Sveti Mariji

O, sveta Marija,

kraljica majniška,

Božja in moja mati.

Na kolenih klečim

in si želim

v Tvoje srce,

v Tvoje naročje,

kot Jezus,

Tvoj sin.

Slavko Zaviršek – Slavec

 

PO MARIJI K JEZUSU Če hočete prejeti dar vztrajanja, ljubite Marijo

Sv. Frančišek Borgia je pri izpraševanju novicev opazil, da nekateri niso bili posvečeni sveti Devici Mariji. O tem je obvestil njihovega voditelja in ga prosil, da bi se tem fantom posebej posvetil. Žal, se je svetnikov strah uresničil. Vsi ti novici so izgubili milost vztrajanja. Sv. Filip Neri je svojim spovedancem dejal: »Moji sinovi in hčere, če hočete prejeti dar vztrajanja, ljubite Marijo in ji služite! Kadar je ne kličemo na pomoč, padamo in se izgubljamo.«

Rožni venec otrok (Le chapelet des enfants)

 

PO MARIJI K JEZUSU Moč živega rožnega venca

V domači župniji vodim prvostopenjski tečaj priprave na birmo. Ob koncu tečaja sem razmišljala, kako bi prek živega rožnega venca in kronanja Marijinega kipa v mesecu maju lahko udeležencem bolj neposredno posredovala resnico o Marijini vlogi v njihovem življenju.

Pri živem rožnem vencu vsaka oseba prevzame mesto ene jagode in moli, ko pride na vrsto. Število udeležencev v mojem razredu je bilo premajhno, zato sem pričela s projektom verske vzgoje, v katerega sem povabila tudi starše in župljane. Po nedeljski maši so se osebe predstavile v župnijski dvorani, kjer sem na tleh oblikovala velik rožni venec iz krogov pene. Vsak posameznik je stopil v svoj krog. S kančkom poguma so udeleženci hitro dobili izkušnjo živega rožnega venca in vsak izmed njih je nestrpno čakal na svojo molitev, medtem ko so na zaslonu vsi skupaj gledali upodobljene skrivnosti iz Jezusovega življenja.

Kar bi lahko vodilo v polom, se je izkazalo za močno pričevanje o rožnem vencu, ki je za udeležence postal živ. Lahko so molili za svet in druge namene. Otroci in odrasli so v zbrani molitvi vztrajali več kot trideset minut! Molitev rožnega venca se je zaključila s kronanjem Marijinega kipa ob petju pesmi Brezmadežna Marija. Zbrani so odšli z olajšanjem v duši in z boljšim razumevanjem edinosti, ki je bila sad molitve.

Rožni venec ni samo vrsta ponavljajočih se molitev. Gre za globoko premišljevanje o življenju Kristusa in Njegove matere. Živi rožni venec tej lepi molitvi daje življenje in vse udeležence med seboj močno poveže. Ko ga verniki molijo skupaj, učinkovito vpliva na življenje Cerkve, še posebej takrat, ko se ta sooča z velikimi problemi. Prav tako močno deluje v našem osebnem življenju. Rešitev za probleme sveta in naše osebne boje je molitev rožnega venca. Živi rožni venec je eden od načinov, da smo kljub našim različnostim telesno in duhovno zedinjeni.

Sestra Nancy Usselmann

PO MARIJI K JEZUSU »Marija mi je obljubila, da bo hitro našla delo«

Dober dan. Danes se iz vsega svojega srca zahvaljujem Mariji, ki razvezuje vozle. Leta 2018 sem ostal brez dela in v svoji glavi si nisem znal točno predstavljati, kakšno dejavnost naj bi opravljal. Nekega dne sem se odločil, da bom svoj življenjepis nesel na podjetje, ki je organiziralo delo na domu za starejše invalidne osebe, čeprav na tem občutljivem področju nisem imel nobenih izkušenj.

Takoj sem pričel moliti k Mariji, ki razvezuje vozle. Drugi dan devetdnevnice sem odprl knjižico, da bi prebral molitev dneva in v tistem trenutku so me klicali s podjetja, na katerega sem naslovil svojo kandidaturo, in me vprašali, če sem pripravljen za delo.

