MAŠNA DARITEV Pri mašni daritvi sodeluj

Glede sodelovanja pri mašni daritvi uči 2. vatikanski cerkveni zbor, da »si Cerkev skrbno prizadeva, da verniki tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli; zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju« (B 48).

Ko greš k maši, torej ne smeš biti le gledalec in povrhu še tuj ali nem. Obrede in molitve pri mašni daritvi moraš dobro razumeti. Šele takrat bo lahko tvoje sodelovanje zavestno, pobožno in dejavno, kakor pričakuje 2. vatikanski koncil.

V Rimskem misalu je glede sodelovanja vernikov pri mašni daritvi rečeno: »Popolno občestvo naj bodo pri poslušanju Božje besede, v molitvah, v sodelovanju pri petju, zlasti pa v skupnem obhajanju daritve in v skupni udeležbi pri Gospodovi mizi. To edinost lepo razodevajo kretnje in telesna drža, če se vsi verniki enako vedejo. Verniki naj se nikar ne branijo z veseljem služiti Božjemu ljudstvu, kadar so naprošeni, da bi pri svetem opravilu izvrševali kakšno posebno službo.«

Sodelovanje pri mašni daritvi je notranje in zunanje. Notranje sodeluješ, kadar spremljaš dogajanje kolikor moreš zbrano, z razumom in srcem, z vero in ljubeznijo. Na zunaj se to sodelovanje pokaže tako, da, v skladu z dogajanjem na oltarju, skupaj z vsemi navzočimi moliš in poješ, vstajaš in sediš, se priklanjaš in poklekuješ. Stoja, sedenje, klečanje, prikloni, vse to je povezano z vsebino mašne daritve in pomaga to vsebino tudi razumeti, hkrati pa nam pripomore k povezanosti z Bogom in med seboj. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar je, s pomočjo Božje milosti, dejaven ves človek, z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom.

Naučiti se moraš, pravilno gledati, poslušati in delati. Da boš to dosegel, ne bo dovolj le razumsko spoznavanje, čeprav je zelo pomembno. Srce večkrat vidi globlje kakor razum. Predvsem pa ti bo v pomoč vera. Sveta evharistija je, kakor sam dobro veš, skrivnost vere. Tako jo predstavi mašnik po spremenjenju. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja zelo naglašal vero in jo je pričakoval pri svojih poslušalcih, zlasti kadar je šlo za čudeže. Takšno vero je treba imeti tudi pri mašni daritvi. Sv. Avguštin je dejal: »Vera, živa vera, je tista, ki me nagiba, da padem na kolena pred oltarjem svojega Boga, ali v molitvi dvigam roke in oči proti nebu.«

V bogoslužju, zato tudi pri mašni daritvi, je navzoč vstali Kristus, ki deluje po Svetem Duhu. Ko je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta, je gotovo mislil še posebej na evharistično navzočnost, ki je Njegova najodličnejša navzočnost na zemlji. Če pri mašni daritvi njega ne bi bilo, bi bile vse besede in dejanja samo človeške besede in dejanja.

Najmanjša stopnja dejavnega sodelovanja vernikov je v tem, da odgovarjajo mašniku na njegove besede, povabila in pozdrave. Vsi skupaj molimo (razen delov, ki jih poje zbor): začetno kesanje, Slavo, odpev po psalmu, alelujo in vrstico pred evangelijem, izpoved vere, odgovore na prošnje za vse potrebe, Svet, vzklik po spremenjenju, očenaš in Jagnje Božje.

Da boš pri mašni daritvi lažje in bolje sodeloval, je prav, da se že na začetku zavedaš, da gre pri njej za dva glavna dela: Besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje. Pred besednim bogoslužjem je začetni obred, na koncu maše pa je sklepni obred. Vse skupaj pa sestavlja eno samo bogoslužno opravilo. Začetni obred traja do glavne mašne prošnje, besedno bogoslužje do prošenj za vse potrebe, evharistično bogoslužje do prošnje po obhajilu, sklepni obred do odslovitve: »Pojdite v miru«.

