Molitvena pobožnost pri nas

Zavedamo se, da živimo v čisto posebnih časih. Zato zares goreče prosimo Boga, naj svet ozdravi od virusa nesprejemanja, zlobe, hudobije, sovraštva in vsega ostalega, kar ljudi odvrača od Njegove poti. Naj se časi, kot so bili konec prejšnjega in v začetku letošnjega leta, nikoli več ne ponovijo.

Več tednov nam je bilo praktično onemogočeno obiskati »skritega Jezusa«. Sveto mašo smo lahko spremljali samo preko medijev in sveto obhajilo prejemali le duhovno. V tej stiski smo se zares zavedali, kako moramo biti Bogu hvaležni za dar vere, da smo lahko bili, čeprav na daljavo, v duhu povezani z Njim in Mu povedali, kako Ga imamo radi, kako smo nemočni in kako si želimo nazaj v tiste lepe čase pred epidemijo.

Želim, da bi bila jaz, in tudi drugi, vsaj približno tako goreča, kot je bila mala Jacinta, ko je rekla: «Tako rada rečem Jezusu, da ga ljubim. Marsikdaj, ko mu to rečem, se mi zdi, da imam v prsih ogenj, ki pa me ne žge. Tako rada imam Jezusa in Marijo, da se nikoli ne naveličam ponavljati in jima zagotavljati, da ju ljubim.«

Večkrat premišljujem o fatimskih vidcih in njihovi vztrajnosti. Čeprav v najnežnejših razigranih otroških letih, so sprejemali težke naloge in odrekanja ter mnogokrat tudi težko trpljenje. Pa se vprašam: »Ali bi vse to zmogel kdo, ki ga Marija ni izbrala? Bi si lahko kdo kar tako zapomnil in posredoval naprej vse te velike besede, opozorila, priporočila in svarila, ki jih ni še nikdar slišal in jih tudi ne pozna in ne razume? Res, velik si, Bog, ki ljubiš ves svet, vsakega človeka in vsako živo bitje. Dal si nam svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil. Dal si nam Njegovo Mater Marijo, angele, … Dal si nam vidce. Dal si nam Jezusovo in Marijino Srce, da ju častimo in se k njima zatekamo. V naših molitvenih skupinah se zares goreče poglabljamo v skrivnost vere in lepote te mogočne Božje ljubezni.

Ker so bili v začetku leta še zelo negotovi časi, smo se odločili, da bomo letos, pri Sv. Vidu na Vidmu pri Ptuju, pet prvih sobot obhajali v istih mesecih, kot se je Marija prikazovala v Fatimi – od maja do septembra. Vsi duhovniki iz vseh naših župnij so z navdušenjem podprli našo zamisel. Redno so jo oznanili in spodbujali vernike k prvosobotni pobožnosti, za nas so molili in z nami sodelovali. Bogu in njim hvala! Častilci JMS iz Vidma, Ptuja, Ptujske Gore, Hajdine, Leskovca, Destrnika, Markovec, Žetal in Sel smo se zbrali vsako prvo soboto v mesecu in z molitvijo, pesmijo ter premišljevanjem delali družbo njunima Srcema. Pred spovednico se je zmeraj zbrala dolga vrsta vernikov, ki si je želela očiščenje svojih src.

Omenim naj še ostale naše molitvene skupine, v katerih smo sedaj končno zopet zadihali s polnimi pljuči. Že 21 let se vsak četrtek po sveti maši zbiramo v molitveni skupini pri Sv. Petru in Pavlu na Ptuju. Z nami je bil pred leti p. Janez Ferlež, za njim pa je duhovno vodstvo prevzel p. Jože Osvald, ki je še zmeraj, kljub šibkemu zdravju, vsak teden z nami. Zadnje čase pa so z nami večkrat kar trije patri. P. Matej in p. Janko nas bogatita s svojimi globokimi premišljevanji, pesmijo in tudi s kitaro. Ne morem opisati naše želje in potrebe po skupni molitvi in druženju z Jezusom v času, ko je bilo v cerkvi zbiranje prepovedano. Nepopisno veseli in srečni smo bili, ko smo se zopet lahko srečali z Jezusom v najsvetejšem zakramentu, se z Njim v molitvi pogovorili, se Mu priporočali, zahvaljevali, Ga prosili in slavili.

