Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje – ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo (Kristusa). Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. »Saj je bil ranjen zaradi naših grehov« (Iz 53,4). Kaj je tako za smrt, česar ne bi mogla rešiti Kristusova smrt? Če se bom torej spomnil tako mogočnega in učinkovitega zdravila, me ne bo mogla prestrašiti nobena še tako težka bolezen (61,3).
Zato je jasno, da se je zmotil tisti, ki je rekel [Kajn] : »Moja krivda je prevelika, da bi zaslužil odpuščanje« (1 Mz 4,13). Pač ni bil Kristusov ud in mu ni pripadalo Kristusovo zasluženje, da bi si ga upal prilaščati, imeti za svoje to, kar je pripadalo Glavi in po njej udom.
Jaz pa si iz Gospodovega srca drzno prilaščam, kar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge in stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod. …
Ključ, ki odpira, pa mi je postal žebelj, ki se je vanj zadrl, da spoznavam Gospodovo voljo. Zakaj bi skozi odprtino ne videl? Glasno kliče žebelj, kliče rana, da resnično v Kristusu Bog s seboj spravlja svet. Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi (prim. Heb 4,15).
Odprta je skrivnost njegovega srca skozi odprtine v njegovem telesu, odkrita je tista velika skrivnost milosrčnosti, odkrilo se nam je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave (prim. Lk 1,78). Kako ne bi rane odpirale srca? Kajti kaj bi moglo jasneje kakor rane pokazati, da si ti, Gospod, dober in milosrčen, poln usmiljenja (prim. Ps 85,5)? Večjega usmiljenja namreč nima nihče, kakor je to, da kdo da življenje za sužnje in obsojence (61,4).
Moje zasluženje je torej Gospodovo usmiljenje. Ne bo mi zmanjkalo zasluženja, dokler ne bo njemu zmanjkalo usmiljenja. Ker je Gospodovo usmiljenje veliko, je veliko tudi moje zasluženje. Kaj pa če se zavedam mnogih grehov? »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20).
Če pa »Gospodovo usmiljenje traja vekomaj, ga bom tudi jaz na veke opeval« (Ps 88,1) (61,5).
V Kristusovih ranah sprejema mučenec vztrajnost, od tod veliko zaupanje pred Najvišjim. Nič ni, kar bi mučencu jemalo pogum, dvigniti svoj brezkrvni in sinji obraz k njemu, ki ga je s svojimi ranami ozdravil. …
Blagi vojvoda hoče, da zvest vojak upira svoj obraz in svoje oči v njegove rane: to bo dvignilo njegov pogum, vojvodov zgled bo vojaka okrepil za prenašanje težav (61,7). Vsekakor ne bo čutil svojih, dokler bo gledal Gospodove rane. Mučenec radostno in zmagoslavno stoji, tudi ko mu rablji trgajo telo in mu meč prebada stran. Ne samo junaško, ampak tudi z veseljem gleda, kako vre sveta kri iz njegovega telesa.
Kje je takrat mučenčeva duša ? Brez dvoma na varnem, brez dvoma v skalni duplini, v Jezusovem osrčju, kamor je vstopil skozi njegove odprte rane. Če bi se mudil v lastni notranjosti, bi gotovo občutil, da ga meč prebada, bolečine ne bi mogel prenesti in bi omagal ter vero zatajil. Ker pa je prebival v pečini, ni čuda, če je postal trden kakor kremen. Tudi to ni čudno, če ni občutil telesne bolečine, ko je bil zunaj telesa. Tega pa ni povzročila osuplost, ampak ljubezen. Čutenja ni izgubil, marveč ga je obvladal. Ne manjka bolečine, a jo prezira. Torej iz skale prejema mučenec moč, da zmore piti Gospodov kelih. (61,8).