Muzej krščanstva na Slovenskem v Jurčičevem jubilejnem letu 2021 in partner v evropskem projektu Cisterscapes

V Muzeju krščanstva na Slovenskem v sklopu evropskega projekta Cisterscapes že štiri leta poglobljeno raziskujemo vlogo menihov cistercijanov pri oblikovanju kulturne krajine v slovenskem in širšem evropskem prostoru od 12. stoletja do druge polovice 18. stoletja.

V Stični je bil cistercijanski samostan ustanovljen leta 1136. Delovanje stiških menihov je močno vplivalo na življenje in podobo številnih krajev na Dolenjskem. V želji, da čudoviti svet skrite cistercijanske krajine približamo vsem, ki v tej pokrajini prebivajo, smo v letu 2021 pripravili dve občasni razstavi.

K sodelovanju in pripravi prve občasne razstave smo povabili lokalne šolarje. Raziskovanja kulturne krajine se je pod mentorstvom učiteljev zgodovine lotilo 24 učencev OŠ Veliki Gaber, OŠ Stična in PŠ Zagradec. Vse izsledke raziskovanja sodelujočih učencev smo predstavili na razstavi Cistercijani v mojem kraju. O tej razstavi smo že pisali V Materini šoli: glasilo Bernardove družine, XXXVI, 10. oktober 2021, str. 3–6.

Projekt Cisterscapes pa smo na zanimiv način povezali tudi z Jurčičevim jubilejnim letom 2021. Na razstavi Kulturna krajina v Jurčičevih literarnih delih je bilo od 14. novembra 2021 do 10. aprila 2022 na ogled 25 likovnih del, ki so jih v Jurčičevem jubilejnem letu ustvarile odrasle ljubiteljske likovnice in likovniki iz občin Ivančna Gorica, Grosuplje in Dobrepolje pod mentorstvom akad. slikarke mag. Nuše Lapajne Čurin in po idejni zasnovi Sare Primec, tedanje kustosinje pedagoginje v Muzeju krščanstva na Slovenskem. Razstava je nastala v sodelovanju z JSKD Ivančna Gorica in Zvezama kulturnih društev Ivančna Gorica in Grosuplje.

Stiški samostan je skozi stoletja preko številnih darovnic plemenitašev pridobil obširno gospodarsko in religiozno posest, na kateri je urejal polja, vinograde, gradil in skrbel za številne mline, dal umetniško poslikati cerkve in starodavna obcestna znamenja. V prostor cistercijanske kulturne krajine se je 4. marca 1844 rodil Josip Jurčič, pisec prvega slovenskega romana in eden najpomembnejših slovenskih književnikov nasploh. Svojo mladost je preživljal na Muljavi, zato ni čudno, da je Muljava z okolico kasneje postala dogajalni prostor njegovih literarnih del. Za časa njegovega življenja menihov v Stični že dolgo ni bilo več, saj je bil samostan z reformami Jožefa II. leta 1784 razpuščen. (ponovno ustanovljen leta 1898). A prav zato je Jurčičeva literatura krasen pokazatelj, kako močan je bil vpliv menihov v tem okolju celo po razpustu samostana.

Kot je zapisala avtorica idejne zasnove razstave, Sara Primec, najdemo najbolj izrazite opise pokrajine v Jurčičevem romanu Deseti brat (1866), ki se v celoti dogaja na področju cistercijanske kulturne krajine v širši in ožji okolici Muljave. Jurčičevo delo, ki je v popolnosti vezano na pokrajino in zgodovino stiškega samostana, pa je Jurij Kozjak (1864). Dogajanje je postavljeno v 15. stoletje v čas turških vpadov. Tudi mnoga druga literarna dela izpod Jurčičevega peresa lahko umestimo v prostor med Muljavo, Višnjo Goro in Stično, ki je bil tedaj in je še danes zaznamovan z mnogimi sledovi cistercijanov iz Stične.

Mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Junij, mesec Jezusovega usmiljenega Srca

Junij je mesec Jezusovega usmiljenega Srca, ki je odsev Očetove usmiljene ljubezni do nas slabotnih in grešnih. Slavili bomo presv. Srce Jezusovo s slovesnim praznikom (24. 6.) ter poslušali vrtnice o Božjem služabniku Antonu Strletu in njegovem češčenju najsvetejšega Srca.

