo vstajenje, kakor smo navajeni misliti in govoriti, ampak celotno velikonočno skrivnost. Koncil to tudi zelo izrečno pove: »Ta dan se morajo verniki zbrati, da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa« (B 106).

Nedelja je »temelj in jedro celotnega cerkvenega leta« (B 106). Zato je razumljivo naročilo: »Druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, naj je ne preglasijo« (B 106). V Splošnih določbah o cerkvenem letu in koledarju je določeno, da »se nedelja s svojim obhajanjem umakne samo slovesnim praznikom in Gospodovim praznikom; adventne, postne in velikonočne nedelje pa imajo prednost pred vsemi Gospodovimi prazniki in pred vsemi slovesnimi prazniki. Slovesni prazniki, ki pridejo na te nedelje, se obhajajo naslednji ponedeljek ...« (št. 5). Veljajo le štiri izjeme: praznik svete Družine je na nedeljo med božično osmino, praznik Jezusovega krsta je na nedeljo po 6. januarju, slovesni praznik Svete Trojice je na nedeljo po binkoštih, slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, je na zadnjo nedeljo »med letom«.

Po nauku Drugega vatikanskega cerkvenega zbora je nedelja »tudi dan veselja in počitka« (B 106). Seveda je pravo veselje nekaj drugega od veseljačenja. Veselje in počitek sta pomembna, a z ozirom na nedeljo kot dan evharistije imata drugoten pomen. Nedeljski počitek ima pomen za človekovo osebnost, za družinsko in versko življenje.

Nedelja je povezana s Svetim Duhom. Ko se je Jezus na velikonočno nedeljo prikazal učencem, »je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'» (Jn 20,22). Na binkoštno nedeljo, na petdeseti dan po veliki noči, so apostoli skupaj z Marijo in drugimi učenci prejeli Svetega Duha (Apd 2,1–32).

Nedelja je dan krščanskega poslanstva učencev, ki je povezano z vso Sveto Trojico. Jezus je na veliko noč rekel učencem: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.” In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: “Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,21–23). Prvo poslanstvo, ki je navedeno, je odpuščanje grehov.

Če hočemo, da bo cerkveno leto dobilo pravo vrednost, je treba dati najstarejšemu prazniku Cerkve – nedelji – osrednje mesto. Vsako nedeljo se spominjamo celotnega odrešenja, ki postane na skrivnosten način navzoče. Tako deluje na nas in oblikuje celotno naše življenje in mu daje velikonočni značaj. Nedelja je bogoslužni izraz bistva krščanstva.

 

BESEDA O BOGOSLUŽJU MAŠNA DARITEV Spremljaj vstop mašnika k oltarju

Pred zakristijo se oglasi zvonček. Mašnik in njegovi pomočniki gredo v liturgični obleki v urejenem sprevodu k oltarju. Ob nedeljah in praznikih naj bi bil vhod mašnika in njegovih sodelavcev bolj slovesen. Tak vhod je znamenje naše življenjske usmerjenosti k Bogu. Vsi smo romarji, smo Cerkev na poti k Bogu. Ob slovesnostih, če ima duhovnik veliko pomočnikov, se v skladu z navodili Rimskega misala sprevod razvrsti takole: Na čelu gre kadilničar s kadečo se kadilnico, če uporabljamo kadilo. Nato se uvrstijo strežniki, ki nosijo sveče, če je potrebno; med njimi, če je potreben, drug strežnik s križem. Nato gredo mašni pomočniki in drugi strežniki, za njimi bralec, ki lahko nosi evangeljsko knjigo. Zadaj za vsemi gre duhovnik, ki bo maševal.

Na koru zadonijo orgle, ki imajo pri bogoslužju posebno mesto. Drugi vatikanski koncil glede orgel določa: »Orgle je treba imeti v latinski Cerkvi v veliki časti kot tradicionalno glasbilo, ki more s svojim zvokom čudovito povečati sijaj cerkvenih obredov ter duha silno dvigati k Bogu in vzvišenim rečem« (B 120).

