Pater dr. Leopold Grčar ves Marijin

Pisati o p. Leopoldu Grčarju zahteva svetost. Ker pa mi še veliko manjka, bom skušal na kratko zapisati to, kar sem doživljal ob njem vseh teh 50 let. Za njegovo delo bi moral napisati knjigo o vsem, kar je Bog delal po njem in po Devici Mariji med nami. Bil je moj duhovni spremljevalec, spovednik, novomašni pridigar in romar na številnih romanjih Frančiškove družine z Brezij. Najino prvo srečanje je bilo v Nazarjah, v »Nazareški kapelici«, tamkajšnje župnijske cerkve. Takrat sem začutil njegovo izredno ljubezen do Matere Božje, poglobljeno duhovno evangeljsko  življenje. Pretresen pa sem bil, ko nam je nekoč na duhovnih vajah v Nazarjah odkrival misli sv. Bonaventura o Križanem in Zapuščenem Jezusu in Osamljeni Mariji pod križem. Kadar na romanju ni bilo obveznega godu, sem vedno bral odlomek iz evangelija: Mati pod Sinovim križem (Jn 19,25–27). Rad je ponavljal: »Tukaj je vse, kar moraš vedeti za življenje o Mariji. Marija sedem žalosti je spomenik vseh kreposti. Ljubi Osamljeno Marijo, bodi ji zvest, tudi takrat, ko bo najtežje v življenju, ko se bo zdelo, da je vse izgubljeno, ko boš morda poražen, na tleh, od vseh zapuščen, zavržen, osramočen in ponižan. Takrat ponavljaj Jezusu in Mariji in se jima zahvaljuj: »Vidva že vesta, zakaj je to potrebno.« Tukaj pod križem so se zgodile največje stvari z Marijo in z Jezusom.

Pomenljivo je, da je bil p. Leopold rojen na fatimski dan, 13. maja 1939. v Ložah. To ga je vse življenje osrečevalo in spominjalo, da je Marijin otrok – Ves Tvoj. Krščen pa je bil na ime Andrej. Otroška leta ga je zaznamovala ministrantska služba, ki ji je bil zvest vseh osem let. Mama ga je vsako jutro budila ob petih, da je lahko stregel pri maši, ob sedmih pa je bil že na poti v šolo.  Nato pa je kot 15-letnik vstopil v frančiškanski red na praznik povišanja Svetega Križa, 14. septembra 1954, v Novem mestu. Domači župnik ga je priporočil z besedami: »Andrej je mirnega značaja, kot ministrant pa je vesten. Najbolj ga veseli cerkvena služba.« Njegova prošnja na dan 1. svetega obhajila, da bi rad postal duhovnik, se mu je uresničila na isti dan, 29. junija 1965, v Mariboru, ko je prejel mašniško posvečenje po rokah škofa dr. Maksimiljana Držečnika. Kmalu po mašniškem posvečenju se je srečal z duhovnostjo Marijinega Dela – Gibanje fokolarov. Nekoč mi je rekel: »Veš, takrat sem šele odkril, kaj pomeni postaviti Boga na prvo mesto – živeti Marijo, biti Marija.« P. Leopold je bil ves Marijin, pred mojo novo sveto mašo sem prejel iz njegovih rok na duhovnih vajah pred podobo Marije Pomagaj karmelski škapulir, ves Marijin. Nepozabne so bile biblične ure na Brezjah, pa moj vstop v Frančiškovo družino na Monte Paolo v Italiji. S p. Stanetom, sedanjim ljubljanskim nadškofom, sta imela v Martjancih, kjer sem bil župnik, ekumenski misijon. Ob njegovem odhodu k nebeškemu Očetu so mnogi poskušali reči v zahvalo Bogu in Mariji, kaj je bil zanje p. Leopold: prijatelj, duhovni oče, spovednik, duhovni voditelj, ponižen redovnik in človek z velikim srcem; bil je svetnik. Nekdo je rekel, da je znal slikati Marijino podobo v srca ljudi.

Neke zimske nedelje sem prišel k njemu na pogovor in k spovedi. Ker sem v mladosti začutil Božji klic in nanj še nisem odgovoril, sem ga vprašal, kaj naj storim? Pogledal me je kot Jezus mladeniča, nato mirno dejal: »Pojdi pred Marijo Pomagaj, ona ti bo dala odgovor.« Tako je tudi bilo. Vstopil sem v bogoslovje, čeprav pri 45-letih. Danes sem srečen duhovnik, Bogu hvaležen po Mariji, da sem v življenju srečal tega svetega redovnika. P. Leopold prosi za nas!

