Cerkev je potrdila 70. čudež v Lurdu

Na god Naše lurške Gospe in ob 24. svetovnem dnevu bolnikov (11. februar 2018) je msgr. Jacques Benoit-Gonnin, škof v Beauvaisu, Noyonu in Senlisu (Francija), potrdil čudežni značaj ozdravitve sestre Bernadette Moriau, redovnice reda frančiškank oblatinj Jezusovega presvetega Srca, ki se je zgodila 11. julija 2008 po romanju v Lurd. Šlo je za 70. čudež, ki ga je Cerkev uradno pripisala posredovanju lurške Matere Božje.

Sestra Bernadette Moriau se je rodila 23. septembra 1939 v severni Franciji. Leta 1966 je pri sedemindvajsetih letih zbolela zaradi hudega vnetja živca v ledvenem predelu. Imela je štiri kirurške posege in različne terapije, vendar se ji zdravstveno stanje ni znatno izboljšalo. Leta 1975 ni več mogla opravljati poklica medicinske sestre. Leta 1999 ji je oprsje v ledvenem predelu popolnoma otrdelo. Leta 2005 se je pojavila deformacija leve noge in morala je nositi opornico.

V začetku leta 2008 se je sestra Bernadette udeležila škofijskega romanja v Lurd. Njeno zdravstveno stanje se je zaradi napornega potovanja še poslabšalo. 11. julija 2008, ko je bila v Lurdu evharistična procesija, se je redovnica nahajala v kapeli redovne hiše, kjer je bila enourna adoracija. V tistem trenutku je zaznala nenavaden občutek sprostitve in toplote po vsem telesu. Zaslišala je notranji glas. Rekel ji je, naj odstrani vsa pomagala, ki jih je uporabljala do tistega dne. Takoj je prekinila tudi z vsemi terapijami.

Nove medicinske preiskave in posvetovanja zdravnikov specialistov so omogočila, da je Urad za medicinske ugotovitve 7. julija 2017 potrdil nenadni, trenutni, popoln, trajni in nerazložljivi značaj ozdravitve.

Vir: Zenit

Kako je Marija obvarovala mesto Lvov na Poljskem

V Lvovu (Poljska) je leta 1675 nenavadni atmosferski pojav, o katerim so poročale številne priče, pripomogel k zmagi poljskega kralja Jana Sobieskega, ki je prišel na pomoč obleganemu mestu. Napadala ga je turška vojska, ki je nedvomno imela veliko premoč. Po poročanju turških virov je bilo na turški strani tristo tisoč vojakov. Zoperstavilo se jim je samo šest tisoč huzarjev. Situacija je bila brezupna.

Vsi ljudje iz Lvova so bili v stolnici na kolenih pred podobo usmiljene Device Marije. Na začetku bitke, ko je levo poljsko vojaško krilo pričelo odstopati, so nebo nenadoma prekrili težki deževni oblaki in nad sovražnikom se je razbesnela strašna nevihta s strelami, bliski, obilnim dežjem in orkanskim vetrom. Turki so se prestrašeni začeli umikati, huzarji pa, ki jih je neurje opogumilo, so jih zasledovali in kričali: »Živel Jezus! Živela Marija!«

Bitka je bila 25. avgusta, na predvečer praznika Matere Božje iz Čenstohove.

Enciklopedija Maria, zvezek IV, Beauchesne 1956, str. 695

Totus tuus! Ves tvoj!

Sveti Ludvik Grignion Montfortski predlaga zelo močan marijanski nauk, ki so ga sprejeli in rodovitno živeli številni kristjani, še posebej sveti papež Janez Pavel II., ki si je izbral za geslo: »Totus tuus«. Ta stavek vsebuje povzetek posvetitve Mariji, ki je jedro nauka svetega Ludvika Grigniona Montfortskega.

»V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo mater in vladarico. Podarjam in posvečam popolnoma tebi v last svoje telo in svojo dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in v večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Grignion Montfortski nas s tem pomembnim dejanjem posvetitve vabi, da posnemamo Jezusa tako, da izberemo Marijo za mater in se ji popolnoma izročimo.