Božje usmiljenje do nas lepo razodevajo Jezusove prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu (Lk 15). Presenetljivo je, kako veliko veselje povzroči v nebesih vsak grešnik, ki se spreobrne. Dobro je, da to vemo. Tako se bomo bolj potrudili za svoje spreobrnjenje.

Jezus je dobri pastir, ki z usmiljeno ljubeznijo išče stoto, izgubljeno ovco, dokler je ne najde. »In ko jo najde, jo vesel zadene na svoje rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo ovco, ki se je izgubila.' Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,5–7).

V priliki o izgubljeni drahmi Jezus govori o ženi, ki ima deset drahem. Ko eno izgubi, jo skrbno išče, »dokler je ne najde. In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi: 'Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.' Povem vam: Prav takó bo zavladalo veselje vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne” (Lk 15,8–10).

V priliki o izgubljenem sinu je oče, ki predstavlja nebeškega Očeta, pojasnil starejšemu sinu, ki ni mogel razumeti očetove naklonjenosti do mlajšega sina, ki se je skesan vrnil domov: »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden« (Lk 15,32).

Jezusu so njegovi nasprotniki očitali, da je »prijatelj cestninarjev in grešnikov« (Mt 11,19; Lk 7,34), ker je bil pri mizi skupaj z grešniki. S tem jim je pokazal svojo usmiljeno ljubezen. Ta nezaslužena in zanje presenetljiva ljubezen jih je vodila k spreobrnjenju.

Apostol Peter je Gospoda trikrat zatajil. Gospod se je z usmiljeno in nezasluženo ljubeznijo ozrl na Petra. Nič ni bilo očitanja, nič karanja v Gospodovem pogledu. Peter je šel ven in se v očiščujočem kesanju bridko zjokal (prim. Mt 26,75). Kako čudovito je Jezusovo usmiljenje do javne grešnice, desnega razbojnika in nevernega apostola Tomaža!

Mala Terezija je v Povesti duše izpovedala: »Da, čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe, ki jih je mogoče zagrešiti, bi se s srcem, strtim od kesanja, vrgla Jezusu v naročje, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrne k njemu.«

Božjo usmiljenost je Mala Terezija slavila takole: »Meni je izkazal svojo neskončno usmiljenost. Skozi to lečo gledam vse njegove druge lastnosti. Vse se mi zdijo odete v ljubezen, tudi pravičnost: ta še bolj kakor katera druga.«

Dva meseca in pol pred svojo smrtjo je dala ista svetnica materi Agnezi Jezusovi navodilo, kaj bi še rada povedala v svoji Povesti duše: »To povejte, mati, da bi imela vedno isto zaupanje, tudi če bi storila vse zločine, ki so sploh možni. Čutila bi, da bi bila vsa ta množica grehov kakor kaplja vode na žarečo žerjavico.«

p. Anton

 

Muzej krščanstva na Slovenskem v Jurčičevem jubilejnem letu 2021 in partner v evropskem projektu Cisterscapes

 

DOMAČA ZDRAVILA Islandski lišaj (Cetraria islandica L.)

V skandinavskih državah in Rusiji so ob pomanjkanju hrane islandski lišaj dodajali moki za peko kruha in slaščic. Sluzi v rastlini imajo sicer manjšo hranilno vrednost od škroba, ki je v žitu. Grenke lišajske kisline so pred uporabo sprali, da niso motile okusa pripravljene hrane.

Islandski lišaj raste v severni Evropi in Aziji, po gozdovih, na travnatih pobočjih, pri nas pa v višjih legah, npr. na Pohorju. Je 10 cm visoka steljčnica iz družine parmelijevk (Parmeliaceae). Listom podobne tvorbe so po robovih zavihane, na zgornji strani olivno zelene ali rjave barve. Nabiramo steljko islandskega lišaja (Lichen islandicus), in sicer od maja do septembra ob suhem vremenu. Sušimo ga v senci na prepihu in hranimo v dobro zaprtih posodah.

Posušena steljka islandskega lišaja je šibkega, značilnega vonja in sluznatega, grenkega okusa. Vsebuje sluzi (lihenin in izolihenin in druge spojine), ki so polisharidi in v vodi nabreknejo. Zelo so učinkovite pri suhem kašlju. Vsebuje še druge polisaharide, npr. galaktomanan, ki spodbudi delovanje imunskega sistema. Grenak okus steljki dajejo lišajske kisline: fumaroprotocetrarna kislina, protolihesterinska kislina in usninska kislina.

