Nikoli ne smemo ločiti Marije od Jezusa

Ali ne najdemo Jezusa na zemlji na Marijinih rokah? Ona nam je dala Evharistijo! Po Marijini privolitvi k učlovečenju Besede v njenem telesu se je pričela uresničevati velika skrivnost Božjega odpuščanja in združenja z nami, ki ga je Jezus dopolnil v času svojega umrljivega življenja na zemlji in ga nadaljuje v zakramentu sv. Evharistije.

Brez Marije nikoli ne bomo prišli k Jezusu, ker ga je samo ona nosila pod srcem. V njem Gospod najde popolno veselje. Tisti, ki hočejo spoznati njegove notranje kreposti, njegovo skrivnostno in prednostno ljubezen, morajo vse to iskati v Marijinem Srcu. Tisti, ki ljubijo to dobro Mater, najdejo v njenem tako čistem Srcu Jezusa. Nikoli ne smemo ločiti Marije od Jezusa. K Jezusu bomo uspeli priti samo prek nje.

Poleg tega sem prepričan, da bolj ko ljubimo Evharistijo, bolj moramo ljubiti tudi Marijo. Ljubimo to, kar ljubi prijatelj. Ali bi mogel Bog Oče kakšno ustvarjeno bitje imeti rajši kot Božjo Mater Marijo, do katere njen Sin Jezus goji nadvse rahločutno ljubezen?

Sv. Julijan Eymard, ustanovitelj kongregacije Presvetega zakramenta

Vir: adoperp.fr

 

Jokajoč je umrl ob Marijinih nogah

Leta 1731 je bil v severni Italiji v okolici Torina ubogi grešnik – med drugimi hudodelstvi, ki jih je zagrešil, je ubil tudi svojega očeta in brata –, na begu pred roko pravice. Ko je nekega dne poslušal pridigo o Božjem usmiljenju, je šel nato k duhovniku, da bi se spovedal svojih grehov.

Ko je duhovnik slišal za hudodelstva svojega spovedanca, ga je povabil k oltarju Device Marije, kjer so jo častili kot »Mater bolečin«, da bi jo prosil za primerno kesanje in odpuščanje svojih grehov. Grešnik se je odpravil tja, pričel moliti in ob vznožju oltarja v objokovanju svojih grehov umrl.

Naslednji dan se je med tem, ko je duhovnik svetoval vernikom, da bi molili za ubogega moža, v cerkvi pojavil bel golob in je k duhovnikovim nogam spustil listek. Na njem je prebral tele besede:

»Brž ko je pokojnikova duša zapustila telo, je odšla v raj. Ti pa nadaljuj s pridiganjem o Božjem usmiljenju!«

Alfonz Marija Ligvorij, Marijine slave

Odlomek iz knjige: Rožni venec otrok

 

Slovo od p. Jožeta Ozvalda

V nebeško kraljestvo se je preselil naš duhovni oče p. Jože Ozvald, velik Marijin častilec. Njegov prostor zraven oltarja v cerkvi Svetega Petra in Pavla na Ptuju je postal prazen. Vedno, ko pridem k sveti maši, mi zadnje čase oko najprej obstane na kotičku, kamor ga je p. Janko vedno pripeljal na invalidskem vozičku. In ker so tu že hladni dnevi, me v mislih še vedno zaskrbi če bo imel čez kolena pokrito koco in šal okrog vratu. Vendar on vsega tega sedaj več ne potrebuje. Brez bolečin in telesnih stisk gleda na nas in za nas moli.

Ko smo tokrat prišli v cerkev, nas je pričakal pred oltarjem. Bil je v krsti, obdan s cvetjem. Vem, da se je želel od vsakega od prisotnih posebej posloviti, zato smo tudi prišli k njemu. Globoko se me je dotaknilo, kako se je p. Tarzicij poslovil od svojega dobrega prijatelja, sobrata, sošolca in »cimra« v internatu. Vedno sta si bila blizu in drug drugemu v oporo, pa čeprav sta bila večkrat v različnih župnijah. Najlepše ga je opisal z evangelijskimi besedami: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«

Po maši zadušnici se je od p. Jožeta poslovil tudi predstojnik Minoritskega samostana in župnik pri Svetem Petru in Pavlu p. Milan Kos. Poslovil se je v svojem in v imenu Slavka Strmška, vikarja Slovenske minoritske province. Poslovne govore so imeli še: generalni asistent p. Igor Salmič, tajnik Hrvaške minoritske province p. Ljudevit Maračić, naddekan g. Marjan Fesel, predstavnica župnije Bernarda Sipoš ter ne nazadnje tudi nadškof g. Alojzij Cvikl.