Vsak ponedeljek se že vrsto let na Selih zatekamo h Kraljici miru, molimo po Njenih namenih ter prebiramo sporočila, ki nam jih naša Mati še vedno posreduje po medžugorskih vidcih.

Vsak prvi petek na Vidmu molimo za naše družine, za našo Cerkev, za Slovenijo, Evropo in ves svet. Prosimo za nove duhovne poklice in za svetost poklicanih. Večkrat smo vztrajali v molitvi pred Najsvetejšim vso noč in češčenje zaključili z jutranjo prvosobotno sveto mašo. Zadnje čase pa nam celonočno vztrajanje več ne uspeva, tako da smo bedenje malo skrajšali. Verujemo, da je imenovanje našega misijonarja p. Martina Kmetca za nadškofa v Turčiji tudi vsaj majhen sad naše vztrajne molitve. Nanj smo res zelo ponosni, saj on je tisti naš žitni klas, ki je vzklil na videmskem polju. Spomnimo se še na p. Miho Drevenška – misijonarja v Zambiji, katerega se bomo letos, na deseto obletnico smrti, še posebej spomnili. Videmsko polje je res bogato obrodilo. Letos bo na Vidmu še en velik dogodek. Sestra Iva bo izpovedala večne zaobljube pri frančiškankah Marijinih misijonarkah.

Vsako prvo sredo se na Selih zbiramo v molitvi k svetemu Jožefu. Letos čutimo še posebno milost, ker je papež Frančišek razglasil letošnje leto za leto svetega Jožefa. Pred oltarjem svete družine molimo in tej nazareški družini priporočamo vse človeštvo. Pa tudi sv. Joahima in Ane ne pozabimo počastiti.

Vsako tretjo sredo v mesecu se zberemo Frančiškovi bratje in sestre. Vsemu svetu zaželimo Mir in dobro! Res Bogu hvala za vse naše duhovnike in vse goreče vernike in častilce Jezusovega in Marijinega Srca. Saj v Njuno Srce nas je On poklical. Naj nam še naprej pomaga, da bomo vztrajali na poti vere in molitve.

Da boste verjeli, da se prvosobotnih pobožnosti res veselimo, vam zaupam še pesem, ki jo zapojemo našima svetima fatimskima pastirčkoma ob koncu vsakega našega srečanja. Zapoje se na napev Kraljica venca rožnega:

 Jacinta, cvet si Fatime

 

Jacinta, cvet si Fatime,

človeštvu novo znamenje,

da Bog rešiti nas želi,

odvzeti grešne nam vezi.

 

Te Križani presunil je,

pribit na križ za grešnike.

Da rešiš jih, daruješ se,

sprejemaš žrtve, križe vse.

 

Prosila ti si Jezusa

v podobi kruha skritega,

da vsi se spreobrnemo

in k njemu pridemo v nebo.

 

Srce Marijino častiš,

v ljubezni vneti zanj goriš

in prosiš ga za grešnike,

da se skesano spokore.

 

Jacinta, kras med angeli,

najmlajša si med svetimi.

V objemu Jagnjeta živiš,

v Gospo prelepo zdaj strmiš.

 

S Frančiškom v raju gledata

zdaj Jezusa odkritega;

nič več v podobi kruha skrit,

zveličanim je čudovit.

Teja

 

PO MARIJI K JEZUSU PET LET OD OBISKA FATIMSKE MARIJE ROMARICE (3) Pogovor z gospo Dragico Čepar (3)

5. Doslej nas je fatimska Marija romarica že štirikrat obiskala. Kako se spominjate teh dogodkov? Mislite, da so ti obiski poglobili vero v slovenskem narodu?

Odgovor: Ob njenem prvem obisku leta 1997, ko je Marija potovala po naših župnijah – s postankom tudi v zamejstvu – nekako 3 mesece (od 29. avgusta do 26. decembra 1997) še nisem bila podrobno seznanjena s fatimsko duhovnostjo in mi ni bil jasen namen Marijinih romanj. Spomnim se, da sem se slučajno udeležila slovesnosti ob njenem obisku v župniji sv. Petra v Ljubljani, ki pa je, na moje presenečenje, izredno ogrela moje srce s toplino občutka sprejetosti in varnosti; poslej me je neka notranja sila spodbujala, da sem jo spremljala še v druge župnije in tudi v svetišče na Kurešček. Vse to dogajanje pa je v meni začelo oživljati spomine iz otroštva, ko sem v domači župniji, po prvem svetem obhajilu, obhajala pobožnost petih prvih sobot na fatimski način.

