Poglejmo še,
kako je bilo s ponižanjem pri Jezusu. Iz vsega odrešenjskega dogajanja vemo, da
je Jezus na vsakem koraku doživljal ponižanja. Neke vrste ponižanje je bilo
zanj že to, da se je učlovečil. On je Bog in živi v Božji slavi, v občestvu
Svete Trojice. Bog ni potreboval učlovečenja, ker mu ni ničesar dodalo k
njegovi popolnosti. Ponižal se je zaradi našega odrešenja in zaradi naše bede.
Ljubezen do grešnih in ubogih ljudi ga je vodila tako daleč, da se je ponižal.
To je bilo prvo ponižanje, ki je bilo sad njegove ljubezni. Sam se je odločil
zanj in ga zavestno sprejel po sklepu vse Svete Trojice. Če ima ponižanje nek
smisel in nek cilj, ga je lažje sprejeti. Toda vse le ni bilo tako lepo, saj je
prvemu ponižanju sledilo še več drugih. Ljudje ga niso sprejeli kot odrešenika,
sumničili so ga, ker je govoril resnico. Iz zavisti so ga izdali v smrt in
umorili. Ponižali so ga tako zelo, da je bil prištet med hudodelce. Toda Jezus
je vsa ta ponižanja znal združiti s tistim prvim ponižanjem, za katerega se je
svobodno odločil. Vsako ponižanje je sprejel v ljubezni do človeka. Vedel je,
da samo če sprejme ponižanje, lahko človeku pokaže, kako zelo ga ima rad. Prav
ponižanja so mu odpirala pot v globine človekove narave, ki je ranjena od
izvirnega greha. Če je hotel človeka spoznati in doživeti v vsej človeški bedi,
je moral sprejeti vsa ponižanja, ker je človek sam padel zelo nizko. Padlega pa
lahko dvigneš samo, če se k njemu skloniš in ga pobereš. Ker je pred očmi vedno
imel cilj, da bi človeku spet vrnil prvotno dostojanstvo pred grehom, mu ni
bilo težko sprejeti ponižanja, ki so ga vodila k cilju.
S tem svojim
zadržanjem je tudi nam pokazal pot, kako naj ravnamo. Njegov zgled nam govori,
da moramo tudi mi sprejeti ponižanja z ljubeznijo, ker nas lahko povedejo bliže
k Bogu, ki se sklanja k nam. Seveda so ponižanja, ki jih doživimo, različna.
Veliko si jih pripravimo sami, ker ne preudarimo dobro, kako ravnati. Taka
ponižanja je lažje sprejeti, ker so posledica naše lastne nerodnosti in
nepazljivosti. Tudi greh je ponižanje, saj vsak greh človeka poniža in razdere
prijateljstvo z Bogom. Zato je pošteno, da vsak izmed nas potrpežljivo trpi
posledice svojih grehov. Tudi pokora za osebne grehe je popolnoma normalna
stvar. Ker smo ravnali napak, je potrebno popraviti, kar je greh razdejal.
Sprejeti trpljenje zaradi svojih grehov je pravično in pošteno. Ne smemo se
izmikati temu, kar smo si sami pripravili, in tudi krivice smo dolžni
popraviti. Nobeno mučeništvo ni, če človek po pravici trpi za svoje prestopke.
So pa tudi
ponižanja, ki nam jih pripravijo ljudje in so krivična ter jih je težje
sprejeti. A tudi tukaj nam je Jezus zgled, govori nam: »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po
desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti
obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.« Sam je sprejel ponižanja, ki so bila
krivična, in je z njimi zagotovil naše odrešenje. Tudi mi lahko ravnamo
podobno. Če sprejmemo ponižanje, ki nas je zadelo po krivici, prekinemo krog
sovraštva, ki se je začel. Ne smemo seči po maščevanju, ker nas ne bo vodilo k
miru. Jezus nam celo pravi, da moramo ljubiti tiste, ki nas ponižujejo in
sovražijo. »Ljubíte svoje sovražnike in
molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki
je v nebesih.« Ko se odpovemo maščevanju in sprejmemo ponižanje, se še bolj
nagnemo k Bogu. Bogu se približamo, ker smo mu podobni in odpuščamo ter
ljubimo, tudi če nismo ljubljeni. Takšno ravnanje nas dela bogatejše in še
boljše sinove nebeškega Očeta. Tako vidimo, da nas krivično ponižanje vodi
bližje k Bogu in nam je v duhovno korist, če ga znamo z ljubeznijo sprejeti.