Čaj iz islandskega lišaja ima več delovanj. Protolihesterinska kislina zavira rast po Gramu pozitivnih bakterij ter deluje protivnetno, saj zavira delovanje encima 5-lipoksigenaze, ki sodeluje pri sintezi levkotrienov. Prepreči tudi razmnoževanje bakterije Helicobacterpylori v želodcu. Usninska kislina od vseh lišajskih kislin najbolj zavira rast bakterij. Sluzi v steljki delujejo tako, da v tankem sloju prekrijejo sluznico zgornjih dihalnih poti, jo s tem zaščitijo pred draženjem in ublažijo suh dražeč kašelj. Sluzi umirjajo vneto ustno in žrelno sluznico. Zaradi tega in drugih učinkov islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice za zdravljenje respiratornih okužb.

V ljudski medicini islandski lišaj spodbuja izločanje mleka pri doječih materah, normalizira izločanje žolča in odpravlja prebavne motnje (zaradi vsebnosti grenkih lišajskih kislin), blaži vnetja prebavil (zaradi sluzi), uravnava izločanje želodčne kisline: premočno izločanje zmanjša, premajhno pa zveča. Islandski lišaj vsebuje še vitamin B12, zato ga uporabljamo za zdravljenje anemij.

Preveliki odmerki in dolgotrajno jemanje lahko povzročijo razdraženost želodca in črevesja ter motnje v delovanju jeter. To je tudi vzrok, da islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice in ga ne uživamo samostojno.

 

Čajni mešanici patra Simona Ašiča, ki vsebujeta islandski lišaj

 

(02) PRSNI ČAJ

35% list ozkolistnega trpotca (Plantaginis folium)

25% korenina trobentice (Primulae radix)

10% cvet lučnika (Verbasci flos)

10% cvet črnega bezga (Sambuci flos)

5% steljka islandskega lišaja (Cetrariae islandicae herba)

15% rastlina materine dušice (Thymi serpylli herba)

 

(22) MAMICA ČAJ

20% list melise (Melissaefolium)

20% rastlina sporiša (Verbenaefolium)

20% cvet prave kamilice (Chamomillae flos)

10% islandski lišaj (Cetrariaislandica)

10% plod komarčka (Foeniculifructus)

10% plod kumine (Carvifructus)

20% list regrata (Taraxacifolium

Barbara Kozan, mag. farm.

 

Šentjurjevo

Moj že davno pokojni znanec Jakob, doma ob Temenici blizu Šentjurja, mi je nekoč pripovedoval, kako so koledovali, ko je bil še fant. Seveda je bilo najbolj imenitno koledovanje o Svetih treh kraljih. Toda koledovali so tudi na Šentjurjevo. To ni bil običaj, podoben jurjevanju v Beli krajini. Fantje so se preprosto zbrali, ne da bi se okitili z zelenjem. Prišli so zgodaj zvečer, ko so bile gospodinje še v kuhinji, malce poropotali in zapretili: »Če nam ne daste, kar nam gre, bodo šli piskri ven iz vežé.«

Kaj so jim ženske sploh lahko dale? Suhih klobas ni bilo več v šijah. Prav tako ne potice in drugih dobrot, ki so značilne za božične praznike. Še najlažje je bilo dati kakšno jajce, kos kruha ali suho sadje. Včasih so dobili tudi denar. Kjer pa so imeli v cerkvi za zavetnika sv. Jurija in torej 'žegnanje', je padlo v košaro kolednikov tudi kaj boljšega. Ko so odhajali, so zapeli: »Naj vam povrne buh in svet Jur – zdaj in ob vaš zadnji ur.«