Prava pobožnost do Božje Matere nas ne more oddaljevati od njenega Sina

V svojem krščanskem življenju sem neprestano razvijal odnos do Device Marije. V šoli sem se naučil molitev sv. Bernarda Spomni se, ki mi je omogočila, da sem spontano izražal svoje zaupanje v našo Gospo. Po tistem času, ko sem v mladosti za nekaj časa postavil na stran vero in molitev, sta me presunila podoba Jezusa Kristusa in njen sijaj, ki sta bila odgovor na vse moje dvome in vprašanja in sta mi obenem omogočila univerzalen pogled na svetovno zgodovino. To me je pripeljalo do odločitve, ki je prej nisem predvidel: vstopil sem v semenišče.

Kmalu sem se znašel v natančno isti situaciji, kot jo v svoji knjigi opisuje sv. Janez Pavel II., ko je bil še mlad semeniščnik: »Od začetka se mi je zdelo, da sem se v prid kristocentrizmu moral nekoliko oddaljiti od otroške pobožnosti do Marije.«[1] Ta trditev nas lahko preseneti, ker dobro poznamo njegov izreden odnos do Marije. Kasneje v knjigi ugotavlja, da »je bila to mladostniška zmota«.

V šoli sv. Janeza Pavla II. oziroma sv. Ludvika Marije Grigniona Montfortskega sem tudi sam razumel, da nas prava pobožnost do Matere Božje ne more oddaljiti od njenega Sina. Ona ne more storiti drugega, kot da nas vodi k večjemu spoznanju Kristusa in bolj goreči ljubezni do njega. Če je marijanska pobožnost utemeljena v skrivnosti Cerkve, nam pomaga, da rastemo v zaupanju v Jezusa Odrešenika in storimo »vse to, kar nam bo rekel«.

Danes je moje zaupanje v Devico Marijo manj »sentimentalno« kot takrat, ko sem bil otrok. Vendar moram reči, da je še vedno neokrnjeno in mogoče še čistejše. Imam zaupanje v Cerkev, ki je, prav tako kot Marija, mati in me uči moliti. Zelo cenim molitev angelovega češčenja in rožnega venca, ki je molitev ponižnih. Slednja poenostavlja Jezusove skrivnosti in jih pomaga premišljevati. Zahvaljujem se za skrivnost Device Marije, ki skrbi za plemenitost človeštva, če to popolnoma zaupa v Božjo milost.

msgr. Pierre-Antoine Bozo, škof v Limogesu, 11. februar 2021

---

[1] Janez Pavel II., Prestopiti prag upanja, 1994

Čudež Matere Božje luči

Moj mož se je 15. marca 2012 zvečer pritoževal nad bolečino v hrbtu, ki me ne bi smela vznemiriti. Vendar mi je nekaj prigovarjalo, da gre za hudo stvar in je takoj treba iti v bolnišnico.

Ko sva prispela v sprejemno ambulanto prve pomoči, je zdravnik mislil, da gre za očitno ledvično koliko. Predpisal je pomirjevalna sredstva in magnetno resonanco, ki bi jo opravili naslednje jutro. Isti notranji glas mi je rekel, da je magnetno resonanco treba narediti takoj. V nasprotju z zdravnikovim mnenjem sva vztrajala pri svojem. Komaj so pričeli z resonanco, so zdravniki opazili, da je bila iliakalna arterija mojega moža poškodovana in malo pred tem, da se razpoči, ker je v spodnji del trebuha steklo že dva litra krvi.

Šlo je za zelo veliko arterijo, katere poškodba povzroči smrt v nekaj sekundah in nobenega bolnika s takšno diagnozo nikoli niso mogli rešiti. Moj mož Saša je bil deležen čudeža. Tudi bolniško osebje se je enako izrazilo. Ko sem bila osem ur pred operacijsko sobo, sem vso noč preživela v molitvi. Po okrevanju je moj mož spet aktivno in normalno zaživel.

Ljudje pogosto mislijo, da se je vse tako izteklo, ker sem tudi sama zdravnica in sem zato mogla rešiti svojega moža. Zelo dobro vem, da temu ni tako, ker sama nisem mogla postaviti diagnoze. V svoji notranjosti sem prepričana, da sta ta čudež storila Gospod Jezus Kristus in sveta Devica Marija od luči, katere podoba je v svetišču Naše Gospe luči v Goultu v Franciji. Moje življenje je prekratko, da bi jima lahko izrazila vso svojo hvaležnost.

Pričevanje zdravnice Véronique Brunengo-Sorokolet, 13560 Sénas, Francija

Priprava na čas preizkušenj

Ko se iz današnje perspektive oziramo v tisti milostni čas pred petimi leti, ne moremo ne prepoznati v njem materinske skrbi Matere Marije, ki nas je želela pripraviti na čas preizkušenj. Njena vabila k molitvi, pokori in posvetitvi njenemu brezmadežnemu Srcu so bila izraz te njene materinske ljubezni pred preizkušnjo pandemije, vojne ...

Tudi v nadvse boleči preizkušnji ob zaprtju cerkva zaradi pandemičnih ukrepov so nam prihiteli na pomoč angel miru in fatimski pastirčki. Zdelo se je, kot da je molitev, ki so jo pastirčki ponavljali za angelom miru: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem telo in kri dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta« sestavljena prav za to situacijo; v času, ko nismo imeli dostopa do zakramentov, niti do domačega tabernaklja, smo bili povabljeni, da skupaj s pastirčki častimo Jezusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, na daljavo.

Tudi dejstvo, da je bila v sedemletni pripravi na fatimsko stoletnico tako močno poudarjena molitev za Evropo in prizadevanje za njeno posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, je bilo nekakšno znamenje, opozorilo in vabilo k čuječnosti, pred izbruhom vojne v Ukrajini, ki je ustvarila, sicer tragične, okoliščine za posvetitev Ukrajine in Rusije Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Namreč le mesec dni po izbruhu vojne je papež Frančišek izvršil dejanje posvetitve, kot ga je Marija naročila v Fatimi, na prošnjo ukrajinskih vernikov, duhovnikov in škofov, na praznik Gospodovega in Marijinega oznanjenja 25. marca 2022, papež v Vatikanu, njegov odposlanec kardinal Krajewski pa v Fatimi.

Po skupni posvetitvi slovenskega in hrvaškega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu je politična napetost med narodoma popustila. To nekako potrjuje verodostojnost izjave sestre Lucije, da sta molitev rožnega venca in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu zadnji sredstvi, ki nam ju Bog daje za rešitev človeštva. To nakazujejo tudi besede škofa Mrzljaka, da je molitev rožnega venca najmočnejše orožje v boju za mir. Blagor nam, ki to vemo, če bomo po tem tudi živeli; če bomo po zgledu pastirčkov vsak dan s srcem molili rožni venec in tudi druge učili moliti!

Dragica Čepar

»Tega nismo naredili mi, to je naredila Ona«

S temi besedami se je v pridigi v Stični izrazil varaždinski škof Mrzljak ob navzočnosti vseh slovenskih škofov, šestih hrvaških in na stotine duhovnikov obeh narodnosti in nepregledno množico vernikov obeh narodov. Z rožnim vencem v roki je pokazal na Marijo in ves navdušen zaklical: »Tega čudeža nismo naredili mi, to je naredila Ona. Najmočnejše orožje za dosego miru med narodi je molitev, molitev rožnega venca!« Zdelo se je, kot da ne more verjeti svojim očem, ki so zrle navdušeno množico vernikov obeh narodov, kako v čudoviti slogi in medsebojni ljubezni slavijo Boga in njegovo Mater Marijo. Vsi smo se počutili doma, vsi kot bratje in sestre. Ko so bogoslovci v procesiji nesli Marijin kip, so ob poti ljudje klečali, male fatimske kapelice, ki so jih ljudje držali v naročju, so krasile špalir, otroci oblečeni v pastirčke, so simbolno pričevali o svetosti fatimskih otrok in vabili k posnemanju njihove preproste predanosti Bogu in Mariji. Vrhunec in krona tega nepozabnega dogodka pa je bila skupna posvetitev obeh narodov Marijinemu brezmadežnemu Srcu – posvetitev koščka Evrope.