 

Drugi obisk 2008. Zamisel za drugi obisk Marije Romarice v Sloveniji, se je rodila na romanju v Fatimi ob 90. obletnici prikazovanj leta 2007, ravno v času, ko je tam p. Marko Rupnik ustvarjal mozaik v novi cerkvi Svete Trojice. Ob tem drugem obisku od 12. – 22. junija 2008 pa žal Mariji Romarici ni bilo dano romati po slovenskih župnijah, ampak smo bili mi, verniki iz vse Slovenije, povabljeni k njej v Stično. Tam se je vseh 10 dni in 10 noči vrstila molitev in izrekala posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu. Posebej mi je ostal v spominu dogodek na dan, ki je bil namenjen romarjem iz ljubljanske nadškofije pod vodstvom nadškofa Urana. Bil je vroč junijski dan in v baziliki nabito polni romarjev. Nenadoma so se vnele goreče sveče pred Marijinim kipom in sev hipu spremenile v velikanski plamen, tako da smo sredi dima in ognja komaj razločili lik pojočega nadškofa Urana. Hvala Bogu, so požar hitro pogasili in nadškof Uran je še naprej pel …

Tretji obisk Marije Romarice v Sloveniji v pripravi na fatimsko stoletnico z geslom Marija, okno upanja, je bil najdaljši: od 13. maja do 13. oktobra 2016, natančno 5 mesecev. Nanj smo se pripravljali 7 let. Marija je obiskala 520 cerkva.

Četrti obisk, 13. oktobra 2017, na 100. obletnico zadnjega Marijinega prikazanja v Fatimi in veličastnega sončnega čudeža, pa ni bil načrtovan. Okoliščine, ki so pripomogle k temu, da je do njega prišlo, pa kažejo, da je bil načrtovan »od zgoraj«. Namreč v letu 2017 je bilo načrtovano že tradicionalno skupno romanje slovenskih in hrvaških vernikov, ki pa je bilo zaradi politične napetosti že večkrat prestavljeno. Hrvate bi lahko povabili na vseslovensko obhajanje fatimske stoletnice v Stično, vendar je vse kazalo, da odziva skoraj ne bo. Ocena hrvaškega škofa v pripravljalnem odboru je bila: »Morda jih pride 200!« Kaj storiti? Gostitelji so presodili, da bi bila morda udeležba večja, če bi na srečanje obeh narodov povabili tudi fatimsko Marijo romarico. Toda fatimsko svetišče nam je sporočilo, da so vsi milostni kipi (13) na poti, da pa bo tisti kip, ki roma po Češki ravno takrat za nekaj dni prost. In zgodilo se je, Marija je s Češke pripotovala v Stično, kjer jo je navdušeno počastila nad 6000-glava množica vernikov obeh narodnosti. Hrvaški škof, ki je predhodno dejal, da jih morda pride 200, sedaj ni mogel verjeti svojim očem. Dvignil je rožni venec, ga usmeril proti Marijinemu kipu in vzkliknil: »Tega nismo naredili mi, ta čudež je naredila Ona, rožni venec je najmočnejše in zmagovito orožje v vseh bitkah!«To je bil resnično dan, ki ga je naredil Gospod. To je bil dan, ko sta se slovenski in hrvaški narod skupaj posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu! Veličasten dogodek in klic evropskim narodom, naj se zatečejo v Marijino brezmadežno Srce!

Sprašujete me, če so Marijini obiski poglobili vero v ljudeh? Izkušnja mi govori, da so previdnostno utrdili vero male črede tik pred velikim upadom števila vernikov v času zaprtja cerkva in drugih ukrepov zaradi epidemije itd. Tisti verniki, ki so vzeli resno posvetitev JMS, so s tem postali deležni poslanstva fatimskih pastirčkov: živeti in širiti njena sporočila z odgovornostjo. Luciji je Marija rekla: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca.« In Lucija je vse svoje življenje posvetila uresničevanju tega naročila. Zelo si je prizadevala tudi za širjenje pobožnosti prvih sobot in nagovarjala tudi druge, da postanejo apostoli prvih sobot. Pri nas sta se v tem poslanstvu odlikovala škof Gregorij Rožman in bl. Alojzij Grozde. Bila sta prva in prava »slovenska fatimska pastirčka«. Naj prosita pri Bogu in Mariji za nas!