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Ženske z Vrhovega V., Pepca

Pepca je bila doma s premožne kmetije. Toda pri hiši je bilo veliko hčera in zato jim niso mogli dati kaj prida dote. Tako je tudi odpadla možnost, da bi se dobro poročile. Pepca je imela pravzaprav še srečo, saj je bil njen Miha izučen kovač. Zmenil se je s kmetom iz soseščine, da mu je odstopil košček travnika ob vaški poti, v zameno pa naj bi mu Miha podkoval konje in popravljal vozove. Prostora je bilo le za majhno hišico. Polovico so zavzemali stanovanjski prostori, polovico pa kovačnica. Na koncu hiše so postavili velik pokrit prostor za drva. Tu so tudi podkovali konje. Hiše niso nikoli ometali. Prav tako odprtin na obeh koncih podstrešja niso nikoli zaprli. Pozimi je bilo mrzlo, a Pepca se ni niti najmanj pritoževala. Za doto je dobila kos gozda. Vse leto je napravljala butare in jih s šajtrgo pridno vozila domov. Imela je hčer – s katero pa, po pravici povedano, ni bilo nič. Nikoli je ni učila delati, a tudi sama ni čutila nobene potrebe po tem. Vendar bi najbrž kar srečno zvozili življenje, če ne bi Miha med vojno padel. Po vojni je vdova dobila pokojnino in za njo dosmrtno tudi hči Poldka.

Ni bila velika, a skromno se je dalo živeti. Nikoli se nista pritoževali, da jima česa manjka. Počasi je Pepca nehala hoditi k maši, kajti ženske iz AFŽ so ji zažugale, da bo sicer izgubila penzijo. A najbrž ji je bil vsak izgovor dober, saj je postajala čedalje bolj lenobna. Sosedam, ki so jo nadlegovale, zakaj ne gre k maši, je rekla, da jo bolijo kolena in ne more poklekniti v cerkvi. To je bilo najbrž celo res, saj je nazadnje povsem občepela doma. Poldka pa je večinoma spala. Rekli so, da ima tako bolezen, da ne more ostati budna. Vse se je še poslabšalo z materino boleznijo. Začelo se je z revmo, bolečine so bile čedalje hujše, dokler ni obležala. Poldka je pravzaprav glede na to, da je stalno spala, še dobro skrbela za red v hiši. Prala je v potoku, ki je tekel za hišo. Pozimi je morala razbiti led, da je prišla do vode. Vodnjaka ni bilo pri hiši, pa tudi vodovoda in elektrike ne. Mati je imela kljub temu vedno svež vzglavnik in rjuho. Kaj se je z njenim telesom dogajalo pod odejo, ni nihče vedel. Takrat niso hodile po hišah patronažne sestre, tudi zdravnika niso klicali. Pepca je včasih od bolečin tako kričala, da se je slišalo do ceste dober kilometer proč. Ko je umrla, se ni vedelo, kako bi jo pokopali. V vasi ni bilo še nikogar, ki bi mu odrekli cerkveni pogreb. A Pepca ni hodila k maši in živela je slabo. Potem je župnik sklenil, da je ženska v času bolezni dosti pretrpela in ji je Bog gotovo marsikatero nerodnost oprostil. Toda v odločilnem trenutku so se pojavile AFŽ-jevke. Zagrozile so, da bo hči izgubila penzijo po očetu in kako bo potem živela sama? V nasprotnem primeru bodo one uredile, da bo šla v zavod, kjer bo zanjo z vsem poskrbljeno. In sorodniki so sklonili glave. Ko je pogrebni sprevod zapuščal vas, ni zvonilo v poslednje slovo. Spotoma ni nihče molil. Tudi mimo kapelice, kjer so se navadno ustavili in je župnik pozval vse, naj mrtvemu oprostijo, če jih je kakorkoli prizadel, so šli molče. Ljudje so imeli čuden občutek, kot da nekaj ne delajo prav. Na pokopališču ni bilo nikogar, ki bi Pepci namenil nekaj besed v slovo, bila je preveč nepomembna. Ženska, ki je bila zadolžena za take in podobne govore, je potem, ko so jo opomnili, da bi bilo treba kaj povedati ob grobu, zamahnila z roko: «Saj ni kaj povedati.« Ko so vsi pogrebci odšli, so ostale ob gomili tri ženske in na glas odmolile, kot se jim je zdelo prav.

Pepcin dom ob poti je ostal prazen. Najprej je zgrmela na kup drvarnica, sčasoma je njeno okolico preraslo trnje ter zakrilo stare cunje, preluknjano posodo in odsluženo pohištvo, ki se je valjalo naokoli. Potem je nekdo po mnogih desetletjih začutil priložnost, da bi s hišo zaslužil. Prišla je skupina slovaških delavcev in prav na hitro zamenjala okna in vrata, pa tudi pod. Krovci so obnovili streho, fasaderji pa so hiško prebarvali z veselo oranžno barvo. Novi stanovalci nekje z juga bivše države so prinesli s seboj svoje navade.