Srečko Fras

 

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

Popolnoma se podariti

Marija je tako rekoč popolnoma razlaščena same sebe. Popolnoma se je dala Kristusu in z njim je podarjena vsem nam. Čim bolj se namreč človek podarja, tem bolj najde samega sebe.

Homilija, 8. december 2005

Bivališče nebes

Marijo lahko hvalimo, Marijo lahko častimo, ker je »blažena«, za vedno je blažena. Blažena, ker je združena z Bogom, ker živi z Bogom in v Bogu. Gospod je večer pred svojim trpljenjem, ko se je poslavljal od svojih, dejal: »Odhajam, da vam v hiši svojega Očeta pripravim prostor. In v Očetovi hiši je veliko bivališč.« Ko je Marija rekla: »Tvoja služabnica sem, naj se zgodi tvoja volj,a« je pripravila bivališče za Boga tukaj na zemlji; s svojim telesom in dušo je postala njegovo bivališče in tako je odprla zemljo nebesom.

Homilija, 15. avgust 2006

Ogenj ljubezni

Marija nas uči, da je za to, da bi ljubili po podobi Boga, treba živeti v njem in iz njega: Bog je prvi človekov »dom« in samo tisti, ki prebiva v njem, gori z ognjem božanske ljubezni, ki more »vžgati« svet.

Sporočilo, 2. junij 2006

 

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (16) Križ bolezni (1)

 Bolezen je za vsakega človeka neprijetna, saj ga pospremi v drugačno stanje. Ko je človek bolan, ne more delati vsega, kar bi delal zdrav. Bolezen lahko poseže v človeka tako globoko, da ga spreminja. Zaradi bolezni lahko postane zagrenjen, črnogled in težak zase ter za vse, ki so okoli njega.

Z boleznijo mora računati pravzaprav vsak človek. Nihče ne more reči, da nikoli ne bo bolan. Čeprav je človeško telo tako čudovito urejeno, lahko pride do napak v delovanju. Do bolezenskega stanja lahko privedejo različni vzroki. Velikokrat ima človek že v rodu nagnjenje h kakšni bolezni. Ta se lahko razvije, ko pride do ugodnih okoliščin zanjo. Začetki bolezni so velikokrat tako zamotani in skriti, da je težko razumeti, kako naj bi človek živel, da bi bolezen preprečil ali omilil.

Že nesreče pri delu ali kje drugje nas naredijo bolne. Za določen čas smo priklenjeni na posteljo in nesposobni za normalno življenje. Zanimivo je opazovati, kako se takšni ljudje obnašajo. Nekateri mirno trpijo in vdano prenašajo bolečine, drugi pa so nepotrpežljivi in sitni, da okoli sebe naredijo pravi pekel. Spet je vse odvisno, kako znamo sprejemati življenje. Lahko nam je vsak trenutek življenja dragocen in ga sprejmemo kot Božji dar, lahko pa nam je koristen samo tisti del življenja, ko lahko služimo in ustvarjamo, vse drugo pa nam je odveč in v izgubo.

Vsak človek je dolžan skrbeti za svoje zdravje. Tako nam je Bog naročil v peti Božji zapovedi: Ne ubijaj! Če se lahkomiselno izpostavljam nevarnosti za svoje življenje ali zdravje, gotovo ravnam proti Božji volji. Bog ne želi, da bi človek trpel ali bil bolan. Zato sem dolžan skrbeti za svoje zdravje. V to Božjo zapoved spada tudi to, da drugega ne spravljam v nesrečo z lahkomiselnim ravnanjem. Tudi na življenje in zdravje svojega bližnjega sem dolžan gledati. Jezus pravi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ta zapoved pomeni, da sem dolžan svojega bližnjega varovati tako, kot varujem svoje lastno telo.

Bolezen in bolečina človeka nekoliko spremeni. Že same bolečine, ki jih trpi, mu lahko zmanjšajo prag potrpežljivosti, zato je treba biti z njim bolj obziren. Tudi Jezus je bil do bolnih posebej pozoren in usmiljen. Do vseh je imel usmiljenje. Ozdravljal je bolnike in jim na ta način pomagal nositi križ bolezni. S takim čudežem jim je odprl Božje kraljestvo. V hvaležnosti so ozdravljenci bolj čutili, da morajo biti Bogu hvaležni za vse, kar so prejeli.