BESEDA O BOGOSLUŽJU BESEDA O BOGOSLUŽJU (5) Bogoslužno leto in duhovnost

Bogoslužje je praznovanje Kristusove skrivnosti, ki je središče zgodovine odrešenja. Vsa bogoslužna dejanja, katerih vrhunec in krona je evharistija, so praznovanja in obhajanja te skrivnosti, aktualizacija in oznanilo polnosti odrešenja.

Letni bogoslužni cikel ali bogoslužno leto v čim večji natančnosti razodene celoten lok Kristusove skrivnosti in skrivnosti Cerkve. Tako imamo leto za letom priložnost, da vstopamo v skrivnost in jo podoživljamo ter jo osvojimo za pot svoje lastne skrivnosti odrešenja.

Bogoslužno leto, v katerem se obhajajo vse evharistične daritve in molitveno bogoslužje, zakramenti in zakramentali, dobro izraža, kakšna je resnična duhovnost Božjega ljudstva, sklicanega v Kristusovo Cerkev, ki s svojim Gospodom živi skrivnosti Njegovega življenja, smrti in vstajenja. Lahko trdimo, da Cerkev to duhovnost ponuja v liturgičnih knjigah, vendar jih moramo odpreti za obhajanje, za osebno in skupnostno praznovanje, saj nam zagotavljajo ključ za pravilno in vedno globlje uresničevanje Božjega načrta.

Bogoslužje je »prva šola duhovnega življenja«, kot je zapisal sv. papež Pavel VI., in tudi »prvi in najnujnejši vir« duhovnega življenja, kot so zapisali v Konstituciji o svetem bogoslužju na II. vatikanskem cerkvenem zboru (B 14). Bogoslužje je tudi prostor evangelizacije in kateheze, kjer se bistvene vsebine in resnice vere prenašajo z bogoslužnimi dejanji in z Božjo besedo, ki se oznanja in razglaša. Bogoslužno leto na organski način izvaja to evangelizacijo in katehezo, bistveno pedagogiko vere in življenja, ker nam oznanja živo besedo in omogoča Božjemu ljudstvu, da se nenehno uči skrivnosti Svetega pisma.

Bogoslužje pa je tudi stalno uvajanje ali iniciacija v svete skrivnosti, kjer se nam priobčuje ali komunicira izkušnja svetosti. Kar beseda oznanja in teologija razlaga, bogoslužje ponuja v izkušnjo vere v tisti edinosti, v katero smo kot občestvo povabljeni s svojim sodelovanjem. V bogoslužnem letu se ta naloga bogoslužja pokaže na poseben način. Pri bogoslužju obhajamo, se spominjamo, ponavzočujemo in aktualiziramo vse Gospodove skrivnosti. Povabljeni smo, da vstopamo v osebni odnos s tisto Besedo, ki se je učlovečila. Ob Božiču in Veliki noči, v postnem in adventnem času, v času med letom in na praznike svetnikov smo povabljeni, da živimo iste resničnosti, ki jih praznujemo, da bi si v veri prisvojili, kar nam je podarjeno z besedo, molitvami, obredi in evharistično skrivnostjo. Bogoslužje je torej mistagogija Cerkve ali pot v skrivnosti življenja v Kristusu, da bi živeli evangeljsko resničnost kot vedno globljo lastno izkušnjo.

Iz vsega tega raste liturgična duhovnost, ki na poseben način skozi celo bogoslužno leto poživlja sintezo izkušnje življenja v Kristusu, s Kristusom in po Kristusu. Takšna Cerkvi lastna duhovnost omogoča vsakemu človeku, glede na osebne, skupnostne in družbene potrebe, da se tako pričakovanja v adventu, kot milosti učlovečenja ob božiču, odpovedi v postu in veselje ob Veliki noči, izrazijo v konkretnih, osebnih utelešenih dejanjih.

p. Nikolaj

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Marija, Gospodova mati in dekla

Mesec maj nam narekuje, da se ustavimo ob Gospodovi materi in dekli. O Mariji največ povemo, če naglasimo, da je Božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Marija je bila od vekomaj od Boga izbrana in določena za Božjo mater. Za izpolnjevanje te naloge je prejela in skozi vse življenje prejemala vso potrebno Božjo pomoč. Ob še tako veliki osebni svetosti nikoli ne bi mogla postati Božja mati, če je Bog sam ne bi odbral za to edinstveno odliko. Danes ne bi o njej razmišljali, ne peli pesmi, ne zidali cerkva in ne imeli največjih romarskih krajev njej v čast. Odbranost za Božje materinstvo izražajo besede: »Gospod je s teboj,« ki jih je nadangel Gabrijel izrekel pred Marijino privolitvijo. Gospod je bil z Marijo že od vekomaj, že takrat, ko je bila Marija še v Božji zamisli.