Iz govorov ob slovesu smo izvedeli tudi veliko novega. Pater Jože je že od otroštva čutil duhovniški poklic. Z bratom Janezom sta se dogovarjala, kateri od njiju naj bo duhovnik. Nazadnje sta se za to odločila kar oba. V njiju je zagorela res prava Božja odločitev. Ne bom naštevala, kje vse je p. Jože kot duhovnik in redovnik deloval. Vedno se je držal besed: »Duhovnik naj ne dela po svoji volji in naj se ne ima za nekaj več, vedno naj se prepusti Božji, Jezusovi in Marijini volji.« Zato mu nobeno pastoralno delo ni bilo v breme. Povsod je goreče deloval, ne glede na težave z govorom. Imel je veliko duhovnih vaj za brate in vernike. Duhovno je spremljal skavte, vodil molitvene skupine in ustanovil molitveno skupino Prenove v duhu na Ptuju. Organiziral je vsakoletne seminarje Nove evangelizacije. Bil je duhovni asistent bratstev Frančiškovega svetnega reda. Močan pečat je pustil tudi v Slovenski minoritski provinci, saj so ga predstojniki kaj kmalu izbrali za vzgojitelja bodočih duhovnikov. Bil je tudi spiritual v vzgojnih ustanovah. Kot animator za duhovne poklice je goreče spodbujal mlade za duhovni poklic. Posebno povezanost je čutil do Brezmadežne in do Maksimilijana Kolbeja, zato si je tudi za novomašno geslo izbral: »Vse premorem v NJEM, ki je po Brezmadežni moja moč.« V njegovih 52 letih duhovništva in 59 letih redovništva ni bilo nikoli nič vsiljivega, vse je bilo odkrito, prisrčno in preprosto. Duhovni bratje so vedno čutili, da je Boga sprejemal ne kot teorijo, temveč kot čisto ljubezen. S svojo osebnostjo je povsod omogočal navzočnost Boga, še posebej v trpljenju. Zato so mu hvaležni, da so z njim in ob njem prehodili del poti, za njegov vzgled duhovništva ter za vzgled skromnega in enostavnega – pravega minorita. Molijo za njegovo priporočilo Večnemu Velikemu Duhovniku, da bomo imeli dovolj gorečih duhovnikov ter da bomo verniki imeli vedno odprto pot do evharistije. Vsi, verni in neverni, se patru Jožetu zahvaljujemo za trdno vero, svet odnos do evharistije, za delo v Frančiškovem svetnem redu ter za delo z mladimi in tudi starejšimi. V domu za starejše občane je rad daroval svete maše in bil vedno pripravljen na osebni pogovor. Bil je voditelj vojske Brezmadežne. Dolga leta je urejal in izdajal List Brezmadežne. Vsakega 2. julija in 14. avgusta je pripravljal celonočne molitve na Ptujski Gori. Zelo rad je poromal v Medžugorje, Lurd, Fatimo. Iz teh romarskih središč se je vedno vračal s kakšno pozornostjo za svojo molitveno skupino. Kot animator Prenove v duhu Mariborske nadškofije je nas, molivce iz treh ptujskih župnij, več kot 20 let vsak četrtek zbližal z Najsvetejšim, Materjo Marijo in Svetim Duhom. G. nadškof Alojz Cvikl je poudaril, da bomo pred Boga stopili le s tem, kar smo v življenju darovali, in p. Jože ima tega v izobilju. Bil je zelo blizu trpljenju našega Gospoda, zato mu je tudi velikodušno zaupal svoje življenje. Bil je vdan Bogu in mu vse življenje služil. S svojo izročitvijo Bogu se nikoli ni oddaljil od ljudi. Nasprotno, še bolj se jim je približal. Naj se spočije v objemu Njega, ki mu je vse življenje zaupal in ga po vzgledu svetega Frančiška tudi iskreno ljubil.

