Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Dokler bodo v Sloveniji zdravstvene razmere, kakor so zdaj, vse duhovne vaje in podobna srečanja v našem domu duhovnosti odpadejo, prav tako v cerkvi, razen rednih delavniških in nedeljskih ter prazniških svetih maš. Tudi glede njih se bomo ravnali po splošnih državnih in cerkvenih navodilih.
Gospa Valerija je zapisala tole zgodbo: »Rožana, znanka iz Istre, mi je pred mnogimi leti pripovedovala, da mora tudi žalovanje za rajnkimi poznati svojo mejo. Njena zgodba se glasi takole: 'Pri nas v Istri je ohranjena pripoved, ki kroži od ust do ust, kako je z mrtvimi in njihovimi procesijami. Ko mrtvi pridejo v nebeško kraljestvo, se pridružijo procesiji nebeščanov. Vsak udeleženec procesije nosi v rokah svojo svečo. Velika večina sveč veselo plapola, nekaterim pa stalno ugašajo. Te sveče ugašajo solze domačih, ki svojih dragih nočejo pustiti od sebe, ampak jočejo in žalujejo za njimi. Zato pravijo Istrani: Če želiš, da se tvoji dragi, tisti, ki si jih imel najbolj rad, z veseljem udeležujejo nebeške procesije in uživajo v večnosti ter da jim sveče ne ugašajo, jih pusti v njihovem veselju in nehaj žalovati.'«
Mesec november nam kristjanom zastavlja vprašanje: »Morda naši dragi pokojni potrebujejo našo pomoč, ker še niso v tisti nebeški procesiji?« Niso namreč dovolj le skrbno urejeni in okrašeni grobovi. Velika množina sveč pokojnim ne pomaga, da se vključijo v tisto najsijajnejšo večno procesijo. Le redko kdo se spomni in na pokopališču zmoli zanje očenaš. Za očeta, za mater, za ženo, moža … Vendar je to najvažnejše.
Bolj kot cvetja in sveč bodo naši pokojni veseli našega očenaša, rožnega venca, mašne daritve, podarjenih odpustkov. Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra popolni odpustek rajnim za vsak naš obisk pokopališča in molitev za rajne. Prav tako ga je mogoče prejeti v vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in 2. novembra ter na prejšnjo ali na naslednjo nedeljo. Vedno pa je treba izpolniti tudi splošne pogoje: spoved, obhajilo, izpoved vere ter molitev po namenu sv. očeta (npr. očenaš).
K Bogu je treba priti neomadeževan, brez vsake zadolženosti. Tudi če se človeku pri spovedi odpustijo vsi grehi, lahko ostanejo še neke posledice grehov, ki jim rečemo »časne kazni«. Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je bila že na zemlji odpuščena. Odpustek je delen ali popoln, ker nas delno ali popolnoma reši časnih kazni ali posledic, ki jih dolgujemo za grehe. Cerkev odpustke z oblastjo naklanja iz zaklada Kristusa in svetnikov. Pri tem moramo sodelovati tudi mi.
Če bomo zdaj pomagali našim rajnim, tudi tistim najbolj pozabljenim, lahko pričakujemo njihovo pomoč, ko bomo morda na njihovem mestu.
p. Anton
Klimakterij spremljajo telesni in duševni simptomi. Telesni so: neredne menstruacije, močne menstruacije, prenehanje menstruacije, navali vročine, potenje, hitrejše bitje srca, glavobol, nespečnost, utrujenost, bolečine v kosteh, mišicah in sklepih, težave s prebavo, napihnjenost in suha nožnica, uvela koža. Duševni simptomi so spremenljivo razpoloženje, depresija, neodločnost, razdražljivost, izjemno dobra volja, jokavost, bojazljivost, zmedenost, vzkipljivost, slabša koncentracija in pomanjkanje energije.
Čajna mešanica MenoSIT patra Simona Ašiča, ki jo uporabljamo v času klimakterija, vsebuje:
10% list žajblja
20% rastlina plahtice
20% rastlina rmana
30% korenika cimicifuge
20% rastlina materine dušice
Pitje tega čaja lajša težave v klimakteriju žensk. Deluje proti vročinskim valovom, čezmernemu potenju. Težave z nespečnostjo in občutki strahu se zmanjšajo, saj ta čaj deluje še pomirjevalno.
Žajbelj prispeva k dobremu počutju ženske ter zmanjšuje prekomerno potenje. Plahtica in rman se tradicionalno uporabljata pri težavah v klimakteriju. Cimicifuga zmanjšuje potenje, oblivanje, utrujenost in razdražljivost. Znanstveniki so ugotovili tudi, da ima cimicifuga koristne učinke na kostno maso, tako kot estrogeni. Materina dušica rahlo pomirja.