Tako dejanje v nas poveča Božjo milost. Odpira nas za sprejem milosti in tako
uresniči našo podobnost Bogu. Ponižanje, ki ga sprejmemo, pa ima učinek tudi na
tistega, ki je ponižanje povzročil. Razorožili smo ga, ker se nismo maščevali.
Tako smo mu dali možnost, da gre vase in premisli svoje ravnanje. Ko vidi, da
je delal narobe, ima možnost kesanja in opravičenja. Če bi se mu maščevali, ga
ne bi privedli h kesanju. Samo odpuščanje odpira vrata h kesanju in priznanju
krivde. Ponižanje, ki smo ga sprejeli, je postalo vir blagoslova tudi za
bližnjega, ki nas je ponižal. Še več, to ni bilo samo naše ravnanje; Bogu smo
dali prostor, da je lahko deloval v nas in po nas. Postali smo njegovo orodje.
Sedaj pa smo
spet pod križem in vidimo Jezusa, ki je nanj pribit. On nas potrebuje za svoje
orodje, saj so njegove roke pribite in jih ne more več uporabljati. Zato nas
prosi, naj mu posodimo svoje, da bodo delile blagoslov in odvezovale krivde.
Njegove noge so pribite na križ in negibne. Potrebuje naše noge, da bo lahko
nastopil pot sprave in miru. Naše noge ga bodo ponesle do tistih, ki so nas
ponižali, da jim porečemo: Odpuščam ti, brat! Posoditi mu moramo naše noge, da
bomo šli k tistim, ki smo jih ponižali, in prosili: Odpusti, brat! Jezus
potrebuje naša usta, saj so njegova na križu utihnila. Po naših ustih hoče
oznanjati besede veselja, kako zelo nas Bog ljubi in nam odpušča vse, s čimer
smo ga žalili in poniževali. Uči nas, naj tudi mi z ljubeznijo sprejmemo križ
ponižanja, ki nam bo odpiral pot k Bogu. Prostovoljno sprejeta ponižanja nas
bodo naredila ponižne in odprte Bogu. Odprla nam bodo vrata, po katerih bo Bog
še lažje vstopal v naše življenje. Samo ponižni ljudje lahko doživijo Božjo
bližino in sprejmejo od njega vse, kar bi nam rad podaril. Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Podvrzite se torej
Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. Približajte se Bogu in se vam
bo približal.
Ko postajamo
ponižni, se nam Bog približuje in nas vedno bolj osvaja. Postajamo močni in
odporni proti napadom hudobnega duha. Kadar sprejmemo ponižanje, se upremo
hudiču, ki nas takrat nagovarja k maščevanju. Hudič tem bolj izgublja moč nad
nami, čim bolj postajamo ponižni. Odprle se nam bodo oči in spoznali bomo, da
nas nobeno ponižanje ne more zares ponižati. Nasprotno, še bolj nas približa
Bogu, ki je bil tudi ponižan. Jezusu je bilo ponižanje na križu povišanje, saj
sam pravi: »Ko boste povzdignili Sina
človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe,
ampak govorim to, kar me je naučil Oče.« Sramotno ponižanje ob smrti na
križu se mu je spremenilo v povišanje, ker je lahko v ljubezni objel vse tiste,
ki so ga ponižali. Tudi nas vsako ponižanje, ki ga sprejmemo z ljubeznijo,
dviga nad tistega, ki nas ponižuje, a ne zato, da bi ga imeli za slabšega od
sebe, ampak zato, da bi ga ljubili kakor Bog. Čeprav smo bili v človeških očeh
ponižani, smo bili pred Bogom povišani. Samo ljubezen je tista, ki je
spremenila predznak. Iz ponižanja je naredila povišanje, ker ni iskala svoje
pravice, marveč je bližnjemu odpuščala.
Ne bojmo se
ponižanja, ki ga je Gospod izkusil že pred nami. Z ljubeznijo ga je spremenil
iz ponižanja v duhovni dobiček. Ponižanja nas vodijo v stanje, ki se mu reče
ponižnost, to pa je stanje odprtosti Bogu in bližnjemu. Ponižni človek je odprt
za vse ljudi, pa naj bodo še tako drugačni in nemogoči. Ponižnost je bogastvo,
ki nam ga Jezus ponuja s križa in nas navdušuje, da bi hodili njegovo pot, to
je pot ljubezni in zvestobe. Ponižnost ni proti človeški naravi in ne
preprečuje uresničenja človeka, marveč ravno nasprotno. Ponižnost daje človeku
pravo vrednost in možnost, da pravilno raste ter napreduje pri Bogu in pri
ljudeh. Biti ponižen pomeni imeti pravo modrost.
p.
Branko Petauer