K vsemu lepemu, kar so omenili govorniki, bi dodala le še to, da je bil p. Jože tudi goreč častilec Jezusovega in Marijinega Srca, da smo redno obhajali prve sobote in se JMS tudi posvetili. Prav posebno ljubezen je gojil tudi do svetega Jožefa.

Naj vas sveta Elizabeta skupaj z Brezmadežno pripelje k ljubemu OČETU z vašo najljubšo pesmijo.

Želel si, da bi pasel jagnjeta,

ko Tvoja pot na zemlji se konča.

Pogled ob morju Tvoj se vanj zazre,

si vprašal ga, če ljubi te:

Gospod, Ti veš, da ljubim Te,

Ti veš, kaj v srcu skrito je.

V življenju rad povedal bi,

da vedno bom pripadal Ti.

Teja

3 Brezmadežna

V današnji potrošniški družbi adventni čas doživlja nekakšno komercialno »onesnaženje«, ki grozi, da bo spremenilo njegov pristen duh, za katerega je značilno sprejemanje drugih, zmernost, veselje, ki ni zunanje, ampak notranje. Božja previdnost je torej, da imamo kot nekakšna vstopna vrata v božič, praznik nje, ki je Jezusova mati in ki nas lahko bolje kot kdorkoli drug vodi, kako spoznavati, ljubiti in častiti Božjega Sina, ki je postal človek. Pustimo torej, naj nas ona spremlja, naj nas napolnjujejo njena čustva, da bi se z iskrenim srcem in odprtostjo duha pripravili na to, da v betlehemskem otroku prepoznamo Božjega Sina, ki je prišel na zemljo zaradi našega odrešenja. Skupaj z njo hodimo v molitvi in sprejmimo ponavljajoče se vabilo, ki nam ga ponuja adventno bogoslužje – ostanimo v pričakovanju, v budnem in radostnem pričakovanju, ker Gospod ne bo zamudil: prihaja, da reši svoje ljudstvo greha.

Opoldanski nagovor, 11. december 2005

2. Devica adventa

V odločilnem trenutku človeške zgodovine je Marija podarila Bogu kot prebivališče samo sebe, svoje telo in svojo dušo. V njej in od nje je Božji Sin privzel »meso«. Po njej je Beseda postala meso (prim Jn 1,14). Tako nam Marija govori, kaj je advent: iti naproti Gospodu, ki nam prihaja naproti. Ga čakati, poslušati, gledati. Marija nam govori, čemu obstajajo cerkvene stavbe: obstajajo zato, da bi v nas lahko nastal prostor za Božjo besedo; da bi v nas in po nas Božja beseda lahko tudi danes postala meso.

Homilija, 10. december 2006

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

Iz knjižice: Benedikt XVI., Misli o Mariji, ki jo je kot prevod iz italijanščine (Libreria Editrice Vaticana 2007) leta 2012 izdala Družina, bomo z njenim dovoljenjem v vsaki številki našega glasila objavili nekaj misli. Naj nam bodo v oporo za premišljevanje o naši Materi.

1. Sveta Marija

Boga ne častimo dovolj, če ne govorimo o njegovih svetnikih, še posebej o »prvi med svetimi«, ki je postala njegovo prebivališče na zemlji – Mariji. Preprosta in mnogovrstna Božja svetloba se v svoji raznolikosti in bogastvu razodeva po obrazih svetnikov, ki so resnični odsev njegove luči. Ko gledamo Marijin obraz, lahko bolj kot kjerkoli drugje vidimo Božjo lepoto, njegovo dobroto, njegovo usmiljenje. V tem obrazu zares lahko spoznavamo Božjo luč.

Homilija, 15. avgust 2006

 

SKRIVNOST KRIŽA (12) Križ trpljenja (1)

Trpljenje je skrivnost, o kateri se veliko govori, a jo je težje živeti. Mnoge ljudi misel na trpljenje ohromi, da niso več sposobni trezno razmišljati. Zaradi trpljenja na svetu mnogi ljudje obtožujejo Boga, da je on kriv za toliko zla. Zakaj Bog trpljenje pošilja ali dopušča?

Jasno nam mora biti, da veliko trpljenja ljudje naredimo sami. S svojim ravnanjem si marsikatero bolečino naredimo sami, potem pa se pritožujemo čez Boga, da je on kriv našega trpljenja. Zaradi tega ga mnogi označijo za tirana in tistega, ki uživa, če človek trpi.

