MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za tri zrna. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem! Blagor vsem, ki se zavedate pomena molitve in žrtve za duhovne poklice. Nekateri dajejo v ta namen tudi za svete maše. So pa tudi taki, ki dolgotrajno trpljenje v bolezni darujejo za duhovne poklice in njihovo stanovitnost. To trpljenje, združeno s Kristusovim trpljenjem, je še več vredno kot molitev. Največ je vredno tisto, kar je narejeno iz najbolj čiste in nesebične ljubezni. Sadovi se bodo pokazali prej ali slej.

V svojem srcu imej Boga, ki ga je Marija nosila v telesu

Ko je bil Jezus še v njenem telesu, se je brezmadežna Devica Marija ves čas zavedala, da ji je bil zaupan dragocen zaklad. Neprestano je molila in bila v pogovoru z otročičkom Jezusom, ki je bil v njej. Poslušala je njegov glas, ubogala njegova naročila, spoznavala njegove načrte in z njim trpela ob njegovih bolečinah, mu izkazovala čast – da bi zadoščevala za nehvaležnost ljudi –, ga izročala njegovemu Očetu vse do dneva, ko ga je rodila na ta svet.

Tistega Boga, ki ga je Marija nosila v svojem telesu, imej v svojem srcu. Naj v njem prebiva skupaj z njo kot Odrešenik ljudi. Delaj tako kot ona, dokler se skriti Odrešenik v tebi ne rodi na križu oziroma v tebi ne postane viden, ko boš umrl.

Pauline Marie Jaricot (1799-1862)

V Aveyronu hranijo del Marijinega svetega pajčolana

Občina v Coupiacu (Aveyron, Francija) že pet stoletij hrani dragocen del pajčolana, ki ga je izročilo vedno pripisovalo sveti Devici Mariji. Praznik Matere Božje svete tančice so vedno praznovali drugo nedeljo po Veliki noči.

Osemsto metrov severno od Coupiaca stoji kapela Naše Gospe iz Massilerguesa, v kateri je bil pod zemljo med verskimi vojnami v 16. stoletju skrit sveti pajčolan. Sveto relikvijo so pred protestanti, ki so v tistem času pustošili po pokrajini, rešili pobožni ljudje. Skrili so jo na zemljišču, ki je bilo ob župnijskem pokopališču. Pogumni rešitelji so jo po vojni hoteli izkopati, vendar so že prej umrli, tako da za kraj ni vedel nihče in na relikvijo so pozabili.

Izročilo pripoveduje, da je bik iz sosednjega zaselka vsakič, ko se je nahajal v bližini pokopališča, neprestano drgnil po zemlji in slišati je bilo neobičajno stokanje. Bik ni jedel in kljub temu je bil zelo debel. Ravnodušni prebivalci so na tem kraju začeli kopati. Relikvija je bila kljub vlažnosti in dolgemu nahajanju pod zemljo odlično ohranjena.

Leta 1968 so oratorij, v katerem je bilo določeno, da bodo hranili bakreno skrinjo s svetim pajčolanom, zgradili ob prezbiteriju. Posebnost relikvije je v tem, da zdravi očesne bolezni.

Vir: Coupiacsudaveyron

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (9) Razkritje tretjega dela fatimske skrivnosti

Za razkritje vsebine tretjega dela fatimske skrivnosti je zaslužen papež sv. Janez Pavel II., ki je naročil Kongregaciji za nauk vere, da je to izvršila v jubilejnem letu 2000. Pred tem se je po papeževem naročilu msgr. Tarcisio Bertone, takratni tajnik Kongregacije za nauk vere, pogovarjal s sestro Lucijo o skrivnosti. Pozneje se je z njo sešel še dvakrat. Iz vatikanskega tajnega arhiva je prinesel kuverto s štirimi popisanimi lističi. Pokazal jih je sestri, ki si jih je skrbno ogledala. Minilo je že šestinpetdeset let od zapisa tega besedila. Po preteku nekaj časa je vzkliknila: »Da, da, ti listi so moji in ta kuverta je moja; takšne liste sem uporabljala in to je moja pisava. To je moja kuverta, to je moja pisava, to je moje besedilo.« S tem je bilo rešeno bistveno vprašanje, zaradi katerega jo je msgr. Bertone obiskal. Da bi bil izključen vsak dvom, ali je morda še kakšno drugo besedilo v zvezi s tretjo skrivnostjo, je sestri Luciji zastavil tudi vprašanje: »Je to edino besedilo, ki ste ga zapisali?« »Da, prav to.«

