MOLITEV POSVETITVE JMS (4) »Mati Marija, danes se izročim tvojemu brezmadežnemu Srcu.«

Kaj pomeni, če Devici Mariji zagotavljamo, da se ji »izročimo« (posvetimo)? To je odgovor naše ljubezni na poprejšnjo Marijino ljubezen do nas. Iz ljubezni se naši duhovni Materi popolnoma in nepreklicno podarimo. Tu ne gre samo za enkratno dejanje. Za stalno smo popolnoma Marijini. Vse življenje hočemo biti tesno povezani s svojo duhovno Materjo in po njej z njenim Sinom Jezusom Kristusom. »Srce te Matere,« pravi sv. Janez Vianney, »je ena sama ljubezen in usmiljenje«.

Glavni namen Marijinih prikazovanj v Fatimi je bil širjenje češčenja njenega brezmadežnega Srca, kar naj bi prispevalo k rešitvi človeštva. Marija je vidkinji Luciji leta 1917 naročila: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Mala Jacinta, ki jo je papež Frančišek skupaj z vidcem Frančiškom 13. maja 2017 prištel med svetnike, je pred smrtjo dejala Luciji: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce.«

Ko govorimo o Marijinem brezmadežnem Srcu, pri tem ne mislimo prvenstveno na Marijino telesno srce, ampak na Marijino osebo. Telesno srce je pri tem simbol njene čudovite ljubezni do Boga in do ljudi, simbol njenega bogatega notranjega duhovnega življenja. O Jezusovem in Marijinem Srcu govorimo zato, ker sta to ime zase v posebnem razodetju uporabljala Jezus in Marija in ker ga uporabljajo tudi papeži.

Papež Pij XII. je leta 1942, ob 25-letnici Marijinih prikazovanj v Fatimi, ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Praznik Marijinega Srca je raztegnil na vso Cerkev. Danes ga obhajamo takoj za praznikom Srca Jezusovega.

Ko je leta 1997 naše župnije obiskala fatimska Marija romarica, smo se z veliko gorečnostjo posvetili njenemu brezmadežnemu Srcu. Prav tako so se številni posamezniki, družine in druga občestva po temeljiti pripravi izročili Marijinemu Srcu in se po njem posvetili Jezusovemu Srcu ob praznovanju dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Fatimska Marija romarica nas je obiskala in spodbudila našo gorečnost tudi v letih 2008, 2016 in 2017. Nismo pa še dovolj izpolnili Marijinih in Jezusovih naročil, kot so: molitev, pokora, spreobrnjenje, zadostilna pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Še vedno je treba v zvezi s tretjo fatimsko skrivnostjo uresničiti klic angela z ognjenim mečem 13. julija 1917: »Pokora, pokora, pokora!« Vse te naloge naj bi z Marijino in Jezusovo pomočjo uresničili v 21. stoletju.

p. Anton

 

Popolna posvetitev svojemu Odrešeniku

Papež v okrožnici uči: »Verniki s češčenjem Presvetega Srca Jezusovega izvršujejo najvažnejšo dolžnost, ki jo imajo, da namreč služijo Bogu, obenem pa da sebe vsega, svoja notranja čustva in zunanja dejanja posvetijo svojemu Stvarniku in Odrešeniku ter se na ta način pokoravajo Božji zapovedi: 'Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo' (Mr 12,30; Mt 22,37)« (št. 63).

Češčenje Srca Jezusovega se ujema »z bistvom krščanske vere, ki je kajpada vera ljubezni« (št. 52).

p. Anton

 

Najpopolnejša ljubezen do Boga in do bližnjega

Papež Pij XII. pojasnjuje, kakšen namen ima češčenje Srca Jezusovega: »To češčenje ima za svoj namen, da nas privede do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega, do tiste ljubezni, ki vsak dan bolj velikodušno izpolnjuje novo zapoved, ki jo je Božji Učenik kot sveto dediščino zapustil učencem, ko je dejal: 'Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. … To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil' (Jn 13,34; 15,12)« (št. 60). 

Sv. Katarina Sienska (+ 1380) je v posebnem videnju na mistični način doživela zamenjavo svojega srca z Odrešenikovim srcem. V prikazanju ji je Gospod dejal: »Glej, moja ljuba, zvesta hčerka, vzel sem ti tvoje srce in ti izročil svojega.«

Sv. Frančišek Saleški (+ 1622) je v nekem pismu zapisal: »O moja hči, če premišljuješ to Srce, Ti mora ugajati. Kajti to Srce je tako milo, krotko, polno ljubezni do ubogih stvari, polno usmiljenja do spokornikov. O, kako naj bi ne ljubili tega kraljevskega Srca, ki je tako očetovsko in materinsko do nas!«

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (3) Najuspešnejša šola Božje ljubezni

Papež Pij XII. hoče v okrožnici o Srcu Jezusovem spet privesti »k ljubezni do Boga in bližnjega družine in človeško družbo« ter si ne pomišlja »trditi, da je v ta namen češčenje Presvetega Srca Jezusovega najuspešnejša šola Božje ljubezni« (št. 72).

