Sv. Frančišek Asiški in karizme v Cerkvi Joseph Ratzinger/papež Benedikt XVI.

Kako moremo prepoznati resničnega karizmatika? Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti abstraktno. To vprašanje so v zgodovini doživljali in ga pretrpeli. Zato ga moremo ustrezno rešiti najbolje ob velikih zastopnikih karizmatičnih poslanstev v zgodovini Cerkve. To so: Hildegarda iz Bingna – Katarina Sienska – Frančišek Asiški – Terezija Avilska – Ignacij Loyolski, na drugi ravni Ivana Arška in mnogi drugi. Najpomembnejši karizmatični lik cerkvene zgodovine bi pač smel biti Frančišek Asiški. Njegova usoda morda najbolj zgledno prikazuje skušnjavo in veličino karizmatika v Cerkvi.

Frančišek Asiški pravzaprav ni bil redovni ustanovitelj; vsekakor to ni hotel biti. Naročilo, ki ga je prejel, je bilo veliko korenitejše: hotel je zbrati novus populus (novo ljudstvo), ki naj bi sine glossa (brez razlage) uresničevalo govor na gori in v njem našlo svoje edino in neposredno »pravilo«. To je za Frančiška pomenilo natančno nasprotje od »redovne ustanovitve«. Vedno se je odločno postavljal proti temu, da bi svoje novo ljudstvo vključil v predvidene cerkveno-pravne vzorce in ga naredil za novo različico obstoječega meništva s posebno duhovnostjo, posebnimi nalogami, posebno pobožnostjo, posebno lastnino. Iz pričevanja virov z veliko razločnostjo izhaja, kako odločno je zavračal to misel, kako malo je mogel dopuščati, da bi svoje poslanstvo vključil v obstoječo pravno obliko »redov«. Kar je prinesel, je moralo biti veliko bolj antiteza do obstoječega meništva; tu je posameznikovo uboštvo vodilo k vedno večjemu skupnemu bogastvu. Tako samostani niso več, kakor nekdaj, predstavljali fuga saeculi (beg pred svetom), izhod iz obstoječega sistema sveta, ampak so bili celo njegovi prednostni nositelji: Cluny, prenovitvena opatija 10. do 12. stoletja, je postajala vedno bolj eno najbogatejših zemljiških gospostev, prednostna predstavnica fevdalnega sistema. Postati menih ni več pomenilo, da odideš iz sveta, se pravi iz sistemov gospodovanja, in stopiš na stran brezdomcev, ubogih, pozabljenih. Nasprotno, pomenilo je, da si bil sprejet v sprednji sloj gospodovalcev. In predvsem: redovi niso več pomenili peregrinatio (romarstvo) evangelija, misijonarski nemir apostola, ampak so s svojo stabilitas loci (krajevno stalnostjo) Cerkev trdno postavili v statični cerkveni sistem brez misijonarske dinamike. Redovi niso bili več korektiv vere pred družbo, ampak so izražali popolno stopitev vere in družbe, v kateri sol vere nujno izgubi nekaj svoje ostrine.