Vsaka bolezen ima za človeka tudi določen pomen. Lahko mu je velika učiteljica. Res bi bil vsak človek rad zdrav in prav je, da si želimo zdravja. Zdravje je Božji dar, ki je neprecenljive vrednosti. To je znamenje Božje ljubezni. Potrebno je biti hvaležen za zdravje in misliti tudi na dni, ko nas le-to zapusti.

V stari zavezi so ljudje mislili, da je zdravje znamenje Božjega blagoslova za pošteno življenje, bolezen pa so pojmovali kot Božjo kazen za storjene grehe, za neke vrste prekletstvo. Menim, da danes ne smemo tako misliti. Zdravje je zares poseben Božji blagoslov, a ni nujno, da so ga deležni samo pravični. Če si pomagamo z Jezusovimi besedami, nam postane jasno: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« Zato zdravje ali bolezen ni znamenje pravičnosti ali nepravičnosti pred Bogom, saj tudi krivičnim Bog daje svoje darove, da bi jih spodbudil k spreobrnjenju. Bog krivičnega ne bo privedel do spreobrnjenja s kaznijo in udarci, ampak z odpuščanjem in ljubeznijo.

Pravično bi bilo, da bi Bog z nami ravnal po pravici, tako kot so mislili ljudje v stari zavezi. To je pomenilo, da mora biti vse dobro poplačano že v tem življenju, prav tako pa mora biti kaznovano tudi vse zlo. Zato so sklepali, da je bolezen kazen za grehe in nezvestobe, ki jih je človek storil naskrivaj. Celo pravičnemu Jobu so prijatelji namigovali, da je bil mogoče skrivaj nepošten. Pomisli vendar, kdo je bil pošten, a je propadel, kje so se pravični izgubili? Kakor sem videl: kateri snujejo zlo in sejejo trpljenje, ga tudi žanjejo. Pred Božjim dihom propadejo, pred sapo njegove jeze izginejo. Ko beremo knjigo do konca, lahko opazimo, da Jobova nesreča ni bila kazen za njegove grehe, ampak so bile v ozadju druge stvari. Zato nikakor ne moremo reči, da je bolezen kazen za greh. Drži prav nasprotno: Bog lahko zaupa bolezen pravičnemu, da bi bil pravičnejši. Bolezen mu zaupa zato, da bi prečistila njegovo dušo in bi izšel še bolj pravičen.

Ljudje v svojih mislih večkrat obsojamo Boga, če dovoli, da zboli pravičen in svet človek. Toda mi gledamo le s človeškimi očmi, ki ne vidijo vsega, kar je dobro za človeka. Bog pa vidi vse, kar se z nami dogaja. Ne gleda samo na človekovo telo, ampak ga bolj skrbi človekova duša. Nam se zato zdi, da se človeku zgodi krivica, če zboli. Pravimo, da bi lahko naredil še veliko dobrega, kar pa ni nujno. Zdrav človek bi se lahko prevzel in zašel na kriva pota ter tako pogubil svoje telo in dušo. Ali ni najhuje, če človek zapravi svojo večnost? To je tisto, česar se je potrebno bati, saj nas sam Jezus svari pred tem: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!«

p. Branko Petauer

MOLITEV POSVETITVE JMS (16) »Verujem vse, kar nam je Bog razodel« (2)

Vero večkrat z besedami javno izpovedujemo, na najslovesnejši način pri nedeljski in prazniški sveti maši ter pri obnovitvi krstnih obljub. S tem se na poseben način povežemo s presveto Trojico in s Cerkvijo. Ko v posvetitveni molitvi rečemo: »Verujem vse, kar nam je Bog razodel,« se oklenemo vseh razodetih resnic, tudi tistih, katere sploh ne poznamo. Bogu izkazujemo popolno pokorščino razuma in volje. Vero izpovedujemo na najpopolnejši način tako, da po njej živimo.

Za vero in za življenje po njej je potrebna Božja pomoč, Božja milost. »Nikoli ne bomo prav in zares verovali, če Bog ne nagne našega srca,« je zapisal Blaise Pascal.

V zadnjih stoletjih se vera vedno bolj umika iz javnega življenja. Kdor hoče v takšnem svetu ostati veren in po veri živeti, se mora za Boga ponovno in ponovno zavestno odločati ter plavati proti toku. Danes je zelo potrebna prebujena osebna vera, ki deluje po ljubezni. Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu gre prav za takšno vero in takšno ljubezen.