Vse Marijine odlike so bile naravnane na dar Božjega materinstva in na Marijin svoboden sprejem tega materinstva, na njen 'zgodi se'. Vse prejšnje Marijino življenje je bilo priprava na njeno privolitev, da postane Božja mati. Marija je bila vedno na razpolago Bogu. V tej splošni pripravljenosti je bila že od začetka vključena tudi pripravljenost, da postane Božja mati, čeprav ji je bilo to poslanstvo še nepoznano.

Ker je Marija Božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po smrti tudi s telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si kronana.«

Legenda pripoveduje: Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja, si je Eva izprosila od keruba, da sme od čudovitih cvetlic iz raja vzeti s seboj rožo, vrtnico, za spomin na čudoviti izgubljeni raj. Rožo je posadila. Postala je mati vseh drugih cvetlic na zemlji.

Marija je duhovna roža, spomin na izgubljeni raj. Tako jo imenuje tudi naša stara pesem Lepa si, lepa si, roža Marija. Bila je napovedana že v raju: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom« (1 Mz 3,15).

Roža, vrtnica, je kraljica cvetlic, zato je primeren naziv za Marijo. Marija kot Roža skrivnostna presega vse stvari. Roža ima rada samotne kraje, na primer na obronku gozda; tam cvete nepoznana. Kadar jo vrtnar presadi, se hitro prilagodi novim razmeram in razveseljuje človeka. Nazareška Roža skrivnostna je cvetela, ponižna in nepoznana, v tihi nazareški hiši, dokler je nebeški Vrtnar ni presadil v vrt Cerkve, ko je postala Božja mati in mati Cerkve.

Med najlepše slike Matere Božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«

»O kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Jacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote, lepote njene duše, njenega Srca. To je njena svetost. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.

To izraža tudi njena ponižna privolitev nadangelu Gabrielu in po njem samemu Bogu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V čem se izraža Marijina vloga dekle? V popolni odpovedi sebi in popolni predanosti Bogu, v iskreni poslušnosti Njegovim načrtom, vse do konca svojega življenja, pa naj bo še tako težko. Pritrditev ob angelovem oznanjenju vpliva na vse nadaljnje Marijino življenje, ki je bilo prežeto s Svetim Duhom, s katerim je bila napolnjena. To življenje je popolnoma usmerjeno na Jezusa. Marija ne živi zase, ampak za Jezusa. Za Jezusa je pravzaprav živela že pred angelovim oznanjenjem, le da se tega ni zavedala. Ni namreč še vedela, da bo postala Božja mati.

Angelovo oznanjenje, da bo postala Božja mati, je najvišja in edinstvena Božja odlika za kakšno žensko: postati mati Boga-človeka. Še več. Po tej odliki Marija ne presega le vseh ljudi, ampak tudi vse angele. Zato je kraljica vseh angelov in svetnikov. Značilno pravi sv. Bonaventura: »Bog bi lahko ustvaril večji svet in sijajnejša nebesa, ni pa mogel stvarí više povzdigniti, kakor jo je povzdignil, ko jo je napravil za svojo mater.«

Lahko bi se prevzela in se pred ljudmi poviševala, a ostala je skrajno ponižna dekla, popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Bog po takšni ponižnosti dela največje čudeže milosti in svetosti. Ker je Bog naprej vedel, da bo hotela biti ponižna Gospodova dekla, jo je izbral in povišal za Gospodovo mater.

