Ko je bil samostan v Clairvauxu dograjen, si je opat Bernard izbral najmanjšo celico - pregrajen prostor ob stopnišču. Za posteljo je imel pograd z lesenjačo. Tudi svetlobe je skozi majhno lino prihajalo bolj malo. Kjer je bila streha poševna, je imel sedež. Sicer pa je moral biti sklonjen, kadar je stal ali sedel. Tu je bival celih trideset let.
Zelo rad je premišljeval. Bil je mnenja, da prav premišljevanje usposobi človeka za pametno ravnanje. Takole je dejal: »Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o Božjih kakor tudi človeških stvareh. Razpleta zmešnjave, premošča prepade in zbira raztreseno … Premišljevanju moraš posvetiti del samega sebe, svojega srca in časa … Vodi mišljenje in uravnava delovanje. Obreže vse, kar je odveč, in prinaša red v naše življenje.«
Sam pravi, da je snov za premišljevanje zajemal iz spisov cerkvenih očetov, iz življenja svetnikov, zlasti pa iz Svetega pisma. Rad je »prežvekoval zapisane besede«, in sicer v samotni naravi. Rad je imel oddaljene gozdne doline.
Ves se je posvetil poučevanju svojih menihov. Iz Pravila sv. Benedikta je najprej obdelal dvanajst stopenj ponižnosti. Kmalu se je pokazala potreba, da bi za menihe, ki bodo šli daleč stran ustanavljat nove samostane, napisal o tem vsaj nekaj besed. Tako so nastali njegovi prvi spisi: »O stopnjah ponižnosti in ošabnosti,« »O pohvalah Device Marije« ter razprava o ljubezni do Boga. Presunjen je zaradi dejstev: Bog nas je prvi ljubil. Dal nam je vse s tem, da nam je dal svojo ljubezen. Razlog, da ljubimo Boga, je on sam, a mera te ljubezni je – ljubiti brez mere.
Bernard je zapisal: Ponižnost in ljubezen sta dragocenejši kakor post in spokorna dela. Ponižnost je temelj vsake svetosti.
