Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Prosimo Devico Marijo, naj nas pouči o skrivnosti tišine, ki postane hvalnica; zbranosti, ki nas pripravlja na meditacijo; ljubezni do narave, ki se razcveta v zahvaljevanju Bogu. Tako bomo v svoje srce laže sprejeli luč Resnice ter jo v svobodi in ljubezni udejanjali.
Opoldanski nagovor, 17. julij 2005
Evangelist Luka Marijo opisuje kot devico, ki živi tiho in nenehno prisluškuje večni Besedi, ki živi v Božji besedi. Marija v srcu shrani besede, ki prihajajo od Boga, in ko jih med sabo sestavlja v mozaik, napreduje v njihovem razumevanju. Tudi mi se hočemo v njeni šoli učiti, kako postajati pozorni in poslušni Gospodovi učenci.
Homilija, 1. januar 2006
Ob spominu na njeno darovanje v templju Marijo častimo kot mater in vzor Cerkve, ki v sebi združuje obe poklicanosti:k devištvu in v zakon, h kontemplativnemu in k dejavnemu življenju.
Opoldanski nagovor, 19. november 2006
Govoriti o veri je na prvi pogled mogoče preprosto. Zakaj bi človek o tem pisal, ko pa vsi ljudje vedo, kaj je to? Tako bi rekel marsikdo, toda v resnici vera ni nekaj tako preprostega ali površnega. Skušali se bomo povzpeti na goro Golgoto po poti, ki se imenuje vera. Tudi vera je lahko križ, ker velikokrat ni lahko verovati. Tudi vprašanje vere lahko postane za človeka težak križ, dokler ga ne vzljubi in se v celoti ne odpre tistemu, ki je cilj naše vere.
O veri imajo danes mnogi zelo napačne predstave. Tudi taki, ki so zelo šolani in razgledani, imajo včasih o veri tako otročje predstave, da je človeku kar težko.
Nekateri mislijo, da je človek veren takrat, kadar pripada neki skupini, ki ima določene nazore. Toda to ni vera. Vera tudi ne pomeni biti krščen in vpisan v krstno knjigo. Vera ni neke vrste filozofija, ki človeku narekuje smer njegovega delovanja in smer razmišljanja. Vera je veliko več. Pisatelj Pisma Hebrejcem takole pravi o veri: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže. Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.«
Danes glede vere obstaja velika zmešnjava. Ljudje si vsak dan izmišljajo različne vere in pišejo pravila zanje. Vsak seveda pravi, da je njegova vera edina, ki je razodeta od kakšnega boga. Mnogi takšni poskusi imajo zelo žalostno ozadje. Veliko verskih ločin je bilo ustanovljenih tudi zaradi denarja. Njihovi voditelji so se oklicali za bogove in tako tudi živijo. Od ljudi zahtevajo Božje češčenje in tudi določene prispevke. Svoje vernike skušajo držati v strogi pokorščini in odvisnosti. Ljudje velikokrat prepozno spoznajo take nepoštene pasti.
V glavnem smo prepričani, da so take stvari spadale v stari vek. Toda tudi danes se take reči dogajajo. Mislili bi, da se to danes ne more dogajati, ker so ljudje bolj razsvetljeni, a se dogaja.
Pustimo sedaj ob strani vse te vere in ločine in skušajmo stopati po poti vere, ki nam jo je razodel Bog. Naša vera je razodeta vera, saj ni nastala po zamisli človeka, ampak se je Bog sam sklonil k človeku in ga nagovoril. Človek ni bil prvi pobudnik, ampak je bila pobuda na Božji strani.
Bog je ljubezen sama. V sebi je popoln in nič mu ne manjka. Zaradi njega samega mu ni bilo treba ustvarjati sveta in vsega stvarstva. Tudi ni ustvaril sveta, da bi pred kom razkazoval svojo mogočnost. Svet je ustvaril iz čiste ljubezni. Ljubezen Boga tako napolnjuje, da jo je moral razliti še na stvarstvo. Bog je tako zelo srečen sam v sebi, da je sreča sama. Toda ljubezen mu narekuje, da bi s to čudovito srečo osrečil še človeka, ki ga je ustvaril kot krono vsega stvarstva. Ustvaril ga je po svoji podobi in mu podaril svobodno voljo, da bi se človek sam lahko svobodno odločal, da bo Bogu ljubezen vračal. Ni ga enostavno navezal nase, da bi se ne mogel odločiti za nič drugega, ampak mu je dal popolno svobodo. Seveda je s tem tvegal, da človek Boga zapusti ali se obrne proti njemu. Toda bolj pomembno mu je bilo, da se vsak človek lahko sam popolnoma svobodno odloči zanj.