Med slovesno mašno daritvijo v Fatimi 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena. V zaključnem govoru po mašni daritvi je kardinal Angelo Sodano sporočil papežev namen, da objavi tretji del fatimske skrivnosti, in nekoliko nakazal njeno vsebino. Tretji del skrivnosti je bil skupaj s prvim in drugim fatimskim pastirčkom razodet 13. julija 1917 v Covi da Iria v Fatimi, sestra Lucija pa ga je po dovoljenju iz nebes in škofovem naročilu zapisala v Tuyu v Španiji 3. januarja 1944. Besedilo je bilo objavljeno 26. junija 2000 med novinarsko konferenco v tiskovnem središču Svetega sedeža v Vatikanu, ki je bilo nabito polno novinarjev. Skrivnost sta predstavila kardinal Joseph Ratzinger, tedanji prefekt Kongregacije za nauk vere, in njen tajnik Tarcisio Bertone. Besedilo se glasi:

»Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora! In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: ‚nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo‘, v belo oblečenega škofa, ‚slutili smo, da je bil sveti oče‘. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo škropila (namakala) duše, ki so se bližale Bogu.«

Angel v tretjem delu skrivnosti nazorno govori, da je zemlja zrela za Božjo sodbo. Marija kot Mati usmiljenja in posrednica vseh milosti pa nas hoče rešiti in nas tudi rešuje. Božja Mati v desni roki drži srce obdano s trni, v levi pa rožni venec. Srce je za sestro Lucijo »znamenje ljubezni, ki rešuje. Njeno Srce je varno zavetje. Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je sredstvo rešitve v težkih časih za Cerkev in svet.« Vendar pa mora tudi človek sam nekaj storiti. Angel, ki je zastopnik Boga, predstavlja grožnjo sodbe za svet. Pogoj, da se ljudje rešimo, je izražen v trikratni besedi: pokora, pokora, pokora. Zelo pomembna je tudi naša molitev in zatekanje k naši duhovi Materi. Kardinal Joseph Ratzinger je leta 2000 ob razlagi tretjega dela skrivnosti dejal: »Kakor smo kot ključno besedo prve in druge skrivnosti poznali ‚salvare le anime‘ (reševati duše), tako je ključna beseda te skrivnosti trikratni klic: ‚Penitenza, Penitenza, Penitenza‘ (pokora, pokora, pokora)! To nas spominja na začetek evangelija: ‚Spokorite se in verujte evangeliju‘ (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere. To je pravilni odgovor na zgodovinski trenutek, ki ga označujejo velike nevarnosti, ki so orisane v naslednjih slikah. Na tem mestu smem vplesti svoj osebni spomin: v nekem pogovoru z menoj mi je sestra Lucija rekla, da ji je vedno bolj jasno, da je bil cilj prav vseh prikazovanj vedno bolj pospeševati rast v veri, upanju in ljubezni – vse drugo je le vodenje k temu.« Ker so vse napovedi različnih preizkušenj vedno pogojne, spreobrnjenje, pokora in molitev spreminjajo potek zgodovine. Na podlagi tega Bog spreminja že napovedane dogodke oziroma vnaprej upošteva naše sodelovanje. Msgr. Bertone je glede sestre Lucije naglasil: »Zelo je vztrajala pri moči molitve in pri prepričanju, zanjo neomajnem, da Jezusovo in Marijino Srce ne moreta biti gluhi za naše prošnje.« Če bi posnemali fatimske pastirčke in poslušali angela, Marijo in Jezusa, bi se s tem ravnali po Jezusovih besedah: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Nobena od groženj, ki so napovedane v vseh treh delih fatimske skrivnosti, se ne bi izpolnila.

Kardinal Ratzinger je ob razkritju tretjega dela fatimske skrivnosti 20. stoletje takole označil: »V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti.«

p. Anton

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (26) Križ poslušanja (1)

Včasih slišimo zanimiv pregovor: Človek ima dve ušesi in samo ena usta. Te besede so globokoumne in nam lahko veliko povedo. Človek bi moral bolj poslušati kot pa govoriti. Lahko bi našli še več drugih pregovorov, ki bi nam to misel samo še bolj podčrtali.