Pritrditev Božjim načrtom je hkrati odpoved sebi in svojim načrtom. Pri tem se ljudje običajno oziramo nazaj na to, kar smo morali žrtvovati, in za to žrtev pričakujemo od Boga nagrado. Marija za svoje zvesto služenje ni pričakovala nobene nagrade. Vendar je prav ta odpoved sebi in svojim pričakovanjem v korist Božji volji vedno zelo rodovitna. Marija je v Božjih očeh tako velika, tako povišana, ker je hotela biti Božja dekla, Bogu popolnoma na razpolago. Isto razpoloženje je izraženo v očenašu: »Zgodi se tvoja volja!« Kdor vedno tako živi, je svet. Po takih ljudeh dela Bog čudeže v človeških dušah.

Česa se lahko učimo od Marije, Božje matere? Predvsem ponižne in zveste ljubezni do Jezusa v preprostem vsakdanjem življenju. Ona, ki je za Kristusom najsvetejša, je naša najboljša učiteljica, priprošnjica in voditeljica na poti do svetosti. Kakor sveti Jožef in apostol Janez jo vzemimo na svoj dom in bodimo ne samo njeni otroci, ampak tudi njeni zvesti učenci.

DOMAČA ZDRAVILA Medena detelja

Ob železniških tračnicah, plotovih, na prodnatih obrežjih potokov in drugje ob robovih njiv najdemo rasti medeno deteljo (Melilotus officinalis L.). Je dvoletna rastlina, visoka od 30 do 100 cm. Ima lepe drobne rumene cvetove, ki močno in prijetno dišijo. Cvetovi so metuljasti, podobni detelji - medena detelja sodi v družino metuljnic (Fabaceae). Pokončno steblo obdajajo podolgovati, od 1 do 2,5 cm dolgi listi, po trije združeni na enem peclju – kot pri nemški detelji. Če liste pomanemo med prsti, se čuti prijeten vonj zaradi kumarinov, ki jih rastlina vsebuje. Je zelo medonosna rastlina, zato jo kadilci pip radi primešajo tobaku. Cveti lahko že konec maja, sicer pa od junija do septembra. Nabiramo cvetoče zelišče, porežemo mlade, tanke, neolesenele cvetoče veje, 20 cm pod vrhom. Debelih vej ne sme biti zraven. Razprte jih posušimo na prepihu v senci, temperatura ne sme preseči 40°C. Tako cvetovi ne izgube rumene barve. Suho zelišče shranimo v dobro zaprtih posodah, da ohranijo vonj. Iz 4 kg svežih medenih detelj dobimo 1 kg suhih zelišč.

Medena detelja ima dolgo zgodovino uporabe; že Hipokrat (460–380 pred Kristusovim rojstvom) je omenjal medeno deteljo za zunanje zdravljenje razjed. Ker zoži žile, deluje protibolečinsko in zmehča kožo.

Na Slovenskem ima tudi več ljudskih imen, kar pomeni, da so jo naši predniki nabirali in uporabljali. Le-ta so rabozel, rumeni rabozel, divja detelja, rumena medena detelja, rabozelj, divja detela, dovja detala, mesičnik in skalna detala.

Glavne učinkovine v medeni detelji so kumarini, ki delujejo proti edemom – zmanjša se nabiranje tekočine. Zdravilna rastlina ima sicer več delovanj.

V obliki čaja se lahko svetuje za zdravljenje venskega popuščanja, težkih nog, nočnih krčev in otekanja nog, hemoroidov in za povečanje izločanja urina. 1 do 2 žlički posušene medene detelje prelijemo z 2 dcl vroče vode, pustimo stati, precedimo in pijemo 2 do 3 krat dnevno.

Tudi v obliki tablet jo je ponekod moč kupiti: v Latviji imajo tablete, ki vsebujejo izvlečke gloga, deljenolistne srčnice in medene detelje, za pomoč pri zdravljenju motenj delovanja srca in krvnega obtoka.

V Belgiji imajo od leta 1974 kremo z izvlečkoma bodeče lobodike in medene detelje za zdravljenje motenj venskega krvnega obtoka. Drugi rastlinski pripravek v tej državi z medeno deteljo je čajna mešanica, ki vsebuje rastline kordabenedikte, liste melise, sene in rožmarina, cvetove ognjiča, lipe in medene detelje, plodove janeža in komarčka ter liste in korenine sleza, za povečanje izločanja želodčnih sokov in žolča.