Pogovarjal se je p. Anton.

 

SKRIVNOST KRIŽA (10) Križ čistosti (1)

Bog je človeka ustvaril kot duhovno in telesno bitje. Ker živimo na tem svetu, smo zelo zaznamovani s telesnostjo. Tako telo, kot ga imamo, si je zamislil Bog in je seveda Božje delo. Človeško telo nikakor ni slabo ali, kakor so učile nekatere ločine, hudičevo delo in je od Boga samo duša. Tako nikakor ne smemo misliti. Tudi telo, ki ga imamo, je Božji dar. Res nas zelo zaznamuje, a je tudi tisto, ki nam pomaga uresničevati ljubezen.

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Kako čudovito si je Bog zamislil človeka, da ga je ustvaril kot moškega in žensko. V srce jima je položil ljubezen in hrepenenje, da hrepenita drug po drugem in si lahko izkazujeta medsebojno ljubezen. Ta ljubezen ju dviga in jima daje v življenju moč ter ju odpira za Boga. Celo stvariteljsko moč je podaril Bog človeku v naročje. Mož in žena sta v svoji ljubezni rodovitna in lahko nadaljujeta to, kar je Bog začel. Nadaljujeta človeški rod in sodelujeta z Bogom stvarnikom, ko porajata nova človeška življenja. V dejanju take rodovitne ljubezni neposredno sodelujeta z Bogom stvarnikom. Mož in žena podarita novemu bitju telo, Bog pa mu vdihne neumrljivo dušo. To je velik dar in veliko zaupanje z Božje strani.

Telesnost človeka zelo zaznamuje v vseh njegovih delih in mišljenju. Je neke vrste gibalo, ki človeka vodi v delovanje in ustvarjanje. Še posebej pa je človeka zaznamovala spolnost. To, da smo ljudje ustvarjeni kot moški in ženske, je delo Božje ustvarjalne ljubezni. Na ta način nam je Bog položil v srce hrepenenje po drugem, po ljubezni. To nam pove, da človek ni ustvarjen za samega sebe, marveč da bi se dopolnjeval in rasel v odnosu do drugega. Moški vidi izpolnitev svojega življenja v združitvi z žensko, ko z njo lahko ustvari trdno življenjsko skupnost, družino. Ta skupnost oba kliče k darovanju in razdajanju drug za drugega. Kliče ju, da pozabljata na svoje ugodje in se podarjata drug drugemu. Ljubezen ju kliče, da je njuno življenje eno samo darovanje. Iz te podarjajoče ljubezni se porajajo otroci, ki imajo v ozračju ljubezni najboljšo možnost za rast in duhovni razvoj. Družina postane skupnost, v kateri prebiva Bog, ki vso skupnost blagoslavlja in ohranja.

Na žalost danes mnogi ljudje ne vedo za to čudovito poslanstvo spolnosti in zakonske ljubezni. Spolnost jim je postala samo vir užitka. Ne usmerja jih več v darovanje in ljubezen, temveč v uživanje in sebično zadoščevanje svojih poželenj. Tako spolnost ni več tista, ki bi človeka gradila in ga vodila vedno bolj k Bogu, ampak ga vodi proč od Boga in mu jemlje dostojanstvo, ki mu ga je Bog podaril. Spolno uživanje brez vsake odgovornosti človeka razčlovečuje in ga zelo ponižuje. Tako ravnanje je vir nesreče za človeka, ki se v to poda, in tudi za vse druge, ki jih tak človek izrabi kot sredstvo za potešitev poželenja. Da, iz Božjega daru lahko spolnost postane poželenje in vodi v greh. Prvi greh je v človeku to čudovito urejenost porušil in vanj vcepil sebično poželenje. Na ta način je spolnost mogoče izrabiti v grešen namen. To, kar naj bi po Božji zamisli človeka izpopolnjevalo in uresničevalo, ga zaradi izvirnega greha lahko tudi ponižuje, oddaljuje od Boga in razčlovečuje. Spolnost si je Bog zamislil tudi kot pomoč pri rasti v svetosti, a jo je človek obrnil v greh in uživanje.