Tudi apostol Pavel poudarja, da je vera iz poslušanja. Človek bi moral biti bolj nagnjen k poslušanju, a se v nas dogaja ravno nasprotno; vsi bi radi veliko govorili in poučevali. Mislim, da je človekova naravnanost k temu posledica izvirnega greha. Kadar veliko govorimo, pa lahko hitro pride do greha. Človek se hitro razgreje in napuh začne govoriti iz človeka tisto, kar mu ni v čast ali celo ponižuje druge.

Zgled poslušnosti nam daje Jezus sam. On je bil odprt za vsakogar in mu je znal prisluhniti. Našel je stik z vsakim človekom. Ni samo učil, znal je tudi prisluhniti. Ljudje so to hitro opazili in so prihajali k njemu z vsemi vrstami težav, da jih je poslušal in jih ozdravil. Posebej pa je pomembno to, da je Jezus zelo rad iskal samotne kraje in tam na samem poslušal svojega Očeta.

Kadar človek posluša, se odpira in dopušča, da v njegovo srce vstopa nekaj novega. Daje prostor nečemu, česar v njegovem srcu še ni. Toda poslušanje ne pomeni samo, da ob nekom tiho sediš in pustiš, da ti govori. Če bi tako sedel ob človeku, bi le-ta hitro spoznal, da nima smisla govoriti, ker ga ne poslušam. Poslušanje je dejavno sprejemanje bližnjega, je neke vrste podoživljanje njegovih težav. To bližnji čuti, zato lahko prelaga svoje težave na ramena poslušajočega. Tudi poslušanje je neke vrste pogovor. Človek se v srcu odpira bližnjemu in mu brez besed daje čutiti, da je z njim v dejavni povezavi.

Poslušanje je naporno, vsak človek tega ni zmožen. Umetnosti poslušanja se je treba učiti. Potrebno je veliko ponižnosti in iskrenosti, da je človek sposoben prisluhniti. Biti mora tako odprt, da izginejo vsi predsodki zoper tistega, ki naj bi ga poslušal. Prisluhniti je treba z ljubeznijo. Samo takrat se bližnji lahko čuti sprejetega in dobrodošlega. Če ne prisluhnemo z ljubeznijo, ima tisti, ki bi rad kaj povedal, občutek, da je nezaželen ter da je vsaka njegova beseda odveč. Bližnji se čuti na nek način zavrnjenega in se tudi odpreti ne more. Med takima osebama ne more priti do dejavnega stika ali poslušanja. V poslušanju se je treba bližnjemu preprosto podarjati. Bližnji mora razumeti, da si ga pripravljen sprejeti takšnega, kot je. Čutiti mora, da ti lahko zaupa vse, tudi tisto, kar ga najbolj tišči in mu jemlje moči.

Seveda vsako poslušanje za bližnjega ni osvobajajoče. Človek lahko posluša tudi iz same radovednosti in zvedavosti. V takem poslušanju se človek tudi dejavno vključi v odnos z bližnjim, a ne iz ljubezni, marveč da bi od njega čim več izvedel. To se pokaže tudi v mnogih vprašanjih, ki vrtajo v bližnjega in hočejo iz njega izvleči vse, kar se da. Tisti, ki je govoril, se ne bo počutil osvobojenega, temveč nekoliko nemirnega, češ, kaj če je zaupal napačnemu človeku, ki bi to, kar je izvedel, lahko zlorabil.

Kot sem že omenil, je potrebno, da se poslušati naučimo. Toda kako se tega lahko naučimo? Čudovita učiteljica poslušanja je Devica Marija. Evangelist Luka je o Mariji dvakrat zapisal, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Znala je razumeti, da v srcu ni potrebno ohraniti vsega, marveč samo tisto, kar je dragoceno. Že od prvih začetkov je bila navajena poslušati. Bila je odprta in njeno srce je bilo brez vsakega madeža greha in brez sebičnosti. Ni ji bilo težko poslušati, saj je sebično nagnjenje ni sililo h govorjenju. Bila je tiha Božja učenka, ki je razumela, da je treba vedno prisluhniti in ne govoriti. Bila je odprtega srca, zato je imela v srcu vedno dovolj prostora za to, kar ji je Bog govoril. Njeno srce je bilo prostor, kjer je Bog lahko govoril čudovite reči, ona pa je poslušala in ohranila v srcu vse, kar ji je Bog govoril. Bila je tako tankočutna, da je znala razločevati to, kar je vredno poslušati, od tistega, kar za njeno poslanstvo ni bilo pomembno. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da je bila Marija vedno v drži molitve. Molitev je tudi poslušanje: v njej poslušamo Boga, ki nam govori in nas poučuje. Molitev je še posebej pozorno poslušanje, ker Bog v duši govori tiho in nevsiljivo. Prisluhniti je treba iz vsega srca, ker Bog ne vpije in ne vsiljuje svojega. Poslušanje Boga je vaja, kako prisluhniti bližnjemu. Tisti, ki zna prisluhniti Bogu, bo znal z vso ljubeznijo poslušati tudi bližnjega, kakor da posluša Boga samega.

Za umetnost poslušanja je potrebno biti iskreno ponižen. Treba se je zavedati svoje majhnosti in nepomembnosti ter s spoštovanjem poslušati bližnjega. Če v srcu ni ponižnosti, bližnjega ne moremo poslušati. Človek, ki ni ponižen, bo iz poslušanja naredil neke vrste zasliševanje sočloveka in hitro mu bo tudi dokazal, da je ravnal narobe, rekoč da se že iz njegovih prvih besed tako vidi. Namesto da bi poslušal, bo za vsako besedo našel odgovor in bo bližnjemu na vsakem koraku dokazal, kako zelo narobe ravna v svojem življenju. To ni pravi način. Bližnji se ne bo počutil osvobojenega, marveč obsojenega. Še bolj bo zagrenjen in drugič se bo gotovo še težje odprl. Človek brez ponižnosti bo bližnjega tudi večkrat prekinjal in mu oteževal pot, da bi se odprl. To, kar se nekomu zdi lahko povedati, je za drugega lahko velik napor. Če ga prekine ravno takrat, ko je zbral vse moči, bo izgubil pogum in mogoče se drugič ne bo več sposoben odpreti.

p. Branko Petauer

SADOVI POSVETITVE PRED 20 LETI IN DANES Posvetitev v župniji Ruše

Advent v svetem letu 2000 smo pričeli v znamenju naše hvaležnosti Bogu za vse prejete milosti. Želeli smo očistiti svoja srca, se preroditi v ljubezni do Boga in do bližnjega. Čutili smo, da so naša srca še vedno ranjena, otopela, mlačna.

Iz izkustva, ki sem ga prinesel iz župnije, kjer sem bil kaplan, spoznavam, da je potrebno graditi na Jezusovem in Marijinem Srcu. Zato je bil moj prvi pastoralni korak in moje geslo: Vsem ozdraviti srce s pomočjo posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu!

V božični devetdnevnici smo začeli z romanjem Marijinega kipa po hišah naše župnije, kot je pred dva tisoč leti Marija romala iz Nazareta v Betlehem. Tudi sam sem spremljal kip. Največkrat smo začeli s predstavitvijo posameznikov, ki so prišli k Mariji. Zbralo se nas je tudi do 25 oseb. Potem smo molili rožni venec. Vmes smo peli adventne pesmi. Osrednji del smo oblikovali tako, da je vsak povedal, kako se je v življenju srečal z Marijo, Božjo Materjo.

Marsikatero oko se je orosilo. Ljudje so začutili, koliko si imajo povedati. Bili so odprti za bolečine drugega. Zopet je bilo med nami tako, kot je bilo nekoč po družinah, čutilo se je hrepenenje po Božjem, po izgubljenem. Srečanje smo sklenili tako, da je vsak izrazil svojo prošnjo k Mariji.

Vsako srečanje je bilo enkratno, nekaj, kar se ni dalo ponoviti. Ljudje so začutili, da so se v preteklih letih oddaljili od Boga in Marije. Prav Devica Marija je najbolje pripravila naša srca in naše družine na bližajoči se Božič in na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Naslednji dan je družina vrnila kipec v cerkev, da bi ga prejela družina, ki je bila na vrsti. Mnogi so mi rekli, da so molili do jutra in še dopoldne. Koliko sreče, koliko radosti, koliko veselja! V adventnem času so bile nedeljske pridige usmerjene na pripravo za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. V našem župnijskem listu so izhajali članki o posvetitvi. Izdali pa smo tudi posebno zloženko o posvetitvi. Obiskal sem naše bolnike in ostarele, ki so se z mojo pomočjo doma posvetili in izročili Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Posvetitev posameznikov in družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo imeli v župnijski cerkvi 7. januarja 2001. To je bil osrednji dogodek ob sklepu svetega leta 2000. Slovesnost je vodil pomožni škof dr. Jožef Smej. Med drugim je povedal: »Tudi nad vami so se danes odprla nebesa, nad vami se bo izpolnila Jezusova obljuba: Kdor bo častil moje Srce in se mu posvetil, bo drugim studenec žive vode.« V pripravi, ki je potekala v adventu (pridige in prvi petki birmancev in staršev) smo uporabljali posebno knjižico odbora za posvetitev z naslovom: Devetdnevnica, V šoli Najsvetejših Src – št. 1. Vsak, ki se je posvetil, je prejel to knjižico. Posvetitev je potekala po obhajilu, kot dar pa smo vsem posameznikom in družinam dali podobo Jezusovega in Marijinega Srca, svetinjico in posvetitveno molitev.

Posvetitev je opravilo več kot 90 posameznikov in družin (149 oseb). Razveseljivo je, da so med njimi tudi letošnji birmanci (15).

Srečko Fras, takratni župnik

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (26) »Pomagajta mi, da bom evangelij živel v veri, upanju in ljubezni«

Evangelij je Jezusovo veselo in dobro oznanilo. Če hočem po njem živeti kot kristjan, to ne morem drugače kakor v veri, upanju in ljubezni. Vera, upanje in ljubezen so Božje kreposti, ker se nanašajo neposredno na Boga. Pripravljajo nas na življenje v povezanosti s Sveto Trojico. Te kreposti nam je Bog vlil v dušo že pri svetem krstu. S krščanskim življenjem se vedno bolj razvijajo. Treba je z njimi sodelovati. Z njihovo pomočjo lahko živimo kot Božji otroci in tako zaslužimo večno življenje.

Z vero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je razodel. Verujemo v Jezusa Kristusa in sprejemamo njegov evangelij za vodilo našega življenja. Hkrati se z vero svobodno vsega po Jezusu Kristusu izročamo nebeškemu Očetu. Sveti Pavel je zapisal. »Pravični bo živel iz vere« (Rim 1,17). Življenje iz vere in po veri ni mogoče drugače kakor tako, da izpolnjujemo Božjo voljo. Živa vera deluje po ljubezni.

Sv. Janez Vianney o treh Božjih krepostih takole razmišlja: »Trije deji: vere, upanja in ljubezni obsegajo vso srečo človeka na zemlji. Po veri verujemo, kar nam je Bog obljubil; verujemo, da ga bomo nekega dne zagledali, da ga bomo uživali, da bomo večno z njim v nebesih. Z upanjem pričakujemo uresničitev teh obljub: upamo, da bomo nagrajeni za vsa svoja dobra dela, za vse svoje dobre misli, za vse svoje dobre želje. Le kaj je še potrebno za našo srečo? Če bi razumeli srečo, ki jo imamo, da smemo ljubiti Boga, bi ostali negibno zamaknjeni. Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo veliko bolj slepo kakor tisti, ki nimajo oči. Na tem svetu smo kakor v megli, vera pa je veter, ki to meglo razžene in stori, da naši duši zasveti lepo sonce.«

Sv. Bonaventura piše: »Vera je temelj, ki daje podlago, je luč, ki usmerja, in vrata, skozi katera vstopamo v spoznanje vseh nadnaravnih razodetij v času našega potovanja Bogu naproti. Vera je tudi merilo modrosti, ki nam je dana od Boga.« Sv. Edita Stein razmišlja takole: »Kdor ima resnično živo vero, so mu verski nauki in velika Božja dela vsebina življenja, pred katero se vse drugo umakne v ozadje. Čim trdneje kdo stoji v veri, tem bolj postane njegovo življenje prešinjeno in oblikovano z vero prav do skrajnih posledic, tem več sadov ljubezni postane na njem vidnih.«

Vse tri Božje kreposti so tesno povezane med seboj. Vse so nujno potrebne, največja kot kraljica vseh pa je ljubezen. Če zanemarimo eno, to vpliva tudi na drugi dve.

Mati Terezija se sprašuje: »Zakaj primanjkuje vere? Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta. Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje.«

Če se posvetimo in izročimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smemo upati, da nas bosta podpirala v naši pogosto šibki veri, omahujočem upanju in tako nestanovitni ljubezni.

p. Anton