Duhovne prireditve v Stični v letu 2020

MAREC 2020

6. – 8. o. Maksimilijan, birmanci

6. – 8. Škofijska gimnazija Šentvid

6. – 7. Katoliška mladina

8. ob 14.30 Bernardova družina in JMS

12. – 15. p. Vital Vider, zakonci z otroki

13. – 15. o. Maksimilijan, birmanci

13. – 15. g. Hari, duhovna obnova

20. – 22. o. Maksimilijan, birmanci

27. – 29. o. Maksimilijan, birmanci

APRIL 2020

3. – 4. Skupnost Emanuel

10. – 12. Katoliška mladina

15. – 17. Vrtec Jurček

17. – 19. Silvo Novak, duhovne vaje

19. ob 3.00 nedelja Božj. usm., BD in JMS

23. – 26. p. Vital Vider, zakonci z otroki

24. – 26. Katoliška mladina

MAJ 2020

9. – 10. Skupnost Emanuel

9. Seja odbora JMS z animatorji

10. Bernardova družina in JMS, romanje

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki

16. – 17. skavti

Prijave za skupine v Domu duhovnosti sprejema voditelj Doma p. Nikolaj:

po e-mailu opatija.dom.duhovnosti@gmail.com

ali na telefon: 041 972 813.

Večdnevne skupine se redno začno ob 18.00 zvečer, ali po dogovoru.

Prijave posameznih udeležencev sprejemajo voditelji skupin.

P. dr. Nikolaj Aracki, GSM: 041/972 813; e-naslov: nikolaj.aracki@rkc.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Dr. Maksimilijan Matjaž, maksimilijan.matjaz@rkc.si

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Bernardova družina bo imela skupaj z Združenjem posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v letu 2020 (BD in JMS) srečanja na 2. nedeljo v mesecu v opatovi kapeli od 14.30 do 16.30: 9. februarja, 8. marca, 19. aprila (ob 15.00 v cerkvi na nedeljo Božjega usmiljenja), 10. maja (skupno romanje v Marijino svetišče), 14. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 13. septembra (ob 19.30 skupaj s fatimsko pobožnostjo v cerkvi), 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Fatimska pobožnost leta 2020 bo v cerkvi ob 19.30: 13. maja, 12. junija, 13. julija, 13. avgusta, 13. septembra (tudi Bernardova družina in Združenje JMS), 13. oktobra.

Postna duhovna obnova za duhovnike, animatorje in posvečene JMS

Voditelj: nadškof Marjan Turnšek

Združenje posvečenih JMS pripravlja postno duhovno obnovo za duhovnike, animatorje in posvečene JMS, ki bo v samostanu Stična 29. februarja 2020 ob 9.15. Program se prične z molitvijo RV, temu sledi duhovno razmišljanje o pomenu postnega čas. Vemo, da je postni čas Božji klic: »Vrni se! Vrni se k Bogu, da se boš vrnil k človeku.« Voditelj DO bo prof. dr. Marjan Turnšek, mariborski nadškof v pokoju. Imeli bomo tudi priložnost pogovora z njim in tudi med seboj. Srečanje bomo sklenili s kosilom ob 12.30. Prisrčno vabljeni! JMS

VALERIJINE VRSTICE Kapela lurške Marije v Lipici

Poleg velikih imenitnih božjih poti poznajo ljudje tudi številne posvečene kotičke, za katere vedo večinoma le domačini. To so navadno kraji, kjer so se zgodila razna ozdravljenja, pa so potem postavili znamenje ali kapelico. Tako je nastala tudi kapelica vklesana v živo skalo s kipom Lurške Marije na Krasu blizu Lipice. Lipico, kraj, kjer se pasejo plemeniti beli konji, obiskujejo številni turisti z vsega sveta. Do kapelice kakih deset minut proč, usmerijo korak le redki. To je pravzaprav kraška vrtača, ki ji rečejo Dolina lurške Matere Božje.

Sredi 19. stoletja je bil vodja kobilarne konjeniški general Karl Grünne. Ko je zbolel za jetiko, je iskal zdravja na sprehodih po kraških gmajnah in hrastovih gozdičih. Zaobljubil se je, da bo v bližnji vrtači postavil oltar v čast Mariji, če ozdravi. Držal je besedo in dal narediti čudovito kapelico. Polkrožna niša je vklesana v živo skalo, zapirajo jo kovana vratca. V vdolbini stoji kip Lurške Matere Božje. Pred nišo je oltarna miza. Z dna vrtače do kapelice vodijo kamnite stopnice.

