Sv. Jožefu gre posebno češčenje.

Iz vsega trojega: 

1. ker je sv. Jožef deviški mož Matere božje in za Marijo obdarjen z najvišjo svetostjo, 

2. Jezusov oče po postavi in 

3. varuh vesoljne Cerkve, sklepajo teologi, da pristoji sv. Jožefu vsaj po stopnji višje češčenje kakor ostalim. svetnikom; samo češčenje, ki gre Mariji, je še višje (samo po sebi je pa razumljivo; da se tudi češčenje, ki ga izkazujemo Mariji in sv. Jožefu po svojem bistvu docela razlikuje od tistega češčenja, ga izkazujemo Bogu). Pri drugih :svetnikih ima češčenje svoj temelj v posvečujoči milosti (ki je udeleženost pri Kristusovem poveličanem življenju) in so te različni svetniki deležni v različni stopnji. Sv. Jožefu (in na še višji način Mariji.) pa gre češčenje zaradi visoke mere posvečujoče milosti in iz te izvirajoče nebeške slave, še večje češčenje pa zaradi njegovega posebno tesnega odnosa do učlovečenega božjega Sina. K češčenju svetnikov spada tudi priporočanje njihovi priprošnji; saj tudi s takšnim zatekanjem za pomoč priznavamo vzvišene nadnaravne odlike svetnikov in poveličujemo Boga, ki se kaže tako čudovitega ravno v veličini svojih prijateljev.

Razumljivo je torej, da se k sv. Jožefu verniki radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih in podobnih stiskah, ki morejo imeti velik vpliv tudi na človekovo duhovno, nadnaravno življenje. Poseben zavetnik je sv. Jožef krščanskim očetom v njihovi skrbi za svoje otroke, ki so zlasti v nadnaravnem oziru v podobnih nevarnostih, kakor je bil Jezus, ko mu je kralj Herod stregel po življenju. Radi se k sv. Jožefu priporočajo mladi ljudje v boju za ohranitev svoje čistosti. Še posebej je sv. Jožef zgled in priprošnjik vseh tistih, ki si morajo s trdim delom služiti svoj kruh; zato se od 1. 1955 obhaja na 1. maj poseben nezapovedan praznik sv. Jožefa delavca. Ker je sv. Jožef bil deležen sreče, da sta ob njegovi smrtni postelji stala Jezus in Marija (Sv. pismo tega izrečno ne omenja, vendar pa lahko na to sklepamo iz ostalega, kar pove), zato velja sv. Jožef za posebnega pomočnika in priprošnjika za srečno zadnjo uro. In kako bi Kristus mogel odbiti prošnje sv. Jožefa, ko je rečeno, da je bil v življenju »njima pokoren«, Jožefu namreč in Mariji?

K češčenju svetnikov nujno spada tudi prizadevanje za oblikovanje svojega življenja po svetnikovem zgledu, kar je velik pripomoček pri hoji za Kristusom. Mož pravičnega in dobrega srca, mož neomajnega zaupanja v Boga, mož vere in pokorščine, mož deviške spoštljivosti, zvestega dela in skrbnosti za svojo družino – ta Jožef evangelijev v resnici zasluži, da ga častimo tudi s posnemanjem njegovega zglednega življenja.

Na slovenskih tleh je bilo češčenje sv. Jožefa znano že pred uvedbo njegovega praznika v l. 1621. Tedaj je svetnikovo čast z vso vnemo oznanjal škof Tomaž Hren. Več naših krajev in dežel je sv. Jožefa izbralo za prvega zavetnika. Za Hrenom ga je rad slavil v svojih govorih Janez Ludvik Schönleben; češčenje so pospeševali tudi naši redovi, najbolj avguštinci. Do zdaj je bilo na Slovenskem sv. Jožefu posvečenih že 28 cerkva in 8 kapel. Tudi slovenski likovni umetniki so sv. Jožefa mnogokrat uspešno upodabljali.

dr. Anton Strle

POJDITE K JOŽEFU PRAZNIK SV. JOŽEFA (3) Zavetnik razširjene nazareške družine – Cerkve