Ni pomembno, kakšen je vzrok teh »vozlov«. Dejstvo, da jih predstavimo Devici Mariji, naši nebeški Materi, omogoča, da se zavedamo težke situacije in molimo, da bi bili ozdravljeni ali rešeni teh vozlov, ki zastrupljajo naše življenje.

Na moj pritrdilni odgovor so se takoj odzvali. Še isti dan sem opravil razgovor in naslednji dan sem pričel delati s starejšimi invalidnimi osebami. Danes se resnično počutim zelo dobro pri delu, ki ga opravljam za ljudi, ki mi omogočajo, da obnavljam svoje srce.

Hvala naši nebeški Materi!

F. B.

 

 

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) Ves Marijin

Kaj je v ozadju papeževe svetniške osebnosti in izrednih sadov, ki jih je prineslo njegovo služenje vesoljni Cerkvi in svetu? Najprej je treba nekoliko spremeniti vprašanje in »Kaj« zamenjati z »Kdo«. V ozadju je in je bila Devica Marija, ki se ji je svetniški papež vedno znova izročal, kar je izražalo njegovo geslo »Totus Tuus!« (Ves Tvoj!) V ozadju je sv. Ludvik Grignion Montfortski, ki je napovedal, da bo njegova knjižica o popolni podaritvi samega sebe Kristusu po Mariji vzgajala svetnike. V ozadju je papeževa vloga »škofa v belem«, ki je s svojim velikim križem kot posledico atentata, pridružen Kristusu pribitemu na križ, reševal in posvečeval svet. Bil je ves Marijin, zato je bil ves Kristusov in ves potopljen v Presveto Trojico. To ni bila neka pobožnost, ampak način zelo poglobljenega duhovnega življenja. Mati Marija, ki je v odvisnosti od Kristusa posrednica vseh milosti – saj je bila Njegova sodelavka pri našem odrešenju – je obilno nagradila svojega zvestega sina, da je zapustil bogato dediščino na zemlji in v rekordnem času devetih let postal svetnik in svetilnik vesoljne Cerkve. On je zvesti služabnik Device Marije in svetnik upanja, ki je pogosto ponavljal besede drugega dela fatimske skrivnosti: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« Dejal je tudi: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je Njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.” S svojim svetniškim življenjem in izrednimi uspehi je dokazal, da Kristus zares zmaguje po Mariji. Tako bo tudi v prihodnje. Naj bodo za sklep ponovno omenjene papeževe besede v razgovoru z Vittoriem Messoriem: »Način, kako Marija sodeluje v Kristusovi zmagi, sem spoznal predvsem iz izkustva svojega naroda. Iz ust kardinala Stefana Wyszynskega sem zvedel, da je tudi njegov prednik, kardinal August Hlond, umirajoč spregovoril te značilne besede: ‚Če bo zmaga prišla, bo prišla z Marijo.‘ Med svojo pastirsko službo na Poljskem sem bil priča, kako so se te besede uresničevale. Potem ko sem z izvolitvijo za papeža stopil v probleme vesoljne Cerkve, sem nosil v sebi podobno prepričanje: tudi v tej univerzalni razsežnosti bo tako, da bo zmago, če bo prišla, prinesla Marija. Kristus bo zmagal po njej, ker hoče, da so zmage Cerkve v sodobnem in prihodnjem svetu povezane z njo.«

p. Anton

 

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) V belo oblečeni škof

Glede usode »v belo oblečenega škofa« se kardinal Ratzinger sprašuje: »Ali ni moral sveti oče, ko si je po atentatu 13. maja 1981 dal predložiti besedilo tretjega dela ‚skrivnosti‘, v tem prepoznati svojo lastno usodo? Bil je zelo blizu na meji smrti in je sam svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: ‚… bila je neka materinska roka, tista, ki je vodila pot izstrelka krogle in je papežu, ki je bil v agoniji, dovolila, da se je ustavil na pragu smrti‘ (13. maja 1994). Da je tukaj neka ‚mano materna‘ [materinska roka] vendarle drugače speljala smrtno kroglo, samo še enkrat pokaže, da ne obstaja nikakršna nespremenljiva usoda, da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij.«

De Carli v knjigi 'Zadnja fatimska vidkinja' piše o papežu Janezu Pavlu II. »To je papež Fatime, razkritje ‚tretje skrivnosti‘: papež, ki prerokbo o ‚škofu, oblečenem v Belo, ki pade ob vznožju velikega križa, zadet od strelnega orožja in puščic‘, pripiše svojemu življenju« (str. 14). On je papež fatimske skrivnosti.