Bog človeka neizmerno ljubi in ga ni ustvaril za trpljenje, marveč za srečo. Bog je človeka, ki ga je ustvaril, tako zelo ljubil, da hoče z njim deliti večno srečo. Zato Bog ne more biti tisti, ki povzroča trpljenje. Bog je svet uredil tako, da bi bilo na njem čim manj trpljenja. Toda človek sam je prekrižal njegove načrte in grešil. Ker je imel človek svobodno voljo, se je lahko svobodno odločal za različna dejanja, seveda pa je moral s tem prevzeti tudi posledice le-teh. Bog je človeka v raju z vso ljubeznijo opozoril, naj ne seže po drevesu življenja in po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Povedal mu je tudi za posledice, ki bi se zgodile, če bi vendarle segel po tem drevesu. Gospod Bog je človeku zapovedal in rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« Naročilo je bilo jasno in človek je vedel, kaj se bo zgodilo, če bo prekršil zapoved. Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Hudobni duh je v prva človeka zasejal dvom, češ ali si ni mogoče Bog kaj pridržal zase in nama ni razodel? Mogoče naju hoče držati v šahu? Mogoče pa njegova ljubezen le ni tako iskrena kot kaže na prvi pogled? Hudobni duh ju je skušal in jima rekel, da bi se jima odprle oči in bi spoznala dobro in hudo ter postala kakor Bog. Ker je v njiju prebudil še slo po časti, da bi postala kakor Bog, ju je prepričal, da sta stegnila roko po drevesu spoznanja dobrega in hudega. Res sta spoznala hudo in dobro. Toda to njuno spoznanje ni bilo tisto, kar jima je obljubljal hudobni duh. Bila sta oropana Božjega prijateljstva in morala sta iz raja v trdo življenje. Njuno življenje je postalo en sam trud in muka. Okusila sta trpljenje v vsej njegovi ostrini. Ker sta se od Boga oddaljila, ju je trpljenje še toliko bolj pestilo. Če bi bila z Bogom bolj povezana, tako kot sta bila v raju, bi mogoče trpljenje ne delovalo s tako ostrino.

Kar se je zgodilo prvima staršema, se dogaja danes vsakemu izmed nas. Poznamo Božje zapovedi in vemo, kaj sledi, če jih kršimo, pa vendar grešimo in si nakopavamo nepotrebno trpljenje. Tako seveda Bog ni nič kriv, da mi trpimo, če smo si trpljenje sami nakopali na grbo. Toda Bog je usmiljen in noče, da bi človek trpel. Že v raju je napovedal, da bo nekoč poslal odrešenika, ki bo strl glavo hudobnemu duhu. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« Obljubil je, da bo prav žena, ki je bila zapeljana, strla glavo hudobnemu duhu. Tako je človeštvu dal upanje, da bo prišel drugačen čas.

Z rojstvom Marije, Jezusove matere, se je to začelo uresničevati. Marija je bila drugačna kot Eva. Bila je pokorna in poslušna Bogu. V polnosti je bila sposobna izpolniti Božjo voljo. Ni se pustila premamiti mikom sveta. Bila je tako zazrta v Boga, da je druge stvari niso mogle zmotiti. Postala je izbrana posoda, v katero je Bog lahko položil svojega edinorojenega Sina. Dala mu je človeško telo, da je postal eden izmed nas. On, ki je bil pravi človek, je bil v celoti pokoren Očetu in se ni pustil premagati hudobnemu duhu. Sam ga je premagal s čudovito pokorščino in mu s tem odvzel moč, ki jo je imel nad človekom. Prvi človek je moral umreti, ko je spoznal dobro in hudo, Kristus pa je uničil moč smrti, ker je bil pokoren do smrti, smrti na križu.

Toda kaj se je z Jezusovo daritvijo spremenilo glede trpljenja? Jezus je postal solidaren s človekom v njegovem trpljenju. Pokazal mu je, da je tudi Bog pripravljen trpeti za človeka. Vse trpljenje, ki ga je vzel na svoje rame, je bilo za človeka in po človeku. Pokazal nam je, da nas razume v vsakem našem trpljenju. Ni mu tuje. Ne bo nam ga odvzel v celoti, toda dal nam je zgled, kako naj trpimo, da bo trpljenje tudi pot k Bogu.

p. Branko Petauer