 Zakaj gleda Cerkev v sv. Jožefu svojega posebnega zavetnika? Papež Leon XIII. pravi, da ga je za zavetnika vesoljne Cerkve postavil pravzaprav Bog sam, Cerkev pa je to le razglasila. Nazareška družina, kateri je bil po božji volji sv. Jožef glavar, družinski oče ter zakoniti in naravni varuh, je že vsebovala začetke nastajajoče Cerkve, namreč Kristusa kot prvorojenca božjih otrok, vseh kristjanov, in deviško Mater vseh udov skrivnostnega Kristusovega telesa. In kakor se je Marijino telesno materinstvo po njenem Sinu, Odrešeniku človeškega rodu, razširilo v duhovno materinstvo vseh ljudi, ki bodo deležni odrešenja, podobno se je Jožefovo očetovstvo nasproti detetu Jezusu raztegnilo na vse, ki bodo deležni odrešilne milosti. Vse te je namreč odrešenje spet napravilo za božje posinovljence, za Kristusove brate in sestre, ki kot taki sestavljajo Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo. Kot je Jožef Kristusov rednik in zakoniti oče, tako ne more od svoje očetovske ljubezni in skrbi izločiti tistih, 'ki jih je Kristus napravil za svoje brate in sestre in za ude svojega .skrivnostnega telesa' (Okr. Quamquam pluries).

Starodavno prepričanje Cerkve je, da je bil egiptovski Jožef, ki je toliko storil za starozavezno božje ljudstvo v njegovi stiski, predpodoba bodočega varuha sv. družine in njegovih nalog v tej nazareški družini, pa tudi v družini božjih otrok v naročju Cerkve. Posebno praznovanje sv. Jožefa kot varuha vesoljne Cerkve je uvedel papež Pij IX. l. 1847, in sicer na 3. nedeljo po veliki noči.; od 1956 je to praznovanje združeno s praznikom 19. marca, ne sme pa biti pozabljeno.

Spomnimo se

Tednik Katoliški GLAS je v 20. Številki, dne 18. maja 1967, poročal o novi papeški okrožnici o češčenju Matere Božje. Misli so tudi danes aktualne:

»Prav na dan 13. maja 1967, ko je papež sv. Pavel VI. poromal v Fatimo, kjer se je pred 50. leti [danes je že 104 leta] prvič prikazala Devica Marija, je bila objavljena okrožnica »Veliko znamenje« (Signum magnum), ki govori o češčenju in posnemanju kreposti Božje Matere.

V prvem delu je najprej govor o Mariji, ki je duhovna mati Cerkve. Svoje materinstvo vrši sedaj s tem, da neprestano posreduje pri svojem Sinu. S čarom svojih kreposti tudi vzgojno vpliva na sinove Cerkve. Njena svetost je bleščeč vzgled popolne zvestobe milosti: evangelij je poln zgledov njenih čednosti, zlasti njene zveste službe in predanosti Gospodu od Gabrijelovega oznanjenja do njenega častitljivega vnebovzetja. Prav je zato, da proslavljamo Marijo kot Mater Cerkve in smo ji za njeno poslanstvo, ki ga vrši v naše dušno dobro, hvaležni.

V drugem delu okrožnice papež poudarja, da mora prava pobožnost do Matere Božje odsevati njene kreposti, da mora voditi k Jezusu, nas spodbujati k molitvi, pokori in strahu božjem. Sam Kristus nam je Marijo dal kot vzor Cerkve; ona je nova Eva, zarja nove zaveze, ki s svojo spodbudno navzočnostjo v vseh časih razsvetljuje zgodovino Cerkve. Kot Mati te Cerkve je postala bandero edinosti in spodbuda za popolno bratstvo med kristjani. Prav je zato, da se vsakdo izmed nas osebno posveti Marijinemu brezmadežnemu Srcu.«

Preživite več časa z Jezusovo materjo!

V začetku meseca maja leta 2015 je pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra papež Frančišek spodbudil krščence, naj imajo zaupanje v posredovanje Device Marije, Božje Matere. Papež je romarje povabil, naj v mesecu maju, v katerem jo ljudje običajno častijo, obnovijo svojo ljubezen »do Jezusove Matere« in »preživijo več časa z njo«. »V zaupanju ji predložite vse svoje namene,« je spodbujal papež.

Papež gleda v Mariji posebno pomembno oporo za mlade, bolnike in mlade zakonce. Na koncu avdience je dejal:

»Nastopil je Marijin mesec. Dragi mladi, naj bo Božja Mati vaše zavetje v najtežjih trenutkih. Naj vas podpira, dragi bolniki, da se boste pogumno spoprijeli s svojim vsakdanjim križem. Naj bo vaša oporna točka, dragi novoporočenci, da bo vaša družina domače ognjišče molitve in medsebojnega razumevanja.«

Papež Frančišek

Vatikan, 6. maj 2015, ZENIT.org

PO MARIJI K JEZUSU Direktor fatimskega muzeja Marco Daniel Duarte sporoča:

Slika blaženega Alojzija Grozdeta z vgrajeno relikvijo (*) je bila vključena v začasno razstavo "Fatimski liki: podobe duhovne krajine", ravno zato, ker štejemo pričevanje Alojzija Grozdeta za pričevanje izrednega pomena za širjenje fatimskega sporočila. Njegov lik je bil vključen v skupino izrednih osebnosti, ki so na različne načine širile fatimsko sporočilo. Naslov skupine je: "Liki neke zgodovine in nekega sporočila: glasniki in pričevalci".