Po cerkvi se razlega ljudsko petje vstopne pesmi, ki je skladna s cerkvenim letom. Drugačna je v adventnem času, drugačna ob praznovanju Gospodovega rojstva, drugačna zopet v postnem ali velikonočnem času. Vstopna pesem spremlja prihod mašnika in njegovih sodelavcev k oltarju, zbrane vernike poveže v versko in molitveno občestvo, v vernikih zbudi notranje razpoloženje, ki je skladno s cerkvenim letom ali praznikom ter prispeva k slovesnemu začetku evharističnega bogoslužja. »Poje tisti, ki ljubi,« pravi sv. Avguštin.

Vsaj pri eni nedeljski ali prazniški maši običajno poje zbor, ki je del zbranega občestva vernikov in mu je zaupana posebna naloga. Po nauku 2. vatikanskega cerkvenega zbora »člani pevskega zbora opravljajo pravo liturgično službo. Zato naj svoje opravilo vršijo s tisto iskreno pobožnostjo in urejenostjo, ki taki službi pristoji in kakor jo Božje ljudstvo od njih po pravici zahteva« (B 29). Naloga pevskega zbora je skrbeti za pravilno izvajanje njemu namenjenih delov, pa tudi podpirati dejavno sodelovanje vernikov pri petju.

Velja staro pravilo, da tisti, ki dobro poje, dvakrat moli. Petje je znamenje veselega srca in odrešenjskega dogajanja v Božjem ljudstvu. Je tudi izraz prazničnosti. Zbrano občestvo zelo povezuje med seboj. Če sami s srcem pojemo ali petje zbrano poslušamo, ima tudi veliko oznanjevalno vrednost. Kako osiromašeno bi bilo cerkveno leto brez adventnih, božičnih, postnih in velikonočnih pesmi!

Z vstopno pesmijo, ki ji rečemo tudi vstopni spev, se je pričel začetni obred. V Rimskem misalu imamo pojasnilo: »Vstop, pozdrav, skupno kesanje, Gospod, usmili se, Slava in prošnja, kar vse je pred besednim bogoslužjem, ima začetni, uvodni in pripravljalni značaj. Namen teh obredov je, da bi verniki, ki so se zbrali, postali občestvo in da bi se pravilno uglasili za poslušanje Božje besede ter vredno obhajanje Evharistije.«

 

Pred teboj je daritveni oltar

Spredaj v prezbiteriju vidiš oltar, h kateremu se bliža mašnik s svojim spremstvom. Prezbiterij je prostor okrog glavnega oltarja, določen za duhovščino (prezbiter = duhovnik). Oltar je središče celotnega evharističnega bogoslužja. Na njem se bo daroval Jezus, kakor se je pri zadnji večerji na véliki četrtek daroval ob mizi velikonočne večerje in na véliki petek na oltarju križa. Oltar te zato spominja na zadnjo večerjo in na Kalvarijo. Je miza za daritev in velikonočni obed. Pri tej mizi se zbiramo, da se s Kristusovo daritvijo zahvaljujemo Bogu in prejemamo njegovo telo in kri. Na oltarju mašnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši isto, kar je izvršil Kristus. On je namreč naročil: »To delajte v moj spomin« (Lk 22,19).

Ker se pri oltarju opravlja Gospodova daritev in verniki z njega prejemajo Gospodovo telo in kri, so že od nekdaj cerkveni pisatelji gledali v oltarju znamenje Kristusa samega. Zato se je uveljavil izrek: »Oltar je Kristus«. Oltar postane še bolj simbol Kristusa, če je posvečen in pri tem maziljen s sveto krizmo.

Oltarje in daritve so poznala že starodavna ljudstva. Na njih so darovali živali in poljske pridelke. Spomni se Kajna in Abela ter njune daritve. Sveto pismo med mnogimi drugimi omenja tudi Abrahama, kako je postavil oltar in na njem opravil daritev Bogu.

Najstarejši krščanski oltarji so bile lesene mize. Tudi Kristus je pri zadnji večerji na leseni mizi obhajal prvo mašno daritev in podelil apostolom prvo sveto obhajilo. Pozneje so postavljali kamnite oltarje.