Ko Frančišek sklicuje novo ljudstvo, ki nima drugega pravila kakor evangelij, ki se ne skriva za obrambo komentarjev in teoloških refleksij, ampak se neposredno izroči zahtevi govora na gori – torej ljudstvo, ki nima zavarovanja zemljiške posesti, ampak se prepusti negotovosti vsakdanjega dela in je ubogo z ubogimi –, tedaj to ne pomeni nič manj kakor to, da Frančišek kliče Cerkev v eshatološko uro, jo hoče očistiti za popolno pokorščino, ki jo pripravlja za Gospodov prihod. V jedru Frančišek s tem v glavnem spet prevzame to, kar so poskušali že pauperes Christi (Kristusovi ubožci), valdežani: Cerkev ubogih proti Cerkvi plemstva in veleposestništva, laiško pobožnost in laiško oznanjevanje proti prevladi bogočastja, ki je namenjeno samo sebi, preprostost evangelija proti prefinjenostim sholastike. Vse to so vroča železa; vsa gibanja takšne vrste je obdajalo nezaupanje in so pogosto zdrsnila v zgolj socialno revolucionarnost, v sektaškost. Torej brezizgleden poskus, ki se ga Frančišek vendarle loti v veselosti svoje vere in v gotovosti svojega poslanstva. Gre tako daleč, da nastopi zoper zamisel križarskih pohodov kot izrazne oblike tiste vere, ki se je poistovetila z družbo nasproti nekrščanskemu svetu. Nasproti njej pa stojita zamisel in dejanje evangelija. Zavračanje obstoječih oblik Cerkve, kar bi danes imenovali preroški protest, ni moglo biti korenitejše, kakor je bilo pri Frančišku. Šlo je do korenin, tako zelo, da je zahtevalo novus populus, novo ljudstvo. A to korenito zavračanje konkretnih oblik zahodnega krščanstva obstaja skupaj s prav tako korenitim pritrjevanjem Cerkvi. Delovati izključno v pokorščini do rimske Cerkve je za Frančiška prav tako koreniti program kakor prejšnji: živeti edino v najstrožji pokorščini do črke evangelija in prav s to dobesednostjo biti povsem v dobi Svetega Duha … Pri Frančišku Asiškem obstaja že kar mistika rimske Cerkve in v njej povzete hierarhične ureditve, kakor obstaja tudi mistika evangelija, govora na gori in osvobajajočega Duha, ki v tem prihaja k nam.

S tem smo prispeli do dejanske korenine njegovega bitja in njegovega delovanja, ki ga določa dvojna goreča pokorščina: popolna pokorščina svoji nalogi, ki ga opozarja na evangelij, edino na evangelij (»sola«, ki jo uveljavlja v besedi sine glossa [brez razlage] nasproti umetnosti razlaganja in komentiranja v njegovem in vsakem času). Ta pokorščina ostaja razločna in jasna do zadnjih dni življenja, ko narekuje svojo oporoko, kot preprost manjši brat, brez službe in položaja, ki spričo že izpeljane kanonične preobrazbe svoje ustanove še enkrat vztraja pri neposrednosti božjega naročila in pri nezmanjšani neposrednosti do evangelija: »[…] Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija […] Vsem svojim bratom, klerikom in laikom, strogo pod pokorščino zapovedujem, naj ne razlagajo Vodila in tudi ne teh besed, češ: Tako jih je treba razumeti. Kakor je Gospod meni dal […], tako jih umevajte preprosto in brez razlag.« Istočasno z neokrnjeno pokorščino do neposrednega naročila, v katerem se kaže karizma tega svetnika, pa ostaja prav tako odločna volja do pokorščine v konkretni Cerkvi, da bi v njej prestal in pretrpel naročilo božje pokorščine. To naročilo je mogoče izpolniti edino v Cerkvi, v potrpežljivem izvrševanju lastne naloge, ko stojiš v Cerkvi in zanjo. Frančišek je tu povsem podoben svetemu Ignaciju, ki je vesel sprejel nase verige inkvizicije, da bi v tem izpolnil pokorščino do svoje naloge kakor pokorščino do konkretne Cerkve, v kateri je moral izpolniti nalogo. Eno ne more nikoli voditi k odpovedi drugemu, ampak edino k odpovedi samemu sebi. Pokorščina do naloge ni zmanjšana s pokorščino v Cerkvi, ampak se izpopolni, kajti šele drugo potrjuje prvo: dejanski kriterij resničnega karizmatika je njegova nesebičnost, ali povejmo še radikalneje: kriterij pristne karizme je križ, ko se pustiš raztrgati med nalogo in krajem njene izpolnitve zavoljo naloge. Kdor tega ni pripravljen, kdor daje prednost nepoškodovanosti lastne osebe pred izpolnitvijo naloge na kraju, kamor je postavljen, dokazuje, da ima navsezadnje svojo osebo za pomembnejšo kakor nalogo. In s tem uniči karizmo. Razkol nazadnje izhaja iz izmikanja pred križem in iz samoljubja. Frančišek je mogel v Cerkev uvesti uboštveno gibanje, mirovno gibanje, laiško gibanje, evangelizacijsko gibanje, ki je bilo iz Cerkve že izrinjeno, zato ker je samega sebe popolnoma podredil križu. Stigmatizacija je v tem smislu res samo izraz za kraj in obliko njegovega bivanja. To pa v povzetku pomeni: križ je vrelec in hkrati razpoznavno znamenje Duha.

S tem smo ob izkušnjah cerkvene zgodovine ponovno prispeli do povezave med kristologijo in pnevmatologijo oziroma do sovpadanja obeh. To smo prej spoznali kot značilnost pavlinske zasnove. Pogled je zdaj seveda drugačen: pri Pavlu smo odkrili pnevmatologijo, izpeljano iz vere v vstajenje. Zdaj pa odkrivamo pnevmatologijo kot vlogo theologia crucis (teologije križa). A oboje ni nasprotje. Kajti križ in vstajenje se pri Pavlu in v vsej Novi zavezi prešinjata: križ je vedno že začenjajoče se vstajenje, ali izraženo z Janezom: »odhajanje« vedno že vključuje in je dejansko »prihajanje«. Obratno pa skrivnost vstajenja ohranja lik križa v tem času zgodovine. Križ je kakor »ozka vrata«, v katera se zbira zgodovina in skozi katera se približuje vstajanju. Janezov evangelij je povezavi med eshatološko obljubo in kristološko sedanjostjo podelil poslednjo miselno obliko Nove zaveze. Temu evangeliju smo dolžni tudi zahvalo za najlepšo podobo o edinosti križa in vstajenja, kristologije in pnevmatologije: Janezova pripoved o trpljenju se končuje s poročilom o odprtju Jezusove strani, iz katere pritekata kri in voda (19,31–37). Njegova poročila o vstajenju dosegajo vrhunec v pripovedi o podelitvi Duha učencem, ko dihne vanje. Binkoštno in velikonočno poročilo sta tu v kristološki pnevmatologiji zliti v eno. Podoba o krvi in vodi iz odprte strani z velikim poudarkom pove isto: rodovitne vode Duha, ki prenavljajo zemljo, pritekajo iz Križanega. Duh je sad križa.

S tem smo neposredno pred nalogami in vprašanji naše cerkvene sedanjosti. Kajti ta trditev ne velja samo za nekdaj, ampak postavlja trajno merilo pnevmatologije za Cerkev vseh časov. Rodovitna voda, ki je prižuborela v Cerkvi našega stoletja, je prišla od tistih, ki so trpeli brez godrnjanja, ne od tistih, ki so navsezadnje delali reklamo zase. Križ je dejansko znamenje ločitve med duhom in posvetnostjo. Kri in voda pritekata samo iz odprtega srca. Skrivnost te podobe nam govori danes, prav v tem našem času: je smerokaz, poziv in obljuba v enem. Ne ugašajte Duha! Kaj to pomeni, moremo zares razumeti samo ob odprti Gospodovi strani, izviru Duha v Cerkvi in za svet.

Bemerkungen zur Frage der Charismen in der Kirche, v: Gesammelte Schriften 8/1, Herder, Freiburg 2010, str. 345–362, tukaj 356–362. Prevedel Anton Štrukelj.

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V vsaki številki našega glasila vidimo napis: »Žetev je velika, delavcev pa malo.« Te Jezusove besede bi morali slišati tisti, ki imajo vse potrebne sposobnosti za duhovni poklic. Ker je poleg tega potrebna odločna in svobodna volja in močno delovanje milosti, mora biti vsak poklic izmoljen in iztrpljen. Vztrajajmo v molitvi in darujmo za duhovne poklice in za zvestobo ter svetost vseh poklicanih tudi kakšno žrtev, tisto, kar nas teži kot križ. Tudi od naših molitev in žrtev je odvisno število in svetost poklicanih ter svetost in lepota Cerkve na Slovenskem. Če bomo za duhovne poklice dovolj in dobro molili, se bo stanje v Sloveniji in v Evropi znatno izboljšalo. Jezus sam nas vabi: »Prosite Gospoda žetve … Prosite in boste prejeli …« – Napredovali smo za dve zrni. Hvala vsem sodelujočim.

 

Marija obiskuje vse nesrečneže

Devica Marija, prinašalka upanja, je osebno navzoča ob vseh tistih ljudeh, ki so deležni križa njenega Sina. Šestletni otrok Rafael je imel prirojeno napako, ki ga je spremljala do smrti. Ko je zaželel lahko noč svojim staršem, ki ga niso hoteli pustiti samega, je rekel: »Devica Marija pride vsak večer k moji postelji. Spustiva se v klepet. Z njo se počutim zelo dobro! – Ali je nocoj s teboj? – Ne, še ne! V tem trenutku obiskuje vse nesrečneže. Naredi zelo dolg obhod. Šele potem bo prišla k moji postelji!«

P. Nicolas Buttet

Vir: Famiglia Cristiana, 27. maj – 2. junij 2017

Čudež Matere Božje luči

Moj mož se je 15. marca 2012 zvečer pritoževal nad bolečino v hrbtu, ki me ne bi smela vznemiriti. Vendar mi je nekaj reklo, da je situacija resna in da morava takoj iti v bolnišnico.

Ko sva prišla na oddelek za prvo pomoč, je zdravnik očitno mislil, da gre za ledvične krčne bolečine. Predpisal je pomirjevalna sredstva in za naslednje jutro odredil magnetno resonanco. Isti notranji glas mi je rekel, da mora slednja biti izvedena takoj. V nasprotju z zdravnikovim mnenjem sva vztrajala pri svoji zahtevi. Takoj ko se je pregled z magnetno resonanco pričel, so zdravniki opazili, da je iliakalna arterija mojega moža tik pred razpočenjem. Dva litra krvi se je že razlilo v spodnji del trebuha.

Omenjena arterija je zelo debela. Njeno razpočenje povzroči smrt v nekaj sekundah. Tega slučaja noben človek nikoli ni preživel. Moj mož Saša je bil čudežno rešen. Tudi osebni zdravnik je bil v to prepričan. Osem ur, ki sem jih ponoči preživela zunaj operacijske dvorane, sem molila. Ko se je opomogel, je moj mož spet aktivno in normalno zaživel.

Ljudje pogosto mislijo, da se je vse dobro izteklo, ker sem zdravnica in sem zato mogla rešiti svojega moža. Zelo dobro vem, da ni bilo tako. Sama nisem postavila nobene diagnoze. Globoko v sebi sem prepričana, da sta naš Gospod Jezus Kristus in sveta Devica Marija luči (svetišče Naše Gospe luči, Goult, Vausluse, Francija) storila ta čudež. V svojem kratkem življenju se jima ne bom mogla dovolj zahvaliti!

Pričevanje zdravnice Véronique Brunengo-Sorokolet

 

Veliko marijansko poslanstvo Aleksandrine Marije

Sv.Aleksandrina Marija da Costa (1904–1955) iz Balasarja (Portugalska) je portugalska mistikinja, ki je dvanajst let živela samo od evharistije. Njeno življenje še slabo poznamo, vendar naj omenim, da je imela podobno usodo kot Marta Robin.

Veliko poslanstvo, ki ga je Bog zaupal Aleksandrini, je bila posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je leta 1942 izvedel papež Pij XII. Kadar razmišljamo o fatimskih prikazovanjih, se predvsem spominjamo najbolj znane fatimske vidkinje Lucije, ki je bila prav tako zadolžena za realizacijo posvetitve. S slednjo so dejansko povezani različni dogodki, ki jih je v nadaljevanju vredno obelodaniti.

Naj še enkrat spomnimo, da je Aleksandrina dvanajst let živela samo od evharistije. Jezus ji je nekega dne leta 1954 rekel: »Hčerka moja, postavil sem te na svet in storil bom tako, da boš živela samo od mene. Vsemu svetu boš s tem pokazala, kakšno moč ima evharistija in kaj pomeni moje življenje v dušah: luč in odrešenje za človeštvo.«

K Bogu, ki ga je močno ljubila, je Aleksandrina odšla na četrtek, 13. oktobra 1955. Od takrat naprej se je pričelo ljudsko romanje k njeni sobi in h grobnici, ki leži ob glavnem oltarju župnijske cerkve v Baltasarju. Za blaženo je bila razglašena 12. januarja 1996. Papež Janez Pavel II. jo je 25. aprila 2004 v Rimu razglasil za svetnico.

Paulette Leblanc, poznavalka Aleksandrinine duhovnosti

Vir: Notre Histoire avec Marie (Naša zgodovina z Marijo)

 

Marija je živa

Moja mati je Devici Mariji obljubila, da ji bo posvetila svojega sina, če bo porod ves čas dobro potekal. Krstili so me na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Marija je v središču mojega življenja. Vedno sem molil k njej. Doma smo v družini molili rožni venec. Danes rad molim to molitev, ko grem z ženo na sprehod.

Z ženo sva Devici Mariji posvetila štiri otroke. Poročena sva dvainštirideset let in Marija naju podpira, tolaži in vedno vodi k Jezusu. »Popolnoma pripadam Jezusu po Mariji«, je rekel Ludvik Marija Grignion Montfortski.

V mladih letih sem se oddaljil od Cerkve. Nekega dne sva s prijateljem z avtostopom potovala v Kalifornijo, da bi bolje spoznala Jesus peoples, ki sva jih videla na televiziji. Ameriška policija naju je privedla nazaj v Quebec. Boga sem prosil: »Če obstajaš, se mi razodeni!« 2. junija 1972 mi je odgovoril prek Marije in skupnosti mladih. Ko sem med večerno molitvijo z mladimi zmolil tri »zdravamarije«, sem se znašel v stanju popolnega veselja, ki ga nikoli več nisem pozabil. Dotaknil se me je Kristus, ki je s svojim usmiljenjem zaznamoval moje srce.

Po tej izkušnji spreobrnjenja sem šest mesecev živel z ljudmi, ki so se ukvarjali s prizadetimi osebami v okviru združenja Barka, ki ima sedež v naselju Trosly-Breuil v Franciji. Nato sem se vrnil v Quebec in sem štiri leta preživel v opatiji Oka, kjer sem dobil izkušnjo meniškega življenja. Gospod me je poklical, da bi pisateljeval in poučeval in bi zanj pričeval prek pisane in govorjene besede, kar počnem že dvajset let s poučevanjem teologije na univerzi sv. Pavla v Ottavi. Izdal sem osemdeset del o duhovnosti, za duhovnike in različne skupnosti sem imel duhovne vaje na témo molitve, podobe Terezije iz Lisieuxa in svetosti.

Marija je živa oseba, s katero imam oseben odnos. Kot zelo nežna mati me spremlja kamorkoli grem in me z angelom varuhom varuje. Pomaga mi, da spoznam Božjo voljo in da jo morem kar najbolje izpolniti. Z njo lahko rečem samo te besede. »Zgôdi se mi po tvoji besedi!«. V tem je moje veselje.

Jacques Gaithier, Kanadčan, bivši profesor teologije, predavatelj, pesnik in esejist

Februar 2021