Ob predstavitvi razstave, katere kustos sem, vedno z veseljem govorimo o zgledu blaženega Alojzija Grozdeta in njegovem močnem vplivu na življenje krščanske skupnosti.

Otvoritev razstave je bila 29. novembra 2020 in bo ostala odprta za javnost do 13. oktobra 2022.

(*) Slika blaženega Grozdeta je dar slovenskih vernikov fatimskemu svetišču ob sklepu milostnega romanja podobe fatimske Marije po naši domovini leta 2016. Avtor slike je akademski slikar Tomaž Perko.

SKRIVNOST KRIŽA (7) Križ pokorščine (3)

Jezusovo življenje bi lahko označili kot eno samo pokorščino Očetu. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta. Tako zelo je bil pokoren Očetu, da tudi smrt in trpljenje nista mogla omajati njegove pokorščine, ki je bila čista ljubezen. Zato nam je njegovo življenje zgled. Ker je tako korenita pokorščina težka in od človeka zahteva popolno predanost Bogu in bližnjemu, jo je samo svetoval in ne zapovedal. Toda kljub temu se je v zgodovini našlo veliko ljudi, ki so pokorščino hoteli živeti tako korenito. Tako so nastali redovi in zaobljuba pokorščine. Ta človeka postavlja v poseben položaj, ne mogli bi reči bolj privilegiran, ampak bližje Bogu. Pokorščina na tako korenit način človeka osvobaja njegove lastne volje in ga odpira Božji volji, ki se razodeva po predstojnikih. Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal. Taka korenita pokorščina nikakor ni zanikanje samega sebe, ampak osvoboditev za višje stvari. Redovnik, ki živi pokorščino, je odprt za Božjo voljo in jo v moči poslušnosti more bolj temeljito izpolnjevati. Pokorščina ali poslušnost ga odvezuje od navezanosti na lastne želje in na svet. Odvezuje ga in osvobaja, da je bolj razpoložljiv za Boga.

Seveda pa pokorščina ni slepo izvrševanje ukazov, ko ti nekdo ukazuje, marveč ljubezen do predstojnika in Boga. Pokoren ni samo tisti, ki posluša, ampak tudi tisti, ki ukazuje. Še večjo odgovornost ima tisti, ki ukazuje, še bolj je namreč dolžan poslušati. Poslušati mora svoje brate in sestre, ki jim je predstojnik, in z vso ljubeznijo poslušati Boga. Iskati mora samo to, kar je Kristusovo ter v dobro bratov in sester. Popolna pokorščina ustvarja tudi popolno harmonijo med redovnimi osebami, zato je pravzaprav najpopolnejši razcvet življenja v ljubezni.

Življenje v pokorščini je prisotnost Boga v našem življenju. Ker izvira od Boga, nas s tem, ko jo živimo, dela podobne Bogu. Pokorščina nas oddaljuje od greha in tistega, ki nas zapeljuje v greh. Hudobni duh namreč ne more živeti pokorščine, ker je upornik že po naravi. Ker se je uprl Bogu, je upornost in nepokorščina ostala v njem, tako da pokorščine ni sposoben živeti.

Pokorščino nam je Bog razodel zato, da bi nas naredil srečne. Dal nam je svoj zgled in kliče nas, da bi tudi mi živeli kakor on. Res je pokorščina mnogokrat težka. Ker nas je ranjenost po izvirnem grehu naredila uporne in nepokorne, se moramo vsak dan znova odpovedati nepokorščini in odločiti za pokorščino. Zato sem pokorščino na začetku imenoval križ, a ne kot križ, ki nas pritiska k tlom, marveč to, kar križ v resnici je: znamenje ljubezni. Križ pokorščine je Božji dar nam ljudem, da bi bili srečni in bogopodobni. S klicem k pokorščini nas Bog kliče k popolnemu življenju, ki mu je vzor Sveta Trojica. Ko se odločimo za popolno pokorščino, se odločimo za Jezusa. Postanemo mu posebej blizu in odprti za njegove darove. Bolj ko nam uspe živeti pokorščino, bolj smo sposobni sprejeti to, kar je Bog za nas pripravil. Pokorščina mora postati naše življenje, to pa pomeni, da je postala ljubezen najvišja zapoved v našem življenju. In Bog ne kliče samo k temu, da bi ljubili njega in bližnjega. »Prva zapoved je: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved. Bog je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.«