Kljub temu, da je po izvirnem grehu spolnost dobila tudi sebično usmerjenost, je vendarle Božji blagoslov, ki človeka spremlja, tako močan, da mu daje moč živeti urejeno spolno življenje. Ta blagoslov je tako trajen in močan, da ga tudi izvirni greh ni mogel v celoti razdreti. Poškodoval ga je in mu zmanjšal učinek, vendar ga Bog pri tistih ljudeh, ki to iskreno želijo, nenehno utrjuje in obnavlja. Zato ni nemogoče živeti urejeno življenje. Kljub sebičnemu nagnjenju je sile telesnosti mogoče imeti v svojih rokah in jih usmerjati, da življenje postaja darovanje in služenje. Spolnost je z Božjo pomočjo mogoče spremeniti v silo, ki nas vodi v svetost in nam resnično pomaga, da uresničimo svoje življenje po Božji volji. Brez sodelovanja z Božjo milostjo pa lahko prav spolnost postane vir greha in propada človeka.

Nagnjenje do nasprotnega spola je v človeku zelo močno, da bi mu moglo pomagati uresničevati ljubezen v darovanju. Lahko pa je zanj tudi vir trpljenja. Gotovo je težko človeku, ki ga dan na dan glodajo misli na sebični užitek in mu jemljejo moč za duhovno življenje.

Jezus nam je v svojem življenju na zemlji pokazal, da se da živeti urejeno življenje tudi brez da bi uresničil svoje hrepenenje po nasprotnem spolu. Pokazal nam je življenje v devištvu in nam ga svetoval, da se lahko zanj odločimo zaradi nebeškega kraljestva. Čistost zaradi nebeškega kraljestva nas odpira k bolj nerazdeljenemu služenju in nam pomaga gospodovati nad poželenjem. Pomaga nam posvečevati spolnost na drugačen način kot v zakonski skupnosti. Jezus pravi, da so si nekateri izbrali neporočenost zaradi nebeškega kraljestva. Na koncu pa dodaja: Kdor more doumeti, naj doume. Neporočenost zaradi nebeškega kraljestva nikakor ni beg pred zakonsko odgovornostjo, niti ne postavlja zakonskega življenja v podrejeni položaj. Nikakor, saj je Jezus sam zelo cenil zakonsko življenje in je odraščal v družini. Zakonsko zvezo je celo povzdignil v zakrament in jo obdaril s posebnimi milostmi. Deviško življenje nam omogoča bolj nedeljeno služenje več bratom in sestram. Pomaga nam, da je naše srce celo samo za Boga.

Življenje v čistosti nam pomaga uporabiti vse sile, ki jih človek sicer uresniči v družinski skupnosti, za rast v svetosti in služenje bližnjim. Ne pomeni pa, da bo človek, ki se je odločil za čistost, rešen vseh skušnjav zoper čistost. Človek ostaja človek tudi, če se odloči za čisto in deviško življenje. Ostane spolno bitje, ki ima hrepenenje po drugem spolu in težnjo, da bi bil telesno rodoviten. Na tem področju je potreben vsakdanji boj. Ni dovolj, da redovnik ali redovnica naredi zaobljubo čistosti, ampak se je vsak dan znova treba odločiti za čistost in jo živeti. To tudi ni vedno lahko, saj je poželenje v človeku lahko tako silno, da se mu je težko upirati. Iz zgodovine Cerkve lahko vidimo, kako so se nekateri svetniki in svetnice s tem borili tudi cela leta ali desetletja. Potrebno je biti buden na tem področju in se izogibati vseh priložnosti, ki bi nam lahko zbudile skušnjave.

p. Branko Petauer

 