Nekateri trdijo, da atentat na papeža Janeza Pavla II. ni vsebina tretjega dela fatimske skrivnosti in da ta napoveduje mučeniško smrt nekega prihodnjega papeža. Na vprašanje msgr. Bertonea 27. aprila 2000, ali je bila glavna oseba v videnju papež, je sestra Lucija takoj pritrdilno odgovorila: »Nismo vedeli za papeževo ime, Marija nam ni povedala papeževega imena. Nismo vedeli, ali je bil Benedikt XV., Pij XII., Pavel VI. ali Janez Pavel II., toda bil je papež, ki je trpel in zaradi tega smo tudi mi trpeli.« Msgr. Bertone je sestro Lucijo tudi vprašal, ali so besede o »škofu, oblečenem v belo«, povezane z atentatom na Janeza Pavla II. in ali se tretji del skrivnosti nanaša ne le na papeže na splošno, ampak na čisto poseben način na papeža Wojtyło. Sestra Lucija je odgovorila, da je tretji del skrivnosti povezala s poskusom umora papeža takoj, ko je zanj zvedela.

Kardinal Ratzinger je takole razložil končni del tretjega dela skrivnosti: »Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo škropita (namakata) duše, ki se bližajo Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se izvršuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka Njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost pšeničnega zrna, ki umre in postane rodovitno. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz Njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje ‚skrivnosti‘, ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga.«

Sv. Janez Pavel II. je pogosto ponavljal besede drugega dela fatimske skrivnosti: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« Dejal je tudi: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je Njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.”

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (10, konec) Daritev sestre Lucije za svetega očeta

Fatimska vidkinja sestra Lucija je bila zelo povezana s papežem Janezom Pavlom II. Njena predstojnica sestra Celina je v knjižici 'Sestra Lucija, naši spomini nanjo', zapisala: »Včasih smo jo spomnile na bolezen svetega očeta Janeza Pavla II. Privzdigovala je roke in ponavljala: ‚Za svetega očeta!‘ Kako zelo je ljubila papeža! Opaziti je bilo, da je njeno srce vztrepetalo ob spominu na njej tako drago ime – to ljubezen pa ji je vlila v srce Devica Marija, ki se ji je nekega dne prikazala iz nebes v Irijski globeli. Od marca prejšnjega leta nikoli ni izpustila iz rok molka, ki ji ga je Njegova svetost poslala za rojstni dan. Ko je oče Droszdek povedal, da odhaja v Coimbro, je sveti oče potegnil iz žepa rožni venec, ki ga je uporabljal, in ga poslal sestri Luciji. Pri sebi ga je imela, dokler ni za vedno zaspala. Ta molek je isti duhovnik odnesel svetemu očetu po pogrebu sestre Lucije. Rade volje bi ga obdržale, vendar se nam je zaradi velikega prijateljstva, ki ju je vezalo, zdelo, da bi svetemu očetu rožni venec bil posebno pomenljiv. Vedno jo je zanimalo, kaj je novega s svetim očetom. Izkoristila je obiske kardinalov in škofa, da jih je povprašala, kako mu gre. Ko smo prejemale L‘Osservatore Romano, ga je z veseljem brala, saj od branja v jedilnici ni dosti odnesla, ker jo je zapuščal sluh. 10. [februarja 2005] jo je sestra, ki jo je spremljala, vprašala: ‚Zelo trpite?‘ ‚Trpim!‘ ‚Darujete to trpljenje za svetega očeta?‘ ‚Darujem ga za svetega očeta … za svetega očeta … za svetega očeta! … Potem ni več spregovorila. Opazile smo, da je enkrat hotela nekaj reči, vendar se ji ni posrečilo« (str. 37).