V Nemčiji je od leta 1976 na trgu moč dobiti kapsule, ki vsebujejo suha izvlečka semen divjega kostanja in medene detelje za lajšanje simptomov težkih nog in bolečih nog.

V Sloveniji je pa danes npr. v lekarnah nemški pripravek iz medene detelje za zdravljenje krčnih žil, ki vsebuje še učinkovino rutin ter minerala baker in mangan.

Poljska farmakopeja iz leta 1970 predpisuje medeno deteljo, kot etanolni izvleček v repičnem olju, za mazanje kože zaradi njenega protivnetnega delovanja. Deluje tudi adstringentno – »zakrči« žile, zmehča kožo in pospeši celjenje razjed.

Tudi sodobni znanstveniki jo priporočajo, kot jo je npr. farmacevt in botanik, Max Witchl (1925–2019), v obliki čaja pri kašlju, revmatizmu, putiki, motnjah venskega krvnega obtoka ter za preventivo pred strdki.

Deluje tudi proti nekaterim zajedavcem. Derivat kumarina, melilotozid, deluje proti Giardia intestinalis. Bičkar, ki se naseli v tankem črevesu človeka in povzroči bolezen giardiozo.

Medena detelja ni dobro raziskana rastlina, narejenih pa je bilo vseeno nekaj študij.

Preučevali so 4536 bolnikov s kroničnim venskim popuščanjem, ki so prejemali enkrat dnevno 4 do 8 mg izvlečka medene detelje 3 do 8 mesecev. Simptome, ki so jih imeli, so bili občutek težkih nog, bolečine, nočni krči, edem in srbenje. 70% bolnikov je imelo dober rezultat zdravljenja. Stranske učinke, predvsem trebušne težave, je imelo 55 bolnikov (1,2%), alergijske reakcije pa so se pojavile pri 12 bolnikih (0,25%).

Zaradi učinkovitosti medene detelje lahko posegamo po pripravkih iz nje, kadar bi bilo to dobro za naše zdravljenje, kljub njeni »neraziskanosti« v sodobni znanosti.

Barbara Kozan, mag.farm.

VALERIJINE VRSTICE Samostanska porta

 Čeprav sem večino šolskih let prebila za zidovi stiškega samostana, je bil tisti del, kjer so živeli menihi, za nas nepoznan svet. Prišli smo le do porte, kjer nas je sprejel brat vratar in posredoval naprej naše želje. V starih časih so se na porti pogosto oglašali siromaki, ki so tu vedno dobili kruha, kajti celo napis nad vrati samostanske žitnice se glasi: »Od prvin svojih pridelkov daj ubogim in tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo.« Ko je Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske pisal o Stični, je omenil navado, da na torek v velikem tednu (imenovanem odpustni torek) vsakomur, ki pride prosit na samostansko porto, dajo belič in dve žemlji. Zakaj tudi denar? Na cvetno nedeljo je namreč Jezus prispel v Jeruzalem, nato pa prebil nekaj dni v templju in poučeval ljudi. Na veliki torek je tako povedal priliko o ubogi vdovi, ki je dala vbogajme dva novčiča - vse kar je imela. Morda so zato na stiški porti na ta dan darovali siromakom tudi belič. Valvazor piše, da kruh spečen na veliki torek ni nikoli splesnel in pristavlja »če je verjeti.« Najbrž je verjetno, saj je šlo za »opresni«, torej nekvašen kruh. Zanesljivo pa so ga siromaki takoj pojedli in sploh ni bilo mogoče, da bi se pokvaril. Z ukinitvijo samostana je bila seveda ukinjena tudi dobrodelna porta. Ko so se po 114 letih menihi vrnili, so spet vpeljali staro navado. Moja babica je tedaj hodila v šolo, ki so jo imeli v samostanski prostorih. Ob opoldanskem odmoru so lačni otroci stekli na porto in prosili: »Prot, Prot!« Menihi, ki so prišli z nemško govorečega področja, sprva še niso razumeli slovensko, otroci pa ne nemško, da bi znali pravilno izgovoriti Brot. Zato je brat vratar otrokom najprej pokazali šibo: »A Prot?« Seveda jim je potem dal kruha.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Tomčev–Vidin–Bergantov – vsekakor pa stiški KRIŽEV POT