Cimicifuga izhaja iz gozdov Severne Amerike. Lahko jo zasadimo tudi v Sloveniji, saj je trajnica, ki zraste do 1,5 metra visoko. Razveseljevala nas bo z belimi cvetovi, ki pa ne dišijo. Za čaj uporabljamo korenine in korenike, ki jih izkopljemo jeseni.
Značilne spojine v cimicifugi so triterpenski glikozidi. Izolirali so jih več kot 30. Najpomembnejši je cimicifugozid. Te spojine so dolgo veljale za glavne učinkovine. A danes še vedno točno ne vemo, katere učinkovine so odgovorne za učinke, in tudi ne vemo mehanizma delovanja.
Drugi čaji patra Simona Ašiča za lajšanje težav v klimakteriju ženske
1. List plahtice: žlico posušenih listov damo v 0,25 l hladne vode, zavremo, odstavimo za 15 minut in nato odcedimo. Po potrebi pijemo 1-3 skodelice čaja dnevno.
2. List žajblja: v 1 skodelici vode ali vina zavremo 1 žličko zelišča. Precedimo in pijemo čez dan.
3. List bazilike, plod janeža, list poprove mete, cvet sivke, list žajblja: z 0,5 l kropa poparimo 2 žlici mešanice teh zelišč. Pijemo zvečer po 2 skodelici.
4. Korenina cimicifuge, zel črne detelje, storžek hmelja: z 0,3 l vrele vode poparimo 1 žličko te mešanice in pijemo tako pripravljen čaj trikrat dnevno.
5. Brinove jagode, zel njivske preslice: poparimo, pustimo čez noč, pijemo 2 skodelici na dan.
6. Cvet gloga: proti živčnim motnjam srca, nespečnost. Z 0,5 l kropa poparimo 1 žlico cvetov. Za 5 minut odstavimo, precedimo, in pijemo 3 krat dnevno po 1 skodelico med obroki in po njih.
Barbara Kozan, mag.farm.
Menda je bil kvas tisto živilo, po katerem je bilo v času korone največ povpraševanja. Pri tem sem se spomnila na svoje otroštvo, ko so znale ženske speči dober kruh tudi brez kvasa. Proso so zmleli ter iz te moke in grozdnega mošta zamesili testo. Mošt je bil goden za uporabo šele, ko je začel vreti. Včasih so čuli vso noč, da ne bi zamudili pravega trenutka. Iz tega so naredili majhne hlebčke in posušili na soncu Nato so jih zložili v platnene vrečke in obesili na podstrešju. Pred uporabo so jih zdrobili in namočili v mlačno vodo. S takim kvasom zamešen kruh je imel malce kiselkast okus, a pomembno je bilo, da je vzhajal.
Za otroke je bila peka kruha pravo doživetje. Pa ne pri nas doma, ko je mama zamesila štruco iz bele moke in jo spekla v pekaču. Pri babici je bilo vse drugače. Ona je dodala beli moki polovico koruzne. Hlebci niso bili visoki in po vrhu so razpokali, pa tudi sveži niso ostali dolgo. Kljub temu je bil to kruh, katerega okusa ne bom nikoli pozabila. Ko je babica gnetla testo, smo otroci razporedili na klopi peharje, jih pogrnili z belimi prtiči in malce pomokali. Babica je vanje položila testo. Potem je vsak hlebec – navadno jih je bilo šest – posebej pokrižala in ga zagrnila. Ko je kruh vzhajal, je hlebce posadila v peč in nad vsem skupaj še enkrat naredila znamenje križa z besedami: »Sveti križ božji«. Tako je peko izročila v Božje varstvo. Morda je bil Božji blagoslov tisti, ki je naredil njen kruh tako dober.
Valerija Ravbar
V cerkvi na Brezjah kmalu potem, ko so se začele razmere po koroni sproščati. Še vedno sedimo narazen in žebramo vsak svojo molitev. Ali pa opazujemo tiste, ki se po cerkvi počasi pomikajo proti milostni podobi. Večina hodi sklenjenih rok, nekateri se opirajo na bergle, drugi na spremljevalce. Ob steni na desni strani zbudi mojo pozornost mlado dekle v kavbojkah in pletenem svitru. Njene roke namreč tičijo v žepih kavbojk. Dokaj nenavadno za kraj molitve. Potem pa sledim s pogledom do njenega obraza. Usta se ji rahlo premikajo, ko nepremično zre v zid pred seboj. Toda to ni prazna stena. Na njej je pritrjen ogromen rožni venec. Ko se zagledaš vanj, brez težav nizaš zdrave- in svete- Marije, čeprav jagod ne prebiraš med prsti. V taki zamaknjenosti je razumljivo, da najdejo roke oporo v žepih.