Ko molitev odide iz hiše, se pač težko vrne vanjo.

Valerija Ravbar

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (6)

Bližal se je binkoštni praznik. Na Polževem vrtu je bilo že precej navoženega lesa za stiskalnico. Bratje so počasi dovažali les in ga vestno zložili. Pripeljali so tudi močne lesene koze, na katerih bodo les dokončno obdelali.

Končno sta se oba brata pripeljala. Nista prišla sama. S seboj sta imela še nekaj pomočnikov. To delo ne bo lahko, saj bo treba obdelovati težke kose lesa. Nekaj bodo pomagali stiški bratje, saj vsega ne bi zmogli sami.

Polževo dvorišče je zaživelo. Franc in Jožef sta skrbno pregledala les in bila zelo zadovoljna. Vse, kar sta zahtevala, je bilo pripravljeno. Še več so bratje pripravili. Brat Celestin jima je pokazal betonski kamen za stiskalnico. Zelo sta ga pohvalila. Treba ga bo samo še malo prevleči s cementno glazuro, pa bo tak kamen za stiskalnico, kot ga daleč naokoli nimajo.

Brata Irgolič in pomočniki so že prvi dan krepko zastavili delo. Stiskalnica je bila precej drugačna, kot so je bili vajeni stiški bratje. Delo je hitro napredovalo in vsak dan je bilo mogoče bolje videti podobo nove stiskalnice. Razprostirala se je po celem zahodnem delu stare lope. Ob stiskalnici so naredili še velike in udobne stopnice, ki so vodile do višine, kjer se je nalagalo v stiskalnico. Dno stiskalnice so naredili samo iz debelih plohov, ki so jih tako obdelali, da so čim bolj tesnili tekočino. Skupaj so jih privili z močnimi vijaki. Dno je bilo le za spoznanje nagnjeno, da je tekočina odtekala v en vogal. Ker je bilo od roba dna stiskalnice do zida še dovolj prostora, se je Franc odločil, da naredi močen podest do zida. Tega bi lahko rabili za mlin za sadje. Sadna gošča za stiskanje bi bila tako čisto blizu in bi jo lahko kar z lopato metali v koš.

Brat Celestin je bil ves srečen, ko je spremljal nastajanje nove stiskalnice. Zaupal je bratoma, ki sta bila daleč naokoli znana izdelovalca stiskalnic. Skrbel je, da delavci niso bili brez jedače in pijače. Kar je mogel, je pomagal, predvsem pa je skrbel za dobro ozračje med delavci. Vedno je znal povedati katero izmed svojih dogodivščin, ko je bil še zunaj v svetu. Pa tudi v samostanu se mu je že marsikaj zanimivega pripetilo. Vsa skupina delavcev je bila vesela druščina, ki je marsikatero razdrla. Ob težkem delu je bilo tudi veliko smeha.

Opat Avguštin jih je rad obiskal in se pozanimal, kako delo napreduje. Sprva si ni znal prav predstavljati, kakšna bo stiskalnica. Še bolj pa je bil vesel, ko je videl, kako se bratje veselijo nove pridobitve. Videl je, da je njegova odločitev o postavitvi stiskalnice pravilna. Bratom, ki so resnično prizadevni pri delu, je treba omogočiti, da lahko delajo brez večjega napora. Vsako novo pridobitev, ki je olajšala delo, je zagovarjal, saj je hotel, da delo ne bi bilo muka, ampak veselje in užitek. Bil je mož, ki se je trudil, da bi tudi pri kmečkem in drugem delu upoštevali nove pridobitve. Hotel je držati izročilo cistercijanov, ki so pred stoletji ljudi učili krčiti gozdove in pridobivati rodovitna polja. Že menihi prvih generacij so menjavali semena in sadike, da so prišli do čim bolj izbranih vrst žita, sadja in drugih kulturnih rastlin. Evropa je bila takrat kot ena sama država, po kateri so cistercijani uspešno prenašali svoja spoznanja in delovne izkušnje. Tako je bilo njihovo ročno delo prav tako velik prispevek k napredku človeštva kot tudi njihovo duhovno delo.