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (7) Akcija in pasijon

Ker je Jezusovo trpljenje prostovoljno, ker je (po izjavi nekaterih cerkvenih očetov) »bil rojen, da bi mogel umreti«, je njegovo trpljenje v resnici vrhunec njegovega dela, opravljenega na svetu. To ni tako tuje, kakor se zdi na prvi pogled. Latinska beseda »labor« pomeni delo in muko. Roditi človeka, je za ženo neločljivo oboje: trdo delo in bolečina. Kje je na svetu prava rodovitnost brez bolečine? Pšenično zrno mora umreti, da bi obrodilo sad. Nobena velika umetnina ni porojena brez stoterih smrti umetnika. Vsak doraščajoči mora skozi njemu nerazumljivo osamljenost priti do zrelosti. Nihče ne najde Boga v resnici brez razočaranja in solza. Nihče ne ljubi sveta – kakor Frančišek v Sončni pesmi – brez neke oblike stigmatizacije, prejema ran. Bolečina je tako dober hlapec Boga kakor veselje. Za Križanega je pasivna boleča preobremenitev njegove človeške narave in dejavno voljno prenašanje tudi te preobremenitve prav tako eno, postane rodovitno veliko globlje kakor bolečine žene na porodu. Zato more biti tudi trpljenje v hoji za Kristusom deležno te rodovitnosti. Trpljenje, če ga razumemo krščansko, more biti zaklad, ki ga trpeči ne nalagajo v nebesih predvsem zase, ampak ga razdeljujejo soljudem; ti ljudje so morda najbogatejši med Kristusovimi udi. Že misel, da so pričevalci (martyr pomeni pričevalec) resnice krščanstva, je mnoge v krščanskih stoletjih in danes opogumljala v gulagu. A to je samo začetek smisla njihovega trpljenja; nadaljevanje in vrhunec – to moramo trpečim izrecno položiti na srce – je, da morejo s svojim trpljenjem resnično spreminjati svet v malem (se pravi pri posameznikih, ki jih poznajo ali ne poznajo) in velikem (v politiki in gospodarstvu ter drugih vesoljnih zadevah). Trpeči so darovalci, verjetno v veliko obsežnejšem smislu kakor pa dejavni in prizadevni.

To spada k absolutni edinstvenosti krščanskega nauka. Ta nauk neposredno preobrne vse nakazane človeške poskuse, da bi trpljenje premagali kot golo zlo.

Jezus uporablja judovsko misel »plačila«, ki bo za zemeljsko trpljenje izplačano v nebesih. V tem pojmu moramo predvsem poudariti, da trpljenje – najprej v krščanskem pojmovanju – vsebuje vrednost, nagrado, ki jo je mogoče duhovno oceniti. To »plačilo« ni nekaj drugotnega onkraj prvotnega, kakor pokaže lepa Jezusova podoba o ženi na porodu: njen dosežek in plačilo sta samo dve obdobji enega samega dogajanja: »Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, od veselja, da je človek rojen na svet, ne misli več na bridkost« (Jn 16,21). Kristjan pa ima vrhu tega možnost, da to »plačilo« ali »vrednost« svojega trpljenja vnaprej nameni drugim v dobro. In če človek to stori, sme biti prepričan, da ga Bog ne bo prikrajšal.

V krščanskem območju je očitna ta vrednost trpljenja, ki ga zaznavamo v veri. Ni naša stvar, da bi vedeli, kako daleč se po dobroti Božjega usmiljenja razprostira onkraj območja žive vere – na primer na tiste, ki umirajo v služenju za druge, ali na tiste, ki vdano prenašajo težko duhovno usodo ali hude telesne bolečine. A skrb za to smemo mirno prepustiti Bogu.

 »Delo pasijona« pa nikakor ne razvrednoti Jezusovega božje-človeškega delovanja na zemlji. Njegov pasijon obsega vso njegovo prejšnjo akcijo, tako kakor smrt v vsakem človeškem življenju zaključi vse delovanje. Smrt ne pove, da je bilo delovanje poprej nesmiselno in zaman. Tako v krščanstvu pasijon ne odpravi smisla človeškega in krščanskega delovanja. Vsekakor smo povabljeni, da storimo vse, kar je v naši moči, da bi lajšali človeško trpljenje okoli sebe, da bi, kolikor moremo, ustvarjali mir med ljudi in med narodi, da bi opravljali vsa telesna in duhovna dela usmiljenja, ki nam jih priporoča evangelij; da bi pospeševali vsak smiseln napredek za zdravljenje bolnih, premagovanje revščine v favelah po svetu, odpravljanje vseh krivic v rasnem zapostavljanju ali vsakovrstnega zatiranja proletariata. Zato niti ni treba biti kristjan, čeprav naj bodo kristjani v vseh teh zadevah prvi borci človeškosti in naj opogumljajo malodušne.