Povejmo še, da je bila Lipica, preden je v 16. stol. postala cesarska kobilarna, poletni dvorec tržaških škofov. Zato sta bili v sklopu stavb tudi kapela in kaplanija. V tistem času je bil kaplan v Lipici Edvard Legat, ki je tudi blagoslovil Marijin kip. Legata omenjamo zato, ker se je rodil v Višnji gori (12. 3. 1848), kjer je bil njegov oče zdravnik. Očetov brat Jernej Legat pa je bil tržaško-koprski škof in je verjetno zato Edvard dobil službo kaplana v Lipici. Pa omenimo še eno slavno ime. Nečakinja kaplana Edvarda je bila prva slovenska šolana igralka – Marija Vera. Po zgodnji smrti staršev jo je vzel k sebi v Lipico in poskrbel za njeno izobrazbo.

V prejšnjem stoletju ter vse do 2. svetovne vojne so ljudje, predvsem s tržaškega, množično romali k Mariji v to lipiško dolino, ki je slovela po čudežnih ozdravitvah. Za časa Jugoslavije so ta romanja prenehala, po osamosvojitvi Slovenije pa so jih spet obudili. Maše v Dolini so ob vseh večjih Marijinih praznikih.

Na kovana vrata ljudje obešajo rožne vence. Vsak rožni venec pomeni eno uslišano prošnjo. Mnogi pa se zahvalijo le s svečo, rožami ali molitvijo na stopnicah pred kapelico.

Marija moli roženkranc

Zvonovi vabijo k službi božji, kličejo k molitvi, merijo čas, naznanjajo praznike, se oglašajo ob nesrečah in smrti. Pomembno za vsak zvon je, da ima dober glas. Malo bolj vešči poslušalci kmalu ugotovijo, da se zvonovi med seboj razlikujejo po barvi glasov. Nekateri zvenijo svetlo, veselo, skoraj razposajeno, drugi bolj otožno in preudarno. Na glasovno lepoto zvona vpliva več dejavnikov: teža, kvaliteta materiala, iz katerega so vliti, pa tudi njihovo število. Zato sosedje prepoznajo glas svojih zvonov in so ponosni nanje. Za potrebe vojskovanja so med 1. svetovno vojno pobrali po naših zvonikih večino zvonov in jih prelili v topove. To je ljudi zelo prizadelo. Čeprav so potem med vojnama večino zvonov nadomestili z novimi, so bili ti slabše kvalitete in so odzvanjali drugače. Na melodije posameznih zvonov so si tekom stoletij ljudje omislili tudi besedila, največkrat zbadljiva. Zvonovi pri Sv. Marjeti v Malem Črnelu so baje peli: »Sam ilovc, sam ilovc ...« Zemlja, na kateri stoji vasica, je namreč ilovnata in zaradi blata, ki je bilo nekoč značilno za črnelske poti, so ji celo rekli Sv. Marjeta na Ilovcih. Prebivalcem izpod zvona Sv. Tomaža v Spodnji Dragi so okoličani zafrkljivo rekli Draški zamaški, pa je menda tudi njihov zvon pel: »Draški zamaški, draški zamaški …« Vse pesmice zvonov, tako pri nas kot drugod v Evropi, kar ji poznam, so zbadljive. Čisto drugače pa so se oglašali zvonovi pri Marijini cerkvi na Muljavi. Poleti 1884 je objavljal v časopisu Slovenec bogoslovec Andrej Adamič (1860 Muljava – 1888 Stična) potopis Iz Brezja do Zatičine. V njem piše o muljavskih zvonovih takole: »Eden je bil vlit 1651, drugi pa 1668, tretji ima letnico 1806. Zvoné tako lepo miloslovesno, pravijo ljudje, da jih nihče ne more prehvaliti. Kadar se vsi trije glasé, pripovedujejo sosedom

: 'Marija moli roženkranc, Marija moli roženkranc …' in jih opominja, naj ga še oni molijo.« Kdo ve, ali zvonovi, ki se danes oglašajo v muljavskem zvoniku, še razglašajo Marijino ime?