Tudi delo v samostanu je opat Avguštin razumel kot služenje Bogu. Vedno je v svojih nagovorih bratom poudarjal, da delo ni samo sebi namen. Delati pomeni sodelovati s Stvarnikom in dopolnjevati stvarstvo. Delo mora imeti tudi duhovno razsežnost, drugače lahko postane le grabljenje in pridelovanje materialnih dobrin. Človek, ki ne pazi na duhovno plat dela, kaj hitro lahko postane suženj dela. Delo mu ne prinaša več svobode in sreče v življenju, temveč ga dela nesrečnega in zasužnjenega zbiranju dobrin. Delo mora imeti vedno enako vrednost kot molitev, saj je sodelovanje s Stvarnikom. Škoda, ker mnogi ljudje ne mislijo tako. Pogosto jih v svoje kremplje vklene sla po dobičku, ki je začetek mnogih krivic. Začnejo hlepeti po pridobivanju imetja. Podležejo tudi nepoštenosti in na račun delavcev bogatijo in kopičijo imetje. Ubogi delavci pa trpijo pomanjkanje in lakoto, ker jih delodajalci premalo pošteno plačajo za njihovo delo.

Delo na Polževem vrtu je napredovalo. Brata Irgolič sta spretno vodila izdelavo nove samostanske stiskalnice. Deblo za sleme sta tako spretno obdelala, da se je imenitno prilegalo Francetovi zamisli. Bilo je dolgo in je s tem omogočalo velik vzvod. Zato so bili pritiski na dno stiskalnice toliko večji. Tudi na severnem delu stiskalnice sta naredila podest, na katerega je bilo mogoče zložiti veliko zabojev sadja.

Vijak sta namestila v sleme. Navoje sta na debelo namazala z lojem, da je bolje drselo. Treba je bilo vijak vstaviti in utrditi v kamen. Kako spraviti kamen na svoje mesto? Bil je težak. Vsi skupaj so naredili iz lesa ležišče, pod katerega so polagali železne cevi, da so ga lažje pomikali k pravi višini. Pol dneva so se trudili, da so ga spravili tja, kjer je moral biti. Vijak so odvili tako visoko, da je bil spodnji del nad kamnom. Kamen so tako naravnali, da je bila luknja točno pod vijakom. Treba ga je bilo le še dvigniti in utrditi. Pomagali so si z vzvodom in počasi centimeter za centimetrom dvigovali kamen. Dvigovanje je trajalo dolgo, a kamen je zanesljivo sedel na trdni podlagi.

Dvignili so ga dovolj visoko. A premalo so pazili s podkladanjem, saj ni bilo dovolj prostora pod kamnom. Zamenjali so podlago z debelimi dolgimi tramovi. Pod kamnom je bilo dovolj prostora. Počasi so odvili vijak in ga spustili v luknjo sredi kamna. Vijak je lepo sedel v luknjo. Bila je ravno toliko večja, da je bilo mogoče vijak spuščati vedno niže. Ko je vijak prilezel do tal, je bil kamen še vedno prenizko. Franc je povedal, da mora biti zgornji rob kamna malo više od pasu pri odraslem moškem. Previsoko ne sme biti, saj bi bilo potem težko vrteti, ko bi hotel stiskalnico obesiti. Obesiti stiskalnico pomeni, da kamen tako visoko priviješ, da se spodnja konica vijaka, ki običajno sloni na tleh, dvigne v zrak. Zaradi teže stiska, dokler spet ne sede v sedišče na tleh.

Počasi so dvigali kamen do zaželene višine. Vijak mora biti iz trdega lesa, najboljši je drenov les, ki je eden najtrših lesov, kar jih je mogoče dobiti pri nas. Toda tako dolg dren je težko najti, saj mora biti poleg vsega še raven. Zato so izdelovalci vijakov za stiskalnice uporabili tudi les lesnike ali divje hruške. Ta les je tudi trd in se ne odlomi po dolžini. Navoji pri vijaku morajo prenesti velike pritiske in se ne smejo odlomiti.

Brat Celestin je poklical brata Nivarda, ki je bil samostanski kovač, mehanik in elektrikar. Povedali so mu, da je treba v vijak pod kamnom izvrtati veliko luknjo, v katero se vtakne železen drog. Ker zaradi luknje vijak na tistem mestu malo oslabi, ga je treba nad luknjo in pod njo okovati z železnim obročem. Brat Nivard je vzel mere in se lotil dela. Z debelim svedrom so prevrtali vijak. Pri vrtanju se je poznalo, da je narejen iz lesa lesnike. Bil je za vrtanje pošteno trd.