Sredi vojne vihre leta 1943 je bila Velika noč 25.aprila. Na Veliki četrtek, potem pa še na Veliki petek zvečer so se Ljubljančani zbrali v Unionski dvorani k poslušanju kantate z naslovom Križev pot. Uglasbil jo je znani skladatelj Matija Tomc na besedilo pesnice Vide Taufer. Pesnica je bila učiteljica v Stični, njeni verzi pa so nastali ob slikah križevega pota, ki ga je leta 1766 za stiško baziliko naslikal Fortunat Bergant in jih občudujemo še danes. Pravijo, da je to najlepši slovenski križev pot. V adventu 1941 je svojo pesnitev izdala v knjižici, ki je opremljena z Bergantovimi reprodukcijami. Tomčeva kantata je potekala v izvedbi solistov altistke Franje Golob in basista julija Betetta, zbora Glasbene Matice in filharmoničnega orkestra pod vodstvom ravnatelja Milka Poliča. Pri harmoniju je bil Ciril Cvetko. V kratkih pavzah med posameznimi postajami križevega pota so na platno projicirali Bergantove umetnine.

»Marsikdo je šel s skepso v srcu na koncert, ki je imel na programu eno samo religiozno delo za ves večer, pa je zapustil dvorano z občutkom, da je bil pri krstu velike slovenske glasbene stvaritve, kakor je že dolgo nismo slišali. Ne samo tisti, ki so prišli iz potrebe po duhovni umetnosti in notranji obnovi spričo prazničnih dni, temveč tudi izrecno in zgolj glasbeni uživalci so ob koncu odšli s prepričanjem, da je Tomc naš največji zborovski komponist, ki zna voditi pevski stavek kot morda noben sedanjih naših skladateljev,« je zapisal kritik.

Dober mesec po prvi izvedbi je bila ponovitev v ljubljanski stolnici. Izvajalci so bili isti, le da je odpadel orkester. Nadomestile so ga orgle v izvedbi enega naših največjih orgelskih virtuozov Stanka Premrla. Cerkev je bila tako polna, da so morali pripraviti dolge vrste novih sedežev. Občinstvo je s predstave odhajalo navdušeno in poznavalci so menili, da je bila ta izvedba še boljša kot tista v unionski dvorani.

Ali bomo Tomčev- Vidin – Bergantov- vsekakor pa stiški križev pot slišali še kdaj?

Valerija Ravbar

V BUNKERJU »LJUBLJANA« V bunkerju »Ljubljana« (16)

Iz Rusije so prihajale novice, da tam delavci živijo kakor v raju. Svobodni so, imajo oblast v rokah, sami si režejo kruh in nihče jim ga ne greni. Toda opat je vedel, da to ni res. Imeli so dobre zveze s tamkajšnjimi deželami. Zanimali so se za cerkvene razmere. Vedel je, da je novo osvobodilno delavsko gibanje naperjeno proti veri. Odpravili so ene vrste krivice, a hkrati naredili druge, še večje. Jasno mu je bilo, da je v Rusiji vzklilo sovraštvo do vere in Cerkve.

Papež je naložil stiškemu samostanu veliko nalogo pri delu za edinost kristjanov. Šli naj bi med ruske kristjane, jih spoznavali in jim pomagali, da bi tudi njim postala misel na edinost kristjanov nekaj velikega. Mladi stiški patri so se na to pripravljali. Učili so se njihovega jezika in spoznavali rusko kulturo. Ali bo sedaj to vse padlo v vodo? Ali ne bo nič z edinostjo Cerkve?

Ob vsej tej dejavnosti so prihajale v Stično tudi resnične novice o bedi in trpljenju v Rusiji. Komunizem nikakor ni prinesel nebes na zemljo, kakor so obljubljali, temveč je naredil še večji pekel. Spraševal se je, ali je mogoče, da se te ideje udomačijo tudi v Sloveniji? Upal je, da to ni mogoče. Računal je na vero slovenskega naroda. Vedno je bil globoko veren in vdan Gospodu. Upal je, da med Slovenci brezbožni komunizem ne bo mogel pognati korenin, vsaj globokih ne.