Življenje v pokorščini je predpodoba življenja zveličanih v nebesih. Tam poveličani žive v popolni harmoniji z Bogom in med seboj. Pokorščina nas upodablja po Bogu in nas napravlja tudi vedno bolj nebeške ter nas bo ob koncu življenja povsem pridružila svetim v Božjem kraljestvu.

p. Branko Petauer

 

SKRIVNOST KRIŽA (6) Križ pokorščine (2)

Ker je Bog v svoje zapovedi položil vso ljubezen, nas tudi izpolnjevanje Božjih zapovedi vodi v ljubezen. Ker so iz ljubezni, nam v srcih tudi prebujajo ljubezen. Zato pokorščina Božjim zapovedim za nas ne more biti muka, ampak veselje v ljubezni. Veliko veselje je že to, da jih poznamo. To nam razodeva ljubezen nekoga, ki nas ima rad in za nas skrbi. Ni mu vseeno, kako živimo; ker nas ljubi, nas hoče obvarovati bolečine in trpljenja, zato nam je v tej ljubezni razodel, kaj naj naredimo in česa naj se vzdržimo.

Pokorščina ima temelj pri Bogu. Popolnoma normalno je, da je Bog v naše življenje vnesel pokorščino, saj nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. V Sveti Trojici vlada najpopolnejša oblika pokorščine, ki je čista ljubezen. Tam so odnosi tako usklajeni, da nobena od oseb Svete Trojice nikoli ne čuti ponižanja in se ne čuti manjvredno. Odnosi v njej so tako harmonični in urejeni, da je na zunaj en sam Bog, torej tri osebe, a vendar en sam Bog. Trojstvo različnih in samostojnih oseb je med seboj tako usklajeno, da delujejo kot eden in so eden. To pomeni, da vsaka oseba tako zelo ljubi in spoštuje ostali dve, da vsa dejanja nastajajo v nenehnem ljubezenskem dogovoru. Ena sama oseba enostavno ne more narediti ničesar brez drugih dveh, ker ju tako zelo ljubi, da morajo vse narediti skupaj. Iz življenja v Sveti Trojici spoznamo, da je pokorščina pravzaprav čista ljubezen.

Ljubezen je tista, ki ustvarja odnose med osebami, med ljudmi. Ljubezen nikoli ni usmerjena sama vase in v svoj prav, ampak vedno iz sebe, ter tako išče, kako bi v harmoniji z drugim naredila to, kar bi bilo v blagor obema. Ljubezen zedini osebe v dejanjih, mišljenju in hotenjih.

Jezus je nam vsem zgled pokorščine. Očetu je bil pokoren tudi, ko je postal človek. Učlovečenje mu ni bilo noben izgovor, da bi bil daleč od Očeta in bi smel delati po svoje, ampak je delal v imenu vse Svete Trojice. Ni nam mogel dati drugega napotka za medsebojno življenje kot pokorščino. Apostol Pavel nas takole nagovarja k pokorščini: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu.«

Biti pokoren pravzaprav pomeni uresničiti svoje življenje do najvišje popolnosti. Pokorščina nas vodi tako daleč, da smo sposobni v vsakem trenutku svojega življenja prepoznati to, kar je najbolj koristno za vse. Vodi nas, da premišljujemo o drugih in jih upoštevamo. Pokorščina vedno temelji na odnosu, spoštovanju in ljubezni. Ker v pokorščini nekoga poslušam in ravnam po njegovih priporočilih, me postavlja v odnos spoštovanja. Tistega, ki mi svetuje, spoštujem in poslušam. S tem mu izkažem čast in ljubezen. Tako dejanje poslušnosti me obogati, ker sem zrasel v odnosu do bližnjega, poleg tega pa me poslušnost obvaruje pred sebičnim dejanjem. Ker sem rasel v odnosu do bližnjega, sem postal boljši človek. Še več, pred Bogom sem naredil nekaj, kar je v odnos postavilo še Boga. Kjer je poslušnost, tam je Bog. Tistemu, ki je poslušen in pokoren, je Bog blizu. Biti pokoren ali poslušen pomeni imeti odprto srce bližnjemu in Bogu.

p. Branko Petauer