V prvem prikazanju leta 1916 v Fatimi je angel miru naučil tri pastirčke posebno molitev, v kateri se na prvem mestu omenja vera: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«

Kdor je globoko veren, je vera korenina in temelj vsega njegovega življenja. Veren ni mogoče biti samo tisto uro, ko greš v nedeljo k mašni daritvi ali ko poklekneš k molitvi. Sv. Edita Stein je zapisala: »Kdor ima resnično živo vero, so mu verski nauki in velika Božja dela vsebina življenja, pred katero se vse drugo umakne v ozadje.« »Čim trdneje kdo stoji v veri, tem bolj postane njegovo življenje prešinjeno in oblikovano z vero prav do skrajnih posledic, tem več sadov ljubezni postane vidnih na njem.«

Velika ovira za vero je grešno življenje. Sv. Janez Vianney je učil: »Greh zatemni vero v dušah, kakor goste megle zatemnijo sonce našim očem: dobro vidimo, da je dan, ne moremo pa razločiti sonca.«

»Zakaj primanjkuje vere?« se je spraševala mati Terezija. »Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.« »Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje. Zato 'način življenja' ni nič drugega kakor sad vere. Vero je treba udejanjati v ljubezni, da bo živela. In če hoče biti ljubezen resnična in živa – da bo udejanjena Božja ljubezen – mora biti služenje.«

Sv. Favstina Kowalska je v svoj Dnevnik zapisala: »Goreče prosim Gospoda, da bi blagovolil okrepiti mojo vero, da se ne bi ravnala v sivi vsakdanjosti po človeških razpoloženjih, marveč po Duhu. O kako človeka vse vleče k zemlji, le živa vera ga vzdržuje v višjih območjih, a samoljubju določa njemu pripadajoče mesto – čisto zadnje.«

p. Anton

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (15) Darovi Srca Jezusovega

1)Naše odrešenje

V Jezusovem presvetem Srcu je povzetek našega odrešenja. Papež Pij XII. v okrožnici o Jezusovem presvetem Srcu piše: V Jezusovem Srcu »moremo gledati ne samo simbol, ampak tudi nekak povzetek celotne skrivnosti našega odrešenja« (št. 43).

Okrožnica podaja pod vidikom odrešeniške ljubezni pregled vsega Jezusovega zemeljskega življenja in delovanja, kar se potem nadaljuje v Cerkvi in v poveličanem Kristusovem življenju v nebesih, kjer »v svojem Srcu nosi, kakor shranjene v dragoceni posodi, tudi neizmerne zaklade zasluženja, ki […] jih bogato deli odrešenemu človeškemu rodu« (št. 40).

»Kristus je usmerjal svojo trojno ljubezen neprestano v dosego našega odrešenja. Zato smemo po vsej pravici srce našega Odrešenika gledati in častiti kot podobo, ki nam nazorno prikazuje njegovo ljubezen, kot pričo našega odrešenja ter kakor skrivnostno lestev, po kateri se vzpenjamo v objem 'Boga, našega Odrešenika' (Tit 3,4). Zato moramo kot dokaze njegove trojne ljubezni z občudovanjem opazovati: njegove besede, dejanja, zapovedi, čudeže in še na poseben način tista dejanja, ki na obilnejši način kažejo njegovo ljubezen do nas. Ta njegova dela so: postavitev presvete evharistije, njegovo bridko trpljenje in smrt; nadalje nam je milostno dal svojo presveto Mater, ustanovil je Cerkev, apostolom in nam je poslal Svetega Duha. Vse to, pravimo, moramo občudovati kot dokaze njegove trojne ljubezni« (št. 28).

2)Evharistija in duhovništvo

Papež Pij XII. kot dar presvetega Srca najprej omenja sveto evharistijo in duhovništvo skupaj z Devico Marijo, kajti vse troje je tesno povezano med seboj: »Kdo pa bi mogel primerno opisati utripe Božjega Srca, znamenja njegove neizmerne ljubezni, ki jih je občutil v tistih trenutkih, ko je dajal ljudem največje darove: to je samega sebe v zakramentu presvete evharistije, svojo presveto Mater in udeleženost pri svoji duhovniški službi?« (št. 34).

Pred postavitvijo svete evharistije »je čutil, kako je njegovo srce vztrepetalo v silnih čustvih. Apostolom jih je označil s temi besedami: 'Srčno sem želel jesti z vami to pashalno (velikonočno) večerjo, preden bom trpel' (Lk 22,15). Ti vzgibi pa so bili brez dvoma silnejši, 'ko je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin. Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas' (Lk 22,19–20)« (št. 35).

»Po pravici moremo torej trditi, da je presveta evharistija, kot zakrament in kot daritev, dar Presvetega Srca Jezusovega. Kot zakrament jo Jezus naklanja ljudem, kot daritev pa jo sam neprestano daruje 'od sončnega vzhoda do zahoda' (Mal 1,11). Prav tako je dar presvetega Srca Jezusovega duhovništvo« (št. 36).