Oltar je v vsaki cerkvi in kapeli, tudi tam, kjer ni tabernaklja in Najsvetejšega. Pokrit je vsaj z enim belim prtom, ki je simbol čistosti našega srca. Samo iz čistega srca se rodi prava žrtev, takšna, ki je Bogu všeč.

Oltar je lahko premičen ali nepremičen. Miza nepremičnega oltarja je iz naravnega kamna. Oltar je posvečen ali pa samo blagoslovljen. Posveti ga škof, blagoslovi pa škof ali duhovnik. V Rimskem misalu je določeno, naj bo v vsaki cerkvi redno nepremičen in posvečen oltar. Nepremični oltarji so vedno posvečeni, premični pa so lahko posvečeni ali samo blagoslovljeni.

V starejšem posvečenem oltarju so na sredi oltarne mize v grobku vzidane relikvije mučencev. V oltarjih, ki so bili posvečeni po prenovljenem obredniku (leta 1977), škof pristne relikvije mučencev ali drugih svetnikov vzida pod oltarno mizo. Vendar pod premične oltarje, čeprav so posvečeni, ni dovoljeno vlagati relikvij svetnikov. V posodici z relikvijami je pergament z datumom posvetitve oltarja, z imenom škofa, ki je opravil obred, z imenom zavetnika cerkve in z imeni mučencev ali drugih svetnikov, katerih relikvije so vzidane pod oltarno mizo.

Vsak oltar je posvečen samo Bogu, saj se sveta maša daruje le njemu. Lahko pa je posvečen v spomin mučencev ali drugih svetnikov. Sv. Avguštin lepo pravi: »Oltarjev ne postavljamo nobenemu mučencu, pač pa Bogu mučencev, čeprav v spomin mučencev.«

Kristjani smo po svetem krstu Kristusovi udje, on pa je naša Glava. Ker je pravi duhovni oltar Kristus, smo tudi mi kot njegovi udje duhovni oltarji. Na oltarju svojega srca moramo darovati Bogu daritev svojega življenja. Tako razumemo besede našega pesnika Simona Gregorčiča: »Oltar najlepši je – srca oltar!«

Romano Guardini je zapisal: »Najgloblja moč v duši je moč žrtvovanja. Na dnu človekove notranjosti vlada ona tišina in jasnost, iz katere se žrtev dviga k Bogu. Oltar je zunanje in vidno znamenje te največje globine in tišine ter moči v človeku. (…) Oboje pa spada skupaj, oltar zunaj in znotraj. On je srce cerkve; ta pa najtišja globina živih človeških prsi, notranjega svetišča, katerega izraz in prispodoba je zunanje svetišče s svojimi stenami in

 

P. Avguštin Novak – zlatomašnik

Rodil se je v Kriški vasi, župnija Višnja Gora. Po končani osnovni šoli v Višnji Gori in po maturi na Gimnaziji Josipa Jurčiča v Stični je vstopil k cistercijanom, kjer je bil že njegov brat Janez. Teološko fakulteto je končal v Ljubljani in bil posvečen za duhovnika 29. junija 1973. Novo mašo je pel v baziliki v Stični in v Višnji Gori. V samostanu v Stični je opravljal različne službe in je še danes dejaven ter na razpolago, kjer je treba. Zlatomašni jubilej je praznoval 11. junija v baziliki v Stični.

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu (razen ene izjeme) ob 20.00: 5. junija, 3. julija, 31. julija!, 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra; avgusta bo shod na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta ob 18.30.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Zaplazu, škofija Novo mesto, v soboto, 17. junija 2023. Potek: 9.30 rožni venec, 10.00 somaševanje (vodi upokojeni škof Andrej Glavan), odmor, pričevanja, pete litanije in blagoslov z Najsvetejšim.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo od 6. do 10. avgusta 2023 v Assisiju. Prijave zbira g. Srečko Fras, župnik pri Mali Nedelji, na elektronski naslov: fras.srecko@gmail.com ali na mobilni telefon 041 93 93 94.