Slišal sem že ljudi, ki so rekli: Ko bom star, bom živel kot dobrodušen starček. Tudi to je velika zmota in napačno upanje. Ni mogoče postati dobrodušen z upokojitvijo. Dobrodušen je potrebno biti vse življenje. V starosti človek živi iz tega, kar se je v mladosti naučil. Dobrodušnosti se je treba učiti. Povrhu vsega je starost tudi čas, ko človek ne more več tako kontrolirati svojih dejanj. Bolezen in vse, kar pride, nam onemogoči zadrževati v ozadju vse, kar je neplemenito in moteče. V ospredje prihaja tudi tisto, kar drugače ne bi. Človek v starosti živi zelo neposredno: iz človeka pride vse, kar čuti. Mlad človek lahko svoja dejanja premisli in naredi samo tisto, za kar se odloči. Tudi besede izbira in lahko pazi nanje. Star človek pa nima več te moči, zato iz njega pride tudi kaj nerodnega in neprimernega. Na starost ni mogoče biti dobrodušen in prijeten, če tega nisi živel vse življenje. Življenje v starosti je neke vrste življenje iz dediščine in mladosti. Zato je potrebno, da je človek dober že od vsega začetka in ne šele v starosti. Starost na nek način samo povečuje tisto, kar se je v tebi usedlo. Če se ni usedla dobrota in ljubezen, tudi v starosti ne more priti ven, četudi bi zelo želel.
Kot sem že rekel, je človekovo življenje prijateljevanje z Bogom. Vsako prijateljstvo raste. Rasti prijateljstva bi lahko rekli proces zorenja prijateljstva. Z nikomer ne moreš že prvi dan postati nerazdružljiv prijatelj. Prijatelja morata imeti veliko skupnega. Del njunega življenja mora biti povezan, skupen. Ni potrebno, da živita skupaj v eni hiši, dovolj je, da sta si duhovno blizu. Prijateljstvo se utrjuje in raste z obiski, s srečevanjem, s pogovori in preko pisem. Če vsega tega ni, ne moreta postati prijatelja, pa čeprav bi želela, saj je potrebna skupna rast. Tudi ljubezen je sestavni del prijateljstva. Prijatelj živi za drugega prijatelja, zanj se je pripravljen darovati in mu pomagati. Prijateljstvo je iskreno in globoko takrat, kadar se dvoje življenj prepleta v ljubezni.
Tudi v prijateljstvu z Bogom se dogaja enako. Boga ne morem vzljubiti že prvi dan iz vse svoje moči. Potrebno se je nanj privajati in ga iskati. Srečanja z Bogom se morajo poglabljati. Tudi to prijateljstvo je rast, je proces, ki traja vse življenje. Nemogoče je, da bi vse, kar mi lahko Bog razodene, razodel v enem samem dnevu. Bog se lahko razodeva in podarja človeku samo toliko, kolikor je sposobno sprejeti njegovo srce. Odnos se mora vedno bolj poglabljati in postajati živ. Bog mi ne sme ostati tujec, ki bi ga klical na pomoč samo takrat, ko vse drugo odpove. Bog mora postati sopotnik mojega življenja. Tako kot dva prijatelja iščeta stikov, se obiskujeta in si pomagata, tako je treba ravnati tudi v prijateljstvu z Bogom: z njim je treba iskati stikov. Treba ga je obiskovati v molitvi, v sveti maši. Iskati je potrebno vse možnosti, da se lahko z njim združujemo. Bog se z veseljem in ljubeznijo odkriva, a se nikoli ne vsiljuje.
Mogoče se komu iz vsega povedanega zdi, da je Bog neke vrste sebičnež, ki hoče imeti človeka popolnoma zase, kar pa nikakor ne drži. Bog človeka ne jemlje samo zase, ampak ga odpira za druge. Ravno v odnosu z Bogom človek zori tudi za odnose z bližnjimi. V Bogu pravzaprav najdemo vse svoje bližnje. Uči nas, kako jih je potrebno spoštovati in ljubiti. Pomaga nam, da jih znamo ceniti kot samega sebe. Moj bližnji dobi pravo vrednost šele v luči mojega odnosa do Boga. Bog mi daje pravo spoznanje, kdo je moj bližnji in kako ga moram ljubiti. Vse, kar Bog stori v mojem srcu, me ne zapira pred bližnjim, marveč me zanj odpira. Že samo ljubezen, s katero me Bog ljubi, me kliče k bližnjemu in v njej se uresničujem kot človek. Vse bogastvo, ki nastaja v meni po mojem prijateljstvu z Bogom, je tako praktično, da ga lahko porabim za bližnjega. V Bogu postajam človek za bližnjega in brat svojemu bratu.
Vse življenje je rast v prijateljstvu z Bogom. Takrat nikoli nisem osamljen, vedno nosim s seboj svojega Boga, ki me vodi, nagovarja in usmerja. Varuje me v mojih stiskah in mi pomaga nositi križ v urah trpljenja. On je tisto sonce, ki sije v mojo dušo in mi daje zoreti. Vsak dan je luč mojega dneva in svetloba v noči mojih skušnjav. On potuje z menoj skozi leta mladosti in me pripravlja za starost. Z Bogom je potrebno živeti vse življenje in stopati v vedno bolj tesno prijateljstvo z njim. Izkušati je treba njegovo ljubezen in zvestobo ter se prepričati, da je on edini, ki mi lahko pomaga živeti moje življenje. Moje življenje postaja vedno bolj ožarjeno od njegovega prijateljstva. To pa je proces staranja. Z drugo besedo bi lahko rekel, da je staranje zorenje v Bogu. To ni kopičenje let, pač pa je približevanje nebesom. Samo tako življenje, z drugo besedo staranje, me lahko naredi dobrodušnega in prijetnega v letih moje starosti. V taki starosti ni niti časa za dolgočasje niti žalosti za lepimi lasmi ali gladko kožo. To je čas preseljevanja k Bogu. Zato star človek nikakor ni nekoristen član družine, ampak je kakor njena svetilka, ki nas navdušuje, da se je vredno podati v tesno prijateljstvo z Bogom. Ko se pogovarjamo z zrelim starim človekom, nas obide neko veselje in želja obenem, da bi tudi mi tako preživeli svoje življenje. Izžareva namreč neko posebno lepoto in šarm. Ne moti nas, če ima sive lase ali nagubano kožo na obrazu, saj lepota prihaja od znotraj, iz srca. Čutimo, da ta človek svojega življenja ni živel zaman, ampak ga je živel polno in rodovitno. Bog ga je vsak dan bolj bogatil in postajal njegov prijatelj. Star človek je postal kakor dragocen zaklad, ves presijan od Boga. Biti star pomeni biti poln Boga. Je nekaj drugega kot imeti veliko let. Zorenje ne poteka vzporedno s številom let, pač pa je odvisno od globine našega prijateljstva z Bogom. Če je ta odnos res živ, lahko človek dozori v malo letih. Število let našega življenja pa je v Božji zamisli. Samo on ve, v kako dolgo poslanstvo nas je poklical. Pridigar nas kliče k hvaležnosti za vsak podarjen dan. Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli.
Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti. Vrni se, Gospod! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov! Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni. Razveseli nas kakor ob dneh, ko si nas tepel, ob letih, ko smo videli nesrečo. Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom, tvoj sijaj nad njihovimi sinovi. Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami!
p. Branko Petauer