Toda zla slutnja je legala na opatovo srce. Vedno bolj je čutil, da mora moliti in darovati svoje trpljenje in molitve za blagoslov slovenskega naroda in stiškega samostana. Čutil se je zelo odgovornega za blaginjo vsega naroda. Zvečer je pogosto pozno v noč ostajal v cerkvi in molil. Pogosto je v temi ob postajah križevega pota nosil težo križa za domači samostan in vse ljudi.

Tudi sam je poznal pomanjkanje. Doma v Beli krajini, od koder je izviral, tudi niso imeli vsega na pretek. Pogosto je bilo treba trpeti pomanjkanje. Predvsem pa so se naučili, da so med seboj znali deliti tisto malo, kar so imeli. Tudi v samostanu je ohranil skromno in preprosto srce. Vedel je, da skromen in ponižen duhovnik najde pot do mnogih src. Da, ljudje so ga vzljubili kot svojega očeta. Bil je človek, katerega beseda je nekaj veljala. Toda trudil se je, da nikoli ni vsiljeval svoje zamisli. Skušal je v pogovoru priti do najboljše rešitve. Naučil se je poslušati, saj se je zavedal, da ni sam najbolj moder izmed vseh ljudi. Pa tudi sveti Benedikt tako lepo priporoča menihom, naj svoje misli povejo ponižno in skromno. Svari jih, naj pri svojih zamislih ne vztrajajo trmasto, da s tem ne naredijo nepotrebnega razdora. Da, moder je bil sveti Benedikt. Imel je čut za človeka. Tudi opat se je skušal čim več naučiti od njega.

Pogosto je svojim sobratom spregovoril o tem, kar je slutil. Polagal jim je na srce, da bi veliko molili tudi za edinost slovenskega naroda. V kapitlju je pogosto spregovoril o veri, ki naj bi bila najbolj trdna opora v življenju vsakega meniha in tudi kristjana. Bratje so čutili, da lega neka teža na opatovo srce. Sami niso tako živo čutili zle slutnje. Bili so odprti v prihodnost in zaupali v Gospodovo vodstvo.

V letu 1936 so praznovali veliko obletnico stiškega samostana. Leta 1136 je namreč prišel opat Vincenc iz francoskih dežel in prevzel redno vodstvo novonastalega samostana. Tega leta je oglejski patriarh za novi samostan izdal ustanovno listino. To je treba primerno zaznamovati. Stična je v letih po obnovi zelo napredovala in se razvila v močno versko, kulturno in tudi gospodarsko središče. Glavne slovesnosti so načrtovali za poletni čas. Kolikor je bilo mogoče, so stiški samostan prenovili. V oktobru 1935 je škof Jeglič s slovesnim bogoslužjem v stiški baziliki naznanil začetek jubilejnega leta. Hoteli so, da bi praznovanje doseglo čim širši krog ljudi. Stiški menihi so pisali članke v časopise in tako ljudi poučevali o nastanku in zgodovini cistercijanskega reda. Posebno pa so se lotili duhovne priprave v sami stiški župniji. Že na začetku leta 1936 so organizirali duhovne vaje za razne stanove. Povabili so može, žene in mladino. V juniju so organizirali srečanje Marijinih družb za vse sosednje dekanije. V avgustu so stiški samostan napolnili katoliški možje. Imeli so svoje srečanje. Nekaj dni pozneje so se v Stično zgrnili otroci. Prišlo jih je več kot pet tisoč. Z ubranimi glasovi so prepevali Marijine pesmi in sodelovali pri hvalnicah. Sveto mašo je z otroki obhajal upokojeni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Prav prisrčno in očetovsko pa jim je spregovoril opat Avguštin. Popoldne so na prostem zaigrali igro Potujoči križ. Prav za to slovesnost jo je napisal domači pisatelj pater Metod Turnšek. V igri je bilo prikazano, kako so stiški menihi pred osmimi stoletji prišli v Stično. Nastopili so domači fantje in dijaki. Pomembno mesto so imeli tudi otroci. Domači trobentači pa so pripomogli, da je bila igra nadvse slovesna.