Valerija Ravbar

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (11)

Naložili smo se nazaj na avtobus in se peljali ob otoku. Na naši desni strani je bila velika zgradba iz rdeče opeke. Bil je muzej artilerije. Že zunaj ob njem je bilo polno raznih vrst topov in drugega težkega orožja. Celo cel tovornjak z raketo je bil razstavljen ob cesti.

Ustavili smo se pred veliko prenovljeno stavbo. Nasproti nje je bil majhen park z velikim kipom carice Katarine. Imeli smo kakšno uro prostega časa. Silvo nam je dejal, naj si poiščemo kakšno restavracijo in si kupimo kaj za kosilo. Mala skupina duhovnikov nas je šla kar naravnost po ulici. Kam daleč nismo imeli namena hoditi, ker ne bi bilo prav priročno, če bi se izgubili. Našli smo nekaj gostilni podobnega. Usedli smo se in naročili nekaj pijače in jedi. Cene niso bile pretirane, za nas dokaj ugodne. Naročil sem si pico. Bila je dobra in ni mi bilo žal, da sem tako naredil. Potem smo klepetali in se pogovarjali o tem, kar smo videli. Čas, ki smo ga imeli na razpolago, je hitro minil. Počasi smo se odpravili nazaj na dogovorjeno mesto.

Prišel je drug avtobus, saj je oni prvi imel dovoljenje, da vozi samo dopoldne. Tega nisem mogel razumeti. Toda nisem si razbijal glave s tem. So pač tako uredili. Za nas je pomembno, da bomo pravočasno na mestih, kjer bi morali biti.

Moja skupinica je prišla malo prej. Bili smo prvi. Čakali smo in opazovali, kako so iz različnih strani prihajali naši sobratje duhovniki. Gotovo bi vsak lahko povedal kratko zgodbico o prigodah tiste ure, ki smo jo imeli na razpolago.

Silvo se je dogovoril, da bomo obiskali rusko katoliško župnijo. Izstopili smo iz avtobusa in šli nekaj deset metrov peš. Ne, ni bilo videti, da smo pred cerkvijo. Toda dejali so, da smo že pred vrati. Spet je bil vhod skoraj popolnoma enak, kot drugi vhodi na ulici. Nad vrati je bilo napisano: Te, Deum, laudamus. Torej, tebe, Boga, hvalimo in še letnica 1998. Cerkev je bila brez zvonika. Le kupola se je dvigala nekoliko nad ostali del stavbe. Tudi majhen križ je bil na vrhu kupole. Drugače pa ni bilo moč opaziti, da je to cerkev. Mogoče so prav zato gradili tako, da bi ostali čim bolj neopaženi. Tudi cerkev, v kateri smo zjutraj maševali, je bila na zunaj čisto neopazna. Ni imela zvonika. Tudi nobenega zvonjenja nisem slišal.

V cerkvi nas je pričakal nasmejan župnik. Silvo nam je rekel da je po rodu Poljak. Tu v Rusiji je že dolgo in se trudi, da bi z vsem srcem skrbel za katoliške kristjane. Koliko jih je, ne vem točno. Mogoče nam je bilo povedano, a sem premalo sledil. Vem samo to, da je cela Rusija razdeljena na tri škofije. Cel evropski del je samo ena škofija. Prvotno je imela sedež v Sankt Peterburgu. Kasneje pa so sedež nadškofije, ki je tudi sedež metropolije, prenesli v Moskvo. Zato je tista cerkev, kjer smo zjutraj maševali, danes samo konkatedrala. Se pravi sedež nadškofa in metropolita, kadar pride v ta del svoje ogromne škofije.

Že na prvi pogled se je videlo, da je duhovnik z vsem srcem. Prižgal je vse luči in nam razložil nekaj o župniji in cerkvi. Zaposlen sem bil s fotografiranjem, zato sem na začetku malo manj poslušal. Vesel sem bil, da lahko mirno fotografiram tudi s stojala. Govoril je rusko, Silvo pa nam je prevajal. Cerkev je posvečena svetemu Stanislavu. V prezbiteriju je velika slika tega svetnika. Upodobljen je, ko daruje sveto mašo, ravno v trenutku povzdigovanja. Visoko dvignjeno drži posvečeno hostijo. Pred njim pa se iz keliha dviga Jezus, kakor da bi bil na razpelu. Razpelo samo pa ni upodobljeno. Jezus je ves obdan z sijem svetosti. Slika jasno pripoveduje, kako je vsaka sveta maša živo ponavzočenje Jezusove kalvarijske daritve. Jezus se za nas ponovno daruje, kot se je daroval za nas na križu. Na strani ob svetniku pa je še mitra in pastirska palica, kar pomeni, da je bil tisti svetnik škof.

Cerkev je bila videti precej sveže prenovljena. Pobarvana je bila v svetlo oker barvo, vse drugo, kar je nakazovalo slope in stebre, pa je bilo belo.

Oltarna miza je bila tako oblikovana, da je bil spredaj v sredi križ, na vsaki strani križa pa dve tabli z rimskimi številkami. To sta dve tabli postave, ki ju je prejel Mojzes na gori Sinaj. Zanimivo je, da je na vsaki tabli napisano po pet številk, pet božjih zapovedi. Običajno jih umetniki tako upodabljajo, da so na prvi tabli tiste tri zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, na drugi pa tiste, ki urejajo medsebojne odnose med nami ljudmi.

Ob strani prezbiterija sta bili dve veliki sliki v enakih pozlačenih okvirih. Levo sveti Janez Pavel II., desno pa sveti Maksimilijan Kolbe. Pod sliko svetega Janeza Pavla je lep relikviarij v podobi njegovega doprsnega kipa. Ves je pozlačen, na desni stani na prsih pa je malo okroglo okence, v katerem so relikvije svetega papeža.

Čisto na levi strani je stranska kapela, posvečena Materi Božji. Na prvi pogled je videti kot neke vrste muzej. Na stenah je vsaj sedem velikih pokončnih vitrin v obliki slike. V njih je polno ogrlic, rožnih vencev in različnih kosov nakita. Kot nam je župnik povedal, so to darovi hvaležnih kristjanov, ki so bili na Marijino priprošnjo uslišani.

Ta kapela je nekaj posebnega, saj ima Marijo v oltarju trikrat upodobljeno. Slike so ena čez drugo. S pritiskom na gumb, se ena umakne, da se pokaže druga, ki je za njo. Prva podoba prikazuje kronanje Device Marije. Bog Oče in Bog Sin sta na sliki prikazana v duhovniških oblačilih, kakor dva mogočna škofa s kronama na glavah. Oba sedita. Marija kleči med njima, oba ji na glavo polagata dragoceno krono. Sveti Duh pa plava nad Marijo v podobi srebrnega goloba. Okoli slike je napis: Raduj se, Devica Marija, sedež presvete Trojice. Drugo Marijino podobo sem zamudil in je nisem videl. Tretja pa je šönštatska trikrat čudovita Mati Božja. V malem lesenem tabernaklju pa je lep relikviarij. Narejen je kot monštranca, ki je oblikovana kot plamen, ki se s petimi zublji dviga v višavo.

Cerkev je drugačna kot običajno. Skoraj bi lahko rekel, da ima obliko grškega križa, pri katerem so vsi štirje kraki enako dolgi. Prečni krak je pri tej cerkvi nekoliko ožji, tako da nima stranskih oltarjev. Desno in levo od oltarja sta kipa Jezusovega in Marijinega Srca.

Prijazna cerkev, ki je najbrž dovolj velika za to župnijo. Koliko je katoliških župnij v mestu, ne vem. Najbrž je kar nekaj katoličanov.

Župnik nas je opozoril tudi na velik trak, ki je kot zastava visel ob oltarju. Na njem je upodobljenih precej ljudi. Možje in žene. Med njimi v največji sliki škof in nekaj duhovnikov. Povedal nam je, da so to njihovi mučenci, ki so za vero in zvestobo Kristusu prelili svojo kri in bili umorjeni. Kolikor sem razumel, teče za njih tudi postopek, da bi bili razglašeni za blažene.

Spominska plošča v obliki plamena ima upodobljenega svetega papeža Janeza Pavla II. Narejena je bila leta 2005, postavili so jo papeževi rojaki. To pomeni, da je v mestu tudi nekaj Poljakov, ki se zbirajo v tej cerkvi.

Ob strani je še mali oltarček svete Filomene. Poleg tega sta v cerkvi še kipa fatimske Matere Božje in lurške Matere Božje in še Mala Terezija je našla svoj kotiček čisto zadaj pri vratih.

Pri izhodu iz cerkve smo se dobremu župniku zahvalili, da smo se smeli srečati in da nas je tako velikodušno sprejel. Dali smo mu nekaj malega, da bo lažje skrbel za njemu zaupano svetišče.

Zunaj je bil lep dan. Po zraku je plavalo polno nekih muck, kot bi cvetela neke vrste vrba. Mali kosmiči so plavali po zraku in tudi po tleh jih je podil veter sem in tja. Mogoče je to podobno drevo, ki sem ga videl odcvetati v Italiji, ko smo fotografirali ptice. Najbrž je tam na severu toliko kasneje, saj so zime bolj dolge in pomlad kasneje požene ključe do korenin.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda

Torej drži, da se v duši dogajajo take spremembe: Božja Beseda odhaja in prihaja po lastnem izreku : »Odhajam in pridem k vam« (Jn 14,28), in spet »Še malo in me ne boste več videli, in spet malo, pa me boste videli« (Jn 16,16). O malo in spet malo! O dolgotrajni malo! Dobri Gospod, da je malo, praviš, ko te ne bomo videli? Pozdravljena tvoja beseda, moj Gospod: dolgo je, veliko predolgo! Vendar je oboje res: malo glede na zasluženje, dolgo glede na želje. Oboje napoveduje prerok: »Če prihaja počasi, ga le čakaj, ker bo prišel in ne bo odlašal« (Hab 2,3). Kako ne bo odlašal, če bo počasi prihajal, če ne tako, da je z ozirom na zasluženje več kot dovolj, ni pa dovolj glede na želje! Kajti ljubečo dušo nosijo želje, vleče jo hrepenenje, za zasluženje se ne meni, pred veličastvom zapre oči, odpre jih za radovanje, zanaša se na Zveličarja, zaupno se vede do njega, brez strahu in sramu nazaj pokliče Besedo in svojo radost zaupljivo prosi nazaj, z navajeno prostodušnostjo ga imenuje ne Gospoda, ampak ljubega: »Vrni se, moj ljubi,« in doda: »Bodi podoben gazeli in mlademu jelenu na betlehemskih gorah!«

Zdaj pa prenesite malo moje nespameti! Tako, kakor smo se pogodili, vam hočem povedati, kako se meni dogaja v teh stvareh. Ne koristi sicer nič, vendar se vam bom odkril, samo da bi vam koristil; če boste ob tem vi napredovali, se bom potolažil zavoljo svoje nespameti; če ne, jo bom priznal. Priznavam, da tudi k meni prihaja Beseda – v nespameti govorim – celo večkrat. Pa čeprav je večkrat prišla k meni, nekajkrat nisem opazil, da je vstopila. Čutil sem njeno navzočnost, spominjam se, da je bila navzoča. Včasih sem mogel njen prihod vnaprej slutiti; vnaprej čutiti nikoli, pa tudi odhoda ne. Kajti od kod je prišla v mojo dušo in kam je odšla, ko jo je zapustila, ali po kateri poti je vstopila ali izstopila, tega priznam, tudi zdaj ne vem, po izreku: » Ne veš, od kod prihaja in kam gre » (Jn 3,8). Pa ni čudno, saj je on tisti, o katerem je rečeno: » In tvoje stopinje se ne poznajo« / Ps 76,20). Vsekakor ni vstopila skozi oči, saj nima barve; pa tudi skozi ušesa ne, saj ni zazvenela; tudi skozi nosnice ne, ker se ne meša z dihom, marveč z duhom; tudi zraka ni pokvarila, ampak ga ustvarila; skozi grlo prav tako ne, saj ni ne jed, ne pijača; tudi z dotikom je nisem zaznal, ker ni otipljiva. Kod je torej vstopila? Ali morda sploh ni vstopila, ker ni prišla od zunaj? Ni namreč od tistih, ki so zunaj. Pa tudi iz moje notranjosti ni prišla, ker je dobro, vem pa, da v meni dobro ne prebiva. Povzpel sem se tudi nad sebe, a glej, Beseda je bila še više. Pod sebe sem se kot radoveden raziskovalec pogreznil – našel sem jo prav tako tudi tam doli. Če sem pogledal ven, sem ugotovil, da je še onkraj vseh mojih meja, če navznoter, je bila znotraj tudi ona. Spoznal sem, da je resnično, kar sem bil bral: »da v njej živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,29). Srečen je tisti, v komer je Beseda, ki za Besedo živi in mu ona daje gibanje. (74,5).