Jezus sam je v javnem delovanju delal znamenja, ob katerih naj bi prepoznali njegovo mesijanstvo. Na vprašanje zaprtega Krstnika, ali je Jezus Pričakovani, odgovarja: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se oznanja blagovest« (Mt 11,5s). Obujanje mrtvih je njegova prednostna pravica. A dobrote, izkazane trpečim – kaplja na vročem kamnu – so simbol ne le za milost, ki jo Bog podarja ljudem, ampak tudi za to, kar naj ljudje izkazujejo drugim ljudem. V Svetem pismu ni zaman velika pohvala in priporočilo zdravnika (Sir 38). A čudno, temu priporočilu je dodano še drugo: naj smrti ne jemljemo tragično. Vsa človeška umetnost naj si prizadeva tako za bolnike kakor za svoj napredek, a priznava naj nepresegljivo mejo: smrt kot znamenje Božje moči nad končnim bitjem. Ta uvid je ponižujoč: nesmiselno je, če bi hoteli brez konca podaljševati umrljivo življenje. Sreča je, spet po Svetem pismu, če umreš »nasičen z dnevi«; ženska nerodovitnost in moška skopljenost sta pohvaljeni, če obvarujeta pred zlobo; ali zgodnja smrt, če obvaruje pred hudobnim življenjem (Mdr 3,19s; 4,7s). Nasprotni dokaz dajejo utopični romani, ki nam opisujejo pošastne večstoletnike (recimo Werflov roman »Zvezda nerojenih« ali »Pogumni novi svet« Aldousa Huxleyja).

Človek na tem svetu ostaja bojevnik zoper sile, ki jih more delno premagati, a ostajajo večno nad njim. Virusi in mikrobi, ki se napravijo odporne proti novim zdravilom, nam to resnico ironično postavljajo pred oči. Ali ni tako, da se samo z zaskrbljenostjo oziramo naprej v čas, ko bodo stroji človeku odvzeli vse delo in ta ne bo vedel, s kakšno »dejavnostjo v prostem času« naj preganja svoj dolgčas in, kakor pravijo, »zabija čas«? Gotovo, tudi šport vsebuje trenutke boja; vendar ali ni šport le nedolžen odsev nečesa zares napetega, kar izpolnjuje bivanje: namreč bivanjskega boja?

Ob koncu tega premišljevanja so čisto preprosto Jezusovi »blagri«. Obstajata dve vrsti blagrovanih: trpeči (ubogi, žalujoči, lačni in žejni, preganjani) in tisti, ki se sočutno zavzemajo zanje: krotki, ki ne udarijo nazaj, usmiljeni, miroljubni. A kje bi bili drugi, če ne bi bilo prvih? Jezus blagruje celoto, vzajemnost trpečih in tistih, ki lajšajo trpljenje. Jezusa ne bi razumeli prav, če bi hoteli trpljenje in lajšanje povezovati zgolj s tem svetnim časom, blaženost in »plačilo« pa zgolj z nebesi. Pod strahotno resničnostjo svetovnega trpljenja in (pogosto obupanega) boja proti njemu kakor pod razburkano morsko gladino Jezus vidi globino, ki se imenuje mir, še več, blaženost. To nepojmljivo gledanje v globino nas zadnjič vodi pred naše globoko vprašanje: Bog in trpljenje.

Hans Urs von Balthasar

 

Podoba vrat

Ko razmišljam o posvetitvi Jezusovemu Srcu, mi je ena najlepših prispodob zanj podoba vrat. Jezusovo srce je bilo prebodeno, da bi ta rana postala vrata, skozi katera bi vstopali vanj, v Njegovo srce, v srce samega Boga. In četudi je Njegovo srce na široko odprlo svoja vrata pa žal mnogokrat hodimo mimo njih. Zato pa takrat on pravi našemu srcu: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata , bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Naj nam posvetitev JMS pomaga, da bi vedno tudi mi imeli zanj odprta vrata svojega srca. Le tako bomo namreč zares zaživeli naš klic: »Upodobi naša srca po svojem Srcu.« Osebno me k temu kliče tudi novomašno geslo: »Gospod, h komu naj gremo?« (Jn 6,68). Apostol Peter namreč s temi besedami izrazi, da ni nikogar drugega kot Jezus, kateremu bi bilo vredno slediti, da vrata k Bogu vodijo edino preko Njegovega odprtega srca.

Peter Čemažar