POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (6) Samota in molk sta zaveznika zbrane molitve

Jezus nas vabi: »"Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem« (Mt 6,6). Torej ni dovolj, da molimo le ob nedeljah med mašno daritvijo. Zanimivo razmišlja mati Terezija iz Kalkute: »Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog.«

Na molitev se je treba pripraviti. Naše srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč govorimo. Arabski pregovor pravi: »Odpri usta le takrat, kadar si gotov, da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka.«

Odstraniti je treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko.

V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v stari zavezi je Bog napovedal: »Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva« (Jer 56,7c). Zelo napredujemo v molitvenem življenju, če si kdaj vzamemo več časa in pridemo v cerkev, ko smo v njej sami, in se poglobimo v molitev, v pogovor z Jezusom v tabernaklju.

Svetišče, svet prostor smo tudi mi sami, naše srce, kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16).           »Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo' (2 Kor 6,15s).«

Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar je šlo za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih v navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro. Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.

Jezus je s svojo molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je »vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi« (Lk 4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: »Poberi se, satan, kajti pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).«          Za dobro molitev redno potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in pripravimo k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z Bogom, tudi med dnevnimi opravili dobro moliti.

Lep je primer neke žene: »Pravzaprav mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer velikih praznikov, ko smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje krompirja, ko mislim na ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod planinami, kjer smo ga jeseni kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram biti Marta, da bom lahko tudi pri Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja za rast od istega Stvarnika kot peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje grozdja – hvala za dobro letino. Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja češnja med temnozelenimi smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je neskončno lepo! Ko se z možem objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna potica – res smem živeti s to obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina z vročino – da se morem ustaviti in premisliti vse to.«

Vsaj od časa do časa naj bi se po Jezusovem zgledu umaknili v samoten kraj, morda sami zase, morda skupaj z drugimi. Zato imajo velik pomen duhovne vaje, dnevi zbranosti in druga podobna srečanja v različnih duhovnih središčih. Samota je povezana z molkom, tišino. Molk jezika je pomočnik notranjega molka, molka srca. Šele tako je srce pripravljeno prisluhniti Bogu in stopiti v pogovor z njim. Julien Green pravi: »Bog ne govori klepetuljam.« Francoski pregovor se glasi: »Bog nas večkrat obišče, vendar nas ni doma.«

Bogoslovec piše: »Molk mi je ljub že od otroških let, ko sem kot pastir prebil ure in ure v samoti. Zdaj kot študent bogoslovja ljubosumno varujem 'otočke tišine' ki so za duhovno življenje neprecenljivega pomena. Posebno pred počitkom, ko človek, kot moder kmet, pregleda dan, se zahvali, naredi načrt in prosi blagoslova za jutri. Tu je pomembna vztrajnost. Naj se zgodi karkoli, naj me zasipajo dolžnosti, treba je reči: 'Dovolj.' Trdno držijo besede: 'Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji ... Zaman je sedeti pozno v noč pri delu, ko Bog daje zvestim dvojni delež.' Pogosto sem se boril s seboj. Žal mi je bilo časa. 'Lahko bi prebral kaj koristnega, utrjeval tuj jezik ali vadil na glasbilu,' sem si dopovedoval. Kadar sem podlegel tem prišepetavanjem, je sledilo razočaranje. Počasi doumevam globok pomen besed svetnika Leopolda Mandića: 'Kdor moli, ima čas.' Popolnoma v nasprotju s človeško logiko, vendar do kraja resnično! Skrivnost je verjetno v tem, da zna človek, ki moli, prav porabljati svoj čas, ker zaupa v Božjega Duha. Čutim pa potrebo, da bom moral tudi čez dan večkrat 'postaviti svoj šotor pred Gospoda'.«

Postati moramo čisto majhni kakor otroci. Dekle je zapisala: »V trenutku neuspeha, nemoči, greha, žalosti in samote sem v Družini opazila obvestilo o mladinskem delovnem taboru v Stični. Še tisto uro sem zložila nekaj najnujnejših stvari skupaj in šla na pot. Sovražila sem svoj način življenja, vse se mi je upiralo ... Presenetila me je umirjena duhovnikova beseda: 'Bog te je s posebnim namenom poklical sem! Bodi pozorna nanj!' Med pobiranjem krompirja sem prišla na vrsto za adoracijo. Tekla sem z njive, se umila in šla v kapelo. Strmela sem v monštranco, v belo hostijo ... Nikoli še nisem bila sama z Njim.

Vedno ostreje sem čutila vprašanja: 'Čemu sem tukaj? Kaj naj storim s tem svojim življenjem? Kaj naj delam?'

Naenkrat me je pretresel glas 'MOLI!'          V kapeli je bila popolna tišina, v meni pa je donelo: Moli!

Oblile so me solze ... Čez čas sem morala glasno reči: 'BOM! BOM MOLILA!' V meni je nastal mir, velik mir ...

Ko sem se vračala na njivo, se mi je zdelo, da vse moli: žvrgolenje ptic, šum vetra, šelestenje listja, upogibanje trave ... pridružila sem se njihovi hvalnici. Dobila sem spet svojo košaro in v tišini z ljubeznijo pobožala vsak krompir. Vse me je usmerjalo k Bogu, hrepenela sem po njem kot zaljubljena.

Pri večerni molitvi smo skupno peli psalme; vsaka beseda je bila kot krik moje duše, ki je izrazila vse, kar se je že dolgo nabiralo v meni.

Odslej me ta klic ni več zapustil. Iskala sem trenutke tišine in samote, da sem lahko pokleknila ali dvignila roke in brez besed ostala pred Njim. Začela sem osebno moliti na mnogo načinov.«

Molitev v samoti nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem Očetu.

Jezus je učil: »Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil« (Mt 6,5s).

Sveto pismo pravi: »Je čas molčanja in čas govorjenja« (Prd 3,7). To velja tudi za molitev. Molk in beseda se dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno vrednost. Človekova beseda dobi svojo polnost, če se rodi iz njegovega notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi stoteren sad le, če pade v človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z molkom.

Pronzato v knjigi Rad bi molil celo pravi: »Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka.« Molk lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.

Mislec Pascal pravi: »V ljubezni je molk več vreden kakor dolg govor.« Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Molk je za poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za ribo.

Bogu se bomo bližali v molku. Ne le v molku svojih ustnic, ampak tudi v molku svojega srca. Ta molk je nekaj zelo dejavnega. Pomeni, da Bogu kot najvzvišenejšemu gostu v svojem srcu pripravimo prostor. V nas naj bo razpoloženje, kakor je bilo v dečku Samuelu: »Govôri, Gospod, tvoj hlapec posluša!« (1 Sam 3,10).

Star mož je pogosto prihajal v cerkev in cele ure nepremično sedel v zadnji klopi. Duhovnik ga je vprašal, o čem se Bog pogovarja z njim. Pa mu je odgovoril:

»Bog ne govori, samo posluša.«

»Dobro, in kaj ti govoriš z njim?«

»Tudi jaz ne govorim, samo poslušam.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V tem mesecu smo na pšeničnem klasu napolnili kar štiri zrna. Bog povrni vsem, ki molite za duhovne poklice. Bog naj blagoslovi še posebej vas, ki za duhovne poklice darujete svoje trpljenje. Vaša molitev se razteza na vse dejavnike, ki vplivajo na to, da se fant in dekle lahko odločita za hojo za Jezusom bolj od blizu, za bolj radikalen način življenja v kakšnem duhovnem poklicu. Molitev velja za naše družine, ki naj bi zaživele po vzoru Nazareške družine. Potrebno je, da se spremeni gledanje na duhovne poklice in sploh na Cerkev, da začnemo gledati z Jezusovimi očmi in z očmi svetnikov. Imejmo zaupanje, Jezus bo s Cerkvijo do konca sveta. Če bomo vztrajali, bo v Cerkvi vedno dovolj duhovnih poklicev.

Animatorjevo spodbujanje njemu zaupanih

Dragi animatorji JMS!

Posredujem kratko spodbudo, ki naj pomaga, da bi poslanstvo, ki nam je zaupano, opravljali lepo in dobro – kaj dobro: odlično, kakor se le dá! Naše poslanstvo je del vodstvene službe – slednjo smo skupaj z učiteljsko in duhovniško prejeli, oz. nam je bila »naložena«, s svetim krstom. Vodstvena služba je v tem, da sami sebe prav usmerjamo – potem pa k temu pomagamo tudi drugim – tako vodimo, da gre naša pot h Kristusu, v življenje, v večno domovino, ki »je v nebesih« (Flp 3,20), kakor uči sv. Pavel. Voditelj mora poznati poti, ki so na razpolago tistim, ki naj bi hodili po pravih potih; voditelj mora prav tako poznati tiste, ki jih je potrebno ter jih mora voditi; končno: voditelj mora imeti resnično, dejavno in neprenehno ljubezen do tistih, ki so mu zaupani in izročeni. Nekoč je slavni pisatelj Dostojevski zapisal, da smo vsi odgovorni za vse. Če smo vsi odgovorni za vse, pomeni, da so nam vsi na nek način zaupani. Ne sicer vsakemu enako, toda če smo mi (jaz, ti) »odgovorni za vse«, so nam drugi zaupani, in sicer v taki meri, kakršna je naša odgovornost do njih.

Jezusovo presveto Srce in Marijino brezmadežno Srce gorita, plamtita in hrepenita, da bi razdajala zaklad, življenje in dobroto svojega Srca ljudem. Ljubezen, ki jo imata v vzvišeni meri, se hoče izliti, podariti in napolniti srca ranjenih in bolnih, starih in mladih. Vsak, prav vsak človek – tako hočeta – je naslovnik, h kateremu hoče ta ljubezen priti, se v njem naseliti, nastaniti in udomačiti. Animator Jezusovega in Marijinega Srca v župniji, v škofiji, v naključni ali stalni družbi, v šoli ali med oddihom, je sicer ranjeni in z mnogimi preizkušnjami zaznamovani človek; vendar to zanj ni ovira, da bi v njem ne gorela in plamtela ljubezen, ki je v Jezusovem presvetem in Marijinem brezmadežnem Srcu. Združenje animatorja z Jezusovim in Marijinih Srcem ne pozna počitnic, še več: zanj je resnična ločenost od teh dveh Src najtežje in najhujše stanje ter razpoloženje, največje gorje, največja tlaka ter v nekem smislu največje zlo. Animator naj bi vsaj nekoliko posnemal Jezusa in Marijo. Kar gori v njunem Srcu, za to naj bi se z njuno pomočjo trudil, da bi se nahajalo, živelo in gorelo, delovalo ter svetilo tudi v njegovem srcu in se iz njega izlivalo. Ne sicer v enaki meri, ampak po odprtosti animatorjevega srca in po animatorjevih zmožnostih, kakor mu jih je Bog pač ustvaril. Tudi animator si želi, da bi se ta sveta ljubezen razlila, prišla, se ustalila ter razplamenela v srcih in življenjih drugih. Ta ljubezen hrepeni, namreč, da bi se razlivala, podarjala in osrečevala poti in sedanjost drugih bratov in sester.

Pavel je nekoč zapisal: »(Bog) hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice« (1 Tim 2,4); torej je naslovnik Jezusovega odrešenja vsak človek, prav vsak. Torej imamo odgovornost do vseh, odgovornost in poslanstvo, da Jezusu in Mariji pomagamo; odgovornost in poslanstvo, da pomagamo, da bi se v vsakem, z zgledom in besedo, začelo, napredovalo in dopolnilo Jezusovo odrešenje. Nikogar ni, h kateremu ne bi bili poslani! Poslani pa smo v Jezusu in Mariji, po njima in v njima. Po in v njuni ljubezni ter z njuno ljubeznijo, kateri se odpiramo in s katero vneto sodelujemo. To je naše poslanstvo; to je naša naloga, naša vodstvena služba.

Robert Smodiš

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (9) Nosímo križ skupaj s Kristusom!

Hudo trpljenje brez Kristusa je pekel na zemlji. Zato nikoli v trpljenju ne bodimo brez Kristusa. Sv. Tomaž Akvinski nas poučuje: “Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu.”

Tomaž Kempčan nas spodbuja: “V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.”

Treba je gledati onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu trpljenje in smrt zgubita svoje želo.

V trpljenju je nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je zapisal apostol Pavel: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.

Tisto, kar je po Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.

Svetniki menijo, da je trpljenje poseben način razodevanja Božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala: “Gotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."

Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.

Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe “iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje”. “Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.”

Spreminjajmo svoje križe v ljubezen do Križanega!

Križ je tisto, kar težko sprejmemo. Po naravi se križa branimo. Šele če odkrijemo v njem globlji smisel, se ga oklenemo. To je takrat, kadar spoznamo, da je sprejem križa iz ljubezni do Jezusa dokaz največje ljubezni do njega. Če Jezusa resnično ljubimo, smo pripravljeni zanj tudi trpeti in iti po isti poti, kakor je šel on. Seveda, z njegovo pomočjo!

Jezus nas vabi: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk 9,23).

Pri Tomažu Kempčanu beremo: “Gospod, rad bom zate trpel, kar koli pride name. Prostovoljno bom sprejemal iz tvoje roke dobro in hudo, sladko in grenko, veselo in žalostno, in zahvaljeval se ti bom za vse, kar se mi prigodi.”

V bolečini – svoji in drugih – se srečujemo s trpečim Kristusom, ki je na križu vse naše bolečine sprejel nase in jih odrešil. Da bo srečanje z bolečino hkrati srečanje s trpečim Kristusom, moram bolečino zavestno sprejeti in ji reči 'da'.

Sv. Pavel je zapisal: “Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu” (Gal 6,14.17).

Bl. Henrik Suso je molil: “Gospod, ti si moja edina ljubezen, nikar me ne zapusti! V tem življenju ravnaj z menoj, kakor ti je všeč, in daj mi, kolikor križev hočeš. Popolnoma sem vdan v tvojo voljo. Samo to te prosim: nikar ne dopusti, da bi kdaj grešil in se tako ločil od tvoje milosti.”

Z Bogom nismo vedno enako močno povezani. Zato tudi križ lažje ali težje prenašamo. Tomaž Kempčan svetuje zatekanje k svetim Jezusovim ranam: “Če se boš namreč pobožno zatekal k svetim Jezusovim ranam in k dragocenim sledovom njegovih ran, boš v bridkosti občutil veliko moč, ne bo ti dosti mar preziranja pri ljudeh in mirno boš prenašal opravljive besede.”

Sv. Janez od Križa je zapisal: “Kdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.”

Ko je bolno Malo Terezijo nekega jutra mati Agneza Jezusova vprašala: “Kajne, danes ste spet imeli preizkušnje?” je odgovorila:

“Da! Toda … saj jih ljubim! … Vse imam rada, kar koli mi Bog pošlje!”

“Strašno je, kar trpite!”

“Ne, ni strašno! Kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno, kar ji pošilja njen Ženin? Nikoli ne zahteva od mene več, kakor morem v tistem trenutku prenesti. In če mi v naslednjem hipu bolečine pomnoži, mi vlije tudi več poguma.”

p. Anton

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji XII. Slovo Frančiška in Jacinte

Čeprav smo se že dodobra pogovorili o tem, kaj so Lucija, Frančišek in Jacinta doživljali neko poletje pred več kot sto leti v daljni Portugalski, sta moja mala nečaka naslednji večer spet prišla na obisk.

»Rekli ste, da se Marija potem ni več prikazovala v Fatimi.«
»Ne, pač pa se je še nekajkrat v življenju prikazala Luciji. Lucija je doživela 97 let in je prebivala v samostanu. Njeno življenje je bilo posvečeno temu, da je čuvala, potem pa obelodanila skrivnosti, ki jih je zaupala Marija.«

»Frančišek in Jacinta pa sta kmalu umrla,« sta se spomnila otroka.

»Po Marijinem prikazovanju sta bila zdrava še eno leto. Med tem se je vojna sicer končala, a Evropo je zajela epidemija španske gripe. Za njo je umrlo veliko ljudi, tudi Frančišek in Jacinta. Prvi je umrl Frančišek, in sicer 4. aprila 1919. Zelo si je želel, da bi pred smrtjo prejel prvo sveto obhajilo. Takrat so ga lahko prejeli šele z desetimi leti. Izjema je bila Lucija, ki ga je prejela že pri šestih. K prvemu obhajilu so smeli samo tisti, ki so dobro obvladali veroučno snov. Frančišek pa se ni izkazal. Ko je bil vprašan vero, je nekaj zamešal.«

»Midva sva prvo sveto obhajilo prejela že v drugem razredu. Sploh ni bilo težko! Molitvice sva znala, še preden sva šla v šolo. Pri verouku smo se naučili še vse drugo. Nič težkega.«

»Takrat pred več kot sto leti, je bilo marsikaj drugače. Ne doma ne pri verouku se niso toliko ukvarjali z otroki kot danes. Kmalu po drugem Marijinem prikazanju je peljal oče Frančiška in Jacinto k župniku, da sta se spovedala. Toda župnik je menil, da bi z obhajilom še počakal. Naslednje leto sta šla spet v župnišče, da bi preveril njuno znanje katekizma. Z Jacinto je bil zadovoljen, Frančišek pa je nekaj zamešal v apostolski veri. Zato ni smel k obhajilu, čeprav si je zelo želel. Jokal je, saj si je zelo želel, da bi skriti Jezus prišel k njemu.«

»Skriti Jezus? Kje je bil skrit? Ali v njegovem srcu,« je razmišljala Nika.

»Ne, Frančišek je tako imenoval Jezusa v hostiji. Z Lucijo sta skupaj hodila v šolo v Fatimo. Sestrični je večkrat rekel, naj gre sama v šolo, on pa bo ostal v cerkvi pri skritem Jezusu. Takrat šolsko znanje ni bilo tako pomembno kot danes in tudi obiskovanje šole ne obvezno.«

»O, kako lepi časi,« je skoraj vzdihnil Miha.

»Daj no, daj, če imamo teden dni počitnic, že komaj čakaš, da greš v šolo. Če si bil kakšno nedeljo bolan, da nisi mogel ministrirat, bi tudi najraje jokal,« ga je zatožila Nika.

»Ko je Frančišek hudo zbolel, ni mogel niti v cerkev. Tedaj je prosil Lucijo, naj obišče skritega Jezusa v njegovem imenu.«

»Pa kljub temu ni smel k prvemu svetemu obhajilu!« je protestirala Nika. »Mislim, da je bil njihov župnik preveč strog.«

»Malo pred smrtjo mu je vseeno izpolnil gorečo željo. Frančišek se je veselil smrti in nebes, saj je Marija obljubila njemu in Jacinti, da bosta prišla tja. Frančišek je zelo trpel v bolezni, a ni nikoli potožil.«

To sta Nika in Miha težko razumela, zato sta umolknila.

XIII Blaženi Frančišek in Jacinta

Nazadnje smo se z Niko in Mihom pogovarjali o trpljenju in o tem, kako so fatimski pastirčki vdano prenašali bolečine.

»O, jaz pa potožim mami, kadar me kaj boli. Ko me potolaži, mi je takoj bolje,« je bila iskrena Nika.

Ob tem sem se spomnila, kaj mi je moja mama pripovedovala o svoji babici.

»Naša prababica Frančiška – vidva je nista poznala, pa jaz tudi ne, a so mi o njej pogosto pripovedovali – je bila dolga leta zelo bolna. Trpela je hude bolečine, a ni nikoli potožila. Dajali so mi jo za zgled, ko sem jokala za vsak trn ali udarec. Toda otrok tega ne razume, šele z leti doumeš in daruješ svojo bolečino Mariji in Jezusu. Frančišek in Jacinta sta to zmogla kot otroka.«

»Rekli ste, da je tudi Jacinta umrla kmalu za bratom.«

»Jacinta je zelo trpela. Bila je dolgo v bolnišnici daleč od doma. Vedela je, da ni v bolnišnici zato, da bi ozdravela, ampak da bi še več trpela. Vse za spreobrnjenje grešnikov. Tudi umrla je popolnoma sama. To je bilo 20. februarja leta 1920.«

Nika se je spomnila, kako je bilo, ko je sama morala v bolnišnico: »Tudi jaz sem bila že dvakrat v bolnišnici. Mama je bila ves čas z mano. Vseeno me je bilo strah.«

»Jacinta je svoje trpljenje darovala za spreobrnjenje grešnikov. Ko je umrla, ob njej ni bilo njene mame, je pa zato prišla ponjo nebeška mama in jo odpeljala v nebesa.«

Pred smrtjo je Jacinta napovedala, da se bo vrnila v Fatimo. Petnajst let pozneje so njeno in Frančiškovo krsto prenesli v grobnico na fatimskem pokopališču. Pozneje so ju premestili v fatimsko baziliko. Ko so krsti bratca in sestre prenesli v Fatimo, je škof naročil njuni sestrični Luciji, naj napiše spomine na njihovo skupno otroštvo in srečanja z Marijo.«

»Je to pomagalo, da ju je spoznal ves svet?«

»Prav gotovo. Verjetno je imela Marija v načrtu, da se spet zbudi zanimanje za naročila, ki jih je takrat med prvo svetovno vojno povedala otrokom. Svet je rabil novo vzpodbudo, da se poboljša.«

»In kaj se je zgodilo potem?«

»13. maja leta 2000 je sv. oče Janez Pavel II. Jacinto in Frančiška v Fatimi razglasil za blažena. Poleg je bila na častnem mestu tudi Lucija, ki je bila takrat stara 93 let. Leta 2017, prav tako 13. maja – torej natanko sto let po prvem Marijinem prikazanju – je papež Frančišek prav tako v Fatimi oba pastirčka razglasil za svetnika.«

»Lepo je, da imamo tudi otroci svoje svetnike! Saj sta videla Marijo, čeprav sta bila samo otroka!«

»Ne samo zato. Papež ju ni povzdignil med blažene zato, ker sta videla Marijo, ampak ker sta ubogala njena navodila in tudi zaradi vseh njunih žrtev.«

Zdelo se nam je, kakor da bi se s smrtjo Frančiška in Jacinte končala zgodba o fatimskih pastirčkih. A v resnici se je šele začela. Niko in Miha je zanimalo, kaj se je dogajalo v Irijski globeli potem, ko sta oba otroka že zrla nanjo iz nebes.

»Fatima je kmalu po smrti Frančiška in Jacinte postala milostni kraj, kamor romajo množice z vsega sveta. Večina prosi Marijo, da bi jim pomagala v njihovih lastnih težavah. Verjamem, da prihajajo tudi takšni, ki darujejo svoje molitve za spreobrnjenje grešnikov. Na priprošnjo Fatimske Marije so se namreč zgodila številna spreobrnjenja in čudežna ozdravljenja.«

Valerija Ravbar