Naslednje prisrčne papeževe besede bi morale ganiti naša trda srca, da bi se oklenili Presvetega Srca Jezusovega: »Mar moremo najti kako obliko pobožnosti, ki bi bila odličnejša od češčenja Presvetega Srca Jezusovega, ki bi se bolj ujemala z značajem katoliške vere, ki bi bila bolj v pomoč sedanjim stiskam Cerkve in človeškega rodu? Katera verska vaja je plemenitejša, prijetnejša in zveličavnejša, kakor je to češčenje, o katerem govorimo, ko je vendar vse usmerjeno k Božji ljubezni? In končno, kaj more uspešneje nagibati vernike, da bi se v življenju popolnoma oklenili evangeljske postave, kakor Kristusova ljubezen? In prav pobožnost do Presvetega Srca Jezusovega iz dneva v dan množi in poživlja ljubezen do Kristusa« (št. 69).

»Če veren kristjan časti Jezusovo Srce, časti in moli skupaj s Cerkvijo znamenje in tako rekoč sled Božje ljubezni, ki je šla tako daleč, da je tudi s Srcem učlovečene Besede vzljubila človeški rod, omadeževan s tolikimi hudobijami« (št. 58).

 

II.Za kaj naj se obračamo na sv. Jožefa?

Kakšno »žito« lahko dobimo od tega molčečega delavnega moža iz njegovih duhovnih »žitnic«? Ta svetnik, ki je med svetniki po veličini in pomenu takoj za Marijo, pred vsemi drugimi svetniki, nam je zgled, priprošnjik in zavetnik predvsem v petih rečeh:

1.Vse svoje življenje je kot glavar Svete družine popolnoma posvetil po Mariji Jezusu. S svojim ravnanjem je celó rešil njuno življenje in prispeval zelo pomemben delež k našemu odrešenju. Tako je s svojim zgledom pokazal, kaj pomeni življenje iz posvetitve Mariji in po njej Jezusu, po Marijinem Srcu Jezusovemu Srcu.

2.Kot varuh Svete družine – Jezusa, ki je glava Cerkve, in Marije, ki je Mati Cerkve – je tudi varuh in zavetnik svete Cerkve. Ker je ta danes v težavah in se mnogi, zlasti mladi, oddaljujejo od nje, se bomo radi zatekali k njemu, da pri Jezusu izprosi rast in poglobitev Cerkve po gorečnosti in številu.

3.Ob molitvi in delu z Jezusom in Marijo, najsvetejšima Srcema in osebama, je tudi nazareški Tesar postal svet in mu zaradi posebne vloge pri našem odrešenju pripada posebno češčenje. Njegov zgled nas vabi, da gremo skozi življenje v tesni povezanosti z Gospodom in njegovo Materjo, da bomo tako tudi mi postali sveti.

4.Po starem latinskem izreku nikogar in ničesar ni mogoče ljubiti, če tega prej ne poznamo. Mož Device Marije in krušni oče Jezusa Kristusa je med vsemi ljudmi na zemlji oba najbolj poznal in ju zato najbolj ljubil. Naj na njegovo priprošnjo in po njegovem zgledu spoznamo neizmerno ljubezen obeh do nas, da ju bomo tudi mi čim bolj vzljubili in se tako posvetili.

5.S svojim preprostim življenjem kot nazareški Delavec, ki je dosledno v drobnih vsakdanjih stvareh izpolnjeval Božjo voljo, je pokazal, kako lahko človek sredi vsakdanjega preprostega življenja in poklicnega dela postane svet. Odpoved lastni volji v iskanju Božje volje je prava pot do svetosti.

To so »žitnice« sv. Jožefa, zato se bomo radi odzvali na povabilo: »Pojdite k Jožefu!« Izpolnilo se bo, kakor pojemo: »Kdor vate upa srčno vdan, nikdar ne prosi te zaman; usliši prošnjo vsako, usliši prošnjo vsako.«

p. Anton Nadrah

Velikonočno voščilo

Letošnjo veliko noč, največji krščanski praznik, nam je na zunaj usmerjal mali koronavirus. Zaznamovana je bila s križem. Tudi Jezusova pred skoraj dva tisoč leti je bila zaznamovana z mnogo težjim križem. Vendar je za velikim petkom prišla velika noč, dan vstajenja in zmagoslavja. Velike noči v naših srcih – povezanosti z vstalim in zmagoslavnim Odrešenikom – nam nihče in nobena stvar ne more vzeti. Želimo vam tega notranjega veselja in upanja, ki nam ga oznanjata Velika noč in Nedelja Božjega usmiljenja.

cistercijani