Brat Nivard je skoval dva močna obroča in ju prevrtal z več luknjami. Da bi še bolj držala, ju bo dal priviti z vijaki v trd les. Vijak se ne bo več usušil, saj je narejen iz suhe divje hruške. Te Franc in Jožef iščeta daleč naokoli in jih imata vedno nekaj na zalogi. Vedela sta, da ga je težko najti, ko ga potrebuješ.

p. Branko Petauer

KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD (Iz knjige Govori o Visoki pesmi) Kristusove rane in naše odrešenje ter posvečenje

Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje – ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo (Kristusa). Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. »Saj je bil ranjen zaradi naših grehov« (Iz 53,4). Kaj je tako za smrt, česar ne bi mogla rešiti Kristusova smrt? Če se bom torej spomnil tako mogočnega in učinkovitega zdravila, me ne bo mogla prestrašiti nobena še tako težka bolezen (61,3).

Zato je jasno, da se je zmotil tisti, ki je rekel [Kajn] : »Moja krivda je prevelika, da bi zaslužil odpuščanje« (1 Mz 4,13). Pač ni bil Kristusov ud in mu ni pripadalo Kristusovo zasluženje, da bi si ga upal prilaščati, imeti za svoje to, kar je pripadalo Glavi in po njej udom.

Jaz pa si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, kar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge in stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod. …

Ključ, ki odpira, pa mi je postal žebelj, ki se je vanj zadrl, da spoznavam Gospodovo voljo. Zakaj bi skozi odprtino ne videl? Glasno kliče žebelj, kliče rana, da resnično v Kristusu Bog s seboj spravlja svet. Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi (prim. Heb 4,15).

Odprta je skrivnost njegovega srca skozi odprtine v njegovem telesu, odkrita je tista velika skrivnost milosrčnosti, odkrilo se nam je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave (prim. Lk 1,78). Kako ne bi rane odpirale srca? Kajti kaj bi moglo jasneje kakor rane pokazati, da si ti, Gospod, dober in milosrčen, poln usmiljenja (prim. Ps 85,5)? Večjega usmiljenja namreč nima nihče, kakor je to, da kdo da življenje za sužnje in obsojence (61,4).

Moje zasluženje je torej Gospodovo usmiljenje. Ne bo mi zmanjkalo zasluženja, dokler ne bo njemu zmanjkalo usmiljenja. Ker je Gospodovo usmiljenje veliko, je veliko tudi moje zasluženje. Kaj pa če se zavedam mnogih grehov? »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20).

Če pa »Gospodovo usmiljenje traja vekomaj, ga bom tudi jaz na veke opeval« (Ps 88,1) (61,5).

V Kristusovih ranah sprejema mučenec vztrajnost, od tod veliko zaupanje pred Najvišjim. Nič ni, kar bi mučencu jemalo pogum, dvigniti svoj brezkrvni in sinji obraz k njemu, ki ga je s svojimi ranami ozdravil. …

Blagi vojvoda hoče, da zvest vojak upira svoj obraz in svoje oči v njegove rane: to bo dvignilo njegov pogum, vojvodov zgled bo vojaka okrepil za prenašanje težav (61,7). Vsekakor ne bo čutil svojih, dokler bo gledal Gospodove rane. Mučenec radostno in zmagoslavno stoji, tudi ko mu rablji trgajo telo in mu meč prebada stran. Ne samo junaško, ampak tudi z veseljem gleda, kako vre sveta kri iz njegovega telesa.

Kje je takrat mučenčeva duša ? Brez dvoma na varnem, brez dvoma v skalni duplini, v Jezusovem osrčju, kamor je vstopil skozi njegove odprte rane. Če bi se mudil v lastni notranjosti, bi gotovo občutil, da ga meč prebada, bolečine ne bi mogel prenesti in bi omagal ter vero zatajil. Ker pa je prebival v pečini, ni čuda, če je postal trden kakor kremen. Tudi to ni čudno, če ni občutil telesne bolečine, ko je bil zunaj telesa. Tega pa ni povzročila osuplost, ampak ljubezen. Čutenja ni izgubil, marveč ga je obvladal. Ne manjka bolečine, a jo prezira. Torej iz skale prejema mučenec moč, da zmore piti Gospodov kelih. (61,8).