Vera je dogajanje. Bog se človeku približuje in ga nagovarja. Sklanja se k njemu, ker ga neskončno ljubi. Rad bi mu podaril samega sebe in s tem seveda vso srečo, ki jo je mogoče imeti. Čeprav je Bog položil v srce hrepenenje po Bogu, ga človek vendar ne pozna. Bog je človeku neke vrste tujec, ki ga je še treba spoznati. Toda to Boga ne moti; njegova ljubezen je tako velika, da je sposobna premagati vse težave. Bog se razodeva človeku zato, da bi mu razodel svojo modrost. Ta modrost in spoznanja naj bi človeku pomagala živeti. V človekovo srce namreč ne vstopa samo Bog in ga skuša nagovarjati. V srce se skuša pritihotapiti tudi hudobni duh, padli angel, ki se je Bogu uprl in mu noče biti zvest. Tudi on hoče človeka nagovarjati k dejanjem, ki pa niso po Božji volji. Po svojem zgledu hoče za upor proti Bogu pridobiti tudi človeka.
Poleg hudobnega duha na človeka vpliva tudi okolje, ki človeka vleče in mika, da bi se odločil drugače, kot je po Božji volji. Po grehu prvih staršev je človek postal slabotnejši in manj trden v svojih odločitvah. Ni dovolj, da se enkrat odloči za Boga. Drugi miki ga tako močno nagovarjajo, da se mora vsak dan znova odločati za Boga in puščati ob strani vse druge mike.
V to zmešnjavo srca prihaja Bog človeku naproti. Hoče mu pomagati in mu razodevati pot svetosti, ki ni nič drugega kot odločitev za pravičnost. Res človeku podarijo vero že njegovi starši, če so verni, toda to je samo podarjena vera, ki še ni postala osebna. Starši so nam pripovedovali in nas učili, kako naj ga ljubimo. Potrebno pa je bilo, da se je vsak izmed nas sam osebno srečal z Bogom. Tako se je zgodilo tudi s Samarijani, ko jim je Samarijanka pripovedovala o Jezusu. Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« Jezusova Božja beseda jih je osvojila. Samarijankine besede so zbudile v njih neke vrste zanimanje in radovednost. Želeli so se srečati z Jezusom, Jezus sam pa jih je nagovoril tako, da so se odločili zanj in mu verovali.
p. Branko Petauer
Gospod Jezus je ljubezen do bližnjega postavil ob ljubezen do Boga, saj je učil, da je ljubezen do bližnjega 'podobna' ljubezni do Boga: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,37–40). Samo za Boga velja, da ga ljubimo »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«. Samo on je naše središče, samo on je na prvem mestu. Merilo, kako naj ljubimo bližnjega, pa je ljubezen do nas samih. Kakor sebi želimo dobro, tako ga moramo želeti bližnjim. Kakor smo do sebe prizanesljivi, moramo biti prizanesljivi do vsakega človeka. Kakor želimo, da bi bili drugi do nas usmiljeni, moramo biti tudi mi do njih. Kakor ne želimo, da bi nas drugi obsojali, tako mi ne smemo obsojati drugih.
Brez Božje pomoči in Božje ljubezni do nas ne moremo ljubiti bližnjega z nesebično ljubeznijo, zlasti ne tistega, ki nas ne ljubi. Bog nas vedno ljubi. To čudovito resnico si moramo pogosto poklicati v spomin, da bomo mogli ljubiti bližnjega. Apostol Janez utemeljuje ljubezen do bližnjega v dejstvu Božje ljubezni do nas: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj" (1 Jn 4,10s).
Da v bližnjem služimo Jezusu, nam dokazuje doživljaj sv. Favstine Kowalske. V svojem Dnevniku piše: »Molila sem v svoji sobi. Nenadoma sem zaslišala zvonček v sosednji sobi ter vstopila in pomagala hudo bolnemu človeku. Ko sem se vrnila v svojo sobo, sem nenadoma zagledala Gospoda Jezusa, ki mi je rekel: 'Moja hči, s to uslugo si mi naredila večje veselje, kakor če bi dolgo molila.' Odgovorila sem: 'Saj vendar nisem pomagala tebi, o moj Jezus, ampak temu bolniku.' In Gospod mi je odgovoril: 'Da, moja hči, kar koli storiš svojemu bližnjemu – storiš meni.'«
Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu nas usmerja v reševanje bližnjega za večnost. Bližnjemu bomo služili z apostolatom molitve in žrtve ter zglednega življenja po evangeliju. Molili bomo za rast Božjega življenja v dušah. Voljno bomo sprejemali križe, ki nam jih Bog pošilja ali dopušča. Prostovoljno bomo vzeli nase kakšno odpoved in žrtev, da bomo tako zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in grehe vsega človeštva.
p. Anton
Papež
Janez Pavel II. je na podlagi javnega razodetja in vere Cerkve napisal
okrožnico o Božjem usmiljenju. Za ta korak se je odločil tudi pod vplivom sv.
Favstine Kowalske, ki jo je sam razglasil najprej za blaženo in nato za
svetnico. V okrožnici je zapisal: »Cerkev, se zdi, na poseben način izpoveduje
in časti Božje usmiljenje, kadar se obrača na Kristusovo Srce. V resnici nam
prav približanje Kristusu v skrivnosti njegovega Srca dovoljuje, da se pomudimo
pri tej točki razodetja – v nekem smislu osrednji in obenem človeku najbolj
dostopni – razodetja usmiljene ljubezni Očeta, ki je bila glavna vsebina
mesijanskega poslanstva Sina človekovega.«
Dve različni upodobitvi Srca Jezusovega
Sv. Favstini se je Odrešenik prikazoval v drugačni podobi kakor sv. Marjeti Mariji Alakok. Sv. Marjeta je v videnju gledala skupaj z Jezusom tudi njegovo prebodeno telesno srce, obdano s trni, iz njega so švigali plameni ljubezni, nad srcem pa je bil križ. Na podlagi takšnega videnja je Srce Jezusovo tudi upodobljeno na slikah in kipih.
Sv. Favstina je videla skupaj z Jezusom le dva pramena žarkov, ki sta izhajala iz nevidnega Jezusovega srca. Označevala sta kri in vodo, ki sta pritekli, ko je vojak prebodel Jezusovo srce. Globlji pomen teh dveh pramenov žarkov je enak kakor pri apostolu Janezu, ki govori o vojakovem prebodu Jezusove strani (prim. Jn 19,33–37) in o apostolu Tomažu, ki ga je vstali Gospod povabil: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Svetnica je po Jezusovem naročilu poskrbela, da je slikar na podlagi njenega videnja naslikal podobo Božjega usmiljenja z napisom spodaj: »Jezus, vate zaupam!« Ko je bila podoba izpostavljena za javno češčenje, so jo ljudje imeli za posebno upodobitev Srca Jezusovega. Ta podoba je bliže svetopisemski resničnosti na Kalvariji kakor klasična podoba.
V globini gre pri obeh podobah za isto stvarnost, za Presveto Srce Jezusovo in njegovo ljubezen do človeštva. Pri sv. Favstini je Srce Jezusovo poudarjeno kot simbol neizmernega Božjega usmiljenja. Trojna ljubezen Jezusovega Srca, o kateri govori papež Pij XII., ima značilnosti trojne usmiljene ljubezni do ubogega, grešnega in pomoči potrebnega človeštva. Božje usmiljeno Srce vzbuja naše zaupanje vanj, kar izraža geslo: »Jezus, vate zaupam!«
p. Anton
Srce
Jezusovo in Božje usmiljenje pri sv. Favstini Kowalski
Češčenje Božjega usmiljenja v Srcu
Jezusovem
Sv. Favstina Kowalska, poljska mistikinja, glasnica Božjega usmiljenja, je bila tesno povezana s Srcem Jezusovim in ga v svojem Dnevniku[1] večkrat omenja. Za čas težav in skušnjav je svetovala: »Včasih je dobro zateči se brez besed v prebodeno srce Jezusovo. S tem je sovražnik že premagan« (št. 145).
Svetnica je doživljala Srce Jezusovo kot polno usmiljenja, še posebej v molitvah in pesmih, ki jih je sama sestavila:
»O neizmerno usmiljeno Srce Jezusovo, s sulico prebodeno, varuj me ob zadnji, smrtni uri. O kri in voda, ki si privrela iz Jezusovega srca kot studenec nepojmljivega usmiljenja zame ob moji smrtni uri!« (št. 813).
»O rana usmiljenja, Srce Jezusovo, skrij me v svoji globočini kot kapljo lastne krvi in me vekomaj ne izpusti iz njega. Zapri me v svoje globine in me sam nauči ljubiti tebe. Večna ljubezen, ti sam oblikuj mojo dušo, da bi bila sposobna za medsebojno ljubezen s teboj. O živa ljubezen, usposobi me za večno ljubezen do tebe. Na tvojo ljubezen se želim večno vzajemno odzivati. O Kristus, en sam tvoj pogled mi je dražji kakor tisoče svetov, kakor vse nebo. Ti moreš, Gospod, mojo dušo izoblikovati tako, da bi te znala v vsej polnosti razumeti takšnega, kakršen si« (št. 1631).
»Bodi pozdravljeno, usmiljeno Srce Jezusovo,
živi vrelec vseh milosti,
edino zatočišče in naše pribežališče,
v tebi imam sij upanja.
Pozdravljeno, najbolj usmiljeno Srce mojega Boga,
nepojmljivi živi vrelec ljubezni,
iz katerega vre življenje za grešnega človeka,
in vir vsakršne blaženosti« (št. 1321).