Glavne slovesnosti so bile na veliki šmaren in še dan pozneje. V Stično je prišlo več škofov in seveda opatov iz kongregacije, v katero je spadal stiški samostan. Seveda je treba omeniti, da so se v Stično zgrinjale množice vernih ljudi od blizu in daleč. Vlaki, ki so vozili iz Ljubljane v Novo mesto in obratno, so bili do kraja zasedeni. Kot posebna skupina so v Stično priromali slovenski fantje s kolesi. Bila jih je nepregledna vrsta. Našteli so jih okoli 1.500. Ko so prihajali v Stično, je na obeh straneh ceste stala množica romarjev kot živ špalir. Ko so razne skupine prihajale v samo Stično, so jih slovesno pozdravile fanfare fantov iz Prosvetne zveze. Vsi so bili oblečeni v narodne noše. Tudi mnogi verniki so prihajali k slovesnostim v narodnih nošah in slovesni praznični obleki.

Slovesnosti so se vrstile od jutra do večera. Poleg slovesnih maš in govorov raznih škofov je bilo tudi veliko kulturnega prazničnega dogajanja. Proti večeru so domači igralci uprizorili ljudsko igro Jurij Kozjak. Prav za te slovesnosti jo je po romanu Josipa Jurčiča z Muljave napisal profesor dr. Niko Kuret. Glavno dogajanje je bilo na velikem cerkvenem dvorišču. Sodelovali so tudi konjeniki. Napad Turkov na stiški samostan pa so uprizorili tako, da so Turki napadali in lezli čez zid, ki je sezidan med cerkvijo in staro prelaturo. Dogajanje je bilo napeto. Ljudje so v veliki zbranosti gledali in poslušali.

Tudi sam samostan je bil okrašen kakor nevesta za svojega ženina. Povsod je bilo postavljenih veliko mlajev. Prvi so stali že na pol poti iz Ivančne Gorice. V sami Stični jih je bilo postavljenih cele vrste. Strešna slemena so žarela v tisoč lučkah. Brat Nivard je dobil v pomoč iz Ljubljane nekaj kaznjencev, ki so mu pomagali pri okrasitvi samostana. Na Nogradu nad Stično so postavili velik evharistični križ. Tudi ta je bil ves razsvetljen z električnimi žarnicami. Vsa okolica in hiše v Stični so bile sredi prazničnega dogajanja. Sodelovalo je vse, kar je moglo sodelovati. Na raznih koncih Stične so zavzeto igrale godbe iz okoliških krajev.

Posebno čudovit dogodek je bila nočna procesija na Nograd. Bila je organizirana za može in fante. Z baklami so šli po na novo narejeni cesti na hrib. Dekleta in žene niso šle v procesiji. Ostale so v cerkvi in na samostanskem dvorišču. Iz vsega srca so prepevale nabožne pesmi. Možje in fantje pa so v spremstvu višnjegorske godbe počasi romali na Nograd. Med glasnim donenjem fanfar so se namestili okoli oltarja, ki je bil postavljen pod križem na Nogradu. Zadnji je prišel do oltarja ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ves je bil obkrožen z raznimi zastavami in prapori. V rokah je nosil Najsvetejše. Evharistična procesija je na Nogradu prešla v slovesno nočno sveto mašo. Bilo je navzočih zelo veliko mož in fantov. Lepo in urejeno so sodelovali. Njihova pesem je plavala prek vrhov okoli Stične in se v dolini združila s pesmijo deklet in žena. K obhajilu je tisti večer pristopilo okoli pet tisoč fantov in mož.

Sredi noči so se vrnili v dolino. Ljudje, ki so želeli biti navzoči pri vsem praznovanju, so ostali vso noč. V cerkvi je bila celo noč molitev in zbrana pesem se je dvigala k Bogu. Tisti, ki so bili zelo utrujeni, so kam sedli in malo zadremali. Mnoge romarje so tudi domačini vzeli pod streho.

p. Branko Petauer