Papež Pavel VI. je v apostolskem pismu o presvetem Srcu Jezusovem zapisal, da je »najslavnejši dar« presvetega Srca Jezusovega »presveta evharistija«.

3)Marija, mati Cerkve in človeštva

Nato papež Pij XII. obravnava kot dar Presvetega Srca Devico Marijo: »Predragoceni dar presvetega Srca je tudi, kakor smo rekli, Marija, premila Božja mati in ljubeča mati nas vseh. Tista, ki je bila mati našega Odrešenika po telesu in njegova družica pri odrešenju, ko je bilo treba Evine otroke zopet pripeljati nazaj k življenju milosti, je bila po pravici imenovana duhovna mati vsega človeškega rodu. Zato piše sv. Avguštin o njej: 'Prav gotovo je mati Odrešenikovih udov, kar smo mi, ker je s svojo ljubeznijo sodelovala, da se v Cerkvi rodijo verniki, ki so udje one glave'« (št. 37).

4)Cerkev in zakramenti

Ko papež Pij XII. omeni, da je Jezusovo presveto srce primeren simbol »tudi tiste neizmerne ljubezni, s katero je naš Odrešenik, po prelitju svoje krvi, sklenil s Cerkvijo skrivnostno zaroko,« nadaljuje: »Iz ranjenega Odrešenikovega srca je bila torej rojena Cerkev kot oskrbnica njegove krvi. Iz istega srca je preobilno pritekla tudi milost zakramentov, iz katere zajemajo otroci Cerkve nadnaravno življenje, kakor beremo v sveti liturgiji: 'Iz srčne rane Kristusu nevesta Cerkev se rodi … On milost iz srca deli« (št. 39).

5)Sveti Duh in Božja ljubezen

Papež Pij XII. poglobljeno govori o daru Svetega Duha: »Dar Svetega Duha, ki je bil poslan učencem, je prvo očitno znamenje njegove darežljive ljubezni, odkar se je zmagoslavno dvignil na Očetovo desnico. Po desetih dneh je namreč prišel nanje Duh Tolažnik, katerega jim je dal nebeški Oče, ko so bili zbrani v dvorani zadnje večerje, kakor jim je obljubil Jezus pri zadnji večerji: 'Jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj' (Jn 14,16). Ker pa je Duh Tolažnik osebna medsebojna ljubezen, to je ljubezen Očeta do Sina in Sina do Očeta, ga pošiljata oba. Pokazal se je v podobi gorečih jezikov in izlil nanje obilje Božje ljubezni ter drugih izrednih nebeških darov. Izlitje te Božje ljubezni je prav tako priteklo iz Zveličarjevega Srca, 'v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja' (Kol 2,3). Ta ljubezen je namreč dar Jezusovega Srca in njegovega Duha, ki je Duh Očeta in Sina. Od njega izhaja Cerkev in od njega dobiva moč, da se čudovito širi med vse poganske narode, ki jih je spačilo češčenje malikov, sovraštvo med brati, pokvarjenost nravi in nasilje.

Ta Božja ljubezen je najdragocenejši dar Kristusovega Srca in njegovega Duha; ta je podarila apostolom in mučencem tisto srčnost, s katero okrepljeni so se pogumno borili do smrti, da so oznanjali evangeljsko resnico in jo izpričevali s prelitjem krvi. Ta Božja ljubezen je dala cerkvenim učiteljem najbolj gorečo vnemo za razlago in obrambo katoliške vere. Ta je hranila kreposti pričevalcev in jih spodbujala, da so izvršili koristna in čudovita dela, ki so bila v večni in častni blagor njim in drugim. Ta Božja ljubezen je končno nagnila device, da so se prostovoljno in z veseljem odpovedale čutnim nasladam in se povsem posvetile ljubezni nebeškega Ženina. V slavo tej Božji ljubezni, ki se prekipevajoč iz Srca učlovečene Besede po delovanju Svetega Duha izliva v duše vseh vernih, je Apostol narodov zapel ono zmagoslavno pesem: 'Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar nadloga ali stiska, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? ... Toda v vsem tem zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakšna druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu' (Rim 8,35.37–39). Ta pesem napoveduje zmago Jezusa Kristusa kot glave in zmago udov njegovega skrivnostnega telesa nad vsem, kar bi na kakršen koli način preprečevalo vzpostavitev Božjega kraljestva ljubezni med ljudmi« (